Zadeva se je nanašala na zavrnitev Sveta Evropske unije, da odobri popoln dostop do pravnih mnenj o zakonodajnih predlogih uredb o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva (EJT) in o Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (EUROJUST).

Med preiskavo varuhinje človekovih pravic se je Svet strinjal z razkritjem dveh od štirih dokumentov, vendar je vztrajal pri zavrnitvi popolnega razkritja preostalih dveh dokumentov, čeprav je bil odobren delni dostop.

Varuhinja človekovih pravic se strinja, da je bila zavrnitev razkritja pravnih mnenj v celoti upravičena, ker bi ogrozila varstvo pravnih nasvetov in sodnih postopkov. Zato primer zaključuje z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti, vendar poziva Svet, naj ponovno preuči svojo zavrnitev glede na nadaljnji potek časa.

Zadevo je vložilo združenje pravnih strokovnjakov iz vse Evropske unije, ki je izvedlo projekt, ki ga je sofinancirala Evropska komisija. Nanašala se je na domnevno nepošteno izterjavo zneskov, ki so se po reviziji napačno šteli za neupravičene na podlagi sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je bila po njenem posredovanju najdena rešitev. Zato je zadevo zaključila.

Zadeva se je nanašala na to, da Komisija ni odgovorila na sporočila pritožnika v zvezi z njegovimi težavami pri predložitvi predloga za nepovratna sredstva. Pritožnik se zaradi tehničnih težav ni mogel prijaviti prek sistema Komisije PRIAMOS. Namesto tega je svoj predlog predložila po elektronski pošti, na kar pa ni prejela odgovora.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in prosila Komisijo, naj odgovori. Komisija se je v repliki opravičila, ker ni odgovorila prej. Navedla je, da ne more sprejeti pritožnikove aplikacije za elektronsko pošto, ker je sistem pravilno deloval in Komisija ni mogla ugotoviti nobenih poskusov pritožnika, da bi predlog poslal prek programa PRIAMOS pred rokom.

Ta zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske komisije, da javnosti odobri popoln dostop do ocenjevalnih poročil o predlogih za projekt o Romih v Albaniji, ki ga financira EU.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je Komisija pravilno zavrnila popoln dostop na podlagi izjeme za javni dostop, ki ščiti poslovne interese. Zato je sklenila, da Komisija ni ravnala nepravilno.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Komisije, da javnosti odobri dostop do dokumentov v zvezi z nadzorom interneta s strani obveščevalnih služb Združenega kraljestva. Varuhinja človekovih pravic je Komisiji priporočila, naj odobri dostop do določenega dokumenta (dopis zunanjega ministra Združenega kraljestva takratnemu podpredsedniku Komisije), v primeru drugih zahtevanih dokumentov pa, naj jih Komisija razkrije ali ustrezno utemelji, zakaj je bilo treba po njenem mnenju razkritje zavrniti.

Komisija se je odločila razkriti pismo zunanjega ministra Združenega kraljestva in tako sprejela prvi del priporočila varuha človekovih pravic. Vendar je vztrajala pri svojem stališču, da ne bo razkrila drugih dokumentov. To stališče je utemeljil s tem, da še vedno preiskuje vprašanje, ali programi Združenega kraljestva za množični nadzor kršijo pravo EU, zlasti glede pravice posameznika do varstva podatkov. Komisija je trdila, da bi do dokončnega zaključka preiskave zgodnje razkritje preostalih zadevnih dokumentov negativno vplivalo na dialog med organi Združenega kraljestva in Komisijo. Na splošno je trdila, da bi bilo treba njeno zmožnost učinkovitega izvajanja preiskave in odločanja o ustreznem odzivu zaščititi pred tveganjem zunanjega pritiska. Nazadnje, Komisija ni menila, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje.

