Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do „vzorčnih kartic“, povezanih z orodji umetne inteligence Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol). Vzorčne kartice vsebujejo informacije o predvideni uporabi orodij umetne inteligence in njihovih ocenah. Europol je opredelil štiri dokumente, ki spadajo na področje uporabe zahteve. Zavrnil je dostop do treh dokumentov v celoti in delni dostop do preostalega dokumenta. Europol se je pri tem skliceval na potrebo po zaščiti javnega interesa, kar zadeva javno varnost.

Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic je pregledala sporne dokumente in se sestala s predstavniki Europola. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega in ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije in agencije EU, kadar menijo, da je javna varnost ogrožena, ugotovila, da odločitev Europola, da zavrne (popoln) dostop javnosti, ni bila očitno napačna. Ker zadevnega javnega interesa ne more nadomestiti drug javni interes, ki se šteje za pomembnejšega, je varuhinja človekovih pravic preiskavo zaključila in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti.

Vendar je varuhinja človekovih pravic menila, da bi lahko bila pojasnila Europola pritožniku, zakaj je bilo treba zavrniti (popoln) dostop do teh dokumentov, natančnejša, in se sklicevala na prejšnji predlog za izboljšanje, ki ga je podala v zvezi s tem. 

 

Pritožnik je Evropsko komisijo zaprosil za dostop javnosti do dokumentov v zvezi s svojimi izmenjavami z madžarsko vlado o neodvisnosti sodstva v okviru ocene Komisije o upravičenosti Madžarske do kohezijskih sredstev. Komisija je po posvetovanju z madžarskimi organi zavrnila dostop do nekaterih dokumentov, pri čemer se je sklicevala na dve izjemi v skladu z zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov. Natančneje, Komisija je trdila, da bi razkritje ogrozilo namen njene preiskave v zvezi z upravičenostjo Madžarske do kohezijskih sredstev in njen postopek odločanja. Pritožnik je Komisijo pozval, naj ponovno preuči svojo odločitev (s „potrdilno prošnjo“). Ko Komisija ni odgovorila v veljavnih rokih, se je pritožnik obrnil na varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o implicitni zavrnitvi dostopa javnosti do zahtevanih dokumentov s strani Komisije. Med preiskavo varuhinje človekovih pravic je Komisija sprejela potrdilni sklep. Ohranila je svojo odločitev, da zavrne dostop, vendar se je sklicevala na dodatno izjemo, pri čemer je trdila, da je Evropski parlament medtem začel sodni postopek v zvezi z zadevo, razkritje pa bi lahko ogrozilo te tekoče postopke.

Pregled varuhinje človekovih pravic je pokazal, da zahtevani dokumenti vsebujejo samooceno Madžarske, uradne vprašalnike, ki jih je Komisija poslala madžarskim organom, in uradne odgovore zadevnih madžarskih organov na ta vprašanja. Zahtevani dokumenti so tako podlaga za sklep Komisije, zoper katerega je Parlament začel sodni postopek. Niti niso bili pripravljeni za namen konkretnega sodnega postopka niti ne vsebujejo notranjih pravnih stališč o spornih vprašanjih v celotnem postopku.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da Komisija ni zadostno dokazala, kako bi razkritje dokumentov lahko oslabilo zadevne sodne postopke. Varuha človekovih pravic tudi ni prepričala trditev Komisije, da bi razkritje lahko oslabilo njeno preiskavo. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic poudarila pomen obveščanja javnosti o ukrepih Komisije in madžarskih organov za zaščito finančnih interesov EU in zagotovitev spoštovanja pravne države. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da zavrnitev Komisije, da širši javnosti odobri dostop do zahtevanih dokumentov, pomeni nepravilnost, in Komisiji priporočila, naj ponovno preuči svoje stališče o prošnji za dostop.

Komisija je v odgovoru potrdila svoje stališče, da bi razkritje zahtevanih dokumentov ogrozilo nemoten potek sodnih postopkov, ki jih je sprožil Parlament, in njegovo preiskavo v zvezi z upravičenostjo Madžarske do kohezijskih sredstev. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da Komisija ni predložila prepričljivih pojasnil, zakaj ni bilo mogoče zagotoviti širšega dostopa do teh dokumentov. Zato je varuhinja človekovih pravic potrdila svojo ugotovitev o nepravilnostih in primer zaključila.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do obrazloženega mnenja, ki ga je Evropska komisija poslala Belgiji v okviru postopka za ugotavljanje kršitev v zvezi z njenim prenosom Direktive o zaščiti žvižgačev.

Komisija je zavrnila dostop do dokumenta, ki je del spisa v okviru tekočega postopka za ugotavljanje kršitev. Pri tem se je oprla na splošno domnevo o nerazkritju, ki je temeljila na potrebi po zaščiti namena tekoče preiskave. Ker pritožnik ni bil zadovoljen s tem izidom, se je obrnil na varuha človekovih pravic.

Čeprav je varuhinja človekovih pravic menila, da je ustrezna zaščita žvižgačev bistvena, je na podlagi pregleda spornega dokumenta ugotovila, da se je Komisija pri zavrnitvi dostopa do dokumenta upravičeno oprla na splošno domnevo nerazkritja. Zato je zadevo zaključila.

Zadeva se je nanašala na to, da Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex) ni zagotovila vsebinskega odgovora na upravno pritožbo v zvezi z obtožbami o nadlegovanju in nepravilnostih, ki jih je vložil uradnik stalne enote kategorije 2.

Pritožnik je marca 2023 vložil upravno pritožbo pri agenciji Frontex. Agencija Frontex je odgovorila, da v nasprotju s predhodnimi informacijami, ki jih je predložila pritožniku, slednji nima pravice vložiti take pritožbe. Zato ne bi prejel vsebinskega odgovora. Vendar je agencija Frontex med preiskavo varuhinje človekovih pravic navedla, da bo pritožniku do novembra 2024 zagotovila splošen vsebinski odgovor. Agencija Frontex je ta odgovor pritožniku predložila šele decembra 2025. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da nedosledne informacije, predložene pritožniku, in velika zamuda pri odgovoru na pritožbo pomenijo nepravilnost. Vendar se varuhu človekovih pravic ni zdelo potrebno podati priporočila, saj je agencija Frontex pritožniku zdaj predložila vsebinski odgovor.

Poleg tega je preiskava varuhinje človekovih pravic razkrila, da ni učinkovitega mehanizma za pritožbe in pravna sredstva za uradnike kategorije 2, na primer v primerih nadlegovanja v agenciji Frontex. Varuhinja človekovih pravic je sklenila, da gre za sistemsko vprašanje, ki prav tako pomeni nepravilnost.

Varuhinja človekovih pravic je upravnemu odboru agencije Frontex priporočila, naj pri prihodnji reviziji pravnega okvira za uradnike kategorije 2 uvede učinkovit mehanizem za pritožbe in pravna sredstva.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do uradnega opomina v okviru postopka za ugotavljanje kršitev v zvezi z zaporednimi pogodbami o zaposlitvi za določen čas v španskem javnem sektorju. Komisija je zavrnila dostop do dopisa, pri čemer je trdila, da je ta del postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, ki še poteka in za katerega obstaja splošna domneva nerazkritja. Komisija je ugotovila, da pritožnik ni dokazal obstoja prevladujočega javnega interesa za razkritje. Ker pritožnik ni bil zadovoljen s tem izidom, se je obrnil na varuha človekovih pravic.

Preiskovalna skupina varuha človekovih pravic je pregledala sporni dokument in potrdila, da je del upravnega spisa v okviru tekočega postopka za ugotavljanje kršitev. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega ugotovila, da se je Komisija pri zavrnitvi dostopa do uradnega opomina upravičeno oprla na splošno domnevo nerazkritja. Ugotovila je tudi, da je Komisija razumno menila, da pritožnik ni predložil zadostnih argumentov, s katerimi bi dokazal obstoj prevladujočega javnega interesa za razkritje. Zato je primer zaključila in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti.

Pritožnik je marca 2024 Evropsko komisijo zaprosil za dostop javnosti do dokumentov, povezanih z njeno ponovno oceno uporabe postopka v zvezi s pravno državo na Madžarskem iz leta 2023 (na podlagi uredbe o pogojenosti). Komisija je ugotovila, da štiri četrtletna poročila in več izmenjav med Madžarsko in Komisijo spadajo na področje uporabe zahtevka, vendar je zavrnila dostop do vseh dokumentov. Pri zadržanju dostopa se je sklicevala na izjeme na podlagi zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdila, da bi razkritje lahko ogrozilo namen preiskave in njen tekoči postopek odločanja v skladu z uredbo o pogojenosti.

