The case concerned the Commission’s refusal to give public access to documents related to State aid investigations, in which persons had been recognised as an ‘interested party’ despite being neither a beneficiary of the aid nor a competitor. In refusing access, the Commission relied on a general presumption of non-disclosure, arguing that the release of any document would undermine the purpose of its investigations and the commercial interests of the companies concerned. The complainant contested the Commission’s position. Specifically, he contended that there would be an overriding public interest in disclosure, that is, the need to scrutinise the Commission’s practice of admitting complainants as ‘interested parties’. In particular, the complaint raised concerns that the Commission might interpret this notion too narrowly, thereby recognising only beneficiaries or competitors as ‘interested parties’ entitled to lodge a complaint.

Based on her inquiry, the Ombudsman considered that the complainant sought statistical information about the Commission’s practice rather than access to specific documents. In light of this, the Ombudsman made a proposal for a solution, inviting the Commission to deal with the complainant’s request as a request for information and to provide him with relevant information about its State aid procedure that would address the concerns that he had raised.

The Commission accepted the Ombudsman’s proposal for a solution and provided the complainant with detailed information on its practice related to the investigation of potentially unlawful State aid, including information on sample cases. The complainant was satisfied with this reply. The Ombudsman welcomed the Commission’s positive response to her proposal for a solution and closed the inquiry.

The case concerned a request for public access to documents related to the expenses of a university in the context of an EU-funded project. The complainant had submitted his request to the European Commission in July 2025.

The Commission first replied in September 2025. It identified ten documents as falling within the scope of the access request, to which it refused to give public access in their entirety. In doing so, the Commission argued that disclosure could undermine the commercial interests of the university concerned.

The complainant contested the Commission's decision by making a 'confirmatory application' in September 2025. When the Commission failed to provide an explicit reply, the complainant turned to the Ombudsman in October 2025.

The Ombudsman opened an inquiry into the Commission’s implicit refusal to grant public access and, as a first step, asked the Commission to adopt an explicit reply to the complainant’s confirmatory application as soon as possible. In the absence of a reply within the time limit set, the Ombudsman inquiry team inspected the documents in question, along with documentation on the consultation of the university concerned.

The Commission replied to the complainant in May 2026, granting wide partial access to the documents at issue. The complainant, in his comments on the Commission’s confirmatory decision, did not challenge the remaining redactions. The Ombudsman therefore considered that the complaint into the Commission’s implicit refusal of access had been settled by the access now granted. That said, the Ombudsman regretted the delay incurred by the Commission in handling the complainant’s access request, which persisted even after she had opened her inquiry. The Ombudsman continues to closely monitor the matter of delays based on complaints submitted to her.

Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop javnosti do dokumentov v zvezi z razvojnimi programi za kavo v Etiopiji. Pritožnik je svojo zahtevo Komisiji predložil avgusta 2024.

Komisija je prvič odgovorila decembra 2024. Odobrila je popoln dostop do dveh dokumentov, zavrnila dostop do treh dokumentov v celoti in odobrila delni dostop do preostalih 31 dokumentov. Pri tem je Komisija trdila, da bi (popolno) razkritje lahko ogrozilo varstvo namena inšpekcijskih pregledov, preiskav in revizij, varstvo osebnih podatkov in poslovnih interesov ter varstvo javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose.

Pritožnik je odločitev Komisije izpodbijal s „potrdilno prošnjo“ januarja 2025. Ker pritožnik ni prejel odgovora, se je maja 2025 obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Junija 2025 je varuhinja človekovih pravic začela preiskavo in Komisijo pozvala, naj pritožniku čim prej odgovori.

Varuhinja človekovih pravic je po več izmenjavah mnenj s Komisijo o tej zadevi 20. aprila 2026 Komisiji poslala zadnji opomin, v katerem jo je pozvala, naj najpozneje do 12. maja 2026 sprejme potrdilni sklep. Komisija tega ni storila.

