Ozadje pritožbe

1. Evropska komisija je varuhinja Pogodb. Kdo varuje skrbnika? Sodišča EU in varuh človekovih pravic to vsekakor počnejo. Komisija je vzpostavila tudi lastne mehanizme zavor in ravnovesij. Eden od takih mehanizmov je ad hoc odbor Komisije za etiko [1]. Ad hoc odbor za etiko, ki ga sestavljajo tri osebe, ki trenutno ne delajo v Komisiji, Komisiji daje mnenja o splošnih etičnih vprašanjih, ki se pojavijo v zvezi z razlago Kodeksa ravnanja Komisije za komisarje [2]. Posebna naloga ad hoc odbora za etiko je tudi, da Komisiji predloži mnenje o etičnih vprašanjih, ki se lahko pojavijo, kadar se želi komisar zaposliti po tem, ko zapusti Komisijo. Komisija se ob upoštevanju ugotovitev svojega ad hoc odbora za etiko odloči, ali bi načrtovano delo lahko ogrozilo integriteto Komisije [3].

2. Pritožniki, tri nevladne organizacije, znane kot LobbyControl, Corporate Europe Observatory in Corporate Accountability International, so se 8. februarja 2013 pritožili varuhu človekovih pravic zaradi ponovnega imenovanja enega od treh članov ad hoc odbora za etiko [4]. Varuhu človekovih pravic so pojasnili, da so 14. januarja 2013 stopili v stik s Komisijo, da bi izrazili pomisleke glede ponovnega imenovanja tega člana ad hoc odbora za etiko (čeprav je pritožnik to osebo opredelil v svojih javnih izjavah o tej zadevi, jo bo varuh človekovih pravic preprosto imenoval za člana A). Pritožniki so Komisijo opozorili, da člen 4 sklepa Komisije o ustanovitvi ad hoc odbora za etiko določa, da morajo člani ad hoc odbora za etiko dokazati „neodvisnost, brezhibno strokovno ravnanje ter dobro poznavanje obstoječega pravnega okvira in delovnih metod Komisije“. Pritožniki so opozorili, da član A, upokojeni visoki uradnik Komisije, trenutno dela za veliko odvetniško pisarno, ki svojim strankam ponuja storitve lobiranja o vprašanjih EU. Dodala je, da odvetniška pisarna ni vpisala v register za preglednost Komisije in Parlamenta. Pritožniki so zato podvomili v neodvisnost in poklicno ravnanje člana A ter Komisijo pozvali, naj ponovno preuči svojo odločitev o ponovnem imenovanju člana A za člana svojega ad hoc odbora za etiko. Ko je Komisija to zavrnila, so se pritožniki obrnili na varuha človekovih pravic.

Predmet preiskave

3. Pritožniki trdijo, da:

1. Odločitev Komisije, da ponovno imenuje enega od članov svojega ad hoc odbora za etiko, krši člen 4 Odločbe Komisije iz leta 2003 o ustanovitvi ad hoc odbora za etiko.
2. Dejavnosti ad hoc odbora za etiko niso dovolj pregledne.

4. Pritožniki trdijo, da:

1. Komisija bi morala preklicati navedeno ponovno imenovanje in imenovati namestnika, ki izpolnjuje in očitno izpolnjuje zahtevo po neodvisnosti.
2. Komisija bi morala uvesti proaktivno politiko preglednosti za (a) spletno objavo življenjepisov in izjav o interesih članov ad hoc odbora za etiko, kot velja za posebne svetovalce Komisije; (b) izboljšanje spletne preglednosti v zvezi s člani ad hoc odbora za etiko in njegovimi sklepi.
3. Da bi bile odločitve o etiki komisarjev resnično neodvisne, bi morala Komisija dolgoročno ustanoviti neodvisen odbor za etiko s širšim in bolje opredeljenim mandatom kot obstoječi odbor, ki se ukvarja predvsem z vprašanji po prenehanju zaposlitve. Ta odbor bi moral biti popolnoma neodvisen in sestavljen iz strokovnjakov za etiko javne uprave.

Preiskava

5. Pritožniki so 8. februarja 2013 vložili pritožbo pri varuhu človekovih pravic. Varuh človekovih pravic je Komisijo pozval, naj do 30. junija 2012 predloži mnenje o pritožbi. Varuh človekovih pravic je v dopisu o začetku preiskave Komisijo pozval, naj poda pripombe na naslednja vprašanja:

1) Ali članica A izpolnjuje potrebna merila iz člena 4 Sklepa Komisije iz leta 2003 o ustanovitvi ad hoc odbora za etiko, ki določa, da imenovanje članov zahteva njihovo "neodvisnost, brezhibno evidenco poklicnega ravnanja ter dobro poznavanje obstoječega pravnega okvira in delovnih metod Komisije". Varuhinja človekovih pravic je Komisijo zlasti pozvala, naj razmisli o:

a) potrebo po preučitvi morebitnega pojava navzkrižja interesov v zvezi s tem članom ad hoc odbora za etiko;

b) dejstvo, da pravna oseba, za katero dela, ni vpisana v register za preglednost;

c) svojo neodvisnost pri ocenjevanju morebitnih navzkrižij interesov, ki vključujejo nekdanje komisarje;

d) pomanjkanje informacij Komisije o identiteti strank zgoraj navedene odvetniške pisarne.

2) Ali so dejavnosti ad hoc odbora za etiko in interesi njegovih članov dovolj pregledni?

3) Ali naj Komisija ustanovi neodvisen odbor za etiko s širšim in bolje opredeljenim mandatom kot obstoječi odbor, ki se ukvarja predvsem z vprašanji po prenehanju zaposlitve?

6. Pritožniki so 8. maja 2013 stopili v stik z varuhom človekovih pravic, da bi izpostavili dve dodatni vprašanji v zvezi s preiskavo, in sicer:

1) domnevno vlogo člana A v preiskavi urada OLAF, ki je privedla do odstopa komisarja Dallija s Komisije;

2) Pritožnik je tudi navedel, da je izvedel, da član A kot odvetnik svetuje tobačni industriji. Pritožniki navajajo, da gre za kršitev izvedbenih smernic iz člena 5.3 Okvirne konvencije SZO za nadzor nad tobakom.

7. Varuhinja človekovih pravic je nato na ta dodatna vprašanja opozorila Komisijo in jo prosila, naj jih obravnava v svojem mnenju.

8. Komisija je 23. julija 2013 varuhu človekovih pravic predložila svoje mnenje. Varuh človekovih pravic je mnenje Komisije posredoval pritožnikom. Pripombe v zvezi s tem mnenjem so varuhu človekovih pravic predložile 15. septembra 2013.

9. Varuhinja človekovih pravic je 26. novembra 2013 podpredsedniku Komisije Šefčoviču poslala pismo, v katerem je opisala razloge, ki bi lahko podprli morebiten prihodnji osnutek priporočila Komisiji, v katerem je zaprosila za zamenjavo člana A.