Pritožnik je aprila 2024 Komisijo pozval, naj ponovno preuči svoje stališče (s „potrdilno prošnjo“). Ker Komisija na potrdilno prošnjo pritožnika ni odgovorila v ustreznem roku, se je pritožnik junija 2024 obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo, ker Komisija ni odgovorila na potrdilno prošnjo pritožnika, in Komisijo pozvala, naj odgovori čim prej. Komisija je pritožniku odgovorila decembra 2025, tj. več kot 19 mesecev po vložitvi potrdilne prošnje.

Ker je Komisija odgovorila na potrdilno prošnjo pritožnika, je varuhinja človekovih pravic to zadevo zaključila. Vendar je nedvoumno kritizirala veliko zamudo, ki jo je imela Komisija pri odgovoru na zahtevo pritožnika, in Komisijo opozorila, da bi morala nujno obravnavati vprašanje zamud pri obravnavi zahtev za dostop javnosti do dokumentov.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropskega parlamenta, da javnosti omogoči dostop do dokumenta v zvezi s primeri tatvin in vlomov, ki so se zgodili v prostorih Parlamenta v letu 2020. Parlament se je pri zavrnitvi dostopa skliceval na izjemo, določeno v zakonodaji EU o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdil, da bi razkritje dokumenta ogrozilo javni interes, kar zadeva javno varnost.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda dokumenta in po sestanku svoje preiskovalne skupine s predstavniki Parlamenta ugotovila, da Parlament ni dokazal, kako bi lahko razkritje delov dokumenta konkretno in dejansko ogrozilo navedeni interes. Zato je predlagala rešitev, o kateri Parlament razmišlja, da bi zagotovil vsaj delni dostop do dokumenta.

Parlament je sprejel predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev in omogočil delni dostop do dokumenta. Varuhinja človekovih pravic je pozdravila pozitiven odziv Parlamenta na njen predlog rešitve in zaključila preiskavo.

Zadevi se nanašata na Europolovo zavrnitev dostopa javnosti do dokumentov v zvezi z njegovimi digitalnimi orodji za analizo slik in videoposnetkov, besedilnim občutkom, odprtokodnimi informacijami in prepoznavanjem obrazov. Sporni dokumenti so „dokument o začetku raziskovalnega projekta“, „ocene učinka v zvezi z varstvom podatkov“ in povezana mnenja uradnika Europola za temeljne pravice. Europol se je pri zavrnitvi dostopa javnosti do teh dokumentov skliceval na več izjem pri dostopu javnosti, vključno s potrebo po zaščiti javnega interesa, kar zadeva javno varnost. Menila je, da bi razkritje zahtevanih dokumentov storilcem kaznivih dejanj zagotovilo informacije o njenih tehničnih zmogljivostih, kar bi ogrozilo učinkovitost njenih dejavnosti.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda zahtevanih dokumentov, ki ga je opravila njena preiskovalna skupina, predlagala rešitev v zadevi 1192/2024/MIK in od Europola zahtevala delni dostop. Europol je ta predlog sprejel in odobril delni dostop do dokumenta o začetku raziskovalnega projekta. Poleg tega je Europol v zadevi 841/2025/MIK uporabil enak pristop, kot ga je predlagala varuhinja človekovih pravic v vzporedni zadevi, in odobril delni dostop do več mnenj svojega uradnika za temeljne pravice.

Čeprav Europol ni omogočil dostopa do ocen učinka v zvezi z varstvom podatkov in redigiranih informacij o funkcijah orodij, je varuhinja človekovih pravic menila, da je bil v teh primerih zdaj odobren smiseln javni dostop. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da je Europol sprejel njeno rešitev. Kljub temu je varuhinja človekovih pravic predlagala, naj Europol v prihodnjih primerih podrobneje preuči, ali „ocene učinka v zvezi z varstvom podatkov“ in drugi dokumenti v zvezi s podobnimi digitalnimi orodji vsebujejo neobčutljive informacije, ki se lahko razkrijejo javnosti. Varuhinja človekovih pravic bo to vprašanje še naprej spremljala v okviru prihodnjih pritožb.