▪ Ozadje pritožbe

1. Pritožnik, nevladna organizacija Access Info Europe [1], je 16. oktobra 2013 stopil v stik z delegacijo EU v Srbiji (v nadaljnjem besedilu: delegacija) in v skladu z Uredbo 1049/2001 [2] zaprosil za dostop do celotne razpisne dokumentacije v zvezi s projektom z naslovom "Sanacija in razširitev čistilne naprave za odpadno vodo v Subotici [v Srbiji] - linija blata". Razpisni postopek se je začel leta 2006. Delegacija je odgovorila, da je bila "razpisna dokumentacija"[3] že posredovana pritožniku. Vendar je zavrnila dostop do dokumentov, povezanih s postopkom ocenjevanja (poročilo o začetku postopka, poročila o ocenjevanju in podrobna ocena prejetih ponudb), z utemeljitvijo, da bi razkritje oslabilo varstvo poslovnih interesov [4]. V prejšnji korespondenci je delegacija pritožnika obvestila o imenu izbranega ponudnika in skupni pogodbeni vrednosti naročila.

2. Pritožnik je nato zahteval pregled delne zavrnitve s „potrdilno prošnjo“. Trdila je, da delegacija ni (i) dokazala nobenega razumno predvidljivega tveganja, da bi bil zaščiteni interes ogrožen, (ii) preučila možnosti delnega razkritja in (iii) izvedla preskusa javnega interesa.

3. Delegacija je odgovorila, da bi razkritje ocenjevalne dokumentacije ogrozilo zaščito poslovnih interesov, saj „vsebuje tehnične in finančne informacije, določene v zadevnih razpisih“. Navedla je tudi, da bi razkritje poročila o oceni oslabilo postopek odločanja institucije [5], saj poročilo o oceni vsebuje mnenja, namenjena notranji uporabi, kot so „pripombe članov z glasovalno pravico, informacije o ponudnikih in informacije, na katerih temelji postopek odločanja, ter s tem povezano odločanje javnega naročnika o dodelitvi“.

4. Pritožnik je nato nadalje izpodbijal uporabo obeh izjem, na kateri se je sklicevala delegacija. V zvezi z novo izjemo je pritožnik trdil, da bi bilo treba izvesti preskus javnega interesa. Poleg tega delegacija ni ustrezno pojasnila, kako bi razkritje dokumentov resno oslabilo postopek odločanja (in ali je bilo tveganje, da bi bil postopek odločanja ogrožen, razumno predvidljivo).

5. Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) je nato prevzela korespondenco in odgovorila pritožniku. Opredelila je naslednja dokumenta, ki spadata v okvir pritožnikove zahteve za dostop do dokumentacije o oceni: (i) poročilo o odpiranju ponudb; ter (ii) odobritev poročila o oceni, dopisa o dodelitvi in negativnih dopisov. ESZD se je odločila, da odobri delni dostop do teh dokumentov. Navedla je, da bi popoln dostop ogrozil zaščito poslovnih interesov zainteresiranih strani. Poleg tega bi „razkritje nekaterih osebnih podatkov članov komisije za ocenjevanje lahko ogrozilo njihovo prihodnje delo v okviru morebitnih drugih razpisnih postopkov. Izjeme iz člena 4.1.b in ^drugega pododstavka člena 4.3 se zato uporabljajo"[6].

6. V ocenjevalnem poročilu so bile počrnjene naslednje informacije: (i) podrobnosti o izmenjavah med ponudniki in ocenjevalnim odborom ter (ii) finančne ponudbe različnih ponudnikov ter analizo in utemeljitev uporabljenih popravkov pri izračunu, ki ju je opravil odbor. ESZD je pojasnila, da bi te informacije lahko razkrile poslovne strategije in strategije zbiranja ponudb podjetij, ki oddajajo ponudbe, njihovo razkritje pa bi lahko ogrozilo zaščito njihovih poslovnih interesov. ESZD je menila, da prevladujoč javni interes ne more upravičiti razkritja teh informacij. Poleg tega je ESZD navedla, da je iz obeh dokumentov izbrisala vse osebne podatke v zvezi z deležniki, vključenimi v postopek ocenjevanja. Pojasnila je, da „je treba osebne podatke, ki se nanašajo na člane ocenjevalne komisije, varovati v okviru pravic posameznika v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 [...], če posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ne da bi dal nedvoumno privolitev in če ni jasno navedeno, da je razkritje teh osebnih podatkov ustrezno, relevantno in ne pretirano glede na namene, za katere so bili zbrani, tj. postopek ocenjevanja ponudb.“ ESZD je menila, da je njena odločitev vzpostavila pravično ravnovesje med različnimi zadevnimi interesi.

7. Ker pritožnik ni bil zadovoljen z odgovorom ESZD, je 3. marca 2015 vložil pritožbo pri evropskem varuhu človekovih pravic.

▪ Preiskava

8. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo pritožbe in ESZD zaprosila za mnenje. ESZD je obvestila varuhinjo človekovih pravic, da je po njenem mnenju predmet te zadeve v pristojnosti Evropske komisije in da se je slednja strinjala, da se zadeva prenese nanjo. Varuhinja človekovih pravic je zato Komisijo pozvala, naj predloži mnenje o naslednjih trditvah in trditvah:

1) Komisija je neupravičeno zavrnila dostop do (i) imen družb, ki so predložile ponudbe v odgovor na obvestilo o javnem naročilu, (ii) imen članov Odbora, ki so se odločili za izbrano ponudbo, ter (iii) podrobnosti o družbah in njihovi oceni.

2) Komisija bi morala zagotoviti popoln dostop do redigiranih dokumentov.

9. Pritožnik je v podporo trditvi navedel naslednje argumente:

1. Komisija ni pojasnila, kakšna bi bila škoda za poslovne interese, in ni dokazala razumno predvidljivega tveganja za poslovne interese v primeru razkritja imen, podrobnosti in ocene družb.

2. Ocenjevalni dokument sam po sebi ni dokument, ki vsebuje mnenja za notranjo rabo kot del razprav ali predhodnih posvetovanj, ker je pripravljen po sprejetju odločitve. Komisija naj ne bi dokazala resničnega tveganja, da bi bil postopek odločanja resno ogrožen.

3. Komisija ni uporabila merila javnega interesa. Preverjanje pravilne porabe javnih sredstev je v javnem interesu, zato obstaja močan javni interes za razkritje. Obstaja tudi velik javni interes glede dostopa do vode.

