(izdelano v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic[1])

OZADJE PRITOŽBE

Dogodki, ki so privedli do tega očitka

1. Med 15. januarjem 1999 in 15. januarjem 2002 je pritožnik delal kot doktorski sodelavec na Inštitutu za referenčne materiale in meritve ("IRMM") v Geelu (Belgija). IRMM je del Skupnega raziskovalnega središča (JRC), generalnega direktorata (GD) Evropske komisije.

2. Leta 2001 je pritožnik imel razmerje s sodelavko, gospo Y, ki ni trajalo dolgo. V skladu z informacijami, ki jih je predložila Komisija in jih pritožnica ni izpodbijala, je ta od leta 2001 Y. poslala vrsto dopisov in elektronskih sporočil, ki jih je ta dojemala kot nadlegovanje. Y. se je v drugi polovici leta 2001 pri nadrejenih pritožila zaradi pritožnikovega ravnanja. Profesor G., takratni direktor IRMM, se je po preučitvi zadeve odločil, da pritožniku ne bo ponudil nobene nadaljnje pogodbe.

3. Pritožnik je 18. decembra 2001 pisal profesorju G., da bi povzel rezultate razprave, ki jo je imel 13. decembra 2001. Profesor G. je v tem dopisu pojasnil, da obtožbe Y. niso dovolj konkretne, da bi upravičevale nadaljnjo preiskavo. Poleg zavrnitve sklenitve nadaljnje pogodbe zato zadeva ne bi imela nobenih nadaljnjih posledic za pritožnika. Profesor G. je zlasti opozoril, da ne vidi nobenega razloga za nasprotovanje nadaljnjim poklicnim stikom med IRMM ter pritožnikom in njegovim podjetjem. V skladu s tem pismom je profesor G. tudi obljubil, da bodo vsi zadevni dokumenti ostali popolnoma zaupni in da bodo po tem, ko bo našel "rešitev" za gospo Y., ti dokumenti uničeni.

4. Kmalu zatem se je Y. preselila na lokacijo Skupnega raziskovalnega središča v Ispri (Italija).

5. Glede na informacije, ki jih je predložila Komisija in jih pritožnik ni izpodbijal, so bili dopisi in elektronska sporočila, ki jih je poslal Y., v letih 2003 in 2004 manj številni, pozneje pa so prenehali.

6. Leta 2007 je pritožnica ponovno stopila v stik z gospo Y. v zvezi s tezo, ki jo je nameravala dokončati. Pritožnik je v elektronskem sporočilu, poslanem decembra 2007, Y. obvestil, da namerava biti prisoten na javnem zagovoru njene diplomske naloge pred Univerzo v Gentu.

7. Ga. R., direktorica Skupnega raziskovalnega središča, je 20. decembra 2007 pisala pritožniku. Ga. R. je opozorila, da je bila opozorjena, da je pritožnica že več let pošiljala nezaželena elektronska sporočila, dopise in drugo korespondenco ge. Y. Po mnenju ge. R. je bila ta korespondenca žaljiva do ge. Y. in je ovirala njeno zmožnost opravljanja nalog v JRC. V zvezi z napovedjo pritožnika, da se bo udeležil javne obrambe teze ge. Y., je ga. R. poudarila, da bi se to lahko razlagalo kot nadlegovanje. Ga. R. je zato prosila tožečo stranko, naj preneha z nadaljnjimi stiki z go. Y. in naj se izogiba korespondenci z njo.

8. Pritožnik je v odgovoru, ki ga je poslal istega dne, poudaril, da je treba tezo ge. Y. javno zagovarjati in da zato ne vidi nobenega razloga, zakaj se ne bi smel udeležiti tega dogodka. Pritožnik je dodal, da ne vidi, kako bi lahko pisanje Y pomenilo nadlegovanje.

9. R. je 24. januarja 2008 pritožnika obvestila, da je v dopisu obravnavala vpliv, ki ga je imela njegova korespondenca na Y., in da mu je nameravala sporočiti, da ta korespondenca moti Y. in ji otežuje opravljanje dela. Ga. R. je zaključila z izjavo, da zaupa, da pritožnik ne bo stopil v stik z go. Y., kot je bilo zahtevano.

10. Pritožnik je v odgovoru z dne 28. januarja 2008 poudaril, da bo za zdaj odložil vsakršno nadaljnjo komunikacijo z gospo Y., čeprav je še vedno menil, da v preteklosti ni bilo nič narobe s pisanjem.

11. Zdi se, da pritožnica ni bila prisotna, ko je Y. javno zagovarjala svoje delo.

12. Na neki neznani točki v začetku leta 2008 je bila na IRMM sprejeta odločitev, da pritožniku ne bo več dovoljen vstop v prostore IRMM. Pritožnik o tej odločitvi ni bil obveščen.

13. Zdi se, da je pritožnik pozneje izvedel, da je IRMM sprejel take ukrepe v zvezi z njim.

14. Med to preiskavo se je izkazalo, da je bila podobna odločitev sprejeta v zvezi s prostori Skupnega raziskovalnega središča v Ispri.

15. Pritožnik je 19. junija 2008 poslal elektronsko sporočilo g. H., direktorju IRMM. Pritožnik je v tem sporočilu predlagal, da bi bilo treba popraviti pristop, ki je bil sprejet v zvezi z njim. V zvezi s tem je navedel, da IRMM potrebuje njegovo sodelovanje pri tako imenovanem projektu "Avogadro".

16. Pritožnik je 25. junija 2008 direktorju IRMM poslal dodatno elektronsko sporočilo.

17. Pritožnik je v dopisu direktorju IRMM, poslanem 18. julija 2008, navedel, da na njegova elektronska sporočila ni dobil odgovora. Pritožnik je trdil, da je direktor IRMM prosil svoje osebje, naj se vzdrži komunikacije ali sodelovanja z njim. Navedel je tudi, da je direktor IRMM poskušal prepričati osebje zadevne enote, da pritožnik poskuša "sabotažo" dela drugih ljudi. Po navedbah pritožnika so te razžalitve ogrozile njegov ugled. Pritožnik je trdil, da sta mu Nacionalni inštitut za standarde in tehnologijo („NIST“, zvezna agencija ZDA) in Physikalisch-Technische Bundesanstalt („PTB“, nemški zvezni inštitut) dodelila nalogo, da podpre in olajša delo IRMM pri projektu Avogadro.

