Zadeva se je nanašala na postopek zaposlovanja začasnih uslužbencev stalne enote, ki ga je organizirala Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex). Pritožnik, kandidat v tem postopku, je dosegel minimalno skupno število točk, ki se zahteva za izločilni test z vprašanji izbirnega tipa. Vendar ga je agencija Frontex izključila iz nadaljnjega sodelovanja v postopku zaposlovanja, ker ni dosegel minimalne ocene v vsakem od ločenih oddelkov testa z vprašanji izbirnega tipa. Pritožnik je trdil, da je bila njegova izključitev iz postopka zaposlovanja nepoštena, ker ta zahteva, za katero je menil, da je samovoljna, kandidatom ni bila sporočena pred testom z vprašanji izbirnega tipa.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da ima agencija Frontex diskrecijsko pravico, da pragove za test z vprašanji izbirnega tipa določi v poznejši fazi postopka zaposlovanja, če je to storila, preden se je seznanila z uspešnostjo posameznih kandidatov. Ker je agencija Frontex pragove določila pred izvedbo preskusa, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da ni bilo nepravilnosti.

Kljub temu je varuhinja človekovih pravic predlagala, naj agencija Frontex po možnosti razmisli o tem, da bi kandidate v svojih postopkih zaposlovanja obvestila o pragovih za izločilne teste pred testiranjem, da bi povečala preglednost in jim omogočila boljšo pripravo na test.

Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila pomanjkljivosti pri tem, kako je agencija Frontex vodila evidenco notranjega dela, ki ga je opravila izbirna komisija. Varuhinja človekovih pravic je zato predlagala, naj agencija Frontex zaradi preglednosti in odgovornosti izboljša standarde jasnosti in dostopnosti do takih evidenc.

 

Zadevi sta se nanašali na odločitev agencije Frontex, da pritožnikom, ki so bili kandidati v postopku zaposlovanja za člane njene „stalne enote“, ne povrne potnih stroškov in stroškov bivanja po potovanju v Varšavo na Poljskem za namene plavalnih testov in zdravniških pregledov. Pravila agencije Frontex o zaposlovanju določajo, da se stroški, povezani s končnim zdravniškim pregledom, povrnejo le, če kandidat pozneje nastopi funkcijo v agenciji Frontex, medtem ko pritožniki tega niso storili.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da bi morala agencija Frontex v skladu z veljavnimi pravili sicer združiti plavalne teste z zdravniškim pregledom zaradi pritiska na svoje postopke zaposlovanja, vendar bi morala ločeno oceniti stroške, povezane s plavalnimi testi.

Varuhinja človekovih pravic je predlagala rešitev, v skladu s katero bi morala agencija Frontex ponovno preučiti svojo odločitev, da pritožnikom ne povrne vseh potnih stroškov in stroškov bivanja, ter razmisliti o povračilu neizogibnih stroškov, povezanih z opravljenimi plavalnimi testi. Agencija Frontex se je strinjala, da bo prispevala v obliki dnevnic za število dodatnih dni, ki so jih pritožniki preživeli v Varšavi, da bi se udeležili plavalnih testov.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da je agencija Frontex sprejela predlog rešitve.

 

Zadeva se je nanašala na to, kako je Prevajalski center za organe Evropske unije (v nadaljevanju: Prevajalski center) ocenil ponudbo na področju prevajalskih in redakcijskih storitev. Pritožnik je bil zlasti zaskrbljen, kako je Prevajalski center razlagal merila za izbor in dodelitev ter kako je ocenjeval merila za dodelitev, pa tudi zaradi odločitve Prevajalskega centra, da opusti postopkovno fazo „razpisnih pogojev“ (pravil, ki se uporabljajo za postopek javnega naročanja).

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Prevajalski center v razpisnih zahtevah ni jasno opredelil in razlikoval med izbirnimi merili in merili za dodelitev. To je pomenilo nepravilnost. Ker pa Prevajalski center nazadnje ni oddal nobenega naročila za prevajalske storitve, ki so predmet pritožbe, je varuhinja človekovih pravic menila, da priporočilo ne bi bilo koristno.

Kljub temu je varuhinja človekovih pravic predlagala izboljšave, da bi moral Prevajalski center v prihodnjih razpisih v razpisnih zahtevah jasno razlikovati med merili za izbor in dodelitev, da bi bil skladen s finančno uredbo EU. V zvezi s tem bi moral Prevajalski center zagotoviti tudi jasna navodila o vrsti dokazil, ki jih je treba predložiti za merila za izbor in dodelitev. Varuhinja človekovih pravic je tudi izjavila, da bo spremljala prihodnje javne razpise in po potrebi razmislila o ponovni preučitvi zadeve.

Varuhinja človekovih pravic je tudi poudarila, da je dobra upravna praksa zagotoviti, da so ponudniki seznanjeni z vsemi odločitvami o opustitvi postopkovnih korakov, določenih v razpisnih zahtevah, in da je obžalovanja vredno, da tega ni storil Prevajalski center. Neobveščanje ponudnikov o odpovedi procesnemu dejanju je prav tako pomenilo nepravilnost. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic menila, da je opustitev postopkovnega koraka v nasprotju z veljavnimi pravili. V zvezi s tem je podala ustrezen predlog za izboljšanje.

Zadeva se je nanašala na študijo, ki jo je pripravila raziskovalna organizacija na podlagi pogodbe z delegacijo EU v Gvineji Bissau. Organizacija je izrazila pomisleke glede pogojev, povezanih z objavo študije, zlasti glede tega, da bi jo bilo treba razdeliti brezplačno. Organizacija je menila, da bi ta pogoj dejansko preprečil objavo študije kot akademske knjige, saj so akademski založniki gospodarski subjekti, ki ustvarjajo dobiček s knjigami, ki jih izdajajo.

Preiskava je pokazala, da je bila študija naročena na podlagi „pogodbe o opravljanju storitev“, v okviru katere je Evropska komisija, ki je odgovorna za zadevni skupni proračun, pridobila lastništvo nad študijo. Zato se je študija štela za „javno dobrino“, Komisija pa je pravilno vztrajala, da se javnosti da na voljo brezplačno.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je razumno, da Komisija vztraja pri brezplačnem razdeljevanju študije, saj je bila pripravljena s sredstvi EU in se zato ne bi smela tržiti. Kljub temu je varuhinja človekovih pravic obžalovala, da je Komisija pogoje v zvezi z objavo jasno določila šele po zaključku študije. Varuhinja človekovih pravic je primer zaključila z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave niso bile upravičene, vendar je predlagala, da se podobne težave v prihodnje ne bi več pojavljale.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropski urad za izbor osebja (EPSO) obravnaval zahtevo kandidata, ki je pred kratkim rodil, za preložitev ustnega preizkusa (razgovora) v izbirnem postopku za strokovnjake za tehnično podporo. Urad EPSO se je strinjal s preložitvijo enega razgovora, vendar ga je prestavil na isti dan kot drug razgovor v zvezi z izbirnim postopkom. Pritožnica ni bila zadovoljna s tem, kako je urad EPSO obravnaval njeno upravno pritožbo v zvezi s to zadevo.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da ni razumno, da urad EPSO načrtuje dva testa na isti dan, saj so vsi drugi kandidati lahko opravljali teste na različne dneve. To je bilo še posebej težko za pritožnico, saj je pred kratkim rodila. Kako je urad EPSO obravnaval zahtevo, je torej pomenilo nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je zato uradu EPSO predlagala, naj začne dialog s pritožnikom, da bi našli ustrezno in pravično rešitev.