4. Objava imen članov odbora za ocenjevanje je bistvenega pomena, saj to omogoča popolno odgovornost procesa, zlasti kadar obstajajo jasni pomisleki glede korupcije in goljufij v državah pristopnicah k EU, kot je Srbija.

5. Ni jasno, ali je institucija poskušala pridobiti soglasje članov komisije za ocenjevanje za razkritje njihovih imen. Razkritje ni le upravičeno, ustrezno in sorazmerno z nameni, za katere so bili osebni podatki zbrani, temveč tudi potrebno za preglednost in legitimnost postopka ocenjevanja.

10. Varuhinja človekovih pravic je v dopisu, v katerem je Komisijo pozvala, naj predloži mnenje o zgoraj navedeni trditvi in trditvi, Komisijo pozvala tudi, naj obravnava naslednje točke:

1. Ali lahko Komisija potrdi, da Komisija ali ESZD nimata nobenih drugih ocenjevalnih dokumentov?

2. Ali lahko Komisija opredeli dele ocenjevalnih dokumentov, za katere velja izjema v zvezi s postopkom odločanja? Ali lahko Komisija pojasni, zakaj meni, da bi razkritje teh delov resno oslabilo postopek odločanja institucije?

3. Ali lahko Komisija pojasni, zakaj meni, da ji pogoji iz Uredbe 45/2001 [7] ne dovoljujejo razkritja osebnih podatkov iz ocenjevalnih dokumentov? Ali lahko Komisija preuči zahtevo za dostop v skladu s členom 8 Uredbe 45/2001?[8]

4. Ali lahko Komisija pojasni, zakaj meni, da delov ocenjevalnih dokumentov, v katerih so navedene ponujene cene in njihove spremembe (znižanja, popravki), ni mogoče razkriti? Ali Komisija meni, da je nerazkritje upravičeno tudi, če imena zadevnih družb ostanejo zaupna? Ali lahko Komisija upošteva dejstvo, da nerazkritje teh informacij pomeni, da javnost v celoti ne more preveriti, ali je bila najnižja ponujena cena sprejeta v okviru razpisnega postopka?

11. Varuh človekovih pravic je med preiskavo prejel mnenje Komisije in nato pripombe pritožnika kot odgovor na mnenje Komisije. Njene službe so opravile tudi pregled neredigirane različice ocenjevalnih dokumentov. Varuh človekovih pravic je pri preiskavi upošteval argumente in mnenja strank.

▪ Domnevna napačna zavrnitev dostopa do (i) imen podjetij, ki so predložila ponudbe v odgovor na obvestilo o javnem naročilu, (ii) imen članov Odbora, ki so se odločili za zmagovalno ponudbo, ter (iii) podrobnosti o podjetjih in njihovi oceni ter s tem povezani trditvi

▪ Uvodne ugotovitve

12. Da bi se izognili ponavljanju, če se lahko šteje, da odgovori Komisije na vprašanja varuha človekovih pravic dopolnjujejo njen odgovor na podporne argumente, bodo odgovori sporočeni pod naslovom, ki se nanaša na ustrezne podporne argumente. Poleg tega bo ocena varuha človekovih pravic v zvezi z vsakim podpornim argumentom predstavljena takoj po sklicevanju na argumente strank v zvezi z vsakim podpornim argumentom.

13. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija v odgovoru na njeno prvo vprašanje potrdila, da nima drugih ocenjevalnih dokumentov.

▪ Škodovanje poslovnim interesom

▪ Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

14. Komisija je pojasnila, da je bilo ime izbranega ponudnika razkrito. Vendar bi lahko razkritje imen ponudnikov, ki so izgubili, in razlogov za njihovo izključitev škodilo njihovim poslovnim interesom. Razkritje nekaterih razlogov za njihovo izključitev, kot je pomanjkanje izkušenj, bi lahko negativno vplivalo na njihovo dojemanje v javnosti in njihovo sposobnost sodelovanja v naslednjih razpisih. Poleg tega se nekatere informacije iz ponudb ponudnikov, ki so v določeni meri navedene v ocenjevalnem poročilu, nanašajo na poslovne in industrijske postopke ter stroške ponudnikov. Komisija je trdila, da je ta vrsta informacij posebej zaščitena s členom 339 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določa, da se obveznost varovanja poslovne skrivnosti uporablja zlasti za „informacije o podjetjih, njihovih poslovnih odnosih ali sestavinah stroškov“[9]. Komisija je trdila, da bi razkritje takih informacij lahko škodilo zadevnim ponudnikom in jih postavilo v slabši položaj v primerjavi s konkurenti. To velja zlasti na področju odpadkov ali pitne vode, kjer tehnološki proces močno vpliva na ceno obrata ter ustrezne operativne stroške in stroške vzdrževanja.

15. Komisija je v odgovoru na četrto vprašanje ponovila, da so informacije v zvezi s cenami poslovno občutljive, saj odražajo politike ponudnikov glede stroškov in cen. Poleg tega je Komisija v zvezi z možnostjo javnosti, da preveri, ali je bila najnižja ponujena cena sprejeta v razpisnem postopku, navedla, da „čeprav je finančni vidik dejansko zelo pomemben, nikakor ni edini pomemben: pri razpisih za storitve v okviru javnih naročil EU za zunanjo pomoč na primer cena predstavlja le 20 % točkovanja, tehnična kakovost pa 80 %. Pri dobavah in gradnjah se pred analizo finančnega predloga za vse ponudbe opravi podrobna analiza njihove skladnosti s tehničnimi zahtevami razpisa, ki so v večini primerov temeljnega pomena. Zato bi javno razkritje različnih cenovnih ponudb, tudi brez navedbe imen zadevnih ponudnikov, omogočilo le zelo površen nadzor nad razpisnim postopkom.“

16. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da Komisija ni razlikovala med različnimi elementi prikritih informacij, ki vključujejo ime izbranega ponudnika in imena poraženih ponudnikov ter druge informacije, kot so ponudbe, ki so jih predložili, in njihova ocena.

