Ozadje

1. Pritožnik, združenje pravnih strokovnjakov iz vse Evropske unije, je med julijem 2010 in junijem 2012 izvedel projekt, ki ga je sofinancirala Evropska komisija v skladu s sporazumom o dodelitvi nepovratnih sredstev.

2. Februarja 2014 je Komisija pritožnika obvestila, da se je odločila revidirati stroške in prihodke projekta. Revizorji, ki jih je Komisija za izvedbo revizije najela kot podizvajalce, so julija 2014 pritožniku poslali osnutek revizijskega poročila, na katerega je pritožnik podrobno odgovoril dva meseca pozneje.

3. Komisija je aprila 2015 pritožniku poslala končno revizijsko poročilo, v katerem je bilo navedeno, da so revizorji upoštevali pritožnikov odgovor in ustrezno posodobili revizijsko poročilo. Revizija se je štela za zaključeno, odredbodajalec Komisije pa je v celoti potrdil ugotovitve in priporočila iz revizijskega poročila. Pritožnik je bil obveščen, da bo prejel opomin dolžniku, s katerim se od njega zahteva plačilo 11.112,57 EUR.

4. Junija 2015 je pritožnik predložil končne pripombe, v katerih je izpostavil nekatere pomanjkljivosti v načinu izvedbe revizije in izpodbijal nekatere vidike revizijskega poročila. Dva tedna pozneje je odredbodajalec Komisije odgovoril, da niti pomanjkljivosti, na katere je opozoril pritožnik, niti točke, na katere je opozoril, da bi izpodbijal revizijske zaključke, ne morejo postaviti pod vprašaj revizijskih zaključkov. Zahtevek za povračilo je bil ohranjen.

5. Pritožnik je 16. julija 2015 Komisiji poslal še en dopis, v katerem je navedel zadeve, ki so zanj nesprejemljive [1], zadeve, ki jih je bil pripravljen sprejeti, in svoje mnenje o dolgovanem preostalem znesku. Vendar je Komisija obvestilo o dolgovanem znesku ponovno poslala, pritožnik pa ga je plačal.

Preiskava

6. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo pritožbe ter opredelila naslednje trditve in trditve:

1) Zavrnitev Komisije, da bi revidirala končno revizijsko poročilo glede na ugovore pritožnika, je bila nepravična.

2) Komisija bi morala svojo odločitev o obravnavi neupravičenih postavk E75, E72 in E20 ter o izterjavi obresti na vloženi znesek razglasiti za nično in s pritožnikom razpravljati o nekaterih drugih zavrnjenih stroških.

7. Pritožnik je v podporo svoji trditvi trdil, da (i) Komisija ni upoštevala ugovorov pritožnika (med drugim v dopisu z dne 16. julija 2015) zoper odločitev Komisije, da šteje tri postavke odhodkov za neupravičene (postavke E75, E72 in E20) in da izterja obresti na vloženi znesek, ki ni izviral izključno iz plačila predhodnega financiranja Komisije; (ii) je Komisija preprosto potrdila sklepe revizijskega poročila in s tem prenesla svojo odločitev brez posvetovanja. To je nepošteno in nesprejemljivo ter (iii) pritožnik je sprejel nekatere zavrnjene stroške in zahteval, da Komisija z njim razpravlja o nekaterih drugih zavrnjenih stroških, vendar je Komisija to zavrnila.

8. Varuhinja človekovih pravic je med preiskavo prejela mnenje Komisije o pritožbi in nato pripombe pritožnika v odgovor na mnenje Komisije. Varuh človekovih pravic je pri preiskavi upošteval argumente in mnenja strank.

Domnevna nepravična zavrnitev revizije končnega revizijskega poročila glede na pritožnikove ugovore in s tem povezano trditev

Predlog rešitve

9. Komisija je sprva zavrnila obravnavo upravičenih postavk E75 in E72. Menila je, da teh zneskov ni mogoče šteti za dejansko nastale in plačane izdatke, ker so bili pobotani z zneski, ki jih je dolgoval izvajalec. Ta postopek ni ustvaril denarnega toka v enakovrednem znesku, zato te postavke niso bile upravičene.

10. V zvezi z obrestmi, natečenimi od plačila predhodnega financiranja Komisije, je Komisija navedla, da je bila izterjava takih obresti predvidena v sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev. Če pa je bil znesek, ki ga je zahtevala Komisija, višji od dejansko natečenih obresti na plačilo predhodnega financiranja Komisije, je pritožnik lahko predložil dokazilo o dejansko natečenih obrestih.

11. V zvezi s postavko odhodkov E20 je Komisija navedla, da je bila kljub temu, da je bil sklep revizorjev o njeni neupravičenosti v skladu s sporazumom o dodelitvi nepovratnih sredstev, pripravljena izjemoma sprejeti te stroške, saj so bili bistveni za izvajanje projekta.

12. Komisija je tudi navedla, da so bili zaključki revizorjev preverjeni in da revizijskih zaključkov ni preprosto potrdila. Dodala je, da je imel pritožnik možnost, da revizorjem predstavi svoje pripombe. Poleg tega so bili posebni odgovori prejeti tudi v dopisih, ki jih je pritožnik poslal Komisiji.

13. Pritožnik je izpodbijal stališče Komisije glede zneskov, ki so bili pobotani. Račun, ki ga je pritožnik izdal in poslal izvajalcu, se je nanašal na znesek, ki ga je izvajalec dolgoval, računi, ki jih je izvajalec izdal, pa so se nanašali tudi na dolgovane zneske. Po navedbah pritožnika je bil ta pobot v skladu z zahtevami sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev.