10. Komisija je 18. decembra 2013 na opoldanski tiskovni konferenci izjavila, da se je odločila zamenjati člana A kot člana ad hoc odbora za etiko.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

A. Trditev in s tem povezana trditev v zvezi s ponovnim imenovanjem člana A v ad hoc odbor za etiko

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

11. Pritožniki so v pritožbi varuhu človekovih pravic trdili, da je sklep Komisije o ponovnem imenovanju člana A v ad hoc odbor za etiko v nasprotju s členom 4 sklepa Komisije iz leta 2003 o ustanovitvi ad hoc odbora za etiko, ki določa, da je za imenovanje članov potrebna „neodvisnost, brezhibna evidenca poklicnega ravnanja ter dobro poznavanje obstoječega pravnega okvira in delovnih metod Komisije“. Pritožniki so trdili, da član A nima niti stopnje neodvisnosti niti brezhibne evidence poklicnega ravnanja, ki je potrebna za izpolnitev teh meril.

12. Pritožniki so opozorili, da je član A trenutno pravnik/lobist v velikih večnacionalnih odvetniških pisarnah. Dodali so, da spletna stran odvetniške pisarne, v kateri dela, obvešča potencialne stranke, da odvetniška pisarna ponuja "mešanico pravnega in političnega strokovnega znanja" in da lahko odvetniška pisarna pomaga pri "približevanju vladi ali institucijam EU ... svetovanju o parlamentarnem in političnem procesu ter pripravi in vlaganju sprememb predlagane zakonodaje". Na spletni strani odvetniške pisarne je bilo navedeno tudi, da je član A specializiran za politike Evropske komisije, pravo Skupnosti in konkurenčno pravo, trgovino, bančništvo, obdavčenje in odnose z vlado ter javno politiko. Pritožnik je trdil, da sta izraza „vladni odnosi in javna politika“ sopomenki za storitve lobiranja.

13. Pritožniki so dodali, da je leta 2007, ko je član A zapustil delovno mesto v Komisiji, da bi delal za odvetniško pisarno, Komisija odobrila njegovo selitev v odvetniško pisarno pod pogojem, da eno leto ne bo lobiral pri nekdanjih sodelavcih ali obravnaval primerov, ki vključujejo njegov prejšnji oddelek. Pritožniki so tudi opozorili, da odvetniška pisarna, v kateri dela poslanec A, ni vpisana v prostovoljni register EU za preglednost, čeprav ponuja storitve lobiranja. To po mnenju pritožnikov pomeni, da ni mogoče ugotoviti, za katere stranke delajo poslanec A in njegovi sodelavci. Pritožniki so nato sklenili, da dejstvo, da poslanec A dela za odvetniško pisarno, ki ponuja storitve lobiranja, vendar ni vpisana v register za preglednost, vzbuja dvom o tem, ali ima poslanec A „neoporečno evidenco poklicnega ravnanja“ v zvezi z etiko in lobiranjem.

14. Pritožniki so navedli primere srečanja člana A z uradniki v pravni službi Komisije septembra 2011 in septembra 2012, da bi zastopali interese tobačnega podjetja. Pritožniki so varuha človekovih pravic obvestili, da je Komisija pritožnikom pisala in vztrajala, da so stiki člana A s pravno službo Komisije omejeni na pravna vprašanja v zvezi z „direktivo o tobaku“ in da zato ti stiki ne pomenijo „lobiranja“. Pritožniki so v zvezi s tem opozorili, da se pri lobiranju ves čas zahteva in uporablja pravno strokovno znanje, uporaba pravnega jezika ali prerekanje o razlagi pravnega besedila pa je skupna strategija lobiranja.

15. Pritožniki so trdili, da vloga člana A, ki zastopa tobačno podjetje (in druge poslovne stranke), vzbuja dvome o njegovi neodvisnosti in njegovi sposobnosti, da natančno oceni morebitna navzkrižja interesov in presodi, ali so nekdanji komisarji, ki se zaposlijo v zasebnem sektorju, primerni ali ne, ali bi bilo treba uvesti pogoje in omejitve ter, če je tako, katere.  Pritožniki so trdili, da je v zvezi z vlogo v svetovalnem organu za etiko, katerega integriteta in preglednost sta bistveni za zaupanje javnosti v Evropsko komisijo, posebej pomemben pojav nasprotja interesov. Po mnenju pritožnika je razumljivo, da je "zelo izjemno", da lahko član A svoje vloge v ad hoc odboru za etiko zamenja z vlogo zastopanja zasebnih strank v zvezi z zadevami EU. Zagotovo sproža vprašanja o neodvisnosti poslanca A kot „najvišjega svetovalca EU za etiko“.

16. Pritožniki so navedli, da ni mogoče izključiti, da ni druge osebe z ustreznim strokovnim znanjem, vendar brez takšne sporne neodvisnosti in poklicnega ravnanja, ki bi lahko bila v ad hoc odboru za etiko, zato ni upravičeno ponovno imenovati člana A na to mesto.

17. Pritožniki so nato navedli, da čeprav ad hoc odbor za etiko morda še ni bil zaprošen za oceno etičnih vprašanj, razen vprašanja zaposlitve komisarjev po izteku mandata, to ne pomeni, da nima možnosti za to. Navedli so, da bi na primer, če bi bila vprašanja, ki so privedla do odstopa komisarja Dallija, prenesena na ad hoc odbor za etiko in ne na OLAF, član A, ki zastopa tobačno podjetje, ocenjeval primer, ki se osredotoča na to, kar pritožnik imenuje „škandal lobiranja v tobačni industriji“. Navedli so, da če se Komisija odloči, da bo izkoristila možnost, da ad hoc odbor za etiko zaprosi za nasvet o širših etičnih vprašanjih (tj. zadevah, ki ne zadevajo le pozaposlitvenih nasprotij interesov), bi neodvisnost poslanca A takoj postala težava, zlasti dokler ne bo jasno, kdo so stranke poslanca A in odvetniška pisarna, za katero dela.

18. Pritožniki so nato vztrajali, da bi morala Komisija oceniti morebitno navzkrižje interesov člana A. Ne da bi vedeli, čigave interese zastopa poslanec A kot odvetnik ali lobist, ni jasno, kako bi lahko Komisija to storila.

19. Pritožniki so tudi opozorili, da se je Komisija na njihove pomisleke odzvala z naslednjimi trditvami:

„Dejavnost člana A kot pravnega svetovalca pri [ ], odvetniški pisarni, ki opravlja storitve, med drugim na področju evropskega prava, ne vpliva na njegovo neodvisnost kot člana ad hoc odbora za etiko. Dejstvo, da je [glavna tobačna družba] ena od številnih strank [ime odvetniške pisarne] in da je [član A] tej družbi pravno svetoval, ne vpliva na neodvisnost ad hoc odbora za etiko niti [člana A] pri izvajanju njegovega mandata člana tega odbora. [Člana A] pri pravnem svetovanju podjetjem zavezujejo veljavna pravila, ki se uporabljajo za odvetniški poklic. Kadar deluje kot član Odbora in skupaj z drugimi člani prispeva k mnenjem, ki jih je treba predložiti Komisiji, deluje popolnoma neodvisno. Mandat članov Odbora je bil podaljšan zaradi njihovega poglobljenega poznavanja institucij EU in njihovega prejšnjega dokaza neodvisnosti v tej vlogi. Komisija je prepričana, da bi v primeru, če bi se kateri koli član Odbora soočil z navzkrižjem interesov, ki bi ogrozilo njegovo neodvisnost pri izvajanju mandata, ta član nemudoma obvestil druge člane Odbora in Komisijo, da se zaščitita nepristranskost in neodvisnost Odbora.“

20. Pritožniki so trdili, da ta odgovor kaže, da se Komisija v celoti opira na "domnevno integriteto" članov ad hoc odbora za etiko, kar je ravno tisto, kar je vprašljivo. Trdile so, da zato menijo, da ta odgovor ni ustrezen.