18. Pritožnik se je 18. julija 2008 obrnil tudi na g. S., generalnega direktorja JRC. S. je v odgovoru z dne 25. julija 2008 navedel, da je govoril z direktorjem IRMM in da zaupa, da bo ta kmalu pisal pritožniku.

19. Direktor IRMM je 25. julija 2008 odgovoril na dopis z dne 18. julija 2008 in pritožnika pozval, naj pojasni naravo in obseg mandata, ki sta mu ga podelila NIST in PTB. Direktor je nadalje navedel, da osebju IRMM ni dal navodil, naj ne govori s pritožnikom.

20. Pritožnik je v odgovoru z dne 29. julija 2008 predložil nekatere informacije v zvezi z vprašanjem, ki mu je bilo postavljeno. Pritožnik je nato vprašal, (i) ali je direktor IRMM kateremu od svojih uslužbencev kdaj dal vtis, da ne želi, da bi imeli odprto komunikacijo s pritožnikom, (ii) ali je kdaj od katerega koli osebja IRMM zahteval, naj se vzdrži nadaljnjega sodelovanja s pritožnikom ali njegovim podjetjem, (iii) ali bi lahko obiskal IRMM in razpravljal o težavah, povezanih z zadevnim projektom, in (iv) ali je bil direktor IRMM pripravljen osebno razpravljati z njim o vprašanjih, ki so povzročila trenutne težave.

21. Direktor IRMM je v odgovoru z dne 4. septembra 2008 navedel:

"(...) Nikoli nisem preprečil ohranjanja znanstvenih stikov - dejansko so ti spodbujeni do te mere, da so konstruktivni, produktivni in strokovni. Zlasti (...) IRMM že zelo dolgo močno podpira projekt Avogradro in ga še naprej podpira.

Kot veste, je vaša fizična prisotnost v prostorih IRMM v preteklosti povzročila težave, poklicne stike pa je treba nadaljevati zunaj prostorov IRMM na druge načine.

Ker nisem vključen v vsakodnevno delo enote za upravljanje infrastrukture na projektu Avogadro, ne vidim potrebe po osebnem srečanju z vami.

Upam, da bo to konec vaše korespondence z mano na to temo. (...)"

Kopija tega dopisa je bila poslana dvema osebama na PTB.

22. Pritožnik je v dopisu, poslanem 18. septembra 2008, ugovarjal izjavi, da je njegova fizična prisotnost v IRMM povzročila težave. Poudaril je, da je v zadnjih šestih letih večkrat letno obiskal IRMM, vključno z dvotedenskim bivanjem leta 2007, in da v času, ko je bil H. direktor, ni bilo niti ene težave. Pritožnik je zato direktorja IRMM pozval, naj navedeno izjavo umakne ali zanjo predloži dokaze. Dodal je, da bi sicer zadevno izjavo štel za obrekovanje.

23. Pritožnik se je 23. septembra 2008 ponovno obrnil na g. S., generalnega direktorja JRC, in trdil, da direktor IRMM ni obravnaval vsebine njegovih pritožb.

24. Direktor IRMM je 25. septembra 2008 pritožnika obvestil, da meni, da so se njegova pisma ponavljala in da bo zato prekinil korespondenco.

25. Pritožnik je 30. septembra 2008 na direktorja IRMM naslovil še en dopis, v katerem je podrobno predstavil svoja stališča. Dodal je, da če direktor IRMM do 24. oktobra 2008 ne bo vložil ugovora, bo to razumel kot implicitno priznanje.

26. Direktor IRMM je 3. oktobra 2008 pritožnika opozoril, da je sporočil, da ne bo več odgovarjal na njegova pisma. Direktor je dodal, da je bil namen tega dopisa zgolj izpodbijanje pritožnikove trditve, da je treba odsotnost odgovora razumeti kot priznanje stališč, ki jih je pritožnik predložil v svojem dopisu z dne 30. septembra 2008.

Dogodki, pomembni za to preiskavo, ki so se zgodili po vložitvi pritožbe

27. Pritožnik je 22. maja 2009 pisal generalnemu direktorju JRC v zvezi z dopisom, ki ga je direktor IRMM naslovil nanj 4. septembra 2008. Pritožnik je trdil, da je ta dopis vseboval nepravilno, obrekljivo izjavo. Kritiziral je tudi dejstvo, da je bilo to pismo poslano dvema osebama v PTB. Pritožnik je trdil, (i) da bi bilo treba zadevno izjavo umakniti, (ii) da bi se moralo Skupno raziskovalno središče pisno opravičiti, (iii) da bi bilo treba dejstva popraviti v dopisu PTB in (iv) da bi morala Komisija potrditi, da ni razloga, da ga ne bi povezali s projektom Avogadro.

28. Generalni direktor JRC se je v svojem odgovoru z dne 27. maja 2009 skliceval na mnenje Komisije v tej zadevi, v kateri je Komisija zavrnila trditve pritožnika. Generalni direktor je menil, da se trditve iz dopisa z dne 22. maja 2009 nanašajo na isto zadevo in jih je zato treba obravnavati enako. Zato je te trditve zavrnil.

29. Pritožnik je v dopisu z dne 8. junija 2009 kritiziral ta pristop in Komisijo pozval, naj ponovno preuči svoje stališče.

30. Generalni direktor JRC je v odgovoru z dne 22. junija 2009 potrdil stališče, ki ga je zavzel v svojem prejšnjem dopisu. Trdil je, da je imel direktor IRMM pravico posredovati svoj dopis z dne 4. septembra 2008 PTB, saj je pritožnik trdil, da ima pooblastilo tega inštituta. Generalni direktor JRC je nadalje trdil, da pritožnik ni pravočasno opozoril na zadevno vprašanje.

31. Pritožnik je 7. julija 2009 temu stališču ponovno nasprotoval. Vendar je generalni direktor Skupnega raziskovalnega središča v dopisu z dne 23. julija 2009 potrdil svoja stališča.

