Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do izmenjav med Komisijo, organizacijo s sedežem v ZDA in Europolom o vprašanju spolne zlorabe otrok. Pritožnik je novembra 2024 Komisiji predložil zahtevek.

Komisija je prvič odgovorila marca 2025. Opredelila je 14 dokumentov, ki spadajo na področje uporabe prošnje, pri čemer je odobrila delni dostop do 11 dokumentov in zavrnila dostop do treh dokumentov v celoti. Pri tem je Komisija trdila, da bi razkritje lahko ogrozilo zasebnost, javni interes v zvezi z javno varnostjo in njen postopek odločanja.

Pritožnik je odločitev Komisije izpodbijal s „potrdilno prošnjo“ aprila 2025. Ker pritožnik ni prejel odgovora, se je julija 2025 obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o implicitni zavrnitvi dostopa javnosti s strani Komisije in jo najprej pozvala, naj čim prej sprejme izrecen odgovor na potrdilno prošnjo pritožnika. Ker v določenem roku ni bilo odgovora, je preiskovalna skupina varuha človekovih pravic pregledala zadevne dokumente.

Komisija je pritožniku odgovorila marca 2026 in mu odobrila (širši) delni dostop do vseh 14 dokumentov. Pritožnik v svojih pripombah na potrdilni sklep Komisije ni izpodbijal preostalih redigiranj. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da je bila pritožba v zvezi z implicitno zavrnitvijo Komisije rešena z zdaj odobrenim delnim dostopom. Varuhinja človekovih pravic kljub temu obžaluje zamudo Komisije pri obravnavi pritožnikove prošnje za dostop, ki je trajala tudi po začetku preiskave. Varuhinja človekovih pravic še naprej pozorno spremlja zamude na podlagi pritožb, ki so ji bile predložene.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) v zvezi z njenim sodelovanjem z organi držav članic, Združenega kraljestva in agencije Frontex pri dejavnostih boja proti tihotapljenju v Rokavskem prelivu. Europol je opredelil 197 dokumentov, ki spadajo na področje uporabe zahteve, in zavrnil dostop do vseh. Europol je z zavrnitvijo dostopa trdil, da bi razkritje dokumentov oslabilo varstvo javnega interesa, kar zadeva javno varnost in njegove mednarodne odnose. 

Preiskovalna skupina varuha človekovih pravic je pregledala vzorce spornih dokumentov in se sestala s predstavniki Europola. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega in ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije in agencije EU, kadar menijo, da so javna varnost in mednarodni odnosi ogroženi, ugotovila, da odločitev Europola, da zavrne dostop javnosti, ni bila očitno napačna.

Ker zadevnih javnih interesov ne more nadomestiti drug javni interes, ki se šteje za pomembnejšega, je varuhinja človekovih pravic preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da Europol ni ravnal nepravilno.

Zadeva se je nanašala na čas, ki ga je Evropska komisija potrebovala za zagotovitev, da Španija izvrši sodbo Sodišča Evropske unije v zvezi z nacionalnimi pravili Španije glede odgovornosti države za kršitve prava EU. Pritožnik je bil zaskrbljen, ker Komisija ni sprejela pravočasnih in učinkovitih ukrepov za zagotovitev, da bo Španija izvršila sodbo.  

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija na splošno dejavno spremljala zadevo od sprejetja sodbe. Čeprav v obdobju približno enega leta ni bilo dokumentiranih sledi o ukrepih, ki jih je sprejela Komisija, je mogoče čas, potreben za obravnavo zadeve, delno pripisati razmeram v Španiji. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic menila, da je razumno stališče Komisije, da je lahko dialog najučinkovitejša pot naprej, kadar država članica pokaže pripravljenost za ukrepanje.

Varuhinja človekovih pravic je zato sklenila, da glede na dosedanje ukrepe Komisije, vključno z nedavnim uradnim opominom, poslanim Španiji, in ob upoštevanju okoliščin primera, ki pojasnjujejo časovni okvir ukrepov Komisije, takrat niso bile upravičene nobene nadaljnje preiskave, in zaključila zadevo.

Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop javnosti do govora namestnika izvršnega direktorja Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol). Europol je za informativno gradivo, ki vsebuje zadevni govor, ugotovil, da spada na področje uporabe pritožnikove zahteve za dostop. Omogočil je širok dostop do dokumenta, vendar je prikril del govora o organizacijskih predlogih in točkah razprave, povezanih s prihodnostjo agencije. Europol se je pri tem skliceval na dve izjemi na podlagi zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdil, da bi razkritje oslabilo javni interes, kar zadeva javno varnost in postopek odločanja. 

Pritožnik je zaprosil Europol, naj ponovno preuči svojo odločitev (z vložitvijo „potrdilne prošnje“), vendar je Europol vztrajal pri svojem stališču, da informacij v zvezi s prihodnostjo Agencije, o katerih še potekajo razprave, ni mogoče razkriti.

Varuha človekovih pravic na podlagi pregleda zahtevanega dokumenta ni prepričala razlaga Europola, da bi njegovo nadaljnje razkritje ogrozilo javni interes, kar zadeva javno varnost, ali postopek odločanja v zvezi s prihodnostjo agencije. Kljub temu je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je bila zelo podobna razprava o prihodnosti Europola organizirana v skupini za skupni parlamentarni nadzor Europola, Evropski parlament pa jo je prenašal v živo. V zvezi s tem se varuhinji človekovih pravic nadaljevanje preiskave ni zdelo koristno. Predlagala pa je, naj Europol ponovno preuči svoje stališče glede na svoje pripombe in vsebino javne razprave v skupini za skupni parlamentarni nadzor, da bi se odobril nadaljnji dostop do zahtevanega dokumenta.