Pritožnik, nevladna organizacija, je zaprosil za dostop javnosti do dokumentov v zvezi s pogodbo o oceni vloge in posredovanja EU pri reformi sistema za zaščito otrok v Romuniji ter pridobljenih spoznanjih. Komisija je opredelila tri dokumente, ki spadajo na področje uporabe pritožnikove zahteve za dostop javnosti, in odobrila delni dostop do vseh treh dokumentov. Pritožnik je menil, da Komisija ni opredelila vseh ustreznih dokumentov. Pritožnik je zlasti trdil, da Komisija ni opredelila končnega poročila, ki ga je imel pritožnik in ki je bilo navedeno tudi v objavljeni knjigi.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o tem, da Komisija domnevno ni opredelila vseh ustreznih dokumentov, in Komisijo pozvala, naj predloži dodatna pojasnila, zakaj končno poročilo ni bilo opredeljeno. Komisija se je v odgovoru varuhinji človekovih pravic strinjala, da je bilo končno poročilo uničeno v skladu z njenim skupnim seznamom hrambe, v katerem je navedeno, da se dokumenti v zvezi z dejavnostmi financiranja EU hranijo deset let.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da so dodatna pojasnila, ki jih je predložila Komisija, razumna, in ob ugotovitvi, da je Komisija potrebovala skoraj eno leto za izdajo potrditvenega sklepa, zaključila zadevo z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave niso upravičene. Vendar je predlagala, naj Komisija taka pojasnila zagotovi v svojih odgovorih na zahteve za dostop javnosti v zgodnji fazi, namesto da bi svoje odgovore omejila na pojasnitev, kje je iskala.

Pritožnik je zaprosil za dostop javnosti do sporazuma o nepovratnih sredstvih za projekt, ki se je financiral v okviru programa za financiranje raziskav in inovacij Obzorje Evropa. Evropska izvajalska agencija za zdravje in digitalno tehnologijo (HaDEA) je zavrnila dostop do celotnega sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev. Pri tem se je sklicevala na izjeme na podlagi zakonodaje EU o dostopu do dokumentov, pri čemer je trdila, da bi popolno razkritje lahko ogrozilo varstvo osebnih podatkov in poslovne interese konzorcija, ki izvaja projekt.

Pritožnik je od agencije HaDEA zahteval, naj ponovno preuči svojo odločitev (z vložitvijo „potrditvene prošnje“). HaDEA je v odgovoru odobrila širok delni dostop do sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev, vendar je vztrajala pri svojem stališču, da bi popolno razkritje oslabilo varstvo osebnih podatkov in poslovnih interesov.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo, njena preiskovalna skupina pa je pregledala sporni sporazum o nepovratnih sredstvih. Pregled je pokazal, da so bili v času potrditvenega sklepa prikriti poslovno občutljivi podatki in osebni podatki razumni. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila tudi, da „informacijske kode za udeležence“, ki opredeljujejo upravičence do sredstev EU in so javno dostopne, ne bi smele biti redigirane. Ker pa so te kode PIC zlahka dostopne na spletišču Evropske komisije „Funding & Tender Portal“, je varuhinja človekovih pravic zaključila zadevo in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti. Prepričana je, da kode PIC v prihodnosti ne bodo več redigirane v podobnih zahtevah za dostop javnosti. 