32. V nadaljnjem dopisu, poslanem 7. julija 2009, se je pritožnik obrnil na direktorja Inštituta za zdravje in varstvo potrošnikov (IHCP) v Skupnem raziskovalnem središču v Ispri v zvezi z odločitvijo, da mu ne bo več dovolil vstopa v prostore Skupnega raziskovalnega središča v Ispri. Pritožnik je vprašal, (i) kdaj je bila ta odločba sprejeta, (ii) kako je bila določena, (iii) na katerih razlogih je temeljila, (iv) zakaj o njej ni bil obveščen, (v) zakaj pred sprejetjem odločbe ni bil zaprošen za mnenje, (vi) zakaj ni bil obveščen o tem, kako se lahko zoper njo pritoži, in (vii) kako lahko zoper to odločbo vloži pritožbo.

33. Direktorica IHCP se je v odgovoru z dne 28. julija 2009 sklicevala na mnenje Komisije v tej zadevi. Po mnenju direktorja so bili v tem mnenju pojasnjeni pogoji dostopa do prostorov Komisije in možni varstveni ukrepi. Direktor je dodal, da so bili ukrepi, podobni tistim, ki so bili sprejeti v zadevi Geel, sprejeti v Ispri.

34. Pritožnik je v dopisu z dne 29. julija 2009 poudaril, da ta odgovor ni ustrezno obravnaval njegovih vprašanj.

35. Direktorica IHCP se je v odgovoru z dne 10. avgusta 2009 ponovno sklicevala na mnenje Komisije v tej zadevi. V nadaljnjem odgovoru z dne 5. oktobra 2009 je dodala, da je Komisija medtem od varuha človekovih pravic prejela zahtevo za dodatne informacije. Direktor IHCP je dodal, da bo Komisija odgovorila na to zahtevo in da zato ni več treba odgovoriti pritožniku.

36. Pritožnik je v odgovoru z dne 6. oktobra 2009 poudaril, da način, na katerega so bila njegova vprašanja doslej obravnavana, po njegovem mnenju pomeni še en primer nepravilnosti. Ponovno je zaprosil za odgovor na vprašanja, ki jih je zastavil 7. julija 2009.

37. Pritožnik je 11. januarja 2010 obvestil direktorja IHCP, da Komisija v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah ni obravnavala vprašanj, ki jih je predložil 7. julija 2009.

38. Generalni direktor JRC je 22. januarja 2010 odgovoril na pritožnikov dopis z dne 6. oktobra 2009, naslovljen na direktorja IHCP. Generalni direktor je trdil, da so odgovori, ki jih je poslal direktor IHCP, odgovorili na njegova vprašanja in da je Komisija v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah zagotovila dodatna pojasnila. V zvezi z dopisom z dne 11. januarja 2010 je generalni direktor pojasnil, da bo pritožnik prejel dopis generalnega sekretariata Komisije, v katerem bodo pojasnjeni postopki Komisije v zvezi s pritožbami. Generalni direktor je dodal, da se pritožnik lahko obrne na generalni sekretariat, če s tem odgovorom ni zadovoljen.

PREDMET VPRAŠANJA

39. Pritožnik je v svoji pritožbi predstavil številne obtožbe in trditve. V svojih pripombah na mnenje Komisije je navedel nadaljnje obtožbe in trditve. Varuh človekovih pravic je v pismu z dne 11. maja 2009 pritožnika obvestil, da teh nadaljnjih vprašanj ne more predložiti v preiskavo, saj pritožnik še ni sprejel ustreznih predhodnih pristopov v zvezi s temi vprašanji. Pritožnik je 26. in 29. julija 2009 ponovil te nadaljnje trditve in trditve. Glede na to, da so bili medtem sprejeti ustrezni pristopi v zvezi s temi vprašanji, je varuh človekovih pravic ta vprašanja vključil v svojo preiskavo.

40. Ta preiskava tako zajema naslednje trditve in trditve:

Obtožbe

(1) Pritožnik trdi, da so bili ukrepi, ki jih je proti njemu sprejel IRMM, zlasti odredba o zapustitvi prostorov, (a) posledica nepravilnega postopka in (b) vsebinsko neutemeljeni.

Pritožnik v podporo tej trditvi trdi, (i) da o odredbi ob njeni uvedbi ni bil obveščen, (ii) da ni bil obveščen o razlogih, na katerih temelji odredba, (iii) da obtožbe zoper njega, ki so privedle do odredbe, niso bile ustrezno preučene, (iv) da mu pred sprejetjem odločitve ni bila dana možnost, da izrazi svoje stališče o teh obtožbah, in (v) da direktor IRMM ni ustrezno obravnaval njegove korespondence v tej zadevi.

(2) Po mnenju pritožnika sta bila vrstni red in način obravnave njegove korespondence v nasprotju s členi 6, 9, 11, 14, 16, 18, 19, 20 in 22 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev[2].

(3) Komisija pritožnika ni obvestila o dejstvu, da so se njene službe v Ispri odločile, da mu bodo preprečile vstop v njihove prostore.

(4) Komisija je ravnala napačno in obrekljivo, ko je dopis z dne 4. septembra 2008 posredovala osebam v PTB in ni sprejela sanacijskih ukrepov, čeprav jo je pritožnik k temu pozval.

Terjatve

(1) Odredbo o prepovedi vstopa v prostore IRMM bi bilo treba preklicati;

(2) Podrobno bi ga bilo treba obvestiti o obtožbah zoper njega ter o vseh dokazilih in informacijah;

(3) Moral bi imeti možnost, da izrazi svoje mnenje o teh obtožbah;

(4) Če zadeve ne bi bilo mogoče razjasniti na podlagi njegovih pripomb, bi bilo treba sprožiti ustrezno preiskavo;

(5) Pri vseh odločitvah v zvezi s tem bi bilo treba spoštovati načelo sorazmernosti;

(6) Če bi se izkazalo, da so obtožbe zoper njega neutemeljene, bi se mu moral direktor IRMM pisno opravičiti;

(7) Obrekljivo izjavo direktorja IRMM v pismu z dne 4. septembra 2008 je treba pisno umakniti;

(8) Generalni direktor Skupnega raziskovalnega središča bi se moral pritožniku pisno opravičiti.

(9) Zadevo bi bilo treba pojasniti v dopisu, ki se pošlje PTB;

(10) GD JRC bi mu moral pisno potrditi, da ni razloga, da ga ne bi vključili v projekt Avogadro.

