Zadeva se je nanašala na zavrnitev Sveta Evropske unije, da odobri popoln dostop do pravnih mnenj o zakonodajnih predlogih uredb o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva (EJT) in o Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (EUROJUST).

Med preiskavo varuhinje človekovih pravic se je Svet strinjal z razkritjem dveh od štirih dokumentov, vendar je vztrajal pri zavrnitvi popolnega razkritja preostalih dveh dokumentov, čeprav je bil odobren delni dostop.

Varuhinja človekovih pravic se strinja, da je bila zavrnitev razkritja pravnih mnenj v celoti upravičena, ker bi ogrozila varstvo pravnih nasvetov in sodnih postopkov. Zato primer zaključuje z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti, vendar poziva Svet, naj ponovno preuči svojo zavrnitev glede na nadaljnji potek časa.

Zadeva se je nanašala na pritožnikovo zahtevo za dostop do dveh elektronskih sporočil, poslanih članom znanstvenega sveta Agencije z zasebnega elektronskega poštnega predala predsednika upravnega odbora Izvajalske agencije Evropskega raziskovalnega sveta. Ko je agencija zavrnila dostop, ker ni imela na voljo obeh elektronskih sporočil, saj sta bili poslani z zasebnega računa, se je pritožnik obrnil na evropskega varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo v zvezi s tem vprašanjem, nato pa je predsednik upravnega odbora agenciji predložil kopije obeh elektronskih sporočil. Agencija bi tako lahko ocenila pritožnikovo prošnjo za dostop do elektronske pošte v skladu z Uredbo 1049/2001 ^[1]. Agencija je nato pritožniku odobrila delni dostop do dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je pridobila celotne kopije obeh elektronskih sporočil in je lahko preverila, ali so bila redigiranja v kopijah, ki so bile razkrite pritožniku, upravičena.

Varuhinja človekovih pravic je zato preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Komisije, da javnosti odobri dostop do osnutkov poročila o oceni učinka v zvezi s posredno spremembo rabe zemljišč, povezano z biogorivi. Razkritje dokumentov je bilo zavrnjeno, ker bi oslabilo postopek odločanja Komisije. Pritožnik, skupina organizacij, je menil, da bi mu bilo treba odobriti dostop do zahtevanih dokumentov.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal. Spomnila je, da sta Parlament in Svet septembra 2015 sprejela Direktivo 2015/1513. Ta direktiva je temeljila na zakonodajnem predlogu Komisije, ki mu je bilo priloženo poročilo o oceni učinka, katerega osnutka sta bila obravnavana v tej zadevi. Varuhinja človekovih pravic je zato predlagala, naj Komisija glede na te nove okoliščine javnosti odobri dostop do zahtevanih dokumentov. Komisija se s tem ni strinjala in je trdila, da pri njej ni bilo nepravilnosti. Vendar je pritožnika pozvala, naj glede na nove okoliščine vloži novo zahtevo za dostop do dokumentov. Pritožnik je pozneje obvestil varuha človekovih pravic, da je Komisija po novi zahtevi za dostop do dokumentov odobrila dostop do dokumentov, ki jih je zahtevala. Varuhinja človekovih pravic je tako primer zaključila z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave pritožbe niso bile upravičene. Poudarila je tudi, da ima varuh človekovih pravic pravico od institucije zahtevati, naj pri odgovoru na predlog za rešitev varuha človekovih pravic v primeru dostopa do dokumentov upošteva nove argumente o tem, zakaj bi bilo treba dokument objaviti.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske komisije, da javnosti odobri dostop do ocenjevalnih obrazcev, pripravljenih za oceno vlog držav članic za sofinanciranje nacionalnih sistemov za obdelavo podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR) s strani Komisije [1]. Pritožbo je vložil poslanec Evropskega parlamenta.

Komisija se je pri zavrnitvi dostopa do zahtevanih obrazcev za ocenjevanje oprla na sodbo Splošnega sodišča, ki je priznalo potrebo po ohranitvi zaupnosti postopkov ocenjevalnih komisij v zvezi z razpisnimi postopki. V tej zadevi je Sodišče razsodilo, da bi razkritje mnenj članov komisije za ocenjevanje ogrozilo njihovo neodvisnost in tako resno oslabilo postopek odločanja zadevne institucije. Vendar je pritožnik menil, da se ta sodba ne uporablja za postopek ocenjevanja v zvezi z ocenjevanjem vlog za financiranje, ki so jih predložile države članice.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da zavrnitev Komisije, da razkrije zahtevane dokumente, ni bila upravičena. Poleg tega se je strinjala, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje zahtevanih dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je zato Komisiji priporočila, naj objavi zahtevane dokumente (vendar se je strinjala, da se imena ocenjevalcev lahko redigirajo).

