Ta preiskava na lastno pobudo temelji na pritožbi združenja armenskih nevladnih organizacij, imenovanega Liga za zaščito državljanov (CPL). Nanaša se na odločitev delegacije Evropske unije v Armeniji, da ne sklene pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev s podjetjem CPL, potem ko je delegacija odkrila napako v svoji prvotni oceni vloge CPL. Družba CPL je trdila, da odločitev delegacije ni temeljila na tehtnih razlogih.

Evropska komisija je med preiskavo varuhinje človekovih pravic priznala, da ukrepi, ki jih je prvotno sprejela delegacija, potem ko je ugotovila, da je v postopku ocenjevanja prišlo do napake, niso bili ustrezni. Vendar je Komisija tudi pokazala, da je bilo treba zaradi ugotovljene napake ponovno oceniti vlogo podjetja CPL in da zato delegacija ni mogla skleniti pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev s podjetjem CPL.

Varuhinja človekovih pravic je zato preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na to, da Evropski urad za izbor osebja (EPSO) domnevno ni dovolj zgodaj obvestil kandidatov o roku za opravljanje računalniško podprtih testov na natečaju. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da urad EPSO ni ravnal nepravilno. V konkretnem primeru je bil kandidat tri tedne pred začetkom izpitnega obdobja obveščen o njem. Urad EPSO na podlagi predhodne odločitve varuha človekovih pravic vedno stopi v stik s kandidati vsaj dva tedna pred začetkom izpitnega obdobja.

Med to preiskavo je urad EPSO obvestil varuhinjo človekovih pravic, da ima novo prakso, v skladu s katero objavlja predhodni okvirni časovni razpored natečajev, ki jih organizira. To je razvoj, ki ga varuh človekovih pravic pozdravlja.

Pritožnik, raziskovalni inštitut s sedežem v državi Z, je sodeloval pri projektu, ki ga je financirala EU v okviru Sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj.

Revizija je razkrila nepravilnosti pri projektu, zaradi česar je Komisija od pritožnika zahtevala izterjavo več kot 300 000 EUR kljub pojasnilom o nepravilnostih, ki jih je predložila. Pritožnik ni bil zadovoljen z izidom in je vložil pritožbo pri evropskem varuhu človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da so bile nekatere ugotovitve revizorjev napačne. Ker je bilo najpomembneje določiti dejanski datum začetka projekta, je varuhinja človekovih pravic kot rešitev predlagala, naj se Komisija posvetuje s strokovnjakom, da bi preverila ugotovitve revizorjev v zvezi s tem, ali odredi „tehnično revizijo“, kot je določeno v „sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev“. Komisija je sprejela rešitev, če bi stroške sklepanja pogodb s strokovnjakom skupaj nosili obe stranki. Varuhinja človekovih pravic je Komisijo in pritožnika pozvala, naj se dogovorita o izbiri strokovnjaka, ki bo imenovan, in zaključita zadevo.

Zadevo je vložilo združenje pravnih strokovnjakov iz vse Evropske unije, ki je izvedlo projekt, ki ga je sofinancirala Evropska komisija. Nanašala se je na domnevno nepošteno izterjavo zneskov, ki so se po reviziji napačno šteli za neupravičene na podlagi sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je bila po njenem posredovanju najdena rešitev. Zato je zadevo zaključila.

Zadeva se je nanašala na politiko Eurojusta glede povračila potnih stroškov kandidatov, povabljenih na razgovor.

Pritožnik se je obrnil na varuha človekovih pravic in trdil, da je Eurojustova politika povračil nepoštena in diskriminatorna do kandidatov, ki prebivajo zunaj EU. Pritožnik je v podporo svoji trditvi navedel, da je zgornja meja 500 EUR za kandidate, ki prebivajo zunaj EU, v nekaterih primerih pa višja zgornja meja, ki se uporablja za potovanja iz EU.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je Eurojust s povečanjem povračila za kandidate, ki prebivajo zunaj EU, do najvišje zgornje meje, ki se uporablja za kandidate, ki potujejo znotraj EU, sprejel ustrezne ukrepe za rešitev zadeve.

Zadeva se je nanašala na način, kako je Agencija Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA) vodila postopek zaposlovanja.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal in ni ugotovil nepravilnosti v zvezi s pritožnikovo trditvijo, da je bila njegova vloga obravnavana nepravično.

Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila nekatere pomanjkljivosti pri postopkovni obravnavi zadeve s strani agencije ENISA in agenciji ENISA predlagala izboljšave v prihodnosti.