41. Pritožnik je skupaj s pritožbo predložil kopijo dopisa, ki ga je 30. septembra 2008 naslovil na direktorja IRMM. V skladu s tem dopisom je direktor IRMM članu svojega osebja povedal, da pritožnik "sabotaži" delo drugih ljudi. Direktor se je sestal tudi s članom svojega osebja, na katerem je jasno izrazil nestrinjanje z odprto komunikacijo med tem članom osebja in pritožnikom. V skladu s tem dopisom je direktor IRMM, ko je vodja zadevne enote znotraj IRMM zavrnil upoštevanje odločitve, ki je bila sprejeta v zvezi s pritožnikom, ker je menil, da so ogroženi interesi IRMM, uporabil disciplinske ukrepe, da bi ga prisilil k spoštovanju. Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Komisije na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah poudaril, da se je izvajal precejšen pritisk na osebje IRMM, da bi ustavili kakršno koli uradno komunikacijo z njim. Pritožnik je navedel, da ima dokaze, da je direktor IRMM sprejel nadaljnje ukrepe, katerih cilj je otežiti ali onemogočiti znanstveno sodelovanje med njim in osebjem IRMM. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da mu pritožnik ni predložil nobenih dokazov ali trditev ali trditev v zvezi z zgoraj navedenimi vprašanji. Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Komisije na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah poudaril, da se boji, da bi razkritje ustreznih dokazov imelo negativne posledice za osebje IRMM. Dodal je, da bo zato te dokaze predložil le, če bo obstajal resničen dvom, da je sprejeta odločitev negativno vplivala na sodelovanje med osebjem IRMM in njim samim. Kot bo prikazano v nadaljevanju, varuh človekovih pravic nima takih dvomov. Varuhinja človekovih pravic v vsakem primeru ugotavlja, da zgoraj navedena dodatna vprašanja trenutno niso zajeta v tej preiskavi.

42. Med to preiskavo je varuhinja človekovih pravic Komisijo obvestila, da je vodenje popolne evidence vseh odločitev, ki vplivajo na državljane, dobra upravna praksa. Vendar spis, ki so ga pregledale službe varuha človekovih pravic, ni vseboval nobene sledi o odločitvi, sprejeti proti pritožniku, ki mu je preprečevala vstop v prostore IRMM. Komisija je v odgovoru pojasnila, da obžaluje to opustitev in da bo svoj spis spremenila. Pritožnik je v svojih pripombah pozval varuha človekovih pravic, naj pregleda spis Komisije, da bi ugotovil, ali je bil ta popravek pravilno izveden. Trdil je tudi, da bi bilo treba skrbno preučiti, ali v tem spisu manjkajo drugi dokumenti. Poudariti je treba, da so službe varuha človekovih pravic pregledale spis Komisije, da bi varuh človekovih pravic lahko obravnaval obtožbe in zahtevke, ki jih je predložil pritožnik. Vendar pritožnik ni kritiziral dejstva, da zadevna odločitev ni bila ustrezno evidentirana v spisu Komisije. Glede na osnutek priporočila, ki bo predložen v tej zadevi, varuh meni, da tega vprašanja ni treba obravnavati. Enako velja za vprašanje, ali je spis Komisije vseboval vse dokumente, ki so bili upoštevni v tej zadevi.

43. Pritožnik je v svoji pritožbi kritiziral dejstvo, da nekatera elektronska sporočila, ki jih je junija 2008 naslovil na direktorja IRMM, ostajajo neodgovorjena. Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Komisije na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah poudaril, da so bila prezrta tudi njegova nadaljnja elektronska sporočila. Direktor IRMM je zlasti izpustil potrditev prejema pritožnikove teze, ki mu jo je pritožnik na zahtevo direktorja poslal po elektronski pošti v začetku leta 2008. Pritožnik je predložil kopijo nadaljnjega elektronskega sporočila, ki ga je 13. maja 2008 poslal direktorju IRMM in v katerem se je skliceval na svoje prejšnje elektronsko sporočilo ter direktorja pozval, naj potrdi, da je prejel to elektronsko sporočilo in tezo, ki je bila poslana prej. Varuh človekovih pravic razume, da zadevna pripomba pritožnika predstavlja pripombo na izjavo Komisije v njenem odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah, vendar v zvezi s tem ni želel podati nadaljnje trditve.

44. Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Komisije na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah nadalje poudaril, da se je Komisija sklicevala na dopis, ki ga je naslovil na profesorja G. in ki ga je med to preiskavo predložil varuhu človekovih pravic. Pritožnik je navedel, da dvomi, da je direktor IRMM vedel za ta dopis, ko je poslal svoj dopis z dne 4. septembra 2008. Zato je Komisijo pozval, naj predloži izvirnik tega dopisa, ki ga je podpisal pritožnik. Varuh človekovih pravic meni, da bi moral pritožnik, če želi ugoditi tej zahtevi, to zahtevo nasloviti na Komisijo. Vsekakor je treba upoštevati dejstvo, da vprašanje, ki ga je izpostavil pritožnik, ni pomembno za presojo te pritožbe s strani varuha človekovih pravic.

45. Pritožnik je v elektronskem sporočilu, ki je bilo priloženo njegovim pripombam na odgovor Komisije na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah, varuha človekovih pravic obvestil tudi, da je 6. oktobra 2009 na direktorja IHCP naslovil dopis, v katerem je trdil, da poizvedba, ki jo je poslal temu uradniku, ni bila obravnavana v skladu z načeli dobrega upravljanja. Po navedbah pritožnika je direktor IHCP pritožnikove pripombe v navedenem dopisu razlagal kot pritožbo in jo posredoval generalnemu sekretariatu. Po mnenju pritožnika je bil tako sprožen nov pritožbeni postopek. Res je, da je pritožnik v svojih stališčih Komisijo pozval, naj mu pojasni, kdo je sprejel prepoved vstopa v Ispri in na kakšni podlagi je bila ta prepoved utemeljena. Vendar glede na besedilo zgoraj navedenega spremnega sporočila Varuh meni, da mu pritožnik za zdaj ne želi predložiti zgoraj navedenega vprašanja. Pritožnik seveda lahko pri varuhu človekovih pravic vloži novo pritožbo v zvezi s tem vprašanjem.

46. Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Komisije predložil dodatno trditev, da je JRC brez zadostne utemeljitve, brez njegovega soglasja in ne da bi ga obvestil, razkril zasebne podatke, ki se nanašajo nanj. Varuh človekovih pravic je v svojem odgovoru pritožnika obvestil, da se s to trditvijo ne more spopasti, dokler Komisija ne sprejme ustreznih ukrepov v zvezi s tem vprašanjem. Poudaril je tudi, da bi lahko pritožnik razmislil tudi o predložitvi tega vprašanja Evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov (ENVP). Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Komisije na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah poudaril, da se bo glede vprašanj v zvezi z varstvom podatkov obrnil na ENVP, ko bo preiskava varuha človekovih pravic zaključena.

47. Pritožnik je najprej zahteval zaupno obravnavo svoje pritožbe. Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Komisije na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah to zahtevo umaknil. Varuh človekovih pravic kljub temu meni, da je primerno in upravičeno, da identiteta pritožnikovega nekdanjega kolega v IRMM ostane zaupna. Ta oseba se zato v tem osnutku priporočila imenuje ga. Y.

Poizvedba

48. Ta pritožba je bila vložena 26. oktobra 2008. Evropski varuh človekovih pravic je 19. novembra 2008 Komisijo zaprosil za mnenje, ki je bilo predloženo marca 2009. To mnenje je bilo posredovano pritožniku, ki je 14. aprila 2009 predložil pripombe.

49. Varuh človekovih pravic je 11. maja 2009 odgovoril na pritožnikovo elektronsko sporočilo z dne 14. aprila 2009. Istega dne je Komisijo obvestil, da meni, da je treba pregledati njen spis.

50. Ta pregled je bil opravljen 16. junija 2009. Kopija poročila o inšpekcijskem pregledu je bila poslana Komisiji in pritožniku. Pritožnik je 26. julija 2009 varuhu človekovih pravic predložil dodatne obtožbe in zahtevke. V zvezi s poročilom o inšpekcijskem pregledu je 29. julija 2009 podal pripombe.

51. Varuh človekovih pravic je 10. in 21. septembra 2009 Komisijo zaprosil za dodatne informacije v zvezi s to zadevo. Prosil jo je tudi, naj predloži dodatno mnenje o dodatnih trditvah in trditvah, ki jih je predložil pritožnik.

52. Komisija je odgovor poslala decembra 2009. Ta odgovor je bil poslan pritožniku, ki je svoje pripombe predstavil 31. januarja 2010.

ANALIZA IN SKLEPI OMBUDŠČANA

Uvodne ugotovitve

53. Opozoriti je treba, da je pritožnik predložil veliko število trditev in trditev. Po mnenju varuha človekovih pravic je te trditve mogoče razvrstiti v štiri kategorije, ki se nanašajo na (i) vsebino odločitve, da se mu prepreči dostop do prostorov IRMM v Geelu, (ii) postopek, ki ga je Komisija uporabila v zvezi s to odločitvijo, (iii) domnevno neobveščanje o ustreznem ukrepu, sprejetem v Ispri, in (iv) domnevno obrekovanje, ki izhaja iz dopisa z dne 4. septembra 2008.

54. Kot je bilo že navedeno zgoraj, v spisu Komisije, ko so ga pregledali predstavniki varuha človekovih pravic, ni bilo nobenega pisnega zapisa o sklepu, ki ga je Komisija sprejela v zvezi z dostopom pritožnika do prostorov IRMM v Geelu. Vendar je iz informacij, ki jih je Komisija predložila med to preiskavo, razvidno, da je bil namen in učinek te odločbe onemogočiti pritožniku dostop do prostorov IRMM v Geelu. Zaradi lažjega sklicevanja se bo v tem osnutku priporočila za označevanje spornega sklepa uporabljal izraz „prepoved vstopa“.

A. Utemeljenost prepovedi vstopa in s tem povezana vprašanja

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

55. Pritožnik je trdil, da prepoved vstopa ni bila upravičena. V zvezi s tem je predložil naslednje posebne argumente: (i) prepoved vstopa ni bila sorazmerna in ni upoštevala njegovih osebnih interesov (člen 6 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev); (ii) zadevna odločba ni bila objektivna, saj niso bili upoštevani dejavniki, ki so se sklicevali v njegovo korist (člen 9 zakonika); (iii) obtožbe zoper njega, ki so privedle do odločitve, niso bile ustrezno preučene in (iv) ni bilo poštenosti in razumnosti (člen 11 zakonika). Po navedbah pritožnika je Komisija kršila člene 6 (sorazmernost), 9 (objektivnost) in 11 (poštenost) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev. Pritožnik je trdil, da bi bilo treba prepoved vstopa odpraviti, da bi morale vse odločitve v tej zadevi spoštovati načelo sorazmernosti in da bi mu moral GD JRC pisno potrditi, da ni razloga, da ga ne bi vključili v projekt Avogadro.

56. Komisija je v svojem mnenju navedla, da zadevna odločba izvira iz primerov nadlegovanja in groženj pritožnika proti gospe Y. in drugim članom osebja IRMM, ki so se, kot je razvidno iz gradiva, ki ga ima na voljo, zgodili med letoma 2001 in 2007. Po mnenju Komisije je to gradivo vključevalo kopije korespondence med pritožnikom in Y.; izjave, obvestila in korespondenco v zvezi s fizičnimi grožnjami pritožnika gospe Y in drugemu osebju; korespondenca med pritožnikom in različnimi člani uprave JRC; in korespondenco med različnimi zadevnimi službami Komisije. Komisija je ugotovila, da so zgoraj navedeni dokumenti varuhu človekovih pravic na voljo, če se želi z njimi posvetovati. Dodala je, da so njene službe upoštevale vse dokaze, ki so bili na voljo za določitev, ali naj se pritožniku odobri dostop do lokacije IRMM ali ne.

57. Komisija je poudarila, da se je po primerih nadlegovanja Y. s strani pritožnika leta 2001 takratni direktor IRMM odločil za postopno odpravo vpletenosti pritožnika v dejavnosti IRMM. Po mnenju Komisije se je pritožnik tega dobro zavedal. V zvezi s tem se je Komisija sklicevala na dopis z dne 14. januarja 2002, v katerem je pritožnik navedel, da so mu povedali, da "ne bo dobil neplačanega statusa obiskovalca" in da "če v IRMM nisem zaželen, moram oditi".

58. Komisija je navedla, da je decembra 2007 prišlo do posebej pomembnega primera grozečega vedenja, ko je pritožnik napovedal, da se namerava udeležiti javne obrambe teze gospe Y.

