Ta preiskava na lastno pobudo temelji na pritožbi združenja armenskih nevladnih organizacij, imenovanega Liga za zaščito državljanov (CPL). Nanaša se na odločitev delegacije Evropske unije v Armeniji, da ne sklene pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev s podjetjem CPL, potem ko je delegacija odkrila napako v svoji prvotni oceni vloge CPL. Družba CPL je trdila, da odločitev delegacije ni temeljila na tehtnih razlogih.

Evropska komisija je med preiskavo varuhinje človekovih pravic priznala, da ukrepi, ki jih je prvotno sprejela delegacija, potem ko je ugotovila, da je v postopku ocenjevanja prišlo do napake, niso bili ustrezni. Vendar je Komisija tudi pokazala, da je bilo treba zaradi ugotovljene napake ponovno oceniti vlogo podjetja CPL in da zato delegacija ni mogla skleniti pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev s podjetjem CPL.

Varuhinja človekovih pravic je zato preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na to, da Evropska komisija ni ustrezno odgovorila pritožniku, ki se je pritožil zaradi vprašanja državne pomoči v Nemčiji. Pritožnik je menil, da Nemčija krši pravila EU o državni pomoči zaradi svoje nove sheme financiranja javne radiotelevizije. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti, saj je Komisija na koncu zagotovila ustrezen odgovor.  

Zadeva se je nanašala na to, da je Komisija zavrnila in predlagala povračilo nekaterih stroškov, povezanih z dejavnostmi, oddanimi v podizvajanje, v okviru sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev v okviru šestega okvirnega programa. Komisija se je na podlagi preiskave varuhinje človekovih pravic odločila, da ne bo izterjala stroškov v skupni višini skoraj 87 000 EUR. Pojasnila je, da se je odločila spremeniti svojo prvotno odločitev, ker je pritožnik ravnal v dobri veri in v skladu z nasveti, ki jih je dala sama Komisija.

Varuhinja človekovih pravic je pozdravila to novo odločitev; kljub temu je menila, da je bilo obžalovanja vredno, da je imela pritožnica več let možnost obsežne izterjave sredstev, ki so se ji pridržala.

Zadeva se je nanašala na domnevno navzkrižje interesov v zvezi s člani delovne skupine Komisije, katere naloga je pregled znanosti o učinkih, ki jih lahko imajo elektromagnetna polja na zdravje. V pritožbi, naslovljeni na varuha človekovih pravic, je bilo navedeno, da Komisija ni ustrezno preučila, ali so znanstveniki v delovni skupini imeli navzkrižje interesov.

Varuh človekovih pravic je zadevo preučil. Prepričana je bila, da je Komisija zadevo ustrezno preučila in da znanstveniki nimajo nasprotujočih si interesov. Zato ni bilo nepravilnosti s strani Komisije. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da bi bilo mogoče postopke Komisije izboljšati, in podala nekaj predlogov za izboljšave.

Zadeva se je nanašala na izbirni postopek za delovno mesto vodje oddelka za IKT v Agenciji za evropske globalne navigacijske sisteme. Pritožnik je trdil, da Agencija njegove vloge ni pravično ocenila, in zahteval, da Agencija spremeni svojo odločitev o zavrnitvi njegove vloge.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in agencijo prosila, naj pojasni številna postopkovna vprašanja. Varuhinja človekovih pravic na podlagi odgovora Agencije in lastne analize v izbirnem postopku ni ugotovila nobene očitne napake. Zato je bil primer zaključen z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Pritožba, ki jo je vložila nevladna organizacija Access Info Europe, se nanaša na domnevno neupravičeno zavrnitev Evropske komisije, da javnosti odobri popoln dostop do ocenjevalnih dokumentov v zvezi s postopkom javnega naročanja za sanacijo in razširitev čistilne naprave za odpadno vodo v Subotici (Srbija). Razkritje dokumentov je bilo zavrnjeno na podlagi člena 4(1)(b) (varstvo osebnih podatkov), člena 4(2) (varstvo poslovnih interesov) in člena 4(3) (varstvo postopka odločanja) Uredbe št. 1049/2001. Pritožnik je menil, da bi mu bilo treba odobriti popoln dostop do ocenjevalnih dokumentov.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da pri ravnanju Komisije ni bilo nepravilnosti.  Vendar predlaga, naj Komisija pred njihovim imenovanjem sistematično pridobi soglasje članov komisije za ocenjevanje v postopkih javnega naročanja za razkritje njihovih imen. Razkritje njihovih imen ob zaključku postopka ocenjevanja bi bilo treba šteti za pogoj za imenovanje v tak odbor.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Komisije, da razkrije imena osebja, ki je sodelovalo pri preiskavi Komisije v zvezi z državno pomočjo. Varuhinja človekovih pravic je med preiskavo pridobila mnenja Komisije, pritožnika in Evropskega nadzornika za varstvo podatkov.

