Odbor ZN je leta 2015 ugotovil, da sistem zdravstvenega zavarovanja za uslužbence EU, tj. skupni sistem zdravstvenega zavarovanja (JSIS), ni v skladu s Konvencijo ZN o pravicah invalidov. Odbor je priporočil revizijo skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja, da se zagotovi celovito kritje zdravstvenih potreb, povezanih z invalidnostjo.

Varuhinja človekovih pravic je po prejemu pritožb uslužbencev, ki so imeli težave pri tem, da bi sami ali njihovi družinski člani v celoti dobili povrnjene zdravstvene stroške, izvedla strateško preiskavo. Ugotovila je, da je to, da Evropska komisija ni sprejela učinkovitih ukrepov na priporočilo odbora, pomenilo nepravilnost. Zato je priporočila, naj Komisija pregleda pravila, ki urejajo skupni sistem zdravstvenega zavarovanja. Komisiji je podala tudi več predlogov v zvezi s tem, kako se potrebe invalidov krijejo v okviru skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja, ter v zvezi s potrebo po usposabljanju osebja in ustreznem posvetovanju z zainteresiranimi stranmi, da se zagotovi, da skupni sistem zdravstvenega zavarovanja odraža potrebe invalidov.

Komisija je odgovorila, da bo pregledala pravila, ki urejajo skupni sistem zdravstvenega zavarovanja, in ukrepala na podlagi večine predlogov varuha človekovih pravic.

Ker je Komisija sprejela njeno priporočilo, varuhinja človekovih pravic zaključuje svojo strateško preiskavo. Glede na pomen tega vprašanja poziva Komisijo, naj v šestih mesecih poroča o izvajanju priporočila. Varuh človekovih pravic prav tako potrjuje svoj predlog, da mora Komisija pregledati svoja pravila iz leta 2004 o zadovoljevanju potreb invalidnega osebja.

Zadeva se je nanašala na prakso Evropskega urada za izbor osebja (EPSO), da kandidatom ne dovoli prijave na več kot en sočasni natečaj za zaposlitev javnih uslužbencev EU, tudi če izpolnjujejo merila. EPSO pritožniku ni dovolil prijave na dva sočasna natečaja za zaposlitev prevajalcev za institucije EU in ni prepričljivo pojasnil razlogov za uporabo te prakse.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da bi lahko ta praksa ovirala zaposlovanje najbolj usposobljenih oseb in da bi moral biti zato EPSO sposoben prepričljivo utemeljiti, zakaj ima tako prakso. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je to, da urad EPSO pritožniku ni predložil take obrazložitve, pomenilo nepravilnost. Ugotovila je tudi, da bi vsako nadaljevanje prakse brez trdne utemeljitve nujno pomenilo tudi nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je zato uradu EPSO priporočila, naj nemudoma pregleda svojo politiko v zvezi s to prakso.

Urad EPSO je zato ustanovil notranjo skupino za razmislek, ki naj bi izvedla podrobno oceno učinka vseh sprememb politike na tem področju. Ocena bo upravnemu odboru urada EPSO predložena do decembra 2018. Upravni odbor mora sprejeti končno odločitev. Ker urad EPSO ravna v skladu z njenim priporočilom, se je varuhinja človekovih pravic odločila, da primer zaključi.

Zadeva se je nanašala na odločitev Evropske komisije, da nekatere stroške, ki jih je prijavila nevladna organizacija, ki je sodelovala v projektu za boj proti rasizmu nad Romi, ki ga je financirala EU, šteje za neupravičene. Pritožnik je trdil, da Komisija ni ustrezno preučila dokazov, preden je ugotovila, da so bili stroški neupravičeni.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da Komisija ni ravnala nepravilno.

Pritožnik je bil leta 2013 izključen iz natečaja za zaposlitev upravnih uslužbencev na področju revizije, ki ga je vodil Evropski urad za izbor osebja (EPSO). Izključena je bila, ker njene akademske kvalifikacije niso bile dovolj pomembne za oglaševano delovno mesto. Pritožnik je v pritožbi Evropskemu varuhu človekovih pravic poudaril, da je imelo več kandidatov, ki so bili leta 2010 sprejeti na isti natečaj, diplome, ki so bile enake ali manj pomembne od njegove diplome. Trdil je, da če bi bile kvalifikacije drugih kandidatov leta 2010 zadostne, bi morala njegova diploma zadostovati tudi leta 2013.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je bil natečaj za leto 2013 enak natečaju, ki je prvotno potekal leta 2010, in da bi morala v letu 2013 veljati enaka merila glede kvalifikacij kot v letu 2010. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila nepravilnosti urada EPSO in mu priporočila, naj natečajno komisijo pozove, naj spremeni svojo odločitev o kvalifikacijah pritožnika.

Urad EPSO je zavrnil priporočilo varuhinje človekovih pravic, ne da bi predložil:

prepričljive razloge za svoje stališče. Varuhinja človekovih pravic je zato primer zaključila z ugotovitvijo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na odločitev Evropske komisije, da izterja zneske, izplačane kot nepovratna sredstva v okviru različnih projektov, ki jih financira EU. Odločitev je bila sprejeta po revizijah, ki jih je opravil revizor v imenu Komisije. Pritožnik se ni strinjal z ugotovitvami revizije. Pritožnik je med drugim želel, da revizije pregleda nacionalna zbornica revizorjev v svoji državi članici. Komisija je menila, da to ni potrebno.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da Komisija ni ravnala nepravilno.

Zadeva se je nanašala na pritožnikovo zahtevo za dostop do dveh elektronskih sporočil, poslanih članom znanstvenega sveta Agencije z zasebnega elektronskega poštnega predala predsednika upravnega odbora Izvajalske agencije Evropskega raziskovalnega sveta. Ko je agencija zavrnila dostop, ker ni imela na voljo obeh elektronskih sporočil, saj sta bili poslani z zasebnega računa, se je pritožnik obrnil na evropskega varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo v zvezi s tem vprašanjem, nato pa je predsednik upravnega odbora agenciji predložil kopije obeh elektronskih sporočil. Agencija bi tako lahko ocenila pritožnikovo prošnjo za dostop do elektronske pošte v skladu z Uredbo 1049/2001 ^[1]. Agencija je nato pritožniku odobrila delni dostop do dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je pridobila celotne kopije obeh elektronskih sporočil in je lahko preverila, ali so bila redigiranja v kopijah, ki so bile razkrite pritožniku, upravičena.

Varuhinja človekovih pravic je zato preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na to, da Evropska komisija ni odgovorila na korespondenco, poslano v okviru pritožbe zaradi kršitve proti Italiji, in na njeno domnevno napačno odločitev o zaključku pritožbe zaradi kršitve.

Varuhinja človekovih pravic je vprašanja preiskala in ugotovila, da je z odgovorom, ki ga je Komisija med to preiskavo poslala pritožniku, podala tehten in izčrpen odgovor. Komisija je torej rešila prvo vprašanje. Varuhinja človekovih pravic je zlasti ugotovila, da je Komisija zadostno obrazložila svojo odločitev, da v tej zadevi ne bo ponovno začela postopka za ugotavljanje kršitev. Zato je v zvezi z drugim vprašanjem menila, da ni bilo nepravilnosti.

Varuhinja človekovih pravic je tako preiskavo zaključila.

Zadeva se je nanašala na domnevno neupravičeno odpuščanje in nadlegovanje nekdanjega zaposlenega pri Evropski investicijski banki (EIB).

Preiskava varuhinje človekovih pravic se je osredotočila na vprašanje, da je EIB pritožniku domnevno neupravičeno odrekla ugodnost tako imenovanega „spravnega postopka“ iz člena 41 Kadrovskih predpisov EIB (ki določa, da lahko uslužbenci začnejo postopek pred Sodiščem EU, kadar pride do spora z EIB, in da si morajo pred tem prizadevati za sporazumno rešitev spora v okviru spravnega postopka). Varuhinja človekovih pravic je predhodno ugotovila, da je EIB s tem, da je menila, da spravnega postopka ni mogoče uporabiti za nekdanjega uslužbenca, ki ni prejemal pokojnine EIB, storila nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je zato predlagala, naj EIB nemudoma začne spravni postopek v zvezi z razrešitvijo in nadlegovanjem. Banka se je strinjala, da začne spravni postopek v zvezi z vprašanjem odpustitve, pritožnika pa je napotila na drug postopek v zvezi z vprašanjem nadlegovanja.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je bila po njenem posredovanju najdena rešitev. Zato je zadevo zaključila.

Pritožnik, neprofitna organizacija s sedežem v Belgiji, je sodeloval v projektu, ki ga je financirala EU in je bil namenjen reševanju težav, s katerimi se soočajo starejši pri uporabi rešitev IKT. Pri finančni reviziji je bilo ugotovljeno, da je sistem, ki ga pritožnik uporablja za evidentiranje delovnega časa, nezanesljiv. Zato je Komisija od pritožnika poskušala izterjati več kot 85 000 EUR.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da so revizorji priznali, da je bilo delo, ki ga je pritožnik opravil v zvezi z dvema specifičnima „rezultatoma“, legitimno, prav tako pa tudi zadevni delovni čas. Zato je menila, da Komisija ni bila upravičena zavrniti stroškov za osebje, povezanih s tem delom. Zato je Komisiji priporočila, naj ustrezno zmanjša znesek, ki ga želi izterjati.

Komisija je v celoti sprejela priporočilo varuhinje človekovih pravic in se strinjala z zmanjšanjem zneska, ki ga je treba izterjati, za skoraj 37 000 EUR. Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic zadevo zaključila. Vendar varuhinja človekovih pravic nadaljuje z ločeno preiskavo v zvezi z izterjavo sredstev v zvezi z drugimi „rezultati“.

Ta zadeva je nastala, ker Predstavništvo Evropske komisije na Hrvaškem ni odgovorilo na zahtevo po informacijah na Facebooku in ker je pritožnika blokiralo na svoji Facebook strani. Pritožnik je vprašal, ali je vodja predstavništva na Hrvaškem nekdanji član komunistične stranke Jugoslavije.

Ker je Komisija zdaj odblokirala svojo stran na Facebooku in odgovorila, varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija rešila te vidike zadeve. Varuhinja človekovih pravic nadalje ugotavlja, da Komisija ni storila nobene nepravilnosti, ker ni razkrila zahtevanih informacij, ker so pomenile varovane osebne podatke.

Vendar pa varuhinja človekovih pravic predlaga izboljšave v zvezi s potrebo po odgovorih državljanom, ki komunicirajo s Komisijo prek družbenih medijev. Komisija bi morala upoštevati dejstvo, da se pravica do odgovora, zagotovljena z Listino EU o temeljnih pravicah in načeli dobrega upravljanja, kot je določena v Evropskem kodeksu dobrega upravnega ravnanja, uporablja za sporočila, prejeta prek družbenih medijev, pri čemer veljajo le omejitve, utemeljene na podlagi načela sorazmernosti. Komisija bi morala to upoštevati pri reviziji svojega vodnika za ponudnike informacij in pri vsakem drugem ustreznem delu.