Primeri so se nanašali na to, da je Evropska komisija zavrnila dostop javnosti do dokumentov v zvezi z uporabo projekta pridobivanja rudnin, ki se prizna kot strateški projekt v skladu z aktom o kritičnih surovinah. Natančneje, pritožniki so zaprosili za dostop do vloge, vključno z dokazili, za projekt pridobivanja litija, ki se nahaja v Srbiji in katerega vloga je bila uspešna. Komisija je menila, da bi razkritje dokumentov oslabilo poslovne interese zadevne družbe, pri čemer se je oprla na splošno domnevo o nerazkritju. Pritožniki so med drugim trdili, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, saj bodo dokumenti verjetno vsebovali pomembne informacije o okolju.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je zaradi njihove narave nerazumno, da bi Komisija uporabila splošno domnevo o nerazkritju dokumentov, povezanih z določitvijo projektov na področju kritičnih surovin kot strateških projektov na podlagi akta o kritičnih surovinah. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic na podlagi pregleda dokumentov, ki ga je opravila njena preiskovalna skupina, ugotovila, da ti dokumenti v celoti ne vsebujejo občutljivih informacij, tudi zato, ker so bili nekateri deli dokumentov že zakonito objavljeni, ko je Komisija izdala končno stališče o pritožnikovi zahtevi za dostop. Varuhinja človekovih pravic je tudi menila, da dokumenti vsebujejo obsežne okoljske informacije, vključno z „informacijami v zvezi z emisijami v okolje“, za katere se šteje, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje. Varuhinja človekovih pravic je zato sklenila, da zavrnitev dostopa javnosti s strani Komisije pomeni nepravilnost. Komisiji je priporočila, naj ponovno preuči svoje stališče, da bi omogočila širok dostop do spornih dokumentov.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropsko javno tožilstvo (EJT) obravnavalo pritožbe nacionalnega pomočnika evropskih delegiranih tožilcev v Italiji. Pritožnik je trdil, da so se evropski delegirani tožilci Evropskega javnega tožilstva v Rimu vmešavali v dva upravna postopka, ki ju je začel na nacionalni ravni. Pritožba se je nanašala tudi na to, kako je EJT obravnavalo zahtevo za dostop javnosti do dokumentov, ki jo je predložil pritožnik.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila pomanjkljivosti pri tem, kako EJT obravnava pritožbe, in sicer v zvezi s tem, kako je pritožniku sporočilo svoje stališče in zakaj je sklenilo, da ne bo sprejelo nadaljnjih ukrepov. EJT je to obravnavalo med preiskavo z jasnimi in razumnimi pojasnili svojega stališča. Ugotovila je tudi, da EJT pri obravnavi pritožb ni kršilo pravic pritožnika.

V zvezi z zahtevo za dostop do dokumentov je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da razlogi, ki jih je navedlo EJT za nerazkritje zahtevanih dokumentov, niso v skladu z zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov. Kljub temu je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je bila odločitev, da se dokumenti, ki jih je zahteval pritožnik, ne razkrijejo, razumna, čeprav iz drugega razloga, kot ga je navedlo EJT.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave niso upravičene.

Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop javnosti do petih dokumentov, ki jih ima Agencija Evropske unije za varnost v letalstvu (EASA). Dokumenti so se nanašali na ocene tveganja v zvezi z nekaj piloti, katerih licence, izdane zunaj EU, je pristojni nacionalni organ spremenil v licence EU z nekaterimi nepravilnostmi v postopku spremembe. EASA je zavrnila dostop do zahtevanih dokumentov, pri čemer se je sklicevala na izjemo od dostopa javnosti v zvezi z varstvom zasebnosti in integritete posameznikov.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic navedel, da ga zanimajo le tisti deli dokumentov, iz katerih je razvidna metodologija ocene tveganja, ne pa osebni podatki. Varuhinja človekovih pravic je po pregledu neredigiranih različic spornih dokumentov poudarila, da lahko EASA razkrije le dele, ki dokazujejo to metodologijo.

Ker je EASA sprejela stališče varuha človekovih pravic in razkrila ustrezne dele zahtevanih dokumentov, je varuhinja zaključila zadevo, kot je bila rešena.

Zadeva se je nanašala na to, da je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) zavrnil dostop javnosti do dveh končnih poročil, povezanih z dvema preiskavama v zvezi s skupnostjo znanja in inovacij EIT Manufacturing Knowledge and Innovation Community (SZI). OLAF se je pri zavrnitvi dostopa do poročil oprl na splošno domnevo, da bi razkritje oslabilo varstvo namena njegovih preiskav.

Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic je pregledala sporne dokumente. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi inšpekcijskega pregleda in dodatnih zaupnih informacij, ki jih je prejela od urada OLAF, menila, da je razumno, da urad OLAF v tem primeru uporabi splošno domnevo o nerazkritju, saj ustrezne nadaljnje dejavnosti še vedno potekajo in razumni rok za dokončanje teh nadaljnjih dejavnosti še ni potekel.

Varuhinja človekovih pravic je zato preiskavo zaključila brez ugotovljenih nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na to, da je REA zavrnila delni dostop do dopisa, ki ga je poslala upravičencu v zvezi z izterjavo sredstev. Agencija REA se je pri zavrnitvi dostopa sklicevala na varstvo poslovnih interesov tretje osebe.

Varuha človekovih pravic na podlagi pregleda spornega dokumenta ni prepričala trditev agencije REA, da bi delni dostop resno oslabil varstvo poslovnih interesov. Varuhinja človekovih pravic je predlagala rešitev, s katero je agencijo REA pozvala, naj ponovno preuči svoje stališče o prošnji, da bi ji odobrila širok delni dostop do spornega dokumenta.

Agencija REA je sprejela predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev in pritožniku zagotovila širok delni dostop do dokumenta. Varuhinja človekovih pravic je pozdravila pozitiven odziv agencije REA na njen predlog rešitve, s katerim je bila pritožba rešena.