Zadeva se je nanašala na zavrnitev Sveta Evropske unije, da odobri popoln dostop do pravnih mnenj o zakonodajnih predlogih uredb o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva (EJT) in o Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (EUROJUST).

Med preiskavo varuhinje človekovih pravic se je Svet strinjal z razkritjem dveh od štirih dokumentov, vendar je vztrajal pri zavrnitvi popolnega razkritja preostalih dveh dokumentov, čeprav je bil odobren delni dostop.

Varuhinja človekovih pravic se strinja, da je bila zavrnitev razkritja pravnih mnenj v celoti upravičena, ker bi ogrozila varstvo pravnih nasvetov in sodnih postopkov. Zato primer zaključuje z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti, vendar poziva Svet, naj ponovno preuči svojo zavrnitev glede na nadaljnji potek časa.

Zadeva se je nanašala na to, da je Evropski urad za izbor osebja (EPSO) obravnaval pritožbo glede pogojev v testnem centru za izbirni natečaj za javne uslužbence EU. Pritožniku je bil poleg vhodnih vrat dodeljen računalnik in trdil, da so motnje, ki so jih povzročili ljudje, ki so vstopali v sobo in odhajali iz nje, negativno vplivale na njegovo uspešnost. Njeni poskusi, da bi uslužbenci v testnem centru obravnavali njene pomisleke, so bili neuspešni, zato se je pritožila uradu EPSO. Ker ni bila zadovoljna s tem, kako je urad EPSO obravnaval njeno pritožbo, se je obrnila na varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in od urada EPSO zahtevala, naj pritožbo podrobneje preuči. Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic se je sestala tudi s predstavniki urada EPSO in pogodbenim izvajalcem, odgovornim za opravljanje testov, ter obiskala testni center na sedežu urada EPSO. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da nadaljnje preiskave v tej zadevi na splošno niso bile upravičene, vendar je uradu EPSO podala več predlogov za izboljšave.

Zadeva se je nanašala na oceno poskusne dobe začasnega uslužbenca Evropskega azilnega podpornega urada (v nadaljevanju: EASO). Pritožnica, ki je bila ob koncu poskusne dobe odpuščena, je trdila, da je pri njeni oceni prišlo do številnih postopkovnih pomanjkljivosti. Poleg tega urad EASO ni odgovoril na njene pritožbe v skladu s kadrovskimi predpisi EU.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in od urada EASO zahtevala, naj odgovori na pritožbe. Ugotovila je, da je urad EASO sprejel potrebne ukrepe za zagotovitev nepristranske ocene pritožnikove poskusne dobe in spoštoval pritožnikovo pravico do zaslišanja pred sprejetjem končne odločitve o njegovi nadaljnji zaposlitvi. Varuh človekovih pravic je tako primer zaključil.

Zadeva se je nanašala na to, da Komisija ni odgovorila na sporočila pritožnika v zvezi z njegovimi težavami pri predložitvi predloga za nepovratna sredstva. Pritožnik se zaradi tehničnih težav ni mogel prijaviti prek sistema Komisije PRIAMOS. Namesto tega je svoj predlog predložila po elektronski pošti, na kar pa ni prejela odgovora.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in prosila Komisijo, naj odgovori. Komisija se je v repliki opravičila, ker ni odgovorila prej. Navedla je, da ne more sprejeti pritožnikove aplikacije za elektronsko pošto, ker je sistem pravilno deloval in Komisija ni mogla ugotoviti nobenih poskusov pritožnika, da bi predlog poslal prek programa PRIAMOS pred rokom.

Ta strateška preiskava se nanaša na preglednost pomembnega neformalnega dela zakonodajnega postopka EU, in sicer na preglednost trialogov.

Zakonodajna organa EU, Evropski parlament in Svet Evropske unije, sprejemata zakonodajo na predlog Evropske komisije. V tem procesu se sozakonodajalca ob pomoči Komisije pogosto pogajata v t. i. trialogih, ki so neformalna srečanja med predstavniki treh sodelujočih institucij. Parlament in Svet se med trialogom poskušata dogovoriti o skupnem besedilu na podlagi svojih začetnih stališč, o katerem se nato glasuje v skladu s formalnim zakonodajnim postopkom. Trialogi so se izkazali za zelo učinkovite pri doseganju takih sporazumov in večina zakonodaje je zdaj sprejeta na ta način.

