Zadeva se je nanašala na to, da je Evropska komisija zavrnila delni ali širši dostop do dveh dokumentov, povezanih s projektom, financiranim v partnerstvu z Unicefom. Komisija se je pri zavrnitvi dostopa oprla na pet izjem, določenih v zakonodaji Unije o dostopu do dokumentov, in sicer na potrebo po varstvu javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose ter finančno, monetarno ali gospodarsko politiko Unije ali države članice, pa tudi na varstvo njenega postopka odločanja, poslovnega interesa tretje osebe ter zasebnosti in integritete fizičnih oseb, vključno z njihovimi osebnimi podatki.

Na podlagi pregleda spornih dokumentov varuhinje človekovih pravic niso prepričale trditve Komisije, da bi delno ali širše razkritje (resno) oslabilo varstvo navedenih interesov. Varuhinja človekovih pravic je predlagala rešitev, s katero je Komisijo pozvala, naj ponovno preuči svoje stališče o prošnji, da bi ji omogočila čim širši dostop do spornih dokumentov. Komisijo je opozorila tudi na njeno obveznost, da odločitve sprejme v razumnem roku in navede razloge zanje.

Komisija je sprejela predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev ter pritožniku omogočila delni in širši dostop do dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je pozdravila pozitiven odziv Komisije na njen predlog rešitve, s katerim je bila pritožba rešena.  

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov v zvezi z disciplinskim postopkom po preiskavi in priporočilu Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) Komisiji. Komisija je opredelila 23 dokumentov, ki spadajo na področje uporabe prošnje, in zavrnila dostop do vseh dokumentov v celoti. Komisija se je pri tem oprla na potrebo po varstvu osebnih podatkov.

Ko je pritožnik Komisijo pozval, naj pregleda svojo odločitev, je Komisija potrdila zavrnjeni dostop, pri čemer se je sklicevala na splošno domnevo zaupnosti, ki izhaja iz varstva namena preiskav. Komisija je tudi trdila, da dostopa javnosti ni mogoče odobriti za varstvo osebnih podatkov, ki jih vsebujejo dokumenti.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da Komisija po koncu zadevnega disciplinskega postopka ni razumno uporabila splošne domneve zaupnosti. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda spornih dokumentov menila, da čeprav bi bilo dele dokumentov morda treba redigirati, da bi se preprečila identifikacija posameznikov ali zaščitil namen prihodnjih preiskav, dokumenti v celoti ne vsebujejo občutljivih informacij. Varuhinja človekovih pravic je zato kot rešitev predlagala, naj Komisija ponovno preuči svoje stališče o zahtevi za dostop, da bi zagotovila smiseln delni dostop do zahtevanih dokumentov.

Komisija je v odgovoru potrdila, da se opira na splošno domnevo zaupnosti, in menila, da smiseln delni dostop vsekakor ni mogoč brez razkritja osebnih podatkov in ogrožanja varstva namena disciplinskih preiskav Komisije.

Varuhinja človekovih pravic je obžalovala, da Komisija po njenem predlogu rešitve ni odobrila delnega dostopa. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija pri obravnavi te zahteve za dostop ravnala nepravilno.

Ker je Komisija po predlogu varuhinje človekovih pravic za rešitev ponovno ocenila svoje stališče o pritožnikovi zahtevi za dostop in prišla do enake ugotovitve kot v potrdilnem sklepu, varuhinja človekovih pravic ni videla nobenega koristnega namena, da bi to preiskavo nadaljevala z uradnim priporočilom o tej zadevi. Zato je zadevo zaključila.