Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske investicijske banke (EIB), da javnosti omogoči popoln dostop do dokumentov v zvezi s preiskavami in priporočili Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF). EIB je opredelila številne dokumente, ki spadajo na področje uporabe pritožnikove zahteve, vključno s končnimi poročili in priporočili urada OLAF ter disciplinskimi odločbami EIB. Čeprav je EIB omogočila delni dostop do desetih od 13 opredeljenih končnih poročil urada OLAF, je dostop do preostalih dokumentov v celoti zavrnila. V zvezi z disciplinskimi odločitvami EIB je EIB predložila povzetek sprejetih nadaljnjih disciplinskih ukrepov. Pri tem se je EIB v svojih pravilih o preglednosti sklicevala na izjeme od dostopa javnosti, pri čemer je trdila, da bi popolno razkritje oslabilo varstvo osebnih podatkov, namen preiskav in njen postopek odločanja.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo, njena preiskovalna skupina pa je pregledala sporne dokumente v pritožnikovi prošnji za dostop javnosti. Inšpekcijski pregled je pokazal, da je velik del informacij v teh dokumentih osebni podatek, ki bi lahko, če bi bil razkrit, omogočil identifikacijo posameznih uslužbencev EIB, ki jih preiskuje OLAF. Glede na občutljivo tehtanje, ki je potrebno za ugotovitev, ali bi razkritje lahko privedlo do identifikacije posameznikov, in ob upoštevanju, da je EIB pritožniku zagotovila pregled nad sprejetimi nadaljnjimi ukrepi in naloženimi sankcijami, je varuhinja človekovih pravic menila, da je bila zavrnitev EIB, da omogoči popoln javni dostop, na splošno razumna. Zato je primer zaključila in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti. Kljub temu je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je precejšnja količina informacij, vsebovanih v zadržanih dokumentih, očitno osebnih podatkov, da pa je količina informacij, čeprav je omejena, upravne narave in ne pomeni osebnih podatkov. Zato je predlagala izboljšave, da bi EIB preučila, ali bi bilo mogoče razkriti vsaj nekatere dele njenih disciplinskih odločb, ki vsebujejo izključno upravne informacije, ne da bi bilo pri tem ogroženo razkritje osebnih podatkov.

Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop javnosti do dokumenta v zvezi z odločitvijo Evropske komisije, da projekt pridobivanja mineralov v Srbiji določi za „strateški projekt“ v skladu z aktom o kritičnih surovinah. Natančneje, pritožnik je zahteval dostop do ustrezne odobritve tega sklepa s strani zadevne države nečlanice EU. Pritožnik je svojo zahtevo Evropski komisiji predložil julija 2025.

Komisija je prvič odgovorila avgusta 2025. Za en dokument je ugotovila, da spada na področje uporabe prošnje za dostop, do katere je v celoti zavrnila dostop javnosti. Komisija je pri tem trdila, da bi razkritje lahko ogrozilo mednarodne odnose EU z državo, v kateri se projekt nahaja.

Pritožnik je odločitev Komisije izpodbijal s „potrdilno prošnjo“ septembra 2025. Ker Komisija ni predložila izrecnega odgovora, se je pritožnik oktobra 2025 obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o implicitni zavrnitvi dostopa javnosti s strani Komisije in jo najprej pozvala, naj čim prej sprejme izrecen odgovor na potrdilno prošnjo pritožnika. Ker v določenem roku ni bilo odgovora, je preiskovalna skupina varuha človekovih pravic pregledala zadevni dokument in dokumentacijo o posvetovanju z zadevno tretjo državo.

Komisija je pritožniku odgovorila maja 2026 in mu odobrila širok delni dostop do spornega dokumenta, pri čemer je prikrila le omejene osebne podatke, ki jih pritožnik ni izpodbijal. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da je bila pritožba v zvezi z implicitno zavrnitvijo dostopa s strani Komisije rešena z zdaj odobrenim dostopom. Kljub temu je varuhinja človekovih pravic obžalovala zamudo Komisije pri obravnavi pritožnikove prošnje za dostop, ki je trajala tudi po začetku preiskave. Varuhinja človekovih pravic še naprej pozorno spremlja zamude na podlagi pritožb, ki so ji bile predložene.

