Ozadje

1. Pritožnik, združenje pravnih strokovnjakov iz vse Evropske unije, je med julijem 2010 in junijem 2012 izvedel projekt, ki ga je sofinancirala Evropska komisija v skladu s sporazumom o nepovratnih sredstvih.

2. Komisija je februarja 2014 pritožnika obvestila, da se je odločila revidirati stroške in prihodke projekta. Revizorji, ki jih je Komisija za izvedbo revizije najela za podizvajalce, so julija 2014 pritožniku poslali osnutek revizijskega poročila, na katerega je pritožnik podrobno odgovoril dva meseca pozneje.

3. Aprila 2015 je Komisija pritožniku poslala končno revizijsko poročilo, v katerem je navedeno, da so revizorji upoštevali pritožnikov odgovor in ustrezno posodobili revizijsko poročilo. Revizija se je štela za zaključeno, odredbodajalec Komisije pa je v celoti potrdil ugotovitve in priporočila iz revizijskega poročila. Pritožnik je bil obveščen, da bo prejel opomin dolžniku, s katerim bo zahteval plačilo 11 112,57 EUR.

4. Pritožnik je junija 2015 predložil končne pripombe, v katerih je izpostavil nekatere pomanjkljivosti pri načinu izvedbe revizije in izpodbijal nekatere vidike revizijskega poročila. Dva tedna pozneje je odredbodajalec Komisije odgovoril, da niti pomanjkljivosti, na katere je opozoril pritožnik, niti točke, ki so bile izpostavljene, da bi izpodbijale revizijske zaključke, ne morejo postaviti pod vprašaj revizijskih zaključkov. Zahtevek za povračilo je bil ohranjen.

5. Pritožnik je 16. julija 2015 Komisiji poslal še en dopis, v katerem je navedel zadeve, ki so bile zanj nesprejemljive [1], zadeve, ki jih je bil pripravljen sprejeti, in svoje mnenje o preostalem znesku, ki ga dolguje. Vendar je Komisija obvestilo o dolgovanem znesku ponovno poslala, pritožnik pa ga je plačal.

Preiskava

6. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo pritožbe ter ugotovila naslednje trditve in zahtevke:

1) Zavrnitev Komisije, da spremeni končno revizijsko poročilo glede na pritožnikove ugovore, je bila nepoštena.

2) Komisija bi morala razglasiti ničnost svoje odločitve, da bo obravnavala neupravičene postavke E75, E72 in E20 ter izterjala obresti na vloženi znesek, s pritožnikom pa bi se morala pogovoriti o nekaterih drugih zavrnjenih stroških.

7. Pritožnik je v podporo svoji trditvi trdil, da (i) Komisija ni upoštevala ugovorov pritožnika (med drugim v dopisu z dne 16. julija 2015) glede odločitve Komisije, da bo štela za neupravičene tri postavke odhodkov (postavke E75, E72 in E20) in da bo izterjala obresti na vloženi znesek, ki ni izviral izključno iz plačila predhodnega financiranja Komisije; (ii) Komisija je preprosto potrdila zaključke revizijskega poročila in s tem prenesla svojo odločitev brez kakršnega koli posvetovanja. To je nepravično in nesprejemljivo; in (iii) pritožnik je sprejel nekatere zavrnjene stroške in zahteval, da Komisija z njim razpravlja o nekaterih drugih zavrnjenih stroških, vendar je Komisija to zavrnila.

8. Varuhinja človekovih pravic je med preiskavo prejela mnenje Komisije o pritožbi in nato pripombe pritožnika v odgovor na mnenje Komisije. Varuhinja človekovih pravic je pri preiskavi upoštevala argumente in mnenja strank.

Domnevna nepravična zavrnitev revizije končnega revizijskega poročila glede na pritožnikove ugovore in s tem povezano trditev

Predlog rešitve

9. Komisija je sprva zavrnila upoštevanje upravičenih postavk E75 in E72. Menilo je, da teh zneskov, ker so bili pobotani z zneski, ki jih dolguje izvajalec, ni mogoče šteti za dejansko nastale in plačane izdatke. Ta postopek ni ustvaril denarnega toka v enakovrednem znesku, zato te postavke niso bile upravičene.

10. Kar zadeva obresti, natečene na plačilo predhodnega financiranja Komisije, je Komisija navedla, da je bila izterjava takih obresti predvidena v sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev. Če pa je bil znesek, ki ga je zahtevala Komisija, višji od dejansko natečenih obresti na plačilo predhodnega financiranja Komisije, je pritožnik lahko predložil dokazilo o dejansko natečenih obrestih.

11. V zvezi s postavko odhodkov E20 je Komisija navedla, da je bila kljub temu, da je bila ugotovitev revizorjev glede njene neupravičenosti v skladu s sporazumom o dodelitvi nepovratnih sredstev, pripravljena izjemoma sprejeti te stroške, saj so bili bistveni za izvajanje projekta.

12. Komisija je tudi dejala, da so bili zaključki revizorjev preverjeni in da ni zgolj potrdila zaključkov revizije. Dodala je, da je imel pritožnik možnost predstaviti svoje pripombe revizorjem. Poleg tega so bili v dopisih, ki jih je pritožnik poslal Komisiji, prejeti tudi posebni odgovori.

13. Pritožnik je izpodbijal stališče Komisije glede pobotanih zneskov. Račun, ki ga je pritožnik izdal in poslal izvajalcu, se je nanašal na znesek, ki ga je izvajalec dolgoval, računi, ki jih je izdal izvajalec, pa so se nanašali tudi na dolgovane zneske. Po mnenju pritožnika je bil ta pobot v skladu z zahtevami sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev.