59. Komisija je pojasnila, da sta glede na vse navedeno „IRMM in hierarhija JRC januarja 2008 sprejela ukrepe, da bi [pritožniku] preprečila vstop v svoje prostore.“ Po mnenju Komisije so bile te odločitve v skladu z njeno običajno politiko varovanja osebja.

60. Komisija je dodala, da dostop do njenih prostorov nadzorujejo njene službe ali zunanja varnostna podjetja, ki delujejo po njenih navodilih. IRMM je bilo jedrsko območje, zato so zanj veljali še strožji pogoji dostopa kot za druga območja. Tretje osebe, kot je pritožnik, niso imele pravice do dostopa. V pritožnikovem primeru je bilo veliko dokazov, da bi njegova prisotnost na lokaciji IRMM lahko povzročila pomisleke glede varnosti osebja IRMM; hkrati pa ni bilo utemeljenega razloga za odobritev dostopa. Komisija je poudarila, da ne more dopuščati nobenega nadlegovanja. Dodala je, da je zato nameravala ohraniti prepoved vstopa v zvezi s pritožnikom.

61. Komisija je navedla, da je „druga odločba, s katero je bil pritožniku zavrnjen dostop do lokacije JRC“, temeljila na vsem gradivu, ki je bilo na voljo januarja 2008. Poudarila je, da je bila njena prednostna naloga zaščititi Y. in druge uslužbence IRMM, ki jim je pritožnik grozil. Trdila je tudi, da so bili upoštevani vsi razpoložljivi dokazi in da se ji na podlagi dokazov v njenem spisu ni zdelo primerno začeti preiskave. Komisija je tudi navedla, da so bili njeni sklepi popolnoma v skladu z načelom sorazmernosti. Pritožnikova evidenca nadlegovanja in groženj njegovim nekdanjim kolegom je v celoti upravičila sprejetje ukrepov za zagotovitev, da ne bo mogel nadaljevati takega ravnanja. Navodilo, da se mu zavrne dostop do spletnega mesta, je bilo najustreznejše sredstvo za preprečevanje tega.

62. Komisija je na koncu navedla, da je menila, da so bili vsi njeni ukrepi popolnoma upravičeni glede na njene obveznosti do osebja in da se pritožniku ni nameravala opravičiti.

63. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da ni nikoli nadlegoval ali grozil Y. Prav tako ni bilo fizičnih groženj Y. ali drugim uslužbencem IRMM. Pritožnik je navedel, da ni vedel za nobeno odločitev o prenehanju sodelovanja med njim in IRMM, ki bi jo sprejel profesor G. Zgodilo se je, da je njegova pogodba potekla, kot je bilo predvideno, 15. januarja 2002. Vendar sta IRMM in pritožnikovo podjetje od leta 2002 sklenila več pogodb. Pritožnik je poudaril, da je do konca leta 2007 vsako leto večkrat obiskal IRMM, ne da bi pri tem naletel na kakršne koli ovire. Dodal je, da je Komisija citirala zasebno pismo, ki ga je napisal, ne da bi navedla naslovnika, vrsto dokumenta ali njegov kontekst. Izjava iz tega dopisa je bila torej ponarejena. Vsekakor je bilo jasno, da zadevni dopis odraža njegovo takratno stanje duha in ne pomeni opisa objektivnega položaja.

64. Pritožnik je priznal, da je na gospo Y naslovil več strogo zasebnih pisem in elektronskih sporočil, vendar ta korespondenca ni bila namenjena nadlegovanju ali grožnjam gospe Y niti objektivno ni bila v položaju, da bi to storila. Komisija bi morala jasno razlikovati med zasebnimi in poklicnimi zadevami. Pritožnik je nadalje opozoril, da Komisija ni navedla, komu naj bi druge osebe grozile. Dodal je, da po njegovem vedenju ni bilo opravljeno posvetovanje z nobenim članom IRMM, s katerim je bil v zadnjih letih v stiku.

65. V zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na tezo gospe Y., je pritožnik pojasnil, da je prebral članek, ki ga je ta objavila v znanstvenem pregledu. Ker je imel določene dvome glede statističnih metod, uporabljenih v tem članku, je pisal Y., da bi ji omogočil, da pravilno preuči to vprašanje pred javno obrambo svoje diplomske naloge. Ponudil je tudi, da bo o zadevi razpravljal po telefonu ali elektronski pošti, če bi ji bilo to ljubše kot javna razprava. Pritožnik je poudaril, da pravila Univerze v Gentu določajo, da je treba disertacijo zagovarjati v javnosti. Njegov namen, da bi bil ob tej priložnosti prisoten, je temeljil na pravici javnosti, da se udeleži javne obrambe diplomske naloge, in zato ni mogel pomeniti nadlegovanja. Pritožnica je dodala, da bi bila prepoved vstopa Y. v prostore IRMM vsekakor povsem neprimeren ukrep, če bi jo bilo treba pri javnem zagovarjanju teze zaščititi pred njeno znanstveno kritiko. Y. ni bila fizično prisotna v IRMM. Prepoved vstopa naj ji tudi ne bi mogla preprečiti, da ji pošlje nadaljnja elektronska sporočila. Pritožnik je trdil, da bi prepoved vstopa lahko otežila ali onemogočila njegovo znanstveno sodelovanje z IRMM. To je bilo nesorazmerno.

66. Pritožnik je trdil, da je Komisija hitro ukrepala, ne da bi s kritičnim očesom preučila obtožbe zoper njega. Komisija očitno ni bila zainteresirana za objektivno in nevtralno analizo položaja ali pa tega ni mogla storiti. Zdelo se je, da se je Komisija oprla na ugibanja in enostranske obtožbe ter tako ravnala samovoljno.

67. Pritožnik je vprašal, ali je uprava Skupnega raziskovalnega središča dejansko uvedla prepoved vstopa. Po njegovem mnenju je treba izhajati iz tega, da je to odločitev sprejel direktor IRMM.

68. Pritožnik je menil, da je bila trditev Komisije, da je bila prepoved vstopa upravičena iz varnostnih razlogov, le pretveza in v vsakem primeru neutemeljena. V IRMM je obstajala jasna geografska ločitev med območjem, kjer se je ravnalo z jedrskimi snovmi, in območjem, kjer se je nahajala uprava ter kjer so potekali sestanki in konference. Za vstop v "nadzorovano" območje je bilo potrebno posebno dovoljenje.

69. Pritožnik je nadalje trdil, da bi bilo treba pri ravnanju direktorja javne znanstvene ustanove s kritičnimi znanstveniki uporabljati posebno visoke standarde. Pravičnost, spoštovanje in preglednost bi morali biti v tem okviru najvišji zakoni. Te zahteve v obravnavanem primeru sploh niso bile spoštovane.

70. Po mnenju pritožnika je Komisija izkrivila dejstva s sklicevanjem na „drugo“ prepoved vstopa. Ni vedel za nobeno predhodno prepoved vstopa.

71. Pritožnik je poudaril, da ne trdi, da ima pravico dostopa do prostorov IRMM. Poudaril je, da tudi če bi bila prepoved vstopa odpravljena, bi zanj še naprej veljal običajni nadzor vstopa. Pritožnik je nadalje pojasnil, da bi lahko vstopil v IRMM le, če bi ga povabil eden od znanstvenikov IRMM in če bi njegov vodja enote to povabilo odobril.

72. Varuh človekovih pravic je po proučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika odločil, da je treba pregledati spis Komisije.

73. Ob tej priložnosti so predstavniki varuha človekovih pravic vprašali, kako bi lahko odločitev, da se pritožniku prepreči vstop v prostore IRMM, zaščitila Y., ki v teh prostorih ni več delala. Predstavniki Komisije so odgovorili, da je pritožnik izrazil grožnje tudi drugim uslužbencem (zlasti eni osebi), ki še vedno delajo v IRMM in potrebujejo zaščito. Nadalje so pojasnili, da je Komisija v primeru nadlegovanja sledila „politiki ničelne tolerance“ in da je bil zaradi tega sprejet ukrep, ki pritožniku preprečuje dostop do prostorov IRMM. Predstavniki Komisije so dodali, da je bil ukrep tudi previdnostne narave, saj je pritožnikova korespondenca iz leta 2007 pokazala, da zadeve ni mogoče šteti za mirujočo.

74. Pritožnik je v svojih pripombah na poročilo o navedenem pregledu poudaril, da se je Komisija očitno oprla na dokumente, ki ji jih je predložila ga. Y. Komisija ni nikoli preučila, ali so bile obtožbe, ki jih je navedla ga. Y., utemeljene. Pritožnik je poudaril, da ni pravilno trditi, da je grozil članom osebja IRMM, ki tam še vedno delajo.

75. Varuh človekovih pravic je po preučitvi teh pripomb Komisijo pozval, naj mu predloži dodatne informacije v zvezi s to zadevo. Varuhinja človekovih pravic je poudarila, da se zdi očitno, da prepovedi vstopa ni mogoče upravičiti z (domnevno ali dejansko) potrebo po zaščiti ge. Y., ki ni več delala v IRMM. Komisija se je v svojem mnenju in ob inšpekcijskem pregledu sklicevala na druge uslužbence, ki jih je bilo treba zaščititi in proti katerim naj bi pritožnik grozil. Varuhinja človekovih pravic je zato prosila Komisijo, naj navede, (i) kdo so ti uslužbenci, (ii) katere grožnje je domnevno izrekel pritožnik, (iii) kdaj so bile podane domnevne grožnje in (iv) kako bi lahko te domnevne grožnje upravičile zadevno odločitev glede na dejstvo, da se je pritožnik kot zunanji strokovnjak od leta 2002 večkrat vrnil v IRMM.

76. Komisija je v svojem odgovoru pojasnila, da je treba informacije iz točk (i) in (ii) zahteve varuha človekovih pravic obravnavati kot zaupne, da se zadevni uslužbenci zaščitijo pred nadaljnjimi grožnjami in morebitnimi škodljivimi dejanji pritožnika. Kar zadeva točko (iii), so bile zadevne grožnje podane leta 2001. V zvezi s točko (iv) je Komisija menila, da je bil incident, ki se je zgodil decembra 2007, še posebej resen, še toliko bolj, ker je bila zagovor teze vrhunec večletnega dela in korak, ki je bil bistven za nadaljnjo kariero v raziskavah. Komisija je trdila, da je lastnica zadevnih rezultatov, ker jih je pridobil prejemnik nepovratnih sredstev, ki ga je plačala. Menila je, da ima zato institucionalni interes in dolžnost varovati te rezultate.

77. Po mnenju Komisije je navedeni incident pokazal, da pritožnik ni spremenil ravnanja, zaradi katerega je takratni direktor IRMM leta 2001 postopno opustil svojo udeležbo v dejavnostih IRMM. Odločitev, sprejeta januarja 2008, da se pritožniku prepove vstop v prostore IRMM, je bila sprejeta kot odziv na ta incident in „druge dogodke“.

78. Komisija je v odgovoru tudi ponovila, da pravica do dostopa do prostorov Komisije ne obstaja in da je bila vsaka zahteva za dostop v vsakem primeru preučena glede obstoja upravičenega interesa, ki upravičuje dostop. Komisija je menila, da pritožnik ni imel upravičenega interesa za tak dostop. Ukrep, ki ga je sprejel direktor IRMM, je bil splošnega reda in ni vplival na nobeno določeno pravico ali upravičen interes pritožnika. Temeljil je na osnovnih načelih zaščitne varnosti: je bil previdnostnega značaja, upravičen in pragmatičen.

79. Komisija je nadalje navedla, da je bil njen pristop potreben zaradi obveznosti iz člena 24 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Kadrovski predpisi), v skladu s katero morajo institucije pomagati svojemu osebju, zlasti v primerih nadlegovanja. V zvezi s tem se je Komisija sklicevala na svoj Sklep z dne 26. aprila 2006 o politiki Evropske komisije o zaščiti človekovega dostojanstva ter preprečevanju psihičnega in spolnega nadlegovanja[3] (v nadaljnjem besedilu: Sklep z dne 26. aprila 2006). Po mnenju Komisije je bila zadevna prepoved vstopa izraz njene diskrecijske pravice pri sprejemanju ustreznih ukrepov za zaščito njenega osebja. Komisija se je nadalje sklicevala na prevladujočo dolžnost zaščite svojega osebja in potrebo po ohranjanju varnosti območja.