17. V zvezi z imeni ponudnikov je pritožnik trdil, da Komisija ni pojasnila, kako bi njihova objava nujno „negativno vplivala na njihovo dojemanje v javnosti in njihovo sposobnost sodelovanja pri naslednjih razpisih“ter tako škodovala njihovim poslovnim interesom. Trdil je, da je "ponudba in izguba pogodb del reza in potiska poslovnega življenja in je pogosto splošno znano med tistimi, ki delajo na istem področju in širše, zato bo znano, kdo je zmagal in kdo izgubil". Pritožnik je navedel, da se lahko dejstvo, da je družba pripravljena sodelovati v takih postopkih, celo šteje za pozitivno. Izguba ene ponudbe ji torej ne bi smela preprečiti sodelovanja v drugem razpisnem postopku. Dodala je, da se v številnih evropskih državah imena vseh, ki sodelujejo v razpisnih postopkih za javna naročila, redno objavljajo, pogosto pred končno odločitvijo o razpisu. Trdila je, da ni dokazov, da ima sama objava imen negativne posledice ali da odvrača družbe od sodelovanja. Po drugi strani „obstaja nasproten javni interes za odgovornost za take postopke“. Pritožnik je navedel, da mora podjetje, ki predloži ponudbo za dostop do javnih sredstev, domnevati, da bo to vključevalo določeno raven javnega nadzora.

18. Pritožnik je trdil, da so na ravni EU številna področja (kot so protimonopolne preiskave), na katerih so imena podjetij objavljena zgolj zato, ker so del različnih pravnih postopkov. Če bi v skladu z logiko trditev Komisije v tej zadevi že sama objava imena družbe lahko negativno vplivala tudi na njeno dojemanje v javnosti, bi bilo treba vsak ukrep, ki ga Komisija sprejme proti družbi, prav tako ohraniti kot tajnost. Poleg tega je pritožnik trdil, da ni jasno, na katerih dokazih je Komisija utemeljila svojo domnevo, da bodo člani javnosti družbo dojemali negativno zgolj zato, ker je izgubila ponudbo. Navedla je, da se bo javnost na splošno zavedala, da so ponudbe izbrane ali izgubljene na podlagi vrste tehničnih in ekonomskih meril ter da gre za konkurenčne postopke.

19. V zvezi z obveznostjo zaupnosti glede podrobnosti ponudbe je pritožnik menil, da se je Komisija napačno sklicevala na člen 339 PDEU, ker se ta člen uporablja za osebe, ki delajo za EU med svojim poklicnim sodelovanjem in po njem. Navedla je, da „mora uradnik, če prejme informacije, ki so zaupne, to zaupnost spoštovati. Komisija ima morda pravila o zaupnosti v zvezi z razpisnimi postopki ... Vendar je v tem primeru vloga uradnikov Komisije, ki obravnavajo to posebno zahtevo za dokumente, ugotoviti, ali se lahko informacije, ki jih imajo, objavijo v skladu z obveznostmi iz PDEU, da se ohrani pravica dostopa do dokumentov (PDEU 15), z vsemi izjemami, razen omejenih, ki bi jih bilo treba za vsak primer posebej pretehtati glede na preskus javnega interesa.“

20. V zvezi z vprašanjem, ali bi bilo treba zaradi zaščite poslovnih interesov ponudnikov izključiti objavo podrobnosti ponudb, je pritožnik navedel, da se zdi, da Komisija namiguje, da bi informacije o oblikovanju cen razkrile informacije o tehnoloških postopkih. Pritožnik je trdil, da objava podatkov o cenah in tehničnih rešitvah nikakor ne more škoditi poslovnim interesom ponudnikov, če se njihova imena ne objavijo. Čeprav pritožnik meni, da bi bilo treba razkriti imena ponudnikov, je navedel, da bi morala imeti Komisija vsaj možnost, da zagotovi informacije o cenah in tehničnih rešitvah, ne da bi razkrila imena ponudnikov. Pritožnik je dodal, da se „naslednje vprašanje glasi, ali bi objava imen in podrobnosti razpisa dejansko povzročila škodo in ali obstaja izravnalni javni interes“.

21. Pritožnik je trdil, da Komisija ni natančno pojasnila, kako bi objava informacij o tehničnih postopkih povzročila tako škodo. Priznala je, da bi razkritje takih informacij lahko pomenilo, da bi konkurenti izvedeli za tehnične zmogljivosti drugih družb. Vendar je dodala, da bi bilo presenetljivo, če take informacije v določenem poslovnem sektorju še ne bi bile na voljo. Poleg tega je mogoče domnevati, da bo vsako delo, ki ga bodo te družbe opravljale v zasebnem sektorju, ocenjeno na podlagi njihove dejanske zmogljivosti. Če bi bile torej te informacije v javni domeni, to ne bi imelo velikega pomena, saj bi po vsej verjetnosti druge stranke vztrajale, da se jim take informacije zagotovijo.

22. V zvezi z določanjem cen je pritožnik trdil, da je res, da če bi bili konkurenti seznanjeni s finančnimi ponudbami in tem, kako so ponudniki določili cene svojih izdelkov, bi to lahko vplivalo na cenovne strategije konkurentov. Vendar je v poslovnem svetu splošno znano, da cene, navedene v postopku javnega razpisa, ne odražajo nujno cen, ki bi se zaračunale drugim strankam, saj je vsaka ponudba prilagojena vsaki stranki. Dodala je, da so ponudbe zapečatene, tako da te informacije ne postanejo javne pred zaključkom razpisa. Ko pa se obdobje zbiranja ponudb konča, je zadeva drugačna.

23. Pritožnik je nato navedel, da obstaja tudi javni interes, da se ve, kakšne so bile finančne ponudbe, ali je bila ekonomska ocena ponudb izvedena pravilno in ali javnost dosega stroškovno učinkovitost. To se lahko oceni le, če se razkrijejo finančni podatki v zvezi s protiponudbami. Pritožnik je opozoril, da se take informacije pogosto objavijo na nacionalni ravni po vsej Evropi [10]. Komisija je sama navedla, da so tehnične podrobnosti in cene del ocene ponudbe. Zato bi morale biti vse take informacije na voljo, da se zagotovi popolna odgovornost javnosti.

24. V zvezi z oceno ponudb je pritožnik trdil, da objava ocenjevalnih poročil ponudnikov ne bi odvrnila od sodelovanja v nadaljnjih razpisnih postopkih. Navedla je, da „bi bila edina omejitev družbe za sodelovanje njena lastna zmožnost, da dodeli sredstva za pripravo in predložitev ponudbe. Če se za vsako ponudbo vloge ocenijo za vsak primer posebej glede na objektivna merila za vsako ponudbo, objava ocene ponudb za eno ponudbo ne bi smela vplivati na druge ponudbe.“

25. Kar zadeva trditev Komisije, da bi objava ocenjevalnih poročil negativno vplivala na javno dojemanje ponudnikov, je pritožnik navedel, da če na primer ocena razkrije, da podjetje nima izkušenj na določenem področju, je to preprosto dejstvo o podjetju. Trdila je, da obstajajo druga dejstva o družbi, za katera je veliko bolj verjetno, da bodo škodovala dojemanju javnosti, kot je način, kako ravna s svojimi strankami, ali je kršila zakon ali če je škodovala okolju. Kljub temu je splošno znano, da take informacije spadajo v javno domeno.