Zadeva se je nanašala na domnevno nesposobnost Urada posebnega predstavnika Evropske unije (urad PPEU) na Kosovu, da kandidate za pripravništvo obvešča o korakih v postopku zaposlovanja. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in izrazila svoje stališče, da je „vljudno in vljudno potrditi prejem prijav in kandidate obvestiti o pomembnih korakih (kot je njihova izključitev iz postopka zaposlovanja), ki vplivajo na njihov napredek v postopku zaposlovanja.“ Urad PPEU je pojasnil, da ima zelo omejene vire in da lahko zato o izidu postopka obvesti le osebe z ožjega seznama. Vendar je navedla, da preučuje, kako izboljšati svojo komunikacijo z osebami, ki želijo biti pripravniki, na primer tako, da vse take osebe obvesti o upoštevnih fazah postopka, tako da ustrezne informacije objavi na svoji spletni strani. Varuhinja človekovih pravic je urad PPEU pozvala, naj poroča o izvajanju te rešitve.

Komisija je julija 2014 zavrnila pritožnikovo prošnjo, da bi delala kot strokovnjakinja na projektu v Indoneziji, ker se je že zavezala, da bo hkrati delala na projektu v Liberiji, ki ga financira EU. Pritožnica se je ponovno prijavila, ko je bil projekt v Liberiji odložen zaradi krize zaradi ebole, pri čemer je poudarila, da je bila dejansko na voljo za delo na projektu v Indoneziji.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da ima Komisija pravico zahtevati, da so strokovnjaki za določena obdobja na voljo izključno za delo na projektih. Opozorila je, da je pritožnica izjavila, da bo izključno na voljo za delo pri dveh prekrivajočih se projektih. Pritožnik tega protislovja ni pojasnil, ko je vložil prvotno prošnjo. Varuh človekovih pravic na podlagi predloženih informacij meni, da je Komisija pravilno zavrnila pritožnikovo prvo vlogo. V zvezi z drugo vlogo je pritožnica dejansko navedla, da je zaradi trenutne krize zaradi ebole v Liberiji dejansko lahko delala na projektu v Indoneziji. Komisija je nato ponovno preučila njen položaj. Po mnenju varuhinje človekovih pravic je pošteno in razumno presodila, ko je ugotovila, da pritožnica ni mogla zagotoviti njene razpoložljivosti. Varuhinja človekovih pravic tako ugotavlja, da Komisija prav tako ni storila napake, ko je zavrnila njeno drugo prošnjo za delo na indonezijskem projektu. Vendar pa pušča vprašanja o tem, kako Komisija obravnava pravice strokovnjakov, ki so se znašli v krizah, kot je izbruh ebole.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti. Komisiji je predlagala, naj bo v primerih, ko je treba projekt začasno prekiniti, pripravljena vsakega prizadetega strokovnjaka oprostiti obveznosti glede ekskluzivnosti.

Zadeva se je nanašala na odločitev Komisije, da ne sprejme nekaterih stroškov, ki jih partner prijavi za projekt, ki ga financira EU. Odločba Komisije je pomenila, da je bilo njeno končno plačilo konzorciju zmanjšano za znesek, ki ga je ta partner prejel iz naslova predhodnega financiranja. Koordinator je trdil, da je Komisija dolžna izterjati sredstva, ki so bila nepravilno izplačana zadevnemu partnerju.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija pravilno obravnavala zadevo, saj bi lahko začela izterjavo le, če bi obstajal dolg do Unije. Razdelitev financiranja med projektne partnerje je vprašanje drugačne narave, pri katerem Komisija ni dolžna posredovati. Varuhinja človekovih pravic zato ni ugotovila nepravilnosti Komisije.

Zadeva se je nanašala na odločitev Komisije, da od neprofitne organizacije izterja sredstva EU, ki jih je vložila v svojo socialno rezervo med letoma 2005 in 2009, saj so bili ti stroški neupravičeni. Ker je bila rezerva prvotno oblikovana s podporo in sodelovanjem Komisije, se je organizacija pritožila pri evropskem varuhu človekovih pravic. Varuhinja človekovih pravic je po preučitvi pritožbe Komisiji predlagala rešitev in jo pozvala, naj ponovno preuči svojo odločitev o vračilu. Komisija je v odgovor navedla več ukrepov, ki jih je sprejela za zagotovitev prihodnosti organizacije. Varuhinja človekovih pravic je menila, da so ti ukrepi zadovoljivi, zato se je odločila, da primer zaključi.