14. V zvezi z obrestmi, natečenimi od plačila predhodnega financiranja Komisije (2 941,32 EUR), se je pritožnik strinjal, da je vračilo takih obresti predvideno v sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev. Izračunala je znesek natečenih obresti (in odbila davek, ki ga je plačala na te obresti) in navedla, da je Komisiji dolgovala 1728,70 EUR iz naslova obresti. Pritožnik je pojasnil metodo, ki jo je uporabil za izračun tega zneska, in Komisiji predložil dokazila.

15. Ker strani nista dosegli dogovora, je preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic stopila v stik s Komisijo in jo prosila, naj odgovori na dve vprašanji, hkrati pa ji je izrekla pohvalo, ker se je strinjala, da se postavka odhodkov E20 šteje za upravičeno.

16. V zvezi z zneski, ki so bili pobotani, je preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic ugotovila, da je Komisija menila, da je treba te postavke odhodkov šteti za neupravičene, ker ni bilo ustvarjenega denarnega toka. Vendar ni bilo jasno, ali obstaja pravilo, ki določa, da je treba ustvariti denarni tok. V sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev je bilo navedeno, da se lahko za upravičene štejejo samo dejansko nastali stroški. Iz pojasnil pritožnika je razvidno, da so pobotani zneski dejansko nastali. Zaradi pobota preprosto niso bili dejansko plačani, zato je bila Komisija pozvana, naj pojasni, ali obstaja pravilo, ki določa, da je treba ustvariti denarni tok. Poudarjeno je bilo, da če takega pravila ni, se zdi, da je treba vse zneske, ki so dejansko nastali in so v skladu z drugimi pogoji iz člena II.14 sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev, šteti za upravičene (ne glede na to, ali so ustvarili denarni tok).

17. V zvezi z obrestmi, natečenimi od plačila predhodnega financiranja Komisije, je preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic pozdravila odločitev Komisije, da pritožniku omogoči revizijo zneska. Komisija je bila pozvana, naj navede, ali se strinja s spremenjenim zneskom, in navede razloge za svoje stališče, če se z njim ne strinja. Pozneje se je izkazalo, da se je Komisija že strinjala z revidiranim zneskom, vendar varuh človekovih pravic o tem ni bil obveščen.

18. Komisija je avgusta 2015 preiskovalno skupino varuha človekovih pravic obvestila, da je spremenila svoje stališče glede zneskov, ki so bili pobotani. Menila je, da ti zneski dejansko pomenijo stroške, ki so dejansko nastali in so zato upravičeni. Pritožnik je pozneje obvestil varuhinjo človekovih pravic, da je s Komisijo opravil mirno razpravo, med katero so bili izmenjani in zaslišani argumenti obeh strani. Dodala je, da je zadovoljna z izidom razprave, in se varuhinji človekovih pravic zahvalila za njeno posredovanje.

Ocena varuha človekovih pravic po predlogu rešitve

19. Varuhinja človekovih pravic z zadovoljstvom ugotavlja, da sta pritožnik in Komisija dosegla dogovor o zadevah, izpostavljenih v tej pritožbi, in da je pritožnik zadovoljen z izidom. Zato meni, da je bila najdena rešitev.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic na podlagi preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Varuh človekovih pravic meni, da je bila najdena rešitev.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Marta Hirsch-Ziembinska

Enota 1 – Poizvedbe in IKT

Strasbourg, 13. 12. 2016

[1] Za pritožnika, ki je od Komisije zahteval razglasitev ničnosti treh odločb v zvezi z njima, so bile nesprejemljive naslednje tri točke:

1. Zavrnitev upoštevanja dveh postavk: (i) postavke E75 (zavrnjeni stroški: 2419 EUR), ki se je nanašala na račune, ki jih pritožnik dejansko ni plačal izvajalcu, ker so bili (v skladu s francosko zakonodajo) pobotani z zneski, ki jih je izvajalec dolgoval pritožniku. Pritožnik je navedel, da je bil ta pobot dokazan (s priporočenim pismom izvajalca) in v skladu s francosko zakonodajo. Poleg tega se je Komisija s tem strinjala in (ii) enako je veljalo za postavko E72 (zavrnjeni stroški: 975 EUR), ki je ustrezala pristojbinam za udeležbo, ki sta jih dva udeleženca konference plačala izvajalcu, vendar jih ta ni plačal pritožniku. Pritožnik je zato od dolgovanih zneskov odštel znesek v višini 975 EUR.

2. Sklep Komisije o izterjavi „obresti v višini 2 941,32 EUR, natečenih na predhodno financiranje Komisije, ki ni bilo prijavljeno.“Pritožnik je navedel, da je vložil preveč denarja in prejel obresti. Komisija je vztrajala, da se te obresti v celoti povrnejo, čeprav:

a) takšno povračilo ni pogodbeno določeno,

b) (minimalni) del vloženih zneskov ne izvira iz nepovratnih sredstev, ki jih je izplačala Evropska komisija;

c) Prejete obresti so bile obdavčene. Ta odločba Komisije pomeni, da ustvarja dobiček, za katerega je pritožnik plačal davke v Franciji. To je nepošteno.

d) Pritožnik ne more natančno razumeti, kako so revizorji izračunali ta znesek, saj o njem niso navedli podrobnosti.

3. Zavrnitev točke E20 s strani Komisije. Komisija je brez razprave zavrnila postavko E20 (1020 EUR), ki je bila strošek partnerja v projektu. Stroški, povezani z nastanitvijo članov odbora, ki so morali po konferenci sprejeti hitro odločitev. Ta strošek je bil popolnoma upravičen in predložena je bila računovodska listina.