Evropska unija je predstavniška demokracija, v kateri imajo državljani pravico, da od svojih predstavnikov zahtevajo odgovornost za politične odločitve, sprejete v njihovem imenu. Državljani imajo tudi pravico sodelovati v demokratičnem procesu EU. Preglednost trialogov je ključni element pri zagotavljanju učinkovitosti teh pravic in pri legitimizaciji zakonov, ki jih sprejme EU. Sodišče EU je navedlo, da je zmožnost državljanov EU, da se seznanijo s premisleki, na katerih temeljijo zakonodajni ukrepi, predpogoj za učinkovito uveljavljanje njihovih demokratičnih pravic.

Čeprav je zakonodajni postopek EU na splošno precej pregleden, tudi v primerjavi s številnimi državami članicami, je ta del postopka vzbudil pomisleke glede ravnovesja med učinkovitostjo postopka trialoga in njegovo preglednostjo.

Na podlagi tega je evropska varuhinja človekovih pravic začela strateško preiskavo. Preučila je, katere informacije in dokumente bi bilo treba proaktivno dati na voljo javnosti in kdaj, da bi lahko državljani uveljavljali svoje pravice.

Preglednost trialoga je bistveni element legitimnosti priprave zakonodaje EU. Državljani morajo biti sposobni nadzorovati delovanje svojih predstavnikov v tem ključnem delu zakonodajnega postopka. Državljani potrebujejo tudi informacije o temah, o katerih se razpravlja na trialogih, da bi lahko učinkovito sodelovali v zakonodajnem postopku.

Varuhinja človekovih pravic pozdravlja dosedanji napredek pri izboljšanju preglednosti trialogov; vendar predlaga, da vse tri institucije javno objavijo naslednjo dokumentacijo in informacije: Datumi trialogov, začetna stališča treh institucij, splošni dnevni redi trialogov, dokumenti s štirimi stolpci, končna kompromisna besedila, opombe trialoga, ki so bile objavljene, seznami sodelujočih nosilcev političnega odločanja in po možnosti seznam drugih dokumentov, predloženih med pogajanji. Vse to bi moralo biti na voljo v skupni podatkovni zbirki, ki je preprosta za uporabo in razumljiva. Medtem ko bi lahko bili nekateri dokumenti na voljo med pogajanji v okviru trialoga, bi lahko institucije menile, da je treba v javnem interesu zagotoviti proaktiven dostop javnosti do nekaterih vrst dokumentov šele po koncu pogajanj.

Zadeva se je nanašala na logotip celostne podobe Komisije, ki se od leta 2012 uporablja v bruseljski dvorani za tiskovne konference. Po mnenju pritožnika pomeni izključna uporaba angleščine in francoščine v tem logotipu vizualne podobe diskriminacijo na podlagi jezika.

Sedanja jezikovna ureditev EU vključuje pravico vsakega državljana, da se z institucijami EU sporazumeva v svojem jeziku, in ustrezno pravico, da prejme odgovor v tem jeziku. Načela, ki urejajo to jezikovno ureditev, se uporabljajo tudi za druge oblike komuniciranja, kot je komuniciranje prek publikacij in spletišč. Vsako razlikovanje pri uporabi jezikov v takih okoliščinah bi moralo biti objektivno utemeljeno. Glede tega, ali v tem primeru obstaja objektivna utemeljitev, se varuh človekovih pravic strinja, da izraza „Evropska komisija“ tehnično ni mogoče predstaviti v 24 jezikih na televizijskem zaslonu, bodisi spodaj, poleg govornika ali za njim.

Glede vprašanja, ali bi Komisija lahko izbrala več kot dva jezika, varuhinja človekovih pravic meni, da je bilo razumno, da je Komisija izbrala le dva jezika. Izbira števila jezikov, ki jih je treba uporabiti, je odvisna od presoje, ali bi več kot dva jezika na nesprejemljiv način napolnila vizualno podobo. Dejstvo, da so lahko tudi druge kombinacije jezikov razumna izbira, ne pomeni, da izbira angleščine in francoščine ni bila razumna.