21. Poleg tega so pritožniki v zvezi z izjavo iz odgovora Komisije glede „prejšnjega dokaza neodvisnosti“ članov ad hoc odbora za etiko poudarili, da ad hoc odbor za etiko, ki mu predseduje članica A, v prejšnjem triletnem mandatu ni sprejel tako strogega pristopa k urejanju primerov vrtljivih vrat, da bi upravičil takšno trditev.

22. Poleg tega so pritožniki v zvezi z izjavo iz odgovora Komisije, da bi člani ad hoc odbora za etiko „nemudoma obvestili druge člane odbora in Komisije, če bi se soočili s tveganjem navzkrižja interesov“, navedli, da ni jasno, ali je to le optimistična predpostavka ali pa obstajajo notranja pravila, ki določajo, kdaj in kako morajo člani to storiti. Pritožniki so navedli, da ni jasno, ali se je to kdaj zgodilo, in sicer v devetih letih od ustanovitve ad hoc odbora za etiko. V nasprotnem primeru izjava Komisije še zdaleč ni pomirjujoča. Dodali so, da zanašanje na prostovoljno pobudo članov ad hoc odbora za etiko zagotovo ne zadostuje za preprečevanje tveganja navzkrižja interesov in zagotovitev neodvisnosti članov ad hoc odbora za etiko.

23. Pritožniki so se sklicevali tudi na vprašanje, ki so ga zastavili Komisiji v zvezi s tem, ali je član A kot član ad hoc odbora za etiko svetoval pri vseh odločitvah v zvezi z nekdanjimi komisarji, ki so se preselili v družbe, ki so bile stranke odvetniške pisarne, v kateri je član A delal. Pritožnik je trdil, da bi to pomenilo očitno navzkrižje interesov za poslanca A. Vendar je Komisija navedla, da „nima informacij o identiteti nobene odvetniške pisarne, ki svetuje podjetjem, ki bi lahko zaposlila nekdanje komisarje“.  Seznanili so se tudi z izjavo Komisije, da „dejstvo, da je lahko eden od zasebnih subjektov, za katerega trenutno dela nekdanji komisar, stranka ene ali druge odvetniške pisarne, ne pomeni tveganja za navzkrižje interesov ali nezdružljivost z obveznostmi iz Pogodbe ali Kodeksa ravnanja komisarjev.“ Pritožniki so navedli, da menijo, da to ni zadovoljiv odziv. Navedli so, da je precej samoumevno, da če se želi komisar preseliti v podjetje, ki je zasebna stranka podjetja, za katero dela član A, obstaja prima facie tveganje za navzkrižje interesov.

24. Pritožniki so 8. maja 2013 stopili v stik z varuhom človekovih pravic, da bi izpostavili dodatna vprašanja v zvezi s preiskavo varuha človekovih pravic. Varuhinja človekovih pravic je nato na ta dodatna vprašanja opozorila Komisijo in jo prosila, naj jih obravnava v svojem mnenju. Če povzamemo, pritožniki so varuha človekovih pravic obvestili, da so se pojavili dodatni dokazi iz poročila urada OLAF o vprašanjih, ki so privedla do odstopa nekdanjega komisarja Dallija, kar je še povečalo njihove pomisleke, da je članstvo člana A v ad hoc odboru za etiko politično nevzdržno in moralno nesprejemljivo .. Navedli so, da je iz poročila urada OLAF razvidno, da je pritožbo pri Evropski komisiji vložilo tobačno podjetje, ki je sprožilo preiskavo urada OLAF, in da je temu tobačnemu podjetju pomagal član A (ki je v zvezi s tem vzpostavil stik z zelo visokim uradnikom Komisije). Pritožniki tako trdijo, da je imel poslanec A ključno vlogo pri dogodkih, ki so privedli do odstopa nekdanjega komisarja Dallija. Ta vloga kaže, kot so navedli, nesprejemljivo navzkrižje interesov na naslednje načine.

25. Pritožniki so opozorili, da se je tobačno podjetje obrnilo na poslanca A za nasvet o tem, kako obravnavati zadevo, saj je bila stranka poslanca A. V njihovem imenu se je poslanec A nato obrnil na zelo visokega uradnika, ki je nato pritožbo posredoval uradu OLAF. V tem času je bil član A član ad hoc odbora za etiko, katerega naloga ni le svetovati komisarjem, ki sprejmejo ponudbe za zaposlitev, ko zapustijo Komisijo, temveč ga lahko predsednik Komisije zaprosi tudi za mnenje o vseh splošnih etičnih vprašanjih v zvezi z razlago kodeksa ravnanja komisarjev. Zato si je mogoče predstavljati, kot so trdili pritožniki, da bi predsednik Komisije pritožbo tobačne družbe lahko predložil ad hoc odboru za etiko. To bi člana A postavilo v absurdno navzkrižje interesov.

26. Pritožniki so trdili, da informacije o vlogi člana A v (kar pritožniki imenujejo) „zadevi Dalli“, ki so bile razkrite v poročilu urada OLAF, poudarjajo začetno zaskrbljenost pritožnikov, da je pri svetovalnem organu za etiko, katerega integriteta in preglednost sta bistveni za zaupanje javnosti v Komisijo, še posebej pomemben pojav nasprotja interesov. Dodali so, da je glede na to, da član A dela za lobi/pravno pisarno z nerazkritimi poslovnimi strankami, njegova neodvisnost v osnovi vprašljiva, prav tako pa tudi njegova sposobnost, da Komisiji ustrezno svetuje o navzkrižju interesov v primerih vrtljivih vrat in o vseh splošnih etičnih vprašanjih v zvezi z razlago kodeksa ravnanja komisarjev. V zvezi s tem so pritožniki ponovno zahtevali, da Komisija prekliče ponovno imenovanje člana A v ad hoc odbor za etiko.

27. Ko so pritožniki Komisijo opozorili na pomisleke, ki izhajajo iz poročila urada OLAF, je Komisija 19. junija 2013 neposredno odgovorila pritožnikom. Pritožniki so varuhu človekovih pravic predložili kopijo dopisa Komisije, ki je bil dodan v spis zadeve varuha človekovih pravic. V tem dopisu je Komisija navedla, da član A ni imel „nobene vloge“ v preiskavi urada OLAF v zvezi z nekdanjim komisarjem Dallijem. Komisija je navedla, da je član A maja 2012 stopil v stik z visokim uradnikom Komisije in ga vprašal, kako bi lahko tobačno podjetje uradno obvestilo Komisijo o svojih pomislekih. Od takrat Komisija navaja, da država članica A ni sodelovala v tej zadevi. Komisija je navedla, da ni bilo nobenega vpliva niti povezave z njegovo vlogo člana ad hoc odbora za etiko in da ni bilo nobenega razloga, da ga ne bi ponovno imenovali. Komisija je nato navedla, da ima ad hoc odbor za etiko posebno vlogo, in sicer svetovanje o zaposlitvi komisarjev za določeno obdobje po njihovem odhodu iz Komisije in o splošnih etičnih vprašanjih, povezanih s kodeksom ravnanja komisarjev. Nato je navedla, da je bila pritožba tobačne družbe, ki jo je prejela Komisija, poslana uradu OLAF, ki je bil ustrezen organ za obravnavo takih pritožb. Komisija trdi, da takih zadev nikoli ne bi bilo mogoče predložiti ad hoc odboru za etiko. Vprašanje morebitnega navzkrižja interesov se tako nikoli ni pojavilo. Komisija je na koncu navedla, da ne namerava preklicati imenovanja člana A v ad hoc odbor za etiko.

28. Komisija je v svojem mnenju, poslanem varuhu človekovih pravic, najprej potrdila vse pripombe, ki jih je generalna sekretarka Komisije navedla v odgovoru enemu od pritožnikov z dne 28. januarja 2013. Nato je na zahtevo evropskega varuha človekovih pravic pripravila nekaj točk.

29. V zvezi s stališčem Komisije, da se je treba izogniti navzkrižju interesov v zvezi s članom A, je Komisija navedla, da je zavezana spodbujanju etike in preglednosti. Dodala je, da je vzpostavila politiko za učinkovito upravljanje vprašanja nasprotij interesov in preprečevanje pojava nasprotij interesov. Vendar se Komisija ne strinja s pritožnikovo zaskrbljenostjo v zvezi z morebitnim navzkrižjem interesov, ki vključuje katerega koli od treh članov ad hoc odbora za etiko.

30. Komisija je ugotovila, da po mnenju pritožnikov ad hoc odbor za etiko ne izpolnjuje potrebnih zahtev glede neodvisnosti. Vendar je Komisija vztrajala, da pritožniki ne navajajo nobenega natančnega dejstva, ki bi podprlo njihovo oceno/sum. Komisija je trdila, da bi bilo treba za navidezno navzkrižje interesov navesti, v katerem položaju in v kakšnem obsegu bi tako navzkrižje interesov obstajalo. Pritožnik ni predložil nobenega dejanskega elementa, ki bi utemeljil dejansko ali očitno navzkrižje interesov v zvezi s situacijami, ki jih je ocenil ad hoc odbor za etiko, in njegovimi mnenji o dejavnostih nekdanjih komisarjev po izteku mandata.

31. Poleg tega je navedla, da sta kariera in profil treh osebnosti, izbranih za člane ad hoc odbora za etiko, nad kakršnim koli sumom. Komisija je izjavila, da ne more sprejeti stališča pritožnikov, ki dvomi o integriteti članov ad hoc odbora za etiko [5] in se sklicuje na navzkrižje interesov, ne da bi predložila utemeljitev. Komisija tako zavrača tako imenovano zmedo, ki jo je pritožnik povzročil med integriteto člana ad hoc odbora za etiko in dejstvom, da lahko nekaterim strankam zagotavlja pravno svetovanje.

32. V zvezi s stališčem Komisije glede dejstva, da odvetniška pisarna, v kateri dela poslanec A, ni vpisana v register za preglednost, je Komisija navedla, da Komisija in Evropski parlament spodbujata tiste, ki želijo sodelovati v evropskem postopku odločanja, da se prostovoljno registrirajo v registru za preglednost. Vendar vpis v register za preglednost ni obvezen. Zato za dejstvo, da odvetniška družba ni registrirana, samo po sebi ni mogoče šteti, da vzbuja dvom o neodvisnosti in integriteti odvetnikov, ki delajo za te odvetniške družbe.

33. V zvezi s stališčem Komisije glede neodvisnosti člana A pri ocenjevanju morebitnih navzkrižij interesov, ki vključujejo nekdanje komisarje, je Komisija navedla, da je ad hoc odbor za etiko tričlanski organ, ki deluje kolegijsko, njegova naloga pa je predvsem oceniti združljivost načrtovanih dejavnosti nekdanjih komisarjev po izteku mandata s Pogodbo in kodeksom ravnanja za komisarje. Po mnenju Komisije (pritožniki) niso predložili nobenih utemeljenih elementov, ki bi potrdili obstoj dejanskih ali očitnih navzkrižij interesov v zvezi s situacijami, ki jih je ocenil ad hoc odbor za etiko, in njegovimi mnenji o dejavnostih nekdanjih komisarjev po izteku mandata.

34. Komisija je nato navedla, da člani ad hoc odbora za etiko delujejo popolnoma neodvisno ter prispevajo k analizam in mnenjem ad hoc odbora za etiko, pri čemer upoštevajo le pristojnosti ad hoc odbora za etiko in potrebo po oceni skladnosti dejavnosti nekdanjih komisarjev po izteku mandata s Pogodbama in kodeksom ravnanja komisarjev. Med postopki ad hoc odbora za etiko in kakršno koli poklicno dejavnostjo pravnega svetovanja strankam odvetniške pisarne ni nobene povezave ali vmešavanja.

35. V zvezi s trditvijo pritožnikov, da Komisija ni imela informacij o identiteti strank odvetniške pisarne, v kateri je delal član A, je Komisija navedla, da ne vidi razloga za zaskrbljenost, povezanega z dejstvom, da ni obveščena o identiteti strank navedene odvetniške pisarne. Navedla je, da se, kot je Komisija že pojasnila pritožniku, tveganja navzkrižja interesov, ki jih je treba izključiti v zvezi z dejavnostmi komisarjev po izteku mandata, nanašajo na nekdanje resorje komisarjev. Dejstvo, da je lahko eden od zasebnih subjektov, za katere trenutno dela nekdanji komisar, stranka ene ali druge odvetniške pisarne, ne pomeni tveganja navzkrižja interesov ali nezdružljivosti z obveznostmi iz Pogodbe ali Kodeksa ravnanja komisarjev. Poleg tega pritožniki to trditev navajajo kot hipotetično možnost, ne da bi predložili kakršen koli konkreten element, ki bi lahko kazal na konkreten konflikt v zvezi s tem članom ad hoc odbora za etiko.

36. Pritožniki so v svojih pripombah na mnenje Komisije najprej ponovili, da se njihova pritožba nanaša predvsem na zahtevo, da morajo biti člani ad hoc odbora za etiko neodvisni in imeti brezhibno evidenco poklicnega ravnanja. Pritožnik meni, da je ponovno imenovanje člana A kršilo to zahtevo.

37. Pritožnik je nato pojasnil, da se njegova pritožba nanaša le na enega člana odbora, člana A, in ne na ad hoc odbor za etiko kot celoto [6].

38. Pritožnik je nato poudaril, da bi bilo treba v skladu z opredelitvijo "navzkrižja interesov"[7] OECD obravnavati tveganje navzkrižja interesov. V tem okviru ni pomembno, da se zahteva dokaz, da je dejansko prišlo do neke oblike zlorabe. Z drugimi besedami, primeren je previdnostni pristop k navzkrižju interesov. Za organ, kot je ad hoc odbor za etiko, bi morala Komisija uporabiti previdnostni pristop k navzkrižju interesov z zelo majhnim tveganjem.

39. Pritožniki so nato navedli, da poklicna vloga člana A ni združljiva z njegovo vlogo v ad hoc odboru za etiko. Vztrajali so, da obstaja tveganje navzkrižja interesov, kadar poslanec A opravlja obe vlogi. Član A zato ni primeren kandidat za članstvo v ad hoc odboru za etiko.

40. Pritožniki so navedli, da med delom ad hoc odbora za etiko niso poskušali navesti nobenega natančnega dejstva, ki bi dokazovalo konkreten primer navzkrižja interesov v zvezi s situacijami, ki jih je ocenila članica A, ali danimi mnenji, niti menijo, da to ni potrebno. Pritožniki so vztrajali, da se tveganje navzkrižja interesov pojavi, kadar je član A, ki dela v odvetniški pisarni, specializirani za "vladne odnose", in ki zastopa interese poslovnih strank svojim nekdanjim kolegom v Komisiji, zadolžen tudi za oceno tveganja navzkrižja interesov, ko se komisarji zaposlijo v industriji ali lobirajo.

41. Poleg tega so pritožniki navedli, da Komisija meni, da brez dokazanih dejstev, ki bi dokazovala dejansko navzkrižje interesov, videz takega navzkrižja ne more obstajati. Pritožniki vztrajajo, da je to neupravičeno omejevalno dokazno breme. Z vidika javnega tiska in državljanov EU, ki so izrazili nejevoljo ob ponovnem imenovanju poslanca A, se zdi, da obstaja precej očitno tveganje navzkrižja interesov, kadar je korporativni odvetnik/lobist, za katerega je znano, da se v imenu strank srečuje s svojimi nekdanjimi kolegi iz Komisije, imenovan v odbor za etiko, katerega naloga je presoja etičnih posledic primerov vrtljivih vrat (in drugih).

42. Zdi se, da k temu sklepu vodi tudi pravni vidik, kot so navedli pritožniki. Komisija je leta 2008 v skladu s členom 16 Kadrovskih predpisov o preprečevanju nasprotij interesov po prenehanju zaposlitve uvedla nekatere omejitve za selitev poslanca A v večjo odvetniško pisarno, in sicer, da se v obdobju enega leta ne sme vmešavati v nobeno zadevo ali dokumentacijo, ki jo je obravnavala služba poslanca A pri Komisiji, medtem ko je bila ta služba pristojna za poslanca A, in da se mora vzdržati poklicnih stikov z nekdanjimi sodelavci. Po mnenju pritožnikov so bile te omejitve očitno uvedene, ker je Komisija priznala, da obstaja tveganje, da bi njegova nova zaposlitev v veliki odvetniški pisarni povzročila navzkrižje z legitimnimi interesi Komisije.

43. Kar zadeva pripombo Komisije, da „... sta kariera in profil treh osebnosti, izbranih za člane ad hoc odbora za etiko, nad kakršnim koli sumom in Komisija ne more sprejeti stališča pritožnika, da dvomi o njihovi integriteti ...“, so pritožniki navedli, da se jim zdi ideja, da so člani ad hoc odbora za etiko nekako „nad kakršnim koli sumom“, izjemno presenetljiva in jo je težko zagovarjati. Če bi se Komisija lahko preprosto oprla na moralno neoporečnost posameznika, to je na možnost, da je oseba "nad vsakim sumom", potem ne bi bila potrebna nobena pravila ali smernice za članstvo v odboru za etiko. Pritožniki so nato vztrajali, da se njihova pritožba nanaša na primernost ponovnega imenovanja poslanca A v ad hoc odbor za etiko in da Komisija s tem krši pravila članstva ad hoc odbora za etiko." Trdili so, da njihova pritožba ne zadeva osebnih etičnih poverilnic poslanca A.

44. V zvezi s stališči Komisije, da člani ad hoc odbora za etiko delujejo popolnoma neodvisno ter prispevajo k analizi in mnenjem ad hoc odbora za etiko, pri čemer se upoštevajo le pristojnosti ad hoc odbora za etiko in potreba po oceni skladnosti dejavnosti nekdanjih komisarjev po izteku mandata s Pogodbama in kodeksom ravnanja komisarjev, ter da ni nobene povezave ali vmešavanja med postopki ad hoc odbora za etiko in katero koli poklicno dejavnostjo pravnega svetovanja strankam odvetniške pisarne kot odvetnika, so pritožniki opozorili, da se zdi, da ta stališča ponovno temeljijo na prepričanju, da je član A moralno neoporečen posameznik. Komisija zgolj trdi, da član A deluje popolnoma neodvisno, brez upoštevanja drugih interesov. Pritožniki so vprašali, na kakšni podlagi je Komisija lahko prepričana o tem? Ali je Komisija, kot so zahtevali pritožniki, podrobno preučila vsako mnenje ad hoc odbora za etiko in ga navzkrižno primerjala s popolnim seznamom strank odvetniške pisarne člana A, da bi ugotovila, da ni prekrivanja?

45. Pritožniki so tudi opozorili, da je Komisija sama razkrila, da se je član A dvakrat sestal s pravno službo, da bi predstavil pravna stališča o predlagani direktivi o tobačnih izdelkih, hkrati pa je imel kot stranko tobačno podjetje. S tem je član A, kot so navedli pritožniki, javnemu organu za oblikovanje politike predstavil pravno stališče o določenem predlogu zakona v imenu stranke, ki ima velike poslovne interese v zvezi z vsebino te direktive. Pritožniki so nato vztrajali, da vsak odvetnik ali oseba, ki pozna pravni sistem ali svet oblikovanja politik, ve, da sta pogodba in sodna praksa odprti za različne in pogosto nasprotujoče si pravne razlage. Del tega, kar odvetniška pisarna poslanca A počne, je ponujanje in zagotavljanje tovrstnih storitev lobiranja strankam, pri čemer te storitve imenuje "vladni odnosi" in "javni red" (za kar je poslanec A specializiran) . Te storitve vključujejo ponujanje pravne razlage obstoječega ali predlaganega zakona javnim uslužbencem, ki je ugodna za interese poslovne stranke. Zadevna odvetniška družba oglašuje to vrsto storitve na svoji spletni strani "politična strategija zagovorništva", ki potencialnim strankam pove, "lahko se soočajo z možnostjo regulativnega razvoja ali politične odločitve, ki ogroža samo naravo vašega podjetja" in da lahko zadevna odvetniška družba pomaga pri "oblikovanju prava in politike, kot se razvija" s "približevanjem vladi ali institucijam EU".

46. Pritožniki so komentirali tudi stališče Komisije, da član A ni imel nobene vloge pri začetku preiskave urada OLAF v zvezi z nekdanjim komisarjem Dallijem. Pritožniki so opozorili, da je v skladu s poročilom urada OLAF tobačna družba, ki je Komisijo obvestila o svojih pomislekih v zvezi z nekdanjim komisarjem Dallijem, pričala, da so „navezali stik s članom A pri (ime odvetniške pisarne) za pridobitev nasveta. Na našo zahtevo se je obrnil na (visokega uradnika Komisije) in predložili smo pisno poročilo o zadevi.“ To kaže, da je tobačno podjetje stopilo v stik s članom A kot odvetnikom/lobistom. Navedli so, da to sklepajo na podlagi tega, da ni običajno, da velika korporacija prejme brezplačno svetovanje od večnacionalnih odvetniških družb; taka korporacija običajno kot stranka poišče in prejme tak nasvet.

47. Pritožniki so v povzetku svojega stališča navedli, da ne verjamejo, da je mnenje Komisije grajalo točke in argumente iz njihove pritožbe. Po njihovem mnenju je njihov očitek v celoti utemeljen. Vztrajali so, da ni primerno, da bi nekdanji uradnik Komisije, ki zdaj zastopa interese poslovnih strank, svetoval o etičnih posledicah dejavnosti komisarjev po izteku mandata. Glede na njegove konkurenčne vloge so vztrajali, da članstvo člana A v ad hoc odboru za etiko pomeni tveganje navzkrižja interesov.

Ocena varuha človekovih pravic

48. Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da pritožnik ne dvomi o osebnih etičnih kvalifikacijah člana A (glej odstavek 43 zgoraj). Varuhinja človekovih pravic tudi vztraja, da njena preiskava ne zadeva osebnih etičnih poverilnic poslanca A. Kot bo razvidno iz spodnje analize, osebna etična priporočila poslanca A dejansko niso pomembna za analizo tega vprašanja.

49. Člen 4 Sklepa Komisije o ustanovitvi ad hoc odbora za etiko določa, da je za imenovanje članov ad hoc odbora za etiko potrebna njihova "neodvisnost, brezhibna evidenca poklicnega ravnanja ter dobro poznavanje obstoječega pravnega okvira in delovnih metod Komisije".[8] Komisija mora zagotoviti, da vsi člani ad hoc odbora za etiko izpolnjujejo ta merila.

50. Pojem neodvisnosti, kot je uporabljen v sklepu Komisije o ustanovitvi ad hoc odbora za etiko, zajema potrebo po zagotovitvi, da se vsi člani ad hoc odbora za etiko ne znajdejo v navzkrižju interesov.

51. OECD je navzkrižje interesov opredelila kot „navzkrižje med javnimi dolžnostmi in zasebnimi interesi javnega uslužbenca, v katerem ima javni uslužbenec zasebne interese, ki bi lahko neprimerno vplivali na opravljanje njegovih uradnih dolžnosti in odgovornosti“. Varuh človekovih pravic meni, da je ta opredelitev primerna za namene te preiskave. Ugotavlja, da bi bilo treba izraz „javni uslužbenec“ razumeti tako, da se uporablja za člane ad hoc odbora za etiko, kadar opravljajo svojo vlogo članov ad hoc odbora za etiko.

52. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija trdila (glej odstavek 30 zgoraj), da bi bilo treba za ohranitev trditve pritožnika navesti, v „kakšnem položaju“ in „v kakšnem obsegu“ bi tako navzkrižje interesov obstajalo. Nato je dodala, da pritožnik ni predložil nobenega dejanskega elementa, s katerim bi utemeljil dejansko ali očitno navzkrižje interesov.

53. Varuhinja človekovih pravic najprej poudarja, da bi bilo navzkrižje interesov, ki vključuje člana ad hoc odbora za etiko, problematično ne glede na njegov obseg. 

54. V zvezi s primeri, v katerih bi obstajalo tako navzkrižje interesov, varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik trdi, da član A kot odvetnik velike odvetniške pisarne deluje kot „lobist“. Komisija izpodbija ta opis dela člana A. Vendar varuh človekovih pravic ugotavlja, da ne glede na to, ali se izraz "lobist" lahko uporablja za opis dela člana A, ni sporno, da član A zastopa zasebne interese, ko stopi v stik s Komisijo. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da so pritožniki navedli primere srečanja člana A z uradniki v pravni službi Komisije septembra 2011 in septembra 2012, ki so zastopali interese tobačnega podjetja. Komisija ne oporeka tej dejanski trditvi, ampak zgolj vztraja, da so bili stiki člana A s pravno službo Komisije omejeni na pravna vprašanja v zvezi z „direktivo o tobaku“ in da zato ti stiki niso pomenili „lobiranja“. Če povzamemo, ni sporno, da je član A stopil v stik s službami Komisije, ki „pred Komisijo zastopajo“ interese zasebnih strank.

55. Čeprav se takšno (pravno) predstavniško delo poslanca A ne imenuje lobiranje, je problematično iz naslednjih razlogov.

56. Varuh človekovih pravic ponovno ugotavlja, da dejansko navzkrižje interesov obstaja, kadar obstaja „navzkrižje med javnimi dolžnostmi in zasebnimi interesi javnega uslužbenca, v katerem ima javni uslužbenec zasebne interese, ki bi lahko neprimerno vplivali na opravljanje njegovih uradnih dolžnosti in odgovornosti“ (poudarek dodan). Ali javni uslužbenec dejansko spremeni svoje ravnanje zaradi navzkrižja interesov, ni pomembno pri ugotavljanju, ali obstaja navzkrižje interesov med zasebnimi in javnimi interesi javnega uslužbenca, ki bi lahko neprimerno vplivalo na opravljanje njegovih uradnih dolžnosti in odgovornosti. Možnost ali celo verjetnost, da bi na ravnanje javnega uslužbenca lahko vplivali zasebni interesi, je bistvena za ugotovitev obstoja navzkrižja interesov. Čeprav bi bil vsak konkreten primer navzkrižja interesov, ki bi dejansko spremenil ravnanje javnega uslužbenca, dejansko zelo resen, dejstvo, da ni bil dokazan obstoj takega primera, ni pomembno za obstoj ali neobstoj položaja navzkrižja interesov.

57. Zato ni pomembno, da Komisija pritožnikom predlaga, da niso predložili nobenega dejanskega elementa, s katerim bi utemeljili dejansko ali očitno navzkrižje interesov v zvezi s položaji, ki jih je (že) ocenil ad hoc odbor za etiko (glej točko 30 zgoraj). Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da bi se lahko zgodilo, da so bili vsi taki primeri pravilno ocenjeni.

58. Nasprotno, pomembno se je vprašati, ali lahko narava zasebnih interesov, ki jih zastopa poslanec A, vpliva na odločitev, sprejeto v okviru njegove vloge v ad hoc odboru za etiko.

59. Kar zadeva posebno naravo vloge člana A v zasebnem sektorju, varuh človekovih pravic razume reprezentativno pravno delo člana A, ki sega od preprostega zbiranja informacij od uradnikov Komisije v imenu stranke do poskušanja prepričati uradnike Komisije o pravnem argumentu v imenu stranke. Da bi lahko uspešno opravljal svoje delo zastopanja (pravnih) interesov strank pred Komisijo, član A najprej potrebuje dostop do osebja Komisije. Članica A je v preteklosti dejansko iskala in pridobila tak dostop in ga bo verjetno še naprej iskala. Čeprav bi bilo treba vsekakor vsakemu članu javnosti dovoliti, da osebje Komisije zaprosi za sestanke, je razumno šteti, da bi lahko na raven dostopa, ki ga je imela oseba, neprimerno vplivalo dejstvo, da ima oseba znaten vpliv na zaposlitvene možnosti komisarjev po izteku mandata. Če povzamemo, dejstvo, da bo član A sodeloval pri določanju zaposlitvenih možnosti komisarjev, pomeni veliko breme za osebje Komisije, ki se sreča s članom A kot odvetnikom, ki zastopa stranke.

60. Če povzamem, si je mogoče predstavljati, da nekateri uslužbenci ne bi bili pripravljeni zavrniti sestanka s članom A zaradi njegove stalne vloge v ad hoc odboru za etiko.

61. Prav tako ni bilo mogoče izključiti, da bi bili uslužbenci pri konkretnih vprašanjih manj pripravljeni zavrniti argumente, ki jih je predložil član A, ko opravlja svoje delo zastopanja (pravnih) interesov strank pred Komisijo.