14. Kar zadeva obresti na plačilo predhodnega financiranja Komisije (2 941,32 EUR), se je pritožnik strinjal, da je bilo vračilo takih obresti predvideno v sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev. Izračunala je znesek natečenih obresti (in odbila davek, ki ga je plačala na te obresti) in navedla, da Komisiji dolguje 1728,70 EUR obresti. Pritožnik je pojasnil metodo, ki jo je uporabil za izračun tega zneska, in Komisiji predložil dokazila.

15. Ker se stranki nista dogovorili, je preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic stopila v stik s Komisijo in jo prosila, naj odgovori na dve vprašanji, hkrati pa jo je pohvalila, ker se je strinjala, da se postavka odhodkov E20 šteje za upravičeno.

16. V zvezi z zneski, ki so bili pobotani, je preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic ugotovila, da je Komisija menila, da je treba te postavke odhodkov šteti za neupravičene, ker ni bil ustvarjen denarni tok. Vendar ni bilo jasno, ali obstaja pravilo, ki določa, da je treba ustvariti denarni tok. V sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev je bilo navedeno, da se lahko za upravičene štejejo samo dejansko nastali stroški. Iz pojasnil pritožnika je bilo razvidno, da so zneski, ki so bili pobotani, dejansko nastali. Zaradi pobota preprosto niso bile dejansko plačane, zato je bila Komisija pozvana, naj pojasni, ali obstaja pravilo, ki določa, da je treba ustvariti denarni tok. Poudarjeno je bilo, da če takega pravila ni, se zdi, da je treba vse zneske, ki so dejansko nastali in so izpolnjevali druge pogoje iz člena II.14 sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev, šteti za upravičene (ne glede na to, ali so ustvarili denarni tok).

17. Kar zadeva obresti na plačilo predhodnega financiranja Komisije, je preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic pozdravila odločitev Komisije, da pritožniku omogoči revizijo zneska. Komisija je bila pozvana, naj navede, ali se strinja s spremenjenim zneskom, in obrazloži svoje stališče, če se z njim ne strinja. Pozneje se je izkazalo, da se je Komisija že strinjala s spremenjenim zneskom, vendar varuh človekovih pravic o tem ni bil obveščen.

18. Komisija je avgusta 2015 preiskovalno skupino varuhinje človekovih pravic obvestila, da je spremenila svoje stališče glede zneskov, ki so bili pobotani. Menila je, da so ti zneski dejansko pomenili stroške, ki so dejansko nastali, in so zato upravičeni. Pritožnik je varuha človekovih pravic pozneje obvestil, da je s Komisijo opravil mirno razpravo, med katero so se izmenjali in slišali argumenti obeh strani. Dodala je, da je zadovoljna z izidom razprave, in se varuhinji človekovih pravic zahvalila za njeno posredovanje.

Ocena varuha človekovih pravic po predlogu rešitve

19. Varuhinja človekovih pravic z zadovoljstvom ugotavlja, da sta se pritožnik in Komisija dogovorila o zadevah iz te pritožbe in da je pritožnik zadovoljen z izidom. Zato meni, da je bila najdena rešitev.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave te pritožbe sklenila naslednje:

Varuhinja človekovih pravic meni, da je bila najdena rešitev.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Marta Hirsch-Ziembinska

Enota 1 – Poizvedbe in IKT

Strasbourg, 13. 12. 2016

[1] Naslednje tri točke so bile za pritožnika, ki je od Komisije zahteval razglasitev ničnosti treh odločb, ki se nanašajo nanje, nesprejemljive:

1. Zavrnitev upoštevanja dveh točk: (i) postavka E75 (zavrnjeni stroški: 2419 EUR), ki so se nanašali na račune, ki jih pritožnik izvajalcu dejansko ni plačal, ker so bili (v skladu s francoskim pravom) pobotani z zneski, ki jih je izvajalec dolgoval pritožniku. Pritožnik je navedel, da je bil ta pobot dokazan (s priporočenim pismom izvajalca) in je bil v skladu s francoskim pravom. Poleg tega se je Komisija s tem strinjala; in (ii) enako velja za postavko E72 (zavrnjeni stroški: 975 EUR), kar je ustrezalo pristojbinam za udeležbo, ki sta jih dva udeleženca konference plačala izvajalcu, vendar jih izvajalec pritožniku ni plačal. Pritožnik je zato od dolgovanih zneskov odštel znesek 975 EUR.

2. Odločitev Komisije, da izterja "obresti v višini 2.941,32 EUR, zaslužene s predfinanciranjem Komisije, ki ni bilo prijavljeno." Pritožnik je navedel, da je vložil presežni denar in prejel obresti. Komisija je vztrajala, da se te obresti v celoti povrnejo, čeprav:

a) tako povračilo ni pogodbeno določeno,

b) (minimalni) del vloženih zneskov ne izvira iz nepovratnih sredstev, ki jih je izplačala Evropska komisija;

c) Prejete obresti so bile obdavčene. Ta sklep Komisije pomeni, da ustvarja dobiček, za katerega je pritožnik plačal davke v Franciji. To je nepravično.

d) Pritožnik ne more natančno razumeti, kako so revizorji izračunali ta znesek, saj o njem niso predložili podrobnosti.

3. Komisija je zavrnila točko E20. Komisija je brez razprave zavrnila postavko E20 (1020 EUR), ki je bila strošek partnerja v projektu. Stroški so se nanašali na stroške nastanitve članov odbora, ki so morali po konferenci sprejeti hitro odločitev. Ta strošek je bil popolnoma upravičen in predložen je bil računovodski dokument.