Varuhinja človekovih pravic meni, da je bila politika, ki jo je izbrala Komisija, objektivno utemeljena. Zato je sklenila, da to, da je Komisija v bruseljsko dvorano za tiskovne konference uvedla nov logotip vizualne podobe, ne pomeni nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na financiranje projekta tesnega medinstitucionalnega sodelovanja v okviru programa Evropa za državljane.

Varuhu človekovih pravic ga je predložila irska neprofitna organizacija, ki že 25 let izvaja projekte tesnega medinstitucionalnega sodelovanja s francoskim partnerjem. Organizacija je zamudila rok za oddajo vloge za financiranje v letu 2015, ker je EACEA spremenila rok za oddajo vloge za financiranje v okviru programa. Trdila je, da je EACEA pri teh spremembah ravnala nepravilno.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in agenciji EACEA predlagala rešitev, skupaj z dodatnimi predlogi za izboljšave v zvezi s tem, kako upravlja shemo. Zato je EACEA pritožniku predložila dodatna pojasnila o razlogih za spremembe rokov in se strinjala, da se projekt tesnega medinstitucionalnega sodelovanja lahko izvede v letu 2016.

Glede na to varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je EACEA sprejela ustrezne ukrepe za rešitev zadeve v pritožničino zadovoljstvo.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala pritožbo v zvezi z irskim zakonom, ki ureja pravico do dela kot arhitekt. Zakon je zahteval, da morajo osebe, ki niso pridobile formalnih kvalifikacij za arhitekte, vendar so želele uporabljati naziv "arhitekt" na Irskem, vsaj deset let delati kot arhitekti na Irskem. Pritožnik je menil, da ta zahteva diskriminira osebe, ki so pridobile enakovredne izkušnje zunaj Irske. Ko je Komisija zaključila pritožbo zaradi kršitve z ugotovitvijo, da irski zakon ni diskriminatoren, se je pritožnik obrnil na varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je Komisijo pozvala, naj prizna, da je irski zakon diskriminatoren in da je edini razlog, da zadeve ni nadalje obravnavala, ta, da je menila, da bi bilo to nesorazmerno.

Komisija ni sprejela osnutka priporočila varuhinje človekovih pravic. Varuhinja človekovih pravic je zato primer zaključila s kritično pripombo.

Evropska državljanska pobuda, ki je na voljo od aprila 2012, omogoča skupini vsaj milijona državljanov EU, da Evropsko komisijo pozovejo, naj predlaga novo zakonodajo EU. Varuhinja človekovih pravic se je po prejemu številnih pritožb odločila preiskati pravilno delovanje postopka evropske državljanske pobude ter vlogo in odgovornost Komisije v zvezi s tem. Varuhinja človekovih pravic je povabila organizatorje evropskih državljanskih pobud, organizacije civilne družbe in druge zainteresirane osebe, naj prispevajo informacije o tem, kako dobro deluje evropska državljanska pobuda. Na podlagi teh odgovorov je varuhinja človekovih pravic Komisiji predložila vrsto predlogov za povečanje učinkovitosti postopka v zvezi z evropsko državljansko pobudo.

Po prejemu odgovora Komisije varuhinja človekovih pravic zdaj zaključuje preiskavo z enajstimi smernicami za nadaljnje izboljšave. Varuhinja človekovih pravic sicer ugotavlja, da je Komisija storila veliko za uveljavitev pravice do evropske državljanske pobude na državljanom prijazen način, vendar meni, da je mogoče storiti še več. Ker so nekateri od teh predlogov pomembni za Evropski parlament, bo varuh človekovih pravic pisal tudi predsedniku Parlamenta. Na ta način verjame, da se bodo njeni predlogi, podani med preiskavo in v tem sklepu, izkazali za koristne, saj so se te institucije skupaj s Svetom EU odločile, da bodo pozneje letos pregledale uredbo o evropski državljanski pobudi.