26. Pritožnik je dodal, da „če je bil zadevni razpis izveden v skladu s strokovnimi, tehničnimi in nepristranskimi merili ter če so rezultati ocen strokovnjakov v skladu s temi merili, ne bi smelo biti posebnih težav pri njegovi objavi. Če ocena seveda ne bi bila izvedena na podlagi teh strogih neodvisnih meril, bi to lahko imelo posledice za objavo, vendar bi morala imeti javnost tudi pravico vedeti zanjo.“Pritožnik je sklenil, da Komisija ni dokazala, da je bilo tveganje oslabitve poslovnih interesov razumno predvidljivo in ne zgolj hipotetično, kot zahteva sodna praksa [11].

▪ Ocena varuha človekovih pravic

27. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da v skladu s členom 4(2) Uredbe 1049/2001 „[i]nstitucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo:

poslovni interesi fizične ali pravne osebe, vključno z intelektualno lastnino, [...]

razen če prevlada javni interes za razkritje.“

28. Ob upoštevanju ciljev Uredbe 1049/2001, zlasti cilja zagotavljanja čim širšega dostopa do dokumentov Sveta, Parlamenta in Komisije [12], je treba vse izjeme od tega načela razlagati ozko [13]. Poleg tega načelo sorazmernosti zahteva, da izjeme od splošnega pravila, da je treba omogočiti dostop, ostanejo v mejah tistega, kar je primerno in potrebno za zaščito opredeljenih objektivnih javnih in zasebnih interesov, ki so določeni v teh izjemah [14].

29. Kot je poudaril pritožnik, je Sodišče odločilo, da „zgolj dejstvo, da se dokument nanaša na interes, ki je zaščiten z izjemo od razkritja, ne zadostuje za utemeljitev uporabe te izjeme: taka uporaba je lahko upravičena le, če bi dostop do tega dokumenta lahko konkretno in dejansko ogrozil varovani interes. Poleg tega nevarnost posega v varovani interes ne sme biti zgolj hipotetična in mora biti razumno predvidljiva. Zadevna institucija mora tehtati med posebnim interesom, ki ga je treba zaščititi z nerazkritjem dela zahtevanega dokumenta [...], in splošnim interesom, da se omogoči dostop do celotnega dokumenta“[15].

30. Pritožnik je trdil, da Komisija ni pojasnila, kako bi objava imen ponudnikov, ki so izgubili ponudbo, nujno „negativno vplivala na njihovo dojemanje v javnosti in njihovo sposobnost sodelovanja v naslednjih razpisih“.

31. Varuh človekovih pravic meni, da je razumno domnevati, da bi se zaupanje javnosti v podjetje zmanjšalo, če bi ga na primer opisali kot podjetje brez izkušenj. Že samo dejstvo, da ponudnik izgubi ponudbo, lahko škodi njegovemu ugledu, saj lahko potencialne stranke domnevajo, da proizvodi ali storitve ponudnika, ki izgubi ponudbo, niso najboljša možnost v smislu kakovosti in cene. Poleg tega je pritožnik sam priznal, da bi objava informacij o tehničnih postopkih lahko pomenila, da bi konkurenti izvedeli za tehnične zmogljivosti ponudnikov in da bi lahko, če bi konkurenti pridobili informacije o cenah proizvodov s strani ponudnikov, to vplivalo na cenovne strategije konkurentov. Varuh človekovih pravic poudarja, da člen 4(2) Uredbe št. 1049/2001 ne zahteva, da bi razkritje resno oslabilo varstvo poslovnih interesov. Zadostuje ugotovitev, da bi razkritje oslabilo poslovne interese zadevnih strank.

32. Splošno sodišče je v sodbi v zadevi Cosepuri proti EFSA [16] priznalo, da bi se EFSA lahko oprla na splošno domnevo, da bi odobritev dostopa „do ponudb, ki so jih predložili drugi ponudniki, načeloma ogrozila varovani interes“. Sodišče je nato navedlo, da „tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da se v obravnavani zadevi ta domneva ne uporablja za dokumente, katerih razkritje se je zahtevalo.“Tudi pritožnik v tej zadevi ni predložil takega dokaza.

33. Varuhinja človekovih pravic meni, da je Komisija dokazala, da bi lahko odobritev dostopa do imen ponudnikov na eni strani ter informacij o ponudbah (tj. cenah, tehničnih postopkih itd.) in njihovi oceni na drugi strani konkretno in učinkovito ogrozila varstvo poslovnih interesov ponudnikov ter da je tako tveganje razumno predvidljivo. Poleg tega varuh človekovih pravic meni, da bi razkritje informacij o ponudbah (cena, tehnični postopek itd.) in njihovo ocenjevanje ogrozilo zaščito poslovnih interesov ponudnikov, tudi če imena ponudnikov ne bi bila razkrita. Konkurenti bi imeli koristi od razkritja informacij o ponudbah v škodo ponudnikov, ne glede na to, ali je njihova identiteta znana, kot je pojasnjeno v točki 31 zgoraj. Poleg tega, če so konkurenti seznanjeni z natančnimi cenami in proizvodi, ki so jih ponudili ponudniki, bi to lahko ustvarilo pogoje za dejanski kartel v prihodnjem podobnem razpisnem postopku. Zato je ponudnikom običajno izrecno onemogočena izmenjava takih informacij. Kar zadeva razkritje ocene ponudb, bi to lahko škodilo poslovnim interesom ponudnikov, tudi če njihova identiteta ne bi bila razkrita, saj nikoli ni mogoče zagotoviti, da akterji v sektorju in zainteresirane strani ne bi mogli ugotoviti, kdo so bili ponudniki in katera ocena ustreza kateremu ponudniku, zlasti v postopku javnega naročanja, ki vključuje tako majhno število ponudnikov, kot je zadevni. Prav tako je razumno predvidljivo, da bi konkurenčna podjetja proti njemu uporabila kakršno koli negativno oceno ponudnika in s tem v njegovo škodo.

34. Ker je bilo ugotovljeno, da bi popolno razkritje zahtevanih dokumentov škodilo poslovnim interesom ponudnikov, je treba še ugotoviti, ali obstaja prevladujoč javni interes za njihovo popolno razkritje. Vprašanje, ali naj imena članov komisije za ocenjevanje ostanejo zaupna, bo ocenjeno ločeno.

▪ Preizkus javnega interesa

▪ Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

35. Komisija je trdila, da je treba izjeme iz člena 4(2) in (3) Uredbe (ES) št. 1049/2001 opustiti, če prevlada javni interes za razkritje. Tak interes mora biti, prvič, javen in, drugič, prevladati nad škodo, povzročeno z razkritjem. Navedlo je, da je cilj zagotavljanja pravilne porabe javnih sredstev učinkovito in pravično zagotovljen s postopkom upravnega in sodnega nadzora postopkov javnega naročanja. Poleg tega lahko tretje osebe in javnost na splošno zadostno nadzorujejo postopke javnega naročanja, ne da bi bilo treba javno razkriti imena in utemeljitve članov Odbora ter imena ponudnikov, ki so izgubili ponudbo. To lahko storijo na primer s preverjanjem obvestil o oddaji javnega naročila na javnih razpisih EU, vpogledom v letna poročila Komisije in proračunskega organa o javnih naročilih ali vpogledom v poročila Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) in Evropskega računskega sodišča. Komisija je menila, da ti postopki in zaščitni ukrepi v zadostni meri zagotavljajo, da so cilji preglednosti in zagotavljanja pravilne porabe javnih sredstev v razpisnih postopkih izpolnjeni. Navedla je, da čeprav razume, da lahko obstaja javni interes za preglednost postopka odločanja Komisije, ta javni interes ne izravna negativnega vpliva, ki bi ga razkritje zahtevanih podatkov lahko imelo na poslovne interese ponudnikov in na postopek odločanja.

36. Komisija je tudi menila, da dejstvo, da obstaja močan javni interes v zvezi z dostopom do vode, ne pomeni, da bi bilo treba javnosti v celoti razkriti postopek ocenjevanja razpisnih postopkov v zvezi z vodnimi projekti. Navedla je, da"je vzročno-posledična povezava med obema ciljema v najboljšem primeru zelo oddaljena".

37. Pritožnik je opozoril, da institucija v odgovoru Komisije na potrdilno prošnjo ni uporabila preskusa javnega interesa. Navedla je, da Komisija s tema dvema novima argumentoma "pogreša bistvo glede narave preskusa javnega interesa in načina njegove uporabe. Seveda je hvalevredno, da obstaja vrsta ukrepov nadzora, kontrole in proaktivne preglednosti, in [pritožnik] ugotavlja, da so take notranje kontrole in proaktivna objava bistvene značilnosti sodobne demokratične družbe. Vendar je treba razlikovati med takimi ukrepi in uporabo preskusa javnega interesa za določen dokument v določenem primeru.“

38. Pritožnik je izpodbijal tudi trditev Komisije, da močan javni interes za dostop do vode ne pomeni, da bi bilo treba postopek ocenjevanja v celoti razkriti. Navedla je, da obstaja javni interes za zagotovitev pravilnega izvajanja vseh postopkov javnega naročanja in da preglednost javnosti omogoča, da to preveri. Pritožnik se je skliceval na Uredbo (EU) št. 1306/2013 [17], v kateri zakonodajalec po njegovem mnenju izrecno zagovarja preglednost, saj v uvodni izjavi 76 ugotavlja, da „bi bilo treba ustrezno priznati vlogo civilne družbe, vključno z mediji in nevladnimi organizacijami, ter njihov prispevek h krepitvi okvira uprav za nadzor nad goljufijami in zlorabo javnih sredstev“.

39. Pritožnik je trdil, da preglednost dopolnjuje preglede EU in omogoča, da se javnosti zagotovi, da pregledi EU delujejo dobro, in da se opredelijo vsa področja, na katerih so bile težave morda spregledane. Pritožnik je navedel, da obstaja velik javni interes za vprašanja v zvezi s kakovostjo vode in zaustavitvijo degradacije okolja. Zato obstaja veliko posebnih pravil o dostopu do okoljskih informacij.

40. Pritožnik je tudi opozoril, da „obstajajo posebni pomisleki glede projekta Subotica, zaradi katerih je to vprašanje v javnem interesu. Pojavili so se pomisleki glede načina razvoja projekta, naraščajočih stroškov ter preglednosti in verodostojnosti različnih postopkov javnega naročanja v zvezi z njim. Sklicevala se je na pomisleke, ki jih je v poročilu [18] izrazila organizacija civilne družbe BankWatch.

▪ Ocena varuha človekovih pravic

41. Varuh poudarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso splošno sklicevanje na „preglednost“ ne zadostuje za utemeljitev prevladujočega javnega interesa. Kot je Sodišče razsodilo v sodbi v zadevi Švedska in drugi proti API in Komisiji [19], „lahko to načelo pomeni prevladujoč javni interes, ki lahko prevlada nad potrebo po varstvu spornih dokumentov in zato upraviči njihovo razkritje v skladu z zadnjo vrstico člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, le če posebne okoliščine zadeve utemeljujejo ugotovitev, da je načelo preglednosti posebej nujno“.

42. Varuh človekovih pravic meni, da pomisleki, ki jih je izrazil pritožnik in so navedeni v odstavku 40 zgoraj, niso dovolj utemeljeni. Poročilo banke Bankwatch, na katero se sklicuje pritožnik, je bilo pripravljeno leta 2005, medtem ko se je zadevni postopek javnega naročanja začel leta 2006, ocenjevanje pa se je zaključilo januarja 2007. Pritožnik ni predložil nobenih medijskih poročil ali drugih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče resno sumiti, da so določeni postopek javnega naročanja, na katerega se nanašajo zahtevani dokumenti, zaznamovali na primer korupcija, goljufije ali nasprotja interesov. Zato pritožnik ni dokazal, da „je bilo načelo preglednosti v nekem smislu posebej nujno in je zato lahko prevladalo nad razlogi, ki upravičujejo zavrnitev razkritja“imen ponudnikov, informacij o ponudbah in ocene ponudb [20].

43. Varuhinja človekovih pravic tudi ugotavlja, da podjetja, ki ne pridobijo javnih naročil, ne prejmejo javnega denarja. Zato razkritje njihovih poslovnih informacij ne prispeva neposredno k odgovornosti, saj razkriva, kako se porablja javni denar.

44. Glede vprašanja, ali javni interes dostopa do vode prevlada nad interesom varstva poslovnih interesov ponudnikov, ni razloga za domnevo, da je dostop do zahtevanih informacij potreben za zagotovitev ali izboljšanje javnega dostopa do vodnih pravic.