Varuhinja človekovih pravic ni prepričana, da je Komisija ustrezno utemeljila svojo odločitev, da zavrne dostop javnosti do preostalih nerazkritih dokumentov. Ker teh dokumentov ni niti razkrila niti ni navedla ustreznih razlogov za zavrnitev dostopa javnosti do njih, je jasno, da je Komisija zavrnila priporočilo varuha človekovih pravic v zvezi s temi dokumenti. Poleg tega varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se zdi, da Komisija od leta 2013 ni sprejela nobenih ukrepov v zvezi s svojo preiskavo. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da ukrepi Komisije v tem primeru pomenijo nepravilnost in dejansko resno nepravilnost glede na pomen tega vprašanja za državljane EU.

Pritožnica v tej zadevi, luksemburška državljanka, ni mogla kandidirati za delovno mesto v Franciji, ker ni francoska državljanka. Zadevno delovno mesto je bilo delovno mesto nepredsedujočega sodnika, ki naj bi na francoskem azilnem sodišču zastopal visokega komisarja Združenih narodov za begunce. Pritožnik je Evropski komisiji sporočil, da se zdi omejitev delovnega mesta na francoske državljane kršitev določb prava EU o prostem gibanju delavcev. Ko je Komisija menila, da ni bilo kršitve prava EU, se je pritožnik obrnil na varuha človekovih pravic.

Komisija je menila, da se uporablja izjema od pravice do prostega gibanja delavcev. Ta izjema se uporablja v primeru zaposlitve v javni službi in je določena v členu 45(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Komisija je priznala, da je za odločitev v zvezi s tem vprašanjem potrebna konkretna ocena narave nalog in odgovornosti nepredsedujočega sodnika, in trdila, da je tako oceno opravila. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija v okviru te ocene ni stopila v stik s francoskimi organi, da bi pridobila dodatne informacije o zadevnem delovnem mestu. Varuhinja človekovih pravic je zato prvotno predlagala, naj Komisija pregleda svojo oceno pritožbe zaradi kršitve, in predlagala, naj se Komisija posvetuje s francoskimi organi. Komisija je v odgovoru na ta predlog trdila, da ima pri odločanju o tem vprašanju na voljo dovolj informacij in da zato ni treba stopiti v stik s francoskimi organi. Varuhinja človekovih pravic se je po preučitvi podrobnega odgovora na predlog strinjala, da je imela Komisija v tem primeru dovolj informacij, na katerih bi lahko utemeljila svojo odločitev. Zato je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da Komisija ni storila nepravilnosti.

Migracijska politika EU vključuje prostovoljno ali prisilno vračanje migrantov iz tretjih držav brez urejenega statusa (zavrnjeni prosilci za azil in osebe brez veljavnega dovoljenja za prebivanje) v njihove države izvora. Operacije prisilnega vračanja lahko že po svoji naravi vključujejo hude kršitve temeljnih pravic. Namen te preiskave na lastno pobudo je bil pojasniti, kako Frontex kot koordinator skupnih operacij vračanja zagotavlja spoštovanje temeljnih pravic in človekovega dostojanstva vrnjenih posameznikov.

Varuhinja človekovih pravic je pridobila mnenja agencije Frontex in njenega uradnika za temeljne pravice, pregledala dokumentacijo agencije Frontex in prejela prispevke članov evropske mreže varuhov človekovih pravic, Agencije Evropske unije za temeljne pravice, Agencije ZN za begunce in številnih nevladnih organizacij. Ugotovila je, da mora agencija Frontex kljub temu, da je bilo veliko storjenega, povečati preglednost svojega dela v zvezi s skupnimi operacijami vračanja, spremeniti svoj kodeks ravnanja na področjih, kot so zdravstveni pregledi in uporaba sile, ter tesneje sodelovati z državami članicami. Agencija Frontex mora storiti vse, kar je v njeni moči, za spodbujanje neodvisnega in učinkovitega spremljanja skupnih operacij vračanja.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z vrsto predlogov agenciji Frontex o tem, kako lahko še izboljša svoje operacije na tem področju.