 

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske komisije, da javnosti odobri dostop do dokumentov v zvezi z vlogami za priznanje projektov pridobivanja in predelave mineralnih surovin kot „strateških projektov“ v skladu z aktom o kritičnih surovinah. Natančneje, pritožnik je zaprosil za dostop do štirih sklepov Komisije, s katerimi je bil ali ni bil odobren status strateškega projekta, in do delov vlog za 12 projektov, ki se nahajajo v EU in katerih vloge so bile uspešne. Komisija je menila, da bi razkritje dokumentov oslabilo poslovne interese zadevnih družb, pri čemer se je glede večine spornih dokumentov oprla na splošno domnevo o nerazkritju. Pritožnik je med drugim trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, saj bodo dokumenti verjetno vsebovali pomembne okoljske informacije.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je bilo zaradi njihove narave nerazumno, da bi Komisija uporabila splošno domnevo o nerazkritju za dokumente, povezane z določitvijo projektov na področju kritičnih surovin kot strateških projektov v skladu z aktom o kritičnih surovinah. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic na podlagi pregleda dokumentov, ki ga je opravila njena preiskovalna skupina, ugotovila, da ti dokumenti v celoti ne vsebujejo občutljivih informacij, tudi zato, ker je bil velik del teh dokumentov v času, ko je Komisija izdala končno stališče o pritožnikovi zahtevi za dostop, že zakonito objavljen. Varuhinja človekovih pravic je tudi menila, da dokumenti vsebujejo obsežne okoljske informacije, vključno z „informacijami v zvezi z emisijami v okolje“, za katere se šteje, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje. Varuhinja človekovih pravic je zato sklenila, da zavrnitev dostopa javnosti s strani Komisije pomeni nepravilnost. Komisiji je priporočila, naj ponovno preuči svoje stališče, da bi omogočila širok dostop do spornih dokumentov.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropskega parlamenta, da javnosti omogoči dostop do dokumentov, povezanih z dvema preiskavama Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) v zvezi s kršitvami osebja. Parlament se je pri zavrnitvi dostopa skliceval na štiri izjeme iz zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdil, da bi razkritje ogrozilo zasebnost in integriteto oseb, na katere se nanašajo preiskave urada OLAF, namen teh preiskav, tekoče sodne postopke in njegov postopek odločanja.

Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic je pregledala sporne dokumente in na podlagi pregleda menila, da je v zvezi z dokumenti, povezanimi z eno od preiskav, razumno, da Parlament uporabi splošno domnevo o nerazkritju, na katero se lahko institucije EU sklicujejo med potekom preiskav urada OLAF in dokler ne poteče razumen rok za nadaljnje dejavnosti organov, ki izvajajo priporočila urada OLAF. 

Varuhinja človekovih pravic je glede na posebne okoliščine obeh zadevnih preiskav urada OLAF ugotovila tudi, da je Parlament upravičeno menil, da prikritje dokumentov ne bi pustilo nobene vsebinske vsebine, saj vsebujejo veliko količino osebnih podatkov. Ker pritožnik ni ugotovil potrebe po razkritju osebnih podatkov za poseben namen v javnem interesu, kot to zahteva zakonodaja EU o varstvu podatkov, varuhinja človekovih pravic ni ugotovila nepravilnosti in je primer zaključila.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do mnenja Odbora za regulativni nadzor o osnutku poročila Komisije o oceni učinka v zvezi z njeno zakonodajno pobudo o multimodalnih digitalnih storitvah mobilnosti iz septembra 2023. Komisija je zavrnila dostop do celotnega dokumenta, pri čemer je trdila, da bi razkritje oslabilo postopek odločanja, ki poteka.

Potem ko je njena preiskovalna skupina pregledala zahtevani dokument, varuhinja človekovih pravic ni bila prepričana, da bi njegovo razkritje resno vplivalo na dokončanje ocene učinka in sprejetje zakonodajnih predlogov Komisije, ga podaljšalo ali zapletlo. Glede na jasno sodno prakso, v skladu s katero morajo institucije Unije za zakonodajne dokumente uporabljati posebej visok standard preglednosti, je varuhinja človekovih pravic menila, da obrazložitev Komisije ni zadostna in da ni upravičena do uporabe izjeme za varstvo odločanja v teku. Zato je menila, da to, da je Komisija javnosti zavrnila dostop do dokumenta, čeprav le delno, pomeni nepravilnost.

Medtem je Komisija objavila svoje zakonodajne predloge v zvezi s „potniškim svežnjem“, skupaj z delovnim dokumentom služb Komisije, ki vsebuje revidirano oceno učinka. V delovnem dokumentu služb Komisije je povzeta vsebina mnenja Odbora za regulativni nadzor iz septembra 2023, vključuje pa tudi pregled, kako je Komisija upoštevala pripombe Odbora za regulativni nadzor. Glede na to, da je vsebina zadevnega mnenja Odbora za regulativni nadzor zdaj javna in da je Komisija objavila svoje zakonodajne predloge, je varuhinja človekovih pravic menila, da priporočilo Komisiji ne bi bilo koristno, zato je primer zaključila.