Ker Komisija na potrdilno prošnjo pritožnika še vedno ni odgovorila več kot 15 mesecev po izteku zakonskega roka, določenega z Uredbo 1049/2001, je varuhinja človekovih pravic preiskavo zaključila z ugotovitvijo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop javnosti do besedilnega sporočila, ki ga je predsednik Francoske republike januarja 2024 poslal predsednici Evropske komisije v zvezi s trgovinskimi pogajanji med EU in Mercosurjem.

Komisija je julija 2025 odgovorila, da kljub temu, da je do take izmenjave dejansko prišlo, ni mogla najti zahtevanega sporočila. Komisija je ugotovila, da je bilo sporočilo prejeto prek aplikacije za takojšnje sporočanje „Signal“, v kateri je bila aktivirana funkcija „izginjajoča sporočila“. Komisija je zato sklenila, da nima nobenih dokumentov, ki bi spadali na področje uporabe zahtevka.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o tem, kako je Komisija obravnavala zahtevo. Njena preiskovalna skupina je pregledala spis Komisije v zvezi z zahtevo za dostop javnosti in se sestala s predstavniki Komisije.

Varuhinja človekovih pravic na podlagi inšpekcijskega pregleda in sestanka ni mogla izključiti, da je bilo sporočilo po prejemu zahteve samodejno izbrisano s predsednikovega telefona. Preiskava je tudi pokazala, da kabinet predsednika Komisije 15 mesecev ni obravnaval pritožnikove zahteve, generalni sekretariat pa ni sprejel nadaljnjih ukrepov ali opozoril za spremljanje njene obravnave. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija to zahtevo obravnavala kot nepravilnost.

Varuhinja človekovih pravic je zato Komisiji priporočila, naj pregleda in izboljša obravnavo zahtev za dostop javnosti, ki vključujejo kabinet predsednika ali katerega koli komisarja, ter dejavno spremlja napredek pri takih zahtevah, da bi se izognili nepotrebnim zamudam.

Poleg tega je varuhinja človekovih pravic podala dva predloga za izboljšave. Prvič, Komisija bi morala prilagoditi svoja notranja pravila, da bi zagotovila, da se vsak dokument, na katerega se nanaša zahteva za dostop javnosti, ohrani takoj po prejemu take zahteve za dostop do tega dokumenta in dokler ni zaključen kakršen koli postopek izpodbijanja zavrnitve dostopa, ne glede na to, ali dokument izpolnjuje merila Komisije za registracijo dokumentov. Drugič, Komisija bi morala za razumno obdobje ustrezno ohraniti vsa besedilna in takojšnja sporočila, izmenjana med voditelji držav ali vlad ali ministri in člani Komisije, vključno s tistimi, ki se samodejno izbrišejo po določenem časovnem intervalu, glede na verjeten pomen takih sporočil.

 

Zadeva se je nanašala na to, da je Evropska centralna banka (ECB) zavrnila dostop javnosti do dokumentov, ki vsebujejo nasvete v zvezi z njeno politiko enakosti spolov in povezanimi ukrepi. ECB je menila, da bi razkritje oslabilo varstvo pravnih nasvetov in njeno notranje odločanje. Pritožnik je trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, in sicer za razumevanje pravne utemeljitve, na kateri temeljijo politika ECB glede enakosti spolov in povezani ukrepi.

Preiskovalna skupina varuha človekovih pravic je pregledala sporne dokumente. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega ugotovila, da je mogoče vsebino dokumentov razumno šteti za pravni nasvet in da je bilo razumno, da je ECB menila, da bi razkritje dokumentov oslabilo varstvo, zagotovljeno pravnim nasvetom. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic menila, da je razumno, da ECB meni, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje.

