Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop javnosti do dokumentov Agencije Evropske unije za azil (EUAA) v zvezi s pogoji za mladoletnike brez spremstva v begunskih objektih v Grčiji, ki jih financira EU. Agencija EUAA je opredelila 53 dokumentov, ki spadajo na področje uporabe prošnje, in odobrila delni dostop do vseh. Agencija EUAA se je pri zavrnitvi popolnega dostopa sklicevala na več izjem od pravice dostopa javnosti do dokumentov, ki so temeljile na varstvu zasebnosti in integritete posameznikov, njenem postopku odločanja in javnem interesu, kar zadeva javno varnost. Agencija EUAA je zlasti trdila, da zahtevani dokumenti vsebujejo občutljive informacije o posameznikih, ki bivajo v posebnih objektih, in predhodne informacije o razmerah v teh objektih, ki so jih zaupno predložili nacionalni organi. Razkritje slednjih informacij bi lahko spodkopalo zaupanje teh organov v agencijo EUAA ter posledično v njene postopke odločanja in javno varnost.

Ker pritožnik ni bil zadovoljen s tem odgovorom in uporabljenimi redigiranji, se je obrnil na varuha človekovih pravic.

Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic je pregledala neredigirane različice zahtevanih dokumentov in s predstavniki agencije EUAA razpravljala o uporabljenih redigiranjih. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega sprejela argumente agencije EUAA v zvezi s potrebo po zaščiti zasebnosti in integritete posebej ranljivih posameznikov, ki bivajo v posebnih objektih. Priznala je tudi široko diskrecijsko pravico agencije EUAA pri uporabi izjeme v zvezi z javno varnostjo, na katero bi lahko negativno vplivalo razkritje zaupnih informacij, ki jih posredujejo nacionalni organi, s čimer bi jih odvrnilo od tesnega sodelovanja z agencijo EUAA in njenim napotenim osebjem. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic glede na občutljive delovne pogoje osebja agencije EUAA, napotenega za pomoč nacionalnim organom, menila, da bi lahko agencija EUAA razumno poskušala zaščititi pripombe svojega osebja v zvezi s posebnimi objekti na podlagi izjeme v zvezi z varstvom postopka odločanja agencije EUAA.

Kljub temu varuhinje človekovih pravic niso v celoti prepričale vse utemeljitve agencije EUAA v zvezi z uporabljenimi redigiranji in njihovo doslednostjo. Vendar je varuhinja človekovih pravic glede na širok delni dostop, ki ga je agencija EUAA že odobrila do zahtevanih dokumentov, ugotovila, da nadaljnje preiskave v zvezi s to pritožbo niso upravičene. Zato je primer zaključila in podala en predlog za izboljšanje.

 

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do „vzorčnih kartic“, povezanih z orodji umetne inteligence Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol). Vzorčne kartice vsebujejo informacije o predvideni uporabi orodij umetne inteligence in njihovih ocenah. Europol je opredelil štiri dokumente, ki spadajo na področje uporabe zahteve. Zavrnil je dostop do treh dokumentov v celoti in delni dostop do preostalega dokumenta. Europol se je pri tem skliceval na potrebo po zaščiti javnega interesa, kar zadeva javno varnost.

Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic je pregledala sporne dokumente in se sestala s predstavniki Europola. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega in ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije in agencije EU, kadar menijo, da je javna varnost ogrožena, ugotovila, da odločitev Europola, da zavrne (popoln) dostop javnosti, ni bila očitno napačna. Ker zadevnega javnega interesa ne more nadomestiti drug javni interes, ki se šteje za pomembnejšega, je varuhinja človekovih pravic preiskavo zaključila in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti.

Vendar je varuhinja človekovih pravic menila, da bi lahko bila pojasnila Europola pritožniku, zakaj je bilo treba zavrniti (popoln) dostop do teh dokumentov, natančnejša, in se sklicevala na prejšnji predlog za izboljšanje, ki ga je podala v zvezi s tem. 

 

Pritožnik je Evropsko komisijo zaprosil za dostop javnosti do dokumentov v zvezi s svojimi izmenjavami z madžarsko vlado o neodvisnosti sodstva v okviru ocene Komisije o upravičenosti Madžarske do kohezijskih sredstev. Komisija je po posvetovanju z madžarskimi organi zavrnila dostop do nekaterih dokumentov, pri čemer se je sklicevala na dve izjemi v skladu z zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov. Natančneje, Komisija je trdila, da bi razkritje ogrozilo namen njene preiskave v zvezi z upravičenostjo Madžarske do kohezijskih sredstev in njen postopek odločanja. Pritožnik je Komisijo pozval, naj ponovno preuči svojo odločitev (s „potrdilno prošnjo“). Ko Komisija ni odgovorila v veljavnih rokih, se je pritožnik obrnil na varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o implicitni zavrnitvi dostopa javnosti do zahtevanih dokumentov s strani Komisije. Med preiskavo varuhinje človekovih pravic je Komisija sprejela potrdilni sklep. Ohranila je svojo odločitev, da zavrne dostop, vendar se je sklicevala na dodatno izjemo, pri čemer je trdila, da je Evropski parlament medtem začel sodni postopek v zvezi z zadevo, razkritje pa bi lahko ogrozilo te tekoče postopke.

Pregled varuhinje človekovih pravic je pokazal, da zahtevani dokumenti vsebujejo samooceno Madžarske, uradne vprašalnike, ki jih je Komisija poslala madžarskim organom, in uradne odgovore zadevnih madžarskih organov na ta vprašanja. Zahtevani dokumenti so tako podlaga za sklep Komisije, zoper katerega je Parlament začel sodni postopek. Niti niso bili pripravljeni za namen konkretnega sodnega postopka niti ne vsebujejo notranjih pravnih stališč o spornih vprašanjih v celotnem postopku.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da Komisija ni zadostno dokazala, kako bi razkritje dokumentov lahko oslabilo zadevne sodne postopke. Varuha človekovih pravic tudi ni prepričala trditev Komisije, da bi razkritje lahko oslabilo njeno preiskavo. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic poudarila pomen obveščanja javnosti o ukrepih Komisije in madžarskih organov za zaščito finančnih interesov EU in zagotovitev spoštovanja pravne države. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da zavrnitev Komisije, da širši javnosti odobri dostop do zahtevanih dokumentov, pomeni nepravilnost, in Komisiji priporočila, naj ponovno preuči svoje stališče o prošnji za dostop.

Komisija je v odgovoru potrdila svoje stališče, da bi razkritje zahtevanih dokumentov ogrozilo nemoten potek sodnih postopkov, ki jih je sprožil Parlament, in njegovo preiskavo v zvezi z upravičenostjo Madžarske do kohezijskih sredstev. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da Komisija ni predložila prepričljivih pojasnil, zakaj ni bilo mogoče zagotoviti širšega dostopa do teh dokumentov. Zato je varuhinja človekovih pravic potrdila svojo ugotovitev o nepravilnostih in primer zaključila.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do obrazloženega mnenja, ki ga je Evropska komisija poslala Belgiji v okviru postopka za ugotavljanje kršitev v zvezi z njenim prenosom Direktive o zaščiti žvižgačev.

Komisija je zavrnila dostop do dokumenta, ki je del spisa v okviru tekočega postopka za ugotavljanje kršitev. Pri tem se je oprla na splošno domnevo o nerazkritju, ki je temeljila na potrebi po zaščiti namena tekoče preiskave. Ker pritožnik ni bil zadovoljen s tem izidom, se je obrnil na varuha človekovih pravic.

Čeprav je varuhinja človekovih pravic menila, da je ustrezna zaščita žvižgačev bistvena, je na podlagi pregleda spornega dokumenta ugotovila, da se je Komisija pri zavrnitvi dostopa do dokumenta upravičeno oprla na splošno domnevo nerazkritja. Zato je zadevo zaključila.

Zadeva se je nanašala na to, da je Agencija Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) zavrnila dostop javnosti do dokumentov, povezanih s preiskavo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) o kršitvah enega od njegovih uslužbencev. Agencija ENISA se je pri zavrnitvi dostopa sklicevala na izjemo na podlagi zakonodaje Unije o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdila, da bi razkritje oslabilo potrebo po varstvu zasebnosti in integritete posameznikov, navedenih v dokumentih, vključno z osebo, na katero se nanaša preiskava urada OLAF.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da pritožnik ni ugotovil potrebe po razkritju osebnih podatkov v javnem interesu, kot to zahteva zakonodaja EU o varstvu podatkov. Agencija ENISA je torej utemeljeno zavrnila razkritje vseh osebnih podatkov, ki jih vsebujejo sporni dokumenti. Vendar varuhinja človekovih pravic na podlagi trditev agencije ENISA ni bila prepričana, da so sporni dokumenti v celoti osebni podatki. Zato je agenciji ENISA predlagala, naj ponovno preuči svoje stališče, da je treba dostop do dokumentov v celoti zavrniti.

Agencija ENISA je v odgovor ponovno ocenila sporne dokumente. Na podlagi tega je vztrajala pri svojem stališču, da dokumenti ves čas vsebujejo osebne podatke in da zato ni mogoče odobriti dostopa javnosti. Glede na dodatne informacije, ki jih je agencija ENISA predložila v tej fazi, se je varuhinja človekovih pravic strinjala, da je mogoče dokumente razumno šteti za osebne podatke v celoti. Zato je zaključila preiskavo z ugotovitvijo, da je ENISA sprejela predlog rešitve. Vendar je varuhinja človekovih pravic predlagala, naj agencija ENISA v okviru dobrega upravljanja prosilcu zagotovi seznam dokumentov, ki jih identificira pri obravnavi zahteve za dostop javnosti do dokumentov.