45. Zato ni bil ugotovljen noben prevladujoč javni interes za popolno razkritje (v nasprotju z že zagotovljenim delnim razkritjem). Varuhinja človekovih pravic tudi ugotavlja, da je ravnotežje zadržanih informacij, ki bi se teoretično lahko razkrile iz razlogov javnega interesa, v tem primeru minimalno. 

46. Ker je bilo ugotovljeno, da bi odobritev popolnega dostopa do ocenjevalnih dokumentov oslabila varstvo poslovnih interesov ponudnikov in da bi zato Komisija lahko zavrnila popoln dostop do teh dokumentov na podlagi člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, varuhu človekovih pravic ni treba oceniti, ali se je Komisija pravilno sklicevala tudi na člen 4(3) (v zvezi z varstvom postopka odločanja) Uredbe št. 1049/2001.

▪ Objava imen članov komisije za ocenjevanje

▪ Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

47. Komisija je trdila, da „je varstvo osebnih podatkov zlasti pomembno v primeru članov komisije za ocenjevanje, kadar zanje obstaja dejansko in nehipotetično tveganje, da bodo izpostavljeni nenaročenim stikom in/ali pritiskom neuspešnih, sedanjih ali prihodnjih ponudnikov. Poleg tega bi lahko razkritje identitete članov odbora za ocenjevanje oviralo njihovo zmožnost zagotavljanja neodvisnih strokovnih ocen in njihovo pripravljenost za sodelovanje v odborih. Dodala je, da za zagotovitev odgovornosti postopka ni treba razkriti identitete članov komisije za ocenjevanje. Komisija in njeni uslužbenci na vseh ravneh so v celoti odgovorni za dobro finančno poslovodenje svojih operativnih in finančnih dejavnosti. Izjave članov komisije za ocenjevanje o zaupnosti in neobstoju navzkrižja interesov ter njihovi življenjepisi se temeljito pregledajo.

48. Po sklicevanju na člen 4(1)(b) Uredbe 1049/2001 ^[21] in člen 2(a) Uredbe 45/2001 ^[22] se je Komisija sklicevala na sodbo Sodišča v zadevi Österreichischer Rundfunk in drugi ^[23], v kateri je Sodišče potrdilo, da „ni načelnega razloga, ki bi upravičeval izključitev poklicnih dejavnosti [...] iz pojma zasebnega življenja“.

49. Komisija je v odgovoru na tretje vprašanje navedla, da so imena in podpisi članov komisije za ocenjevanje očitno osebni podatki v smislu člena 2(a) Uredbe 45/2001 (v nadaljevanju: Uredba o varstvu podatkov). Dodala je, da je Sodišče v sodbi v zadevi Bavarian Lager ^[24] odločilo, da se ob vložitvi zahteve za dostop do dokumentov, ki vsebujejo osebne podatke, Uredba o varstvu podatkov začne v celoti uporabljati. Komisija je pojasnila, da člen 8 Uredbe 45/2001 določa, da se osebni podatki prenesejo prejemnikom, za katere velja nacionalna zakonodaja, sprejeta za izvajanje Direktive 95/46, le, če (a) prejemnik ugotovi, da so podatki potrebni za opravljanje naloge, ki se izvaja v javnem interesu, ali so predmet izvajanja javnega organa, ali (b) prejemnik dokaže, da je prenos podatkov potreben, in če ni razloga za domnevo, da bi to lahko posegalo v zakonite interese posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

50. Komisija je trdila, da pritožnik ni dokazal, da je prejemnik na podlagi nacionalnega prava, sprejetega za izvajanje Direktive 95/46. Poleg tega je Komisija v zvezi s točko (a) navedla, da „bi moral pritožnik za opravljanje naloge v javnem interesu delovati kot javni organ ali pa bi ga moral javni organ pooblastiti za opravljanje naloge. Pritožnik je nevladna organizacija s sedežem v Španiji in ne opravlja nobene naloge v javnem interesu niti ne izvaja javnih pooblastil.„Kar zadeva točko (b), je Komisija navedla, da je cilj pritožnika pri pridobitvi razkritja teh osebnih podatkov zagotoviti odgovornost za razpisni postopek in preprečiti morebitna tveganja, kot so goljufije ali nasprotje interesov. Vendar poleg dejstva, da bi takšno razkritje lahko škodovalo legitimnim interesom članov odbora za ocenjevanje (kot je pojasnjeno zgoraj), razkritja imen članov odbora ni mogoče šteti za potrebno za doseganje navedenega cilja glede na notranja pravila Komisije in preverjanje izjav članov odbora o navzkrižju interesov.

51. Komisija je sklenila, da je treba dostop do osebnih podatkov, vključenih v zahtevani dokument, zavrniti, saj pritožnik ni dokazal potrebe po javnem razkritju teh osebnih podatkov in ni bilo mogoče domnevati, da njihovo razkritje ne bi posegalo v zakonite pravice zadevnih posameznikov.

52. Pritožnik je trdil, da je sodba v zadevi Österreichischer Rundfunk in drugi, ki jih je navedla Komisija, nepomembna, saj je želel pridobiti le imena „in morda poklicne povezave članov Odbora“. Ta zadeva se je nanašala na morebitno škodo za posameznika zaradi razkritja finančnih informacij, povezanih z vlogo osebe v javnem organu. Po drugi strani je bil namen pritožnikove zahteve ugotoviti, kdo je odgovoren za sprejetje določene odločitve (pri kateri obstaja močan javni interes) v imenu Evropske unije.

53. Pritožnik je navedel, da se od članov odbora, ki so neodvisni strokovnjaki, pričakuje, da so nepristranski, ne glede na to, ali so njihova imena objavljena ali ne. Dodal je, da „ni jasno, kako bi glede na trditev Komisije, da je temeljito pregledala izjave o navzkrižju interesov, preglednost postopka pomenila, da člani odbora ne bi mogli opraviti neodvisnih strokovnih ocen. Preglednost postopka bi zagotovila, da se mnenja in ocene strokovno izražajo z utemeljenimi argumenti, ne pa z bolj neformalnimi mnenji, ki bi lahko bila vprašljiva in negativno vplivala na potencialne ponudnike na način, ki bi nepošteno vplival na njihovo predložitev ponudb.“

54. Pritožnik je navedel, da so nenaročeni stiki mogoči, in dodal, da taka nevarnost obstaja ne glede na to, ali so imena članov Odbora objavljena. „Zato je pomembno, tako kot trdi Komisija, da izbere posameznike z najvišjo stopnjo osebne integritete.“Vendar se ta nevarnost v zvezi s to konkretno zahtevo ne pojavi, odkar se je razpisni postopek končal. Pritožnik je dodal, da je objava imen članov odbora bistvena, „da se ugotovi, ali so na njihovo oceno ponudb morda vplivale tretje strani in/ali odraža nesamostojno mnenje, na podlagi katerega bi odredbodajalec sprejel končno odločitev, ki je ne bi bilo mogoče v celoti utemeljiti“.