62. Prav tako so lahko uslužbenci manj pripravljeni, da na zahtevo člana A ne bi zagotovili koristnih informacij in vpogleda v delo Komisije.

63. Če povzamemo, dejstvo, da bo član A sodeloval pri določanju zaposlitvenih možnosti komisarjev, pomeni veliko breme za osebje Komisije, ki se sreča s članom A kot odvetnikom, ki zastopa stranke.

64. Že samo dejstvo, da taka tveganja obstajajo, je problematično. Ni dovolj navesti, da se zgoraj navedeni možni scenariji (še) niso zgodili. Zadostuje namreč ugotovitev, da se je upravičeno bati, da bi do njih lahko prišlo glede na naravo vloge člana A, ki zastopa zasebne interese, in naravo njegove vloge v ad hoc odboru za etiko.

65. Zgoraj navedeni možni scenariji neposredno vplivajo na ugotavljanje, ali je član A sam v navzkrižju interesov. Komisija z imenovanjem člana A v ad hoc odbor za etiko postavlja samega člana A v položaj, v katerem odloča o zaposlitvenih možnostih oseb po izteku mandata, ki bi lahko neposredno vplivale na uspeh ali neuspeh člana A pri zastopanju pravnih interesov njegovih strank pred Komisijo. Ne glede na osebna etična priporočila katerega koli člana ad hoc odbora za etiko ni mogoče zagotoviti, da takega člana ne bi bilo mogoče nenamerno prisiliti k prizanesljivosti do tistih, ki so dajali prednost njegovim zasebnim interesom, in obratno.

66. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem poudarja, da je namen koncepta navzkrižja interesov zagotoviti, da ne pride do položaja, v katerem bi na osebo pri opravljanju javne funkcije lahko vplivali zasebni interesi. Pojem navzkrižja interesov naj bi se nanašal zgolj na možnost takega vplivanja. Če ima torej oseba vlogo, ki zastopa zasebne interese, ki bi lahko vplivali na način, kako opravlja svojo vlogo v ad hoc odboru za etiko, ta oseba ne bi smela biti imenovana v ad hoc odbor za etiko.

67. Varuh človekovih pravic glede na zgoraj navedeno analizo meni, da ima član A vlogo zastopanja zasebnih interesov, ki bi lahko negativno vplivala na način, kako opravlja svojo vlogo v ad hoc odboru za etiko.

68. Varuhinja človekovih pravic je pri sprejemanju tega sklepa skrbno preučila tudi vse argumente pritožnika in Komisije v zvezi z dejstvom, da odvetniška pisarna poslanca A ni vpisana v register za preglednost. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da če bi se zadevna odvetniška pisarna odločila za vključitev v register za preglednost, to nikakor ne bi zmanjšalo težav, ki jih je varuhinja ugotovila zgoraj. Varuh zato meni, da dejstvo, da odvetniške pisarne poslanca A ni v registru za preglednost, nikakor ni odločilno za ugotovitev iz prejšnjega odstavka.

69. Kar zadeva podrobne argumente pritožnikov in Komisije v zvezi z vlogo člana A pri opozarjanju Komisije na pomisleke v zvezi z nekdanjim komisarjem Dallijem, varuhinja človekovih pravic meni, da je pomembno upoštevati le naslednje. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je po navedbah pritožnikov (glej odstavek 46 zgoraj) tobačna družba pričala, da je stopila v stik s poslancem A v njegovi odvetniški pisarni, „da bi dobila nasvet“ (o tem, kako obravnavati njene pomisleke v zvezi z domnevnimi dejanji nekdanjega komisarja Dallija). Tobačna družba je nato navedla, da je član A na njeno zahtevo stopil v stik z višjim uradnikom Komisije v zvezi s pomisleki tobačne družbe. To kaže, da je tobačno podjetje stopilo v stik s poslancem A kot odvetnikom. Varuh človekovih pravic zato meni, da je stališče Komisije, da je član A nato stopil v stik s Komisijo kot nekdanji uradnik, nepredstavljivo in naivno.

70. Kar zadeva podrobne trditve pritožnikov v zvezi z nezmožnostjo identifikacije strank poslanca A in njegove odvetniške pisarne, zadostuje ugotovitev, da bi bil problematičen celo en primer, ko bi član A stopil v stik s Komisijo v vlogi zastopanja zasebnih interesov. Kot je navedla v točki 53 zgoraj, obseg takega navzkrižja interesov ni upošteven. Navzkrižje interesov, ki vključuje člane ad hoc odbora za etiko, ne bi smelo biti dopustno. V zvezi s tem med Komisijo in pritožniki ni spora glede dejstva, da se je članica A dvakrat sestala s pravno službo Komisije, da bi predstavila pravna stališča o predlagani direktivi o tobačnih izdelkih, pri čemer je imela kot stranka tobačno podjetje. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da nadaljnja preučitev tega vprašanja ni odločilna za sprejetje sklepa o tej trditvi.

71. Varuhinja človekovih pravic je 26. novembra 2013 podpredsedniku Komisije Šefčoviču poslala pismo, v katerem je opisala zgornjo utemeljitev in navedla, da bi ta utemeljitev lahko podprla morebitni prihodnji osnutek priporočila Komisiji, v katerem bi zahtevala preklic imenovanja člana A v ad hoc odbor za etiko.

72. Komisija je 18. decembra 2013 na opoldanski tiskovni konferenci izjavila, da se je odločila zamenjati člana A kot člana ad hoc odbora za etiko. Dodal je, da je član A pred kratkim obvestil Komisijo, da želi odstopiti s položaja člana ad hoc odbora za etiko. Predsednik Komisije se je zahvalil članu A za njegovo pomembno vlogo pri zagotavljanju neodvisnega in nepristranskega svetovanja v obdobju štirih let. Komisija je tudi potrdila, da ceni delo drugih dveh članov ad hoc odbora za etiko, ki sta se, kot je navedla, strinjala, da bosta še naprej delovala kot člana ad hoc odbora za etiko.

73. Varuhinja človekovih pravic je prav tako 18. decembra 2013 objavila sporočilo za javnost, v katerem je pozdravila odločitev Komisije, da imenuje novega vodjo svojega ad hoc odbora za etiko. Dejala je: „Vprašana je verodostojnost ad hoc odbora Komisije za etiko. Veseli me, da je Komisija upoštevala moj nasvet in imenovala novega vodjo. Težko je bilo trditi, da dejavnosti prejšnjega vodje, povezane s strankami, niso pomenile morebitnega navzkrižja interesov. Pomembno je, da se lahko sumi evropske javnosti zdaj ovržejo.“

74. Pritožniki so prav tako 18. decembra 2013 objavili sporočilo za javnost, v katerem so pozdravili odločitev Komisije, da upošteva nasvet varuha človekovih pravic in zamenja člana A kot predsednika ad hoc odbora Komisije za etiko. Dodali so, da poslanec A ne bi smel biti nikoli imenovan leta 2009, kaj šele ponovno imenovan leta 2012. Navedli so, da je šokantno, da je bila Komisija tako pozorna na tveganje navzkrižja interesov v tej zadevi, čeprav so pritožniki izrazili svoje pomisleke. Dodali so, da bi morala ta "oprostitvena saga" sprožiti splošen pregled načina, kako Komisija obravnava vprašanja navzkrižja interesov.