Komisija je zavrnila priporočilo varuha človekovih pravic, ne da bi predložila prepričljive razloge za svoje stališče. Varuhinja človekovih pravic je zato primer zaključila z ugotovitvijo nepravilnosti.

[1] Podatki iz evidence podatkov o potnikih (PNR) so informacije, ki jih potniki zagotovijo pri rezervaciji vozovnic in prijavi na let ter jih letalski prevozniki zbirajo za lastne komercialne namene. Vsebuje več različnih vrst informacij, kot so datumi potovanja, načrt potovanja, informacije o vozovnici, kontaktni podatki, potovalna agencija, prek katere je bil rezerviran let, uporabljena plačilna sredstva, številka sedeža in informacije o prtljagi. Podatki so shranjeni v podatkovnih bazah letalskih prevoznikov o rezervacijah in nadzoru odhodov.

Zadeva se je nanašala na to, da Komisija ni odgovorila na korespondenco pritožnika v okviru finančne revizije na ravni države članice. Po posredovanju varuhinje človekovih pravic je Komisija odgovorila. Razkrila je dokument, ki ga je zahteval pritožnik, vendar je prikrila nekatere osebne podatke (imena fizičnih oseb). Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija pravilno utemeljila redigiranje v skladu z Uredbo 45/2001.

Zadeva se je nanašala na obravnavo zahteve za informacije o tem, kako pridobiti prenosljivo različico podatkovne zbirke sodne prakse, ki jo hrani Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (v nadaljnjem besedilu: EUIPO). Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in urad EUIPO prosila, naj bolje pojasni razloge, zakaj zahteve ni mogel izpolniti. Pojasnilo urada EUIPO je bilo natančno in razumno. Zato je bil primer zaključen z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Komisije, da razkrije imena osebja, ki je sodelovalo pri preiskavi Komisije v zvezi z državno pomočjo. Varuhinja človekovih pravic je med preiskavo pridobila mnenja Komisije, pritožnika in Evropskega nadzornika za varstvo podatkov.

Vprašanje, ali je bila zavrnitev razkritja imen pravilna, je bilo odvisno od člena 8 Uredbe 45/2001 o varstvu podatkov. V skladu s to določbo mora oseba, ki prosi za razkritje, najprej dokazati, da ji je treba razkriti imena. Če je to merilo izpolnjeno, mora javni organ še preveriti, ali bi razkritje njihovih imen vplivalo na legitimne interese uslužbencev, in če je odgovor pritrdilen, ali so bili ti legitimni interesi pomembnejši od nujnosti, ki jo je navedla oseba, ki je zahtevala razkritje imen.  

Čeprav je varuhinja človekovih pravic menila, da Komisija ne bi smela restriktivno uporabiti člena 8, kadar gre za imena uslužbencev, je ugotovila, da Komisija ni storila nobene nepravilnosti, ko je zavrnila razkritje imen zadevnih uslužbencev.

Pritožba, ki jo je vložila nevladna organizacija Access Info Europe, se nanaša na domnevno neupravičeno zavrnitev Evropske komisije, da javnosti odobri popoln dostop do ocenjevalnih dokumentov v zvezi s postopkom javnega naročanja za sanacijo in razširitev čistilne naprave za odpadno vodo v Subotici (Srbija). Razkritje dokumentov je bilo zavrnjeno na podlagi člena 4(1)(b) (varstvo osebnih podatkov), člena 4(2) (varstvo poslovnih interesov) in člena 4(3) (varstvo postopka odločanja) Uredbe št. 1049/2001. Pritožnik je menil, da bi mu bilo treba odobriti popoln dostop do ocenjevalnih dokumentov.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da pri ravnanju Komisije ni bilo nepravilnosti.  Vendar predlaga, naj Komisija pred njihovim imenovanjem sistematično pridobi soglasje članov komisije za ocenjevanje v postopkih javnega naročanja za razkritje njihovih imen. Razkritje njihovih imen ob zaključku postopka ocenjevanja bi bilo treba šteti za pogoj za imenovanje v tak odbor.

Zadeva se je nanašala na to, da Komisija ni odgovorila na dopis pritožnika v zvezi z domnevnimi nezakonitostmi, ki so jih storila nacionalna sodišča v Estoniji. Pritožnik je v tem dopisu Komisiji očital tudi, da ni ukrepala. Komisija je pojasnila, da ni pristojna za posredovanje v zadevi. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da so pojasnila Komisije pravilna, koristna in v skladu z njenimi zakonskimi pooblastili. Zadeva je bila tako zaključena, kot je bilo odločeno.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) obravnavala pritožnikovo prošnjo za dostop javnosti do „Sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju“ med EU in Kubo. ESZD je med preiskavo varuhinje človekovih pravic objavila dokument. Zato je varuhinja človekovih pravic primer zaključila, kot je bilo odločeno.