Varuhinja človekovih pravic je tako zaključila preiskavo in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do poročila o oceni tveganja za leto 2023 velike platforme družbenih medijev v zvezi z njeno skladnostjo z določbami akta o digitalnih storitvah. Komisija je zavrnila dostop do poročila, pri čemer se je sklicevala na izjeme iz zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov (Uredba 1049/2001). Menila je, da obstaja splošna domneva, da bi razkritje poročila ogrozilo poslovne interese platforme in njeno tekočo preiskavo o tem, ali platforma izpolnjuje svoje obveznosti iz akta o digitalnih storitvah. Zato Komisija ni opravila individualne ocene poročila, da bi ugotovila njegovo morebitno razkritje.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je uporaba splošne domneve o nerazkritju za poročilo o oceni tveganja, pripravljeno v okviru akta o digitalnih storitvah, nerazumna. Varuhinja človekovih pravic je menila, da se okoliščine, v katerih so sodišča EU priznala možnost uporabe splošne domneve, zelo razlikujejo od pravil, ki se uporabljajo za poročila o oceni tveganja. Glede na to je varuhinja človekovih pravic predhodno menila, da sklicevanje Komisije na splošno domnevo pomeni nepravilnost.

Ko je Komisija vztrajala pri svojem stališču, je varuhinja človekovih pravic potrdila svoje stališče, da sklicevanje na splošno domnevo o nerazkritju pomeni nepravilnost. Komisiji je priporočila, naj opravi individualno oceno zadevnega poročila o oceni tveganja, da bi zagotovila čim širši dostop v skladu z Uredbo 1049/2001.

Komisija priporočila varuhinje človekovih pravic ni sprejela in je ponovila svoje stališče, da je na splošno mogoče domnevati, da bi razkritje poročila o oceni tveganja ogrozilo zaščito namena njene preiskave v zvezi z aktom o digitalnih storitvah in poslovnih interesov zadevne platforme. Menila je tudi, da ne more oceniti, ali poročilo vsebuje poslovno občutljive informacije, in da je interes pritožnika zasebne narave.

Varuhinja človekovih pravic je obžalovala odgovor Komisije. Ni bila prepričana, da bi se lahko splošna domneva nerazkritja uporabila za poročila o oceni tveganja, pripravljena v skladu z aktom o digitalnih storitvah, tudi po tem, ko je zadevna platforma objavila redigirano različico poročila. Menila je tudi, da možnost nadzora nad tem, ali zelo velika spletna platforma izpolnjuje svoje obveznosti iz akta o digitalnih storitvah, pomeni javni interes za razkritje, ki bi ga morala Komisija uravnotežiti z interesi, ki jih želi zaščititi. Nazadnje je varuhinja človekovih pravic opozorila, da je ocenjevanje poslovno občutljivih informacij del obveznosti institucij EU v skladu z Uredbo 1049/2001.

Zato je varuhinja človekovih pravic zaključila primer in potrdila svojo ugotovitev nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov, povezanih z avtomatično izmenjavo podatkov za davčne namene med državami članicami EU in tretjimi državami. Svet je zagotovil povezave do desetih dokumentov, ki so že v javni domeni, in omogočil popoln dostop do štirih dodatnih dokumentov. Poleg tega je v celoti ali delno zavrnila dostop javnosti do desetih dokumentov, pri čemer se je sklicevala na potrebo po varstvu javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose in finančno politiko držav članic Unije. Svet je tudi menil, da bi razkritje oslabilo njegovo odločanje. Pritožniki so izpodbijali uporabo teh izjem in trdili, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave in pregleda spornih dokumentov, ki ga je opravila njena preiskovalna skupina, menila, da ni bilo očitno napačno, da je Svet menil, da bi razkritje (redigiranih delov) spornih dokumentov oslabilo mednarodne odnose in/ali finančno politiko držav članic.

Ker teh varovanih javnih interesov ni mogoče razveljaviti z drugim javnim interesom, ki se šteje za pomembnejšega, ni bilo treba preučiti, ali je Svet uporabil izjemo v zvezi s postopkom odločanja. Varuhinja človekovih pravic je zato zaključila preiskavo in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti.