Zadeva se je nanašala na javni razpis, ki ga je organizirala Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex) v zvezi z zagotavljanjem oblačil za uradnike agencije Frontex. Pritožnik, podjetje, ki je prav tako sodelovalo v razpisnem postopku, je pri agenciji Frontex izrazil pomisleke glede oddaje naročila izbranemu podjetju. Natančneje, pritožnik je trdil, da bi morala agencija Frontex zavrniti izbrano ponudbo zaradi domnevnih finančnih težav ponudnika in njegovih pomanjkljivosti pri izvajanju drugega naročila ter ker je bila ponudba, ki jo je predložil, po njegovem mnenju neobičajno nizka.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je agencija Frontex pravilno izvedla preverjanje upravičenosti uspešnega ponudnika v skladu z veljavnimi pravili. Poleg tega je menila, da je bila ocena agencije Frontex, da izbrana ponudba ni bila neobičajno nizka, razumna in v skladu z veljavnimi pravili.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Ta zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala prošnjo novinarja za dostop javnosti do dokumentov, povezanih z delovnim potovanjem koordinatorja Komisije za boj proti antisemitizmu in negovanje judovskega življenja v Izraelu. Komisija je zavrnila potrditev ali zavrnitev obstoja takih dokumentov, pri čemer se je sklicevala na pravila EU o varstvu podatkov. Trdila je, da bi tudi priznanje obstoja takih dokumentov pomenilo prenos osebnih podatkov brez potrebe po posebnem namenu v javnem interesu, kar pritožnik po njenem mnenju ni dokazal.

Komisija je med preiskavo preiskovalni skupini varuhinje človekovih pravic potrdila, da je potovanje potekalo in da je krila stroške tega potovanja, s čimer je odpravila glavne pomisleke glede preglednosti, ki jih je izrazil pritožnik.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da obstaja javni interes za javni nadzor nad poklicnimi dejavnostmi koordinatorja glede na prepoznavnost vloge in občutljivost teme. Vendar je varuhinja človekovih pravic po tem, ko je Komisija potrdila delovno potovanje in je stroške krila v skladu z veljavnimi pravili, menila, da je bil javni interes za nadzor nad poklicnimi dejavnostmi koordinatorja izpolnjen.

Vendar je varuhinja človekovih pravic Komisiji predlagala izboljšave, in sicer, naj proaktivno objavlja povzetke uradnih dejavnosti koordinatorja, vključno z informacijami o delovnih potovanjih, da bi povečala preglednost.

Varuhinja človekovih pravic je primer zaključila in ugotovila, da nadaljnje preiskave niso upravičene.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do zapisnika seje upravnega odbora Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol). Europol je opredelil dva dokumenta, ki spadata na področje uporabe zahteve, in odobril delni dostop. Pri tem se je sklicevala na šest izjem na podlagi zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdila, da bi lahko popolno razkritje oslabilo varstvo javnega interesa, kar zadeva javno varnost in mednarodne odnose, zasebnost in integriteto posameznika, pravno svetovanje, namen revizij ter tekoče in zaključene postopke odločanja Europola.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo in njena preiskovalna skupina je pregledala zadevne dokumente. Varuha človekovih pravic po tem pregledu ni prepričala uporaba izjem glede javnega dostopa, na katere se sklicuje Europol. Varuhinja človekovih pravic je zato predlagala rešitev in pozvala Europol, naj ponovno preuči svoje stališče o zahtevi, da bi se odobril širši dostop, in dodatno utemelji morebitna preostala redigiranja.

Europol se je v odgovor zavezal, da bo povečal raven podrobnosti v javno dostopnih povzetkih izida sej svojega upravnega odbora, in varuhinji človekovih pravic posredoval povzetek seje upravnega odbora 25. in 26. junija 2025, ki sledi novemu pristopu Europola. Vendar Europol ni odobril širšega dostopa do zadevnih podrobnih zapisnikov sestankov, saj je menil, da bi zanje veljala splošna domneva nerazkritja, da bi se zaščitila zaupnost razprav. 

Varuhinja človekovih pravic je pozdravila večjo raven proaktivne preglednosti v zvezi s povzetki sej upravnega odbora, ki jih objavlja Europol. Varuhinja človekovih pravic je ob tem obžalovala, da Europol ni odobril širšega dostopa do zadevnih zapisnikov sej niti ni obrazložil, zakaj v odgovor na njen predlog rešitve ni bilo mogoče odobriti nadaljnjega dostopa. Namesto tega je Europol uporabil splošno domnevo nerazkritja, s katero se varuh človekovih pravic ni strinjal. Čeprav je varuhinja človekovih pravic menila, da nadaljnje preiskave v tem primeru niso upravičene, je opozorila, da bi moral Europol prosilcem za dostop javnosti zagotoviti dovolj podrobno obrazložitev, da bi lahko razumeli, zakaj (popolnega) dostopa ni mogoče odobriti. Prosila je tudi, naj Europol v odgovor na prihodnje prošnje za dostop javnosti v skladu z Uredbo 1049/2001 še naprej izvaja individualno oceno podrobnih zapisnikov sej svojega upravnega odbora.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do izmenjav med Komisijo, organizacijo s sedežem v ZDA in Europolom o vprašanju spolne zlorabe otrok. Pritožnik je novembra 2024 Komisiji predložil zahtevek.

Komisija je prvič odgovorila marca 2025. Opredelila je 14 dokumentov, ki spadajo na področje uporabe prošnje, pri čemer je odobrila delni dostop do 11 dokumentov in zavrnila dostop do treh dokumentov v celoti. Pri tem je Komisija trdila, da bi razkritje lahko ogrozilo zasebnost, javni interes v zvezi z javno varnostjo in njen postopek odločanja.

Pritožnik je odločitev Komisije izpodbijal s „potrdilno prošnjo“ aprila 2025. Ker pritožnik ni prejel odgovora, se je julija 2025 obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o implicitni zavrnitvi dostopa javnosti s strani Komisije in jo najprej pozvala, naj čim prej sprejme izrecen odgovor na potrdilno prošnjo pritožnika. Ker v določenem roku ni bilo odgovora, je preiskovalna skupina varuha človekovih pravic pregledala zadevne dokumente.

Komisija je pritožniku odgovorila marca 2026 in mu odobrila (širši) delni dostop do vseh 14 dokumentov. Pritožnik v svojih pripombah na potrdilni sklep Komisije ni izpodbijal preostalih redigiranj. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da je bila pritožba v zvezi z implicitno zavrnitvijo Komisije rešena z zdaj odobrenim delnim dostopom. Varuhinja človekovih pravic kljub temu obžaluje zamudo Komisije pri obravnavi pritožnikove prošnje za dostop, ki je trajala tudi po začetku preiskave. Varuhinja človekovih pravic še naprej pozorno spremlja zamude na podlagi pritožb, ki so ji bile predložene.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) v zvezi z njenim sodelovanjem z organi držav članic, Združenega kraljestva in agencije Frontex pri dejavnostih boja proti tihotapljenju v Rokavskem prelivu. Europol je opredelil 197 dokumentov, ki spadajo na področje uporabe zahteve, in zavrnil dostop do vseh. Europol je z zavrnitvijo dostopa trdil, da bi razkritje dokumentov oslabilo varstvo javnega interesa, kar zadeva javno varnost in njegove mednarodne odnose. 

Preiskovalna skupina varuha človekovih pravic je pregledala vzorce spornih dokumentov in se sestala s predstavniki Europola. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega in ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije in agencije EU, kadar menijo, da so javna varnost in mednarodni odnosi ogroženi, ugotovila, da odločitev Europola, da zavrne dostop javnosti, ni bila očitno napačna.

Ker zadevnih javnih interesov ne more nadomestiti drug javni interes, ki se šteje za pomembnejšega, je varuhinja človekovih pravic preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da Europol ni ravnal nepravilno.