55. Pritožnik je sklenil, da je potreba po neodvisnih strokovnih ocenah v postopku javnega razpisa bistvena za uspešno izvedbo postopka in pravilno odločitev o oddaji javnega naročila. Navedla je, da njeno stališče podpira nedavna sodna praksa [25], ki določa, da "je potrebna preglednost postopka, v katerem je treba razkriti informacije (v zvezi z osebami, ki so sodelovale v postopku odločanja), da se zagotovi preglednost postopka odločanja, ki bo verjetno vplival na dejavnosti gospodarskih subjektov". Sodišče je menilo, da je preglednost potrebna za presojo, kako bi lahko oblika sodelovanja vsakega strokovnjaka v tem postopku na podlagi njegovega lastnega mnenja vplivala na odločitev.

▪ Ocena varuha človekovih pravic

56. Varuhinja človekovih pravic se strinja s Komisijo, da so imena in podpisi članov odbora za ocenjevanje očitno osebni podatki v smislu člena 2(a) Uredbe 45/2001 in da se zato v skladu s sodno prakso Uredba o varstvu podatkov v celoti uporablja.

57. Člen 8(b)[26] Uredbe 45/2001 določa dva kumulativna pogoja, ki veljata za prenos osebnih podatkov [27]. Osebni podatki se lahko prenesejo le (a) če prejemnik dokaže potrebo po prenosu podatkov in (b) če ni razloga za domnevo, da bi ta prenos lahko škodoval zakonitim interesom posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Kot je razsodilo Sodišče [28], mora tisti, ki zahteva tak prenos, najprej dokazati, da je potreben. Če se izkaže, da je to potrebno, mora zadevna institucija ugotoviti, da ni razloga za domnevo, da bi ta prenos lahko posegal v zakonite interese posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Če takega razloga ni, je treba opraviti zahtevani prenos, če pa tak razlog obstaja, mora zadevna institucija pri odločanju o prošnji za dostop pretehtati različne nasprotujoče si interese.

▪ Potreba po prenosu podatkov

58. Pritožnik je trdil, da je razkritje imen članov komisije za ocenjevanje potrebno za odpravo pomislekov v zvezi s korupcijo in goljufijami ter za zagotovitev preglednosti postopka odločanja. Želela je izvedeti, kdo je odgovoren za odločitev, za katero obstaja močan javni interes. Prav tako je želela zagotoviti, da so bili člani Odbora nepristranski in da na oceno ni vplival neprimeren vpliv.

59. Komisija je navedla, da potreba po javnem razkritju zadevnih osebnih podatkov ni bila ugotovljena in da se razkritje imen članov Odbora ne more šteti za potrebno za doseganje cilja zagotavljanja odgovornosti glede na notranja pravila Komisije in preverjanje izjav članov Odbora o navzkrižju interesov.

60. Varuhinja človekovih pravic razume, da je težava, ki jo predstavljajo položaji, kakršen je obravnavani, v tem, da prosilci težko predložijo objektivne dokaze o korupciji, goljufiji, pomanjkanju nepristranskosti ali neprimernem vplivu, preden prejmejo informacije, ki jih iščejo. Njihove zahteve torej nujno temeljijo na bolj ali manj utemeljenih sumih, ki lahko na primer temeljijo na točnih ali netočnih informacijah, ki jih posredujejo mediji. Vendar, kot je navedlo Sodišče v zadevi Komisija proti Bavarian Lager, morajo vložniki predložiti „izrecne in legitimne utemeljitve ali [...] prepričljive argumente, da dokažejo potrebo po prenosu teh osebnih podatkov“^[29].

61. Sodišče je v sodbi v zadevi ClientEarth in PAN Europe proti EFSA [30] odločilo, da splošno sklicevanje na "preglednost" ne zadostuje za utemeljitev potrebe po pridobitvi osebnih podatkov. Po drugi strani pa je Sodišče tudi navedlo, da prosilcem ni treba izraziti posebnih sumov v zvezi z natančno opredeljenimi posamezniki (v tem primeru strokovnjaki). Vendar je Sodišče tudi namigovalo, da je treba sume o nepristranskosti ali obstoju nasprotja interesov razumno utemeljiti .

62. Varuh človekovih pravic mora zato preučiti, ali je pritožnik vsaj ugotovil, da obstajajo utemeljeni sumi korupcije, goljufije, pomanjkanja nepristranskosti ali neprimernega vpliva članov komisije za ocenjevanje. Varuhinja človekovih pravic na podlagi svoje ocene iz odstavka 42 zgoraj ugotavlja, da pritožnik tega ni storil na noben način. Zato pritožnik ni dokazal potrebe po prenosu podatkov.

63. Ker pritožnik ni ugotovil potrebe po prenosu podatkov, varuhu človekovih pravic ni treba preučiti vprašanja neobstoja škode za zakonite interese posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

64. V teh okoliščinah varuhinja človekovih pravic meni, da zavrnitev Komisije, da razkrije imena članov ocenjevalnega odbora, ne pomeni nepravilnosti.

▪ Soglasje za razkritje osebnih podatkov

▪ Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

65. Komisija je navedla, da ni bila zaprošena za soglasje članov Odbora za razkritje njihovih imen. Zatrjevala je, da take obveznosti ni, in pojasnila, da Komisija na splošno meni, da imajo člani ocenjevalnih komisij pravico do varstva svojih osebnih podatkov, in sicer iz razlogov, pojasnjenih v njenih pripombah na prejšnjo utemeljitev. Ugotovila je, da je delni dostop, ki ga je ESZD odobrila do ocenjevalnih dokumentov, upravičen na podlagi izjem iz člena 4 Uredbe (ES) št. 1049/2001.