Ta zadeva se je nanašala na neuspešno prošnjo za dostop do dokumentov. Komisija je zavrnila razkritje korespondence s poljskimi organi v zvezi s svojimi predhodnimi preiskavami o zelo visokih stroških vlaganja pravnih zahtevkov v zvezi s postopki javnega naročanja na Poljskem. Komisija je poskušala ugotoviti, ali je upoštevna poljska zakonodaja v skladu s pravom Unije. Trdila je, da je treba zaščititi tekočo preiskavo, in se sklicevala na izjemo od pravice do dostopa javnosti, ki jo določa zadevna zakonodaja (Uredba 1049/2001). Komisija ni sprejela trditve pritožnika, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, ki ne uporablja izjeme, na katero se sklicuje, niti da je pomembno, da se zadevna nacionalna zakonodaja nato izpodbija pred poljskim ustavnim sodiščem (v nadaljnjem besedilu: PCT).

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in menila, da Komisija ni ustrezno utemeljila svoje odločitve o zavrnitvi dostopa do zadevnih dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je tudi menila, da so preiskave Komisije zaradi razveljavitve zadevne nacionalne zakonodaje s strani podjetja PCT postale nepotrebne. Ob upoštevanju tega pravnega razvoja ter zaradi ekonomičnosti in pravičnosti postopka je varuhinja človekovih pravic predlagala, da se pritožniku odobri dostop do zahtevanih dokumentov, ne da bi mu bilo treba predložiti novo zahtevo. Komisija je to kategorično zavrnila. Poleg tega naj zavrnitve ne bi obrazložila popolneje kot v odgovoru na potrdilno prošnjo. Pritožnik je obvestil varuha človekovih pravic, da je medtem dobil dostop do dokumentov na podlagi nove prošnje za dostop v skladu z Uredbo 1049/2001, ki je bila vložena ob zavedanju, da je Komisija zaključila preiskavo. V teh okoliščinah se je varuhinja človekovih pravic odločila, da primer zaključi s kritično pripombo.

Leta 2008 je nemški zdravnik starejšemu Britancu predpisal prevelik odmerek močnega analgetika, ki je bil za slednjega usoden. Pritožba varuhinji človekovih pravic se je nanašala na zavrnitev odobritve dostopa javnosti do zapisnika sestanka, ki je potekal v Eurojustu med nemškimi uradniki in uradniki Združenega kraljestva zaradi obravnave evropskega naloga za prijetje, ki so ga za zdravnika izdali organi Združenega kraljestva.

Na podlagi Eurojustovega pravilnika o dostopu javnosti do dokumentov imajo predstavniki držav članic v Eurojustu pravico, da namesto Eurojusta odločijo, ali se za dokumente, ki so povezani z zadevo in jih hrani Eurojust, uporablja izjema od pravice javnosti do dostopa. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je bil zahtevani dokument jasno povezan z zadevo ter da sta nemški predstavnik in predstavnik Združenega kraljestva Eurojust prosila, naj ga ne razkrije. Ugotovila je torej, da je bil Eurojust pravno obvezan zavrniti dostop do dokumenta.

Ugotovila pa je, da Eurojust pritožnika (ki je sin umrlega moškega) ni obvestil o razlogih, zakaj sta nemški predstavnik in predstavnik Združenega kraljestva menila, da je treba dostop zavrniti. Eurojust je obrazložitev zagotovil med preiskavo varuhinje človekovih pravic. Varuhinja človekovih pravic je v tem okviru Eurojust spodbudila, naj prosilce vedno seznani z razlogi, ki jih za zavrnitev dostopa javnosti do dokumentov, povezanih z zadevo, navedejo nacionalni člani.

Varuhinja človekovih pravic poudarja še posebej tragično in pomembno družbeno razsežnost te zadeve, saj je sin poskušal ugotoviti, kako so javni organi obravnavali smrt njegovega očeta. Ker varuhinja človekovih pravic ni pristojna za oceno, ali sta predstavnika Združenega kraljestva in Nemčije pravilno zavrnila dostop do dokumenta, je v zvezi s tem pritožniku svetovala, da lahko, če želi, zadevo predloži sodiščem EU, ko bodo z decembrom 2014 postala pristojna za take zadeve.