75. Glede na odločilne ukrepe Komisije za obravnavo obtožb pritožnikov v zvezi s ponovnim imenovanjem člana A v ad hoc odbor za etiko varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija rešila ta vidik pritožbe.

B. Trditev in z njo povezana trditev, da ad hoc odbor za etiko ni dovolj pregleden

76. Pritožnik je trdil, da dejavnosti ad hoc odbora za etiko niso dovolj pregledne. Vztrajali so, da bi morala Komisija sprejeti proaktivno politiko preglednosti, ki bi zajemala (a) spletno objavo življenjepisov in izjav o interesih članov ad hoc odbora za etiko, kot velja za posebne svetovalce Komisije; (b) izboljšanje spletne preglednosti v zvezi s člani ad hoc odbora za etiko in njegovimi sklepi.

77. Komisija je v svojem mnenju, poslanem varuhu človekovih pravic, navedla, da bo na svoji spletni strani EUROPA namenila posebno stran ad hoc odboru za etiko, na kateri bo objavila sklep Komisije o ustanovitvi ad hoc odbora za etiko in sklepe o imenovanju članov ad hoc odbora za etiko. Vključeval bo tudi njihove življenjepise in častno izjavo, ki bo potrjevala odsotnost navzkrižja interesov med njihovo funkcijo člana ad hoc odbora za etiko in njihovimi drugimi dejavnostmi ali interesi. Komisija je izjavila, da razmišlja tudi o objavi izvlečka uradnih mnenj ad hoc odbora za etiko (ob hkratnem varstvu osebnih podatkov).

78. Pritožniki so v svojih pripombah na mnenje Komisije pozdravili predlagana prizadevanja za povečanje preglednosti ad hoc odbora za etiko. Vendar so opozorili, da objava izjav, v katerih je navedeno, da na taki spletni strani ni nasprotja interesov, ne more nadomestiti zagotavljanja, da člani ad hoc odbora za etiko dejansko niso izpostavljeni tveganju nasprotja interesov. Poleg tega so navedli, da so stranke člana ad hoc odbora za etiko zelo pomembne pri ugotavljanju morebitnih navzkrižij interesov, zato bi morala taka spletna stran vključevati popolno izjavo strank člana. Pritožniki so predlagali, da bi morala biti vzpostavitev te spletne strani del postopka pojasnitve, kaj pomeni tveganje navzkrižja interesov, in del širše zaveze k trdnejšemu pristopu, ki bi moral vključevati določitev postopkov, ki jih bo Komisija upoštevala za oceno in preprečevanje takega tveganja.

Ocena varuha človekovih pravic

79. Varuhinja človekovih pravic je seznanjena z zavezo Komisije, da bo na svojem spletišču EUROPA namenila posebno stran ad hoc odboru za etiko, pri čemer bo objavila ustrezne sklepe Komisije o ustanovitvi ad hoc odbora za etiko in imenovanju njegovih članov, njihove življenjepise ter častno izjavo, ki bo potrjevala odsotnost nasprotja interesov med njihovo funkcijo člana ad hoc odbora za etiko in njihovimi drugimi dejavnostmi ali interesi. Komisija je izjavila, da razmišlja tudi o objavi izvlečka uradnih mnenj ad hoc odbora za etiko (ob hkratnem varstvu osebnih podatkov). Varuhinja človekovih pravic meni, da lahko ta zaveza, če se bo izvajala, znatno izboljša preglednost v zvezi s člani ad hoc odbora za etiko in sklepi ad hoc odbora za etiko. Čeprav varuh človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom pritožbe niso potrebne, meni, da je primerno podati dodatno pripombo.

C. Trditev, da bi morala Komisija ustanoviti neodvisen odbor za etiko

80. Pritožniki menijo, da bi morala Komisija dolgoročno ustanoviti neodvisen odbor za etiko s širšim in bolje opredeljenim mandatom kot obstoječi ad hoc odbor za etiko, ki se ukvarja predvsem z vprašanji po prenehanju zaposlitve. Navajajo, da bi moral biti ta odbor popolnoma neodvisen in sestavljen iz strokovnjakov za etiko javne uprave.

81. Komisija je v svojem mnenju, poslanem varuhu človekovih pravic, pojasnila, da je predhodno predlagala ustanovitev medinstitucionalne svetovalne skupine za standarde v javnem življenju [9], katere naloga bi bila svetovanje o splošnih načelih poklicne etike, ki veljajo za institucijo, pri čemer bi bila izključena možnost spremljanja posameznih primerov.[10] Ta projekt ni prejel podpore Sveta in Evropskega parlamenta. Tako se je Komisija 21. oktobra 2003 odločila, da bo namesto tega ustanovila svoj ad hoc odbor za etiko. Pristojnosti tega odbora so se leta 2011 razširile s sprejetjem novega kodeksa ravnanja komisarjev s strani Komisije, ki trenutno vključuje posvetovalno pristojnost glede združljivosti dejavnosti nekdanjih komisarjev po izteku mandata in obdobja mirovanja, kot je ustrezno, ter možnost, da na zahtevo predsednika poda mnenja o vseh splošnih etičnih vprašanjih v zvezi z razlago kodeksa ravnanja komisarjev. Komisija zato meni, da ima vzpostavljen močan kodeks ter da njena sedanja pravila in postopki zagotavljajo uporabo visokih etičnih standardov.

82. Pritožniki so v svojih pripombah na mnenje Komisije opozorili, da dejstvo, da se Svet in Parlament v obdobju 2000–2003 nista strinjala z medinstitucionalnim organom za etiko, Komisiji ne preprečuje ustanovitve ustrezno neodvisnega odbora za etiko namesto obstoječega ad hoc odbora za etiko.

83. Pritožniki so v sporočilu za javnost z dne 18. decembra 2013, s katerim so se odzvali na zamenjavo člana A, zahtevali, da se ad hoc odbor Komisije za etiko nadomesti s popolnoma neodvisnim odborom za etiko, v katerem bodo člani strokovnjaki iz nacionalne uprave za etiko. Te osebe ne bi smele imeti, kot so dodali, zgodovine v Komisiji.

Ocena varuha človekovih pravic

84. Varuhinja človekovih pravic meni, da je glede na nedavni razvoj dogodkov v zvezi z zamenjavo člana A prezgodaj za sprejetje stališča o tej zahtevi. Preučila bo, ali je to vprašanje primerno preučiti glede na prihodnji razvoj dogodkov v zvezi z delovanjem ponovno ustanovljenega ad hoc odbora za etiko. Zato nadaljnje preiskave v zvezi s tretjim zahtevkom v tem trenutku niso upravičene.

D. Sklepne ugotovitve

Varuh človekovih pravic na podlagi svojih preiskav te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Komisija je z zamenjavo člana A kot člana ad hoc odbora za etiko sprejela potrebne ukrepe za rešitev prve obtožbe v zvezi s ponovnim imenovanjem člana A v ad hoc odbor za etiko.

Nadaljnje preiskave v zvezi z drugo ter drugo in tretjo trditvijo niso potrebne.

Komisija in pritožnik bosta obveščena o tej odločitvi. 

Dodatna opomba

Komisija bi morala izpolniti svojo zavezo, da na svojem spletišču EUROPA ustvari posebno stran v zvezi z ad hoc odborom za etiko in njegovim delom.

Emily O'Reilly

V Strasbourgu, 19. decembra 2013