Vprašanje, ali je bila zavrnitev razkritja imen pravilna, je bilo odvisno od člena 8 Uredbe 45/2001 o varstvu podatkov. V skladu s to določbo mora oseba, ki prosi za razkritje, najprej dokazati, da ji je treba razkriti imena. Če je to merilo izpolnjeno, mora javni organ še preveriti, ali bi razkritje njihovih imen vplivalo na legitimne interese uslužbencev, in če je odgovor pritrdilen, ali so bili ti legitimni interesi pomembnejši od nujnosti, ki jo je navedla oseba, ki je zahtevala razkritje imen.  

Čeprav je varuhinja človekovih pravic menila, da Komisija ne bi smela restriktivno uporabiti člena 8, kadar gre za imena uslužbencev, je ugotovila, da Komisija ni storila nobene nepravilnosti, ko je zavrnila razkritje imen zadevnih uslužbencev.

Zadeva se je nanašala na odločitev Evropskega urada za izbor osebja (EPSO), da pritožniku ne dovoli vložitve druge prijave v okviru razpisa za prijavo interesa, ki ni vseboval posebnega roka za oddajo prijav. Pritožnik je želel vložiti drugo prijavo, potem ko v istem izbirnem postopku ni uspešno opravil preizkusa, povezanega z njegovo prvotno prijavo. Pritožnik je trdil, da urad EPSO ni zagotovil ustreznih odgovorov na njegove dopise v zvezi s (i) pravno podlago za to, da se kandidati ne morejo ponovno prijaviti v izbirne postopke brez določenih rokov; in (ii) pogoje, vključno z vedenjem osebja, v testnem centru v Španiji.

EPSO je v svojem odgovoru kot pravno podlago za svoja dejanja navedel pogoje, določene v razpisu za prijavo interesa. Pojasnila je tudi, da je preiskala zadevo v zvezi z ravnanjem osebja v testnem centru.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je razlaga urada EPSO razumna in ustrezna, zato je bila zadeva zaključena.

Zadeva se je nanašala na domnevno neustrezno obrazložitev Sveta pritožniku, zakaj lahko traja do enega leta, da popravi besedilo direktive, če so potrebne kakršne koli spremembe. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je Svet podal izčrpen in ustrezen odgovor. Pritožnik se je prav tako zdel zadovoljen s podanimi pojasnili. Zadeva je bila tako zaključena, kot je bilo odločeno.

Zadeva se je nanašala na domnevno neupoštevanje pravil izbirnega postopka s strani Evropskega urada za izbor osebja (EPSO).

Varuhinja človekovih pravic je urad EPSO pozvala, naj kot prvi korak v preiskavi obravnava pomisleke pritožnika. Ti pomisleki so se nanašali na domnevno predložitev napačnih informacij o testih v okviru izbirnega postopka in na vsebinsko napako v dopisih, s katerimi je bila pritožnica obveščena o rezultatih svojih testov. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je poznejši odgovor urada EPSO vseboval izčrpna in razumna pojasnila v zvezi z vprašanji, ki jih je izpostavil pritožnik, in da nič ne kaže na to, da ne bi bil v skladu s pravili, ki urejajo zadevni izbirni postopek. Zato je zadevo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na izbirni postopek za pogodbene uslužbence, ki ga je leta 2013 organiziral Evropski urad za izbor osebja (EPSO). Kandidati v teh izbirnih postopkih morajo najprej izpolnjevati nekatera merila za upravičenost. Kandidati, ki izpolnjujejo ta merila za upravičenost, se nato ocenijo na podlagi izbirnih meril. Najboljši kandidati se nato uvrstijo na rezervni seznam.

Pritožnik je izpolnjeval merila za upravičenost, ki so vključevala potrebo po doktorski diplomi ali vsaj petih letih delovnih izkušenj kot raziskovalec. Vendar je bil izključen iz natečaja, potem ko je bila njegova prijava primerjana z drugimi kandidati na podlagi izbirnih meril. Nato se je pritožil, da so izbirna merila dajala prednost kandidatom z doktorsko diplomo, medtem ko je razpis za prijavo interesa nakazoval, da se bo doktorska diploma štela za enakovredno petletnim poklicnim izkušnjam.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti. Merila za upravičenost določajo minimalni prag, ki ga morajo izpolnjevati vsi kandidati. Izbirna merila nato omogočajo izbirni komisiji, da med kandidati, ki izpolnjujejo pogoje za pripustitev k natečaju, izbere najboljše kandidate. Institucija ima očitno diskrecijsko pravico, da odloči, katera merila za izbor bo uporabila, če niso očitno neprimerna. Varuhinja človekovih pravic je sklenila, da je bila izbira izbirnih meril v tem primeru povsem razumna. V zvezi s trditvijo pritožnika, da izbor ni bil pregleden, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da so bila izbirna merila jasno določena v razpisu.