▪ Ocena varuha človekovih pravic

66. Varuhinja človekovih pravic se strinja s Komisijo, da ni bila pravno zavezana pridobiti soglasja članov Odbora za razkritje njihovih imen. Vendar meni, da bi bila za učinkovito zagotavljanje preglednosti in ohranjanje zaupanja javnosti v upravo EU dobra upravna praksa, če bi Komisija pred imenovanjem oseb v odbor za ocenjevanje javnih naročil sistematično pridobila njihovo soglasje za razkritje njihovih imen. Razkritje njihovih imen ob zaključku postopka ocenjevanja bi bilo treba šteti za pogoj za imenovanje. S tem bi se okrepilo zaupanje javnosti, hkrati pa bi se v celoti spoštovalo pravo, ki se uporablja. Varuh človekovih pravic bo v zvezi s tem podal predlog v nadaljevanju.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic na podlagi preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Pri ravnanju Komisije ni bilo nepravilnosti.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Predlogi za izboljšanje

Za učinkovito zagotavljanje preglednosti in ohranjanje zaupanja javnosti v upravo Unije bi bila dobra upravna praksa, če bi Komisija pred imenovanjem oseb v komisijo za ocenjevanje javnih naročil sistematično pridobila njihovo soglasje za razkritje njihovih imen. Takšno razkritje ob zaključku postopka ocenjevanja bi bilo treba šteti za pogoj za imenovanje.

Emily O'Reilly

Evropski varuh človekovih pravic

Strasbourg, 19. 12. 2016

 

[1] Access Info Europe je organizacija za človekove pravice s sedežem v Madridu. Namenjen je spodbujanju in varstvu pravice do dostopa do informacij.

[2] Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).

[3] To so splošni pogoji, razpisna dokumentacija, ki vsebuje navodila ponudnikom, in pravila za sklepanje pogodb.

[4] Člen 4(2) Uredbe št. 1049/2001 določa, da „[i]nstitucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo:

poslovni interesi fizične ali pravne osebe, vključno z intelektualno lastnino,

...

razen če prevlada javni interes za razkritje.“

[5] Delegacija se je sklicevala na člen 4(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1049/2001, ki določa: „Dostop do dokumenta, ki vsebuje mnenja za notranjo rabo kot del razprav in predhodnih posvetovanj v zadevni instituciji, se zavrne tudi po sprejetju odločitve, če bi razkritje resno oslabilo postopek odločanja institucije, razen če ne prevlada javni interes za razkritje.“

[6] Člen 4(1) določa: „Institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo:

...

(b) zasebnost in integriteto posameznika, zlasti v skladu z zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov."

[7] Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).

[8] Glej sodbo Sodišča z dne 29. junija 2010 v zadevi Komisija proti Bavarian Lager, C-28/08 P, ECLI:EU:C:2010:378, točke 63–65.

[9] Člen 339 PDEU določa: „Člani institucij Unije, člani odborov ter uradniki in drugi uslužbenci Unije tudi po prenehanju opravljanja svojih dolžnosti ne smejo razkrivati informacij, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, zlasti informacij o podjetjih, njihovih poslovnih odnosih ali sestavinah stroškov.“

[10] Pritožnik je na primer navedel, da je irski pooblaščenec za svobodo obveščanja leta 2003 odločil, da se informacije iz pogodb med vlado in zasebnimi podjetji lahko objavijo, tudi če bi lahko škodovale konkurenčni prednosti te družbe, in sicer prav zaradi javnega interesa, da se te informacije zagotovijo in da se ve, kako se porabljajo javna sredstva.

[11] Sodba Sodišča z dne 17. oktobra 2013 v zadevi Svet proti Access Info Europe, C-280/11 P, ECLI:EU:C:2013:671.

[12] Člen 1(a) Uredbe št. 1049/2001.

[13] Sodba Sodišča z dne 18. decembra 2007 v zadevi Švedska proti Komisiji, C-64/05 P, ECLI:EU:C:2007:802, točka 66, in sodba Sodišča z dne 1. februarja 2007 v zadevi Sison proti Svetu, C-266/05 P, ECLI:EU:C:2007:75, točka 63.

[14] Sodba Sodišča z dne 6. decembra 2001 v zadevi Svet proti Hautala, C-353/99 P, ECLI:EU:C:2001:661, točka 28.

[15] Zgoraj navedena sodba Svet/Access Info Europe, ECLI:EU:C:2013:671, točka 11 (moj poudarek).

[16] Sodba Splošnega sodišča z dne 29. januarja 2013 v združenih zadevah Cosepuri proti EFSA, T-339/10 in T-532/10, ECLI:EU:T:2013:38.

[17] Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (ES) št. 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 (UL 2013, L 347, str. 549).

[18] http://bankwatch.org/documents/bridging_gap_05_05.pdf (strani 13–15).

[19] Sodba Sodišča z dne 21. septembra 2010 v združenih zadevah Švedska in drugi proti API in Komisiji, C-514/07 P, C-528/07 P in C-532/07 P, ECLI:EU:C:2010:541, točka 156.

[20] Zgoraj navedena sodba Švedska in drugi/API in Komisija, ECLI:EU:C:2010:541, točka 158.

[21] Člen 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 določa, da „[i]nstitucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo: ... zasebnosti in integritete posameznika, zlasti v skladu z zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov."

[22] Člen 2(a) Uredbe 45/2001 določa, da "osebni podatki" pomenijo vse informacije, ki se nanašajo na določeno ali določljivo fizično osebo."

[23] Sodba Sodišča z dne 20. maja 2003, Österreichischer Rundfunk in drugi, C-465/00, C-138/01 in C-139/01, ECLI:EU:C:2003:294, točka 73.

[24] Sodba Sodišča z dne 29. junija 2010 v zadevi Komisija proti Bavarian Lager, C-28/08 P, ECLI:EU:C:2010:378.

[25] Sodba Sodišča z dne 16. julija 2015 v zadevi ClientEarth in PAN Europe proti EFSA, C-615/13 P, ECLI:EU:C:2015:489.

[26] Ocena varuha človekovih pravic se bo osredotočila na člen 8(b) Direktive 45/2001.

[27] Glej zgoraj navedeno sodbo ClientEarth in PAN Europe proti EFSA, ECLI:EU:C:2015:489, točka 46.

[28] Glej zgoraj navedeno sodbo ClientEarth in PAN Europe proti EFSA, ECLI:EU:C:2015:489, točka 47 in navedena sodna praksa.

[29] Zgoraj navedena sodba Komisija/Bavarian Lager, ECLI:EU:C:2010:378, točka 78.

[30] Zgoraj navedena sodba ClientEarth in PAN Europe proti EFSA, ECLI:EU:C:2015:489. Glej zlasti točke od 50 do 53 in 57.