80. V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da bi mu bilo treba pisno potrditi, da ni razloga, da ga ne bi vključili v projekt Avogadro, je Komisija trdila, da je bila odločitev o tem, s kom je sodelovala, odločitev vodstva, ki je bila v njeni popolni diskreciji. Tretje osebe niso imele absolutne pravice do "sodelovanja" s Komisijo. V zvezi s tem se je Komisija sklicevala na vsebino svojega dopisa z dne 4. septembra 2008.

81. Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi. Opozoril je, da se je Komisija oprla na obtožbe zoper njega, kot da bi bile dokazana dejstva. Vendar do zdaj ni bilo ustreznega postopka za presojo resničnosti teh obtožb, ki so bile po njegovem mnenju neutemeljene. Pritožnik je nadalje navedel, da ni primerno, da se dolžnosti Komisije do njenega osebja obravnavajo kot pomembnejše od spoštovanja pravic državljanov. Omenil je tudi znanstveno sodelovanje med njim in IRMM ter storitve, ki jih je njegovo podjetje opravljalo za IRMM. Glede na navedeno je bilo stališče Komisije, da ni imel upravičenega interesa za dostop do IRMM, nerazumljivo. Pritožnik je v zvezi s kadrovskimi predpisi menil, da se v njegovem primeru ne uporabljajo. Odločba z dne 26. aprila 2006 se prav tako ni uporabljala, ker ni bil član osebja Komisije. Komisija v nobenem primeru ni poskušala uporabiti načel in pravil iz tega sklepa. V zvezi s tem je pritožnik opozoril, da točka 6.1 odločbe z dne 26. aprila 2006 določa, da je "domneva nedolžnosti domnevnim nadlegovalcem v celoti zagotovljena".

82. Pritožnik je trdil, da je v Belgiji javna obramba diplomske naloge bistvena zahteva, namenjena zagotavljanju kakovosti podeljenih nazivov. Komisija naj bi s tem, da ga je poskušala prisiliti, da ne bi sodeloval pri javni obrambi teze Y., čeprav je bil priznan strokovnjak na zadevnem področju, posegla v pristojnosti Univerze v Gentu. Komisija ni bila lastnica rezultatov raziskave gospe Y. V vsakem primeru naj ne bi nikoli ogrožal dela Y. in rezultatov, do katerih je to delo pripeljalo.

83. Pritožnik je opozoril, da se je Komisija ponovno sklicevala na „druge dogodke“, ne da bi navedla, kakšni so. Vztrajal je, da bi se morala Komisija bodisi vzdržati takšnih izjav bodisi zagotoviti posebne podrobnosti v podporo tem izjavam.

Ocena varuha človekovih pravic

84. Komisija je pojasnila, da ne bo in ne more sprejeti nobene oblike nadlegovanja svojih uslužbencev. Varuh človekovih pravic z vsem srcem pozdravlja to politiko "ničelne tolerance".

85. Člen 24(1) Kadrovskih predpisov določa: "Skupnosti pomagajo vsakemu uradniku, zlasti v postopkih proti kateri koli osebi, ki izvaja grožnje, žalitve ali obrekovanja ali kakršne koli napade na osebo ali premoženje, ki je njemu ali njegovemu družinskemu članu izpostavljeno zaradi njegovega položaja ali nalog." Iz sodne prakse sodišč Skupnosti izhaja, da mora uprava zaradi dolžnosti zagotavljanja pomoči v primeru incidenta, ki ni združljiv z redom in mirom službe, posredovati z vso potrebno odločnostjo in se odzvati tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine primera, da bi ugotovila dejstva in posledično sprejela ustrezne ukrepe ob popolnem poznavanju dejstev[4].

86. Res je, da pritožnik ni uradnik in zato zanj ne veljajo Kadrovski predpisi. Vendar, kot je razvidno iz besedila člena 24, so institucije, organi, agencije in uradi EU dolžni pomagati svojemu osebju ne le v primerih nadlegovanja s strani sodelavcev, temveč tudi v primerih, ko nadlegovanje izvajajo tretje osebe, pod pogojem, da do nadlegovanja pride „zaradi položaja ali dolžnosti [uradnika]“.

87. Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija jasno razlikovati med zasebnimi in poklicnimi zadevami ter da so dopisi in elektronska sporočila, ki jih je naslovil na Y., strogo zasebne narave. Varuhinja človekovih pravic se strinja, da Komisija načeloma nima pooblastil za posredovanje v zasebnih zadevah, ki se nanašajo na člana njenega osebja in tretjo osebo. Vendar poleg tega meni, da lahko Komisija v primeru nadlegovanja člana svojega osebja s strani tretje osebe ustrezno ukrepa na svojem področju. Komisija je jasno pristojna za odločanje o tem, kdo bi moral imeti dostop do njenih prostorov. Zato se zdi logično domnevati, da mora imeti Komisija pravico, da tretjim osebam, ki so nadlegovale člane njenega osebja, omeji ali prepreči dostop do svojih prostorov, če je to potrebno za preprečitev nadaljnjih primerov nadlegovanja.

88. Vendar je treba takoj opozoriti, da ima uprava tudi nekatere obveznosti, ki jih mora izpolniti, če je opozorjena na morebiten primer nadlegovanja. V takem primeru mora uprava, kot je razvidno iz zgoraj navedene sodne prakse sodišč Skupnosti, ugotoviti dejstva in nato ustrezno ukrepati ob popolnem poznavanju teh dejstev. Komisija se je v svojih stališčih v zvezi s tem sklicevala na svojo odločbo z dne 26. aprila 2006. Čeprav je pritožnik pravilno ugotovil, da se to besedilo nanaša na primere nadlegovanja s strani uslužbencev Komisije in se zato v njegovem primeru ne uporablja, varuh človekovih pravic meni, da zagotavlja koristne smernice v zvezi s pregledom, ki ga mora opraviti uprava, ne glede na to, ali je domnevni nadlegovalec član osebja Komisije ali ne. Zlasti in kot določa točka 6.1 navedene odločbe, je treba spoštovati domnevo nedolžnosti.

89. Varuh človekovih pravic meni, da mora zato preučiti, ali je Komisija v obravnavani zadevi preverila vsa upoštevna dejstva in ali je bil ukrep, ki ga je sprejela, ustrezen.

90. Varuh človekovih pravic meni, da je pred začetkom preiskave koristno pojasniti več predhodnih vprašanj. Čeprav so nekatera od teh vprašanj povezana s postopkovnimi vidiki, ki bodo obravnavani v oddelku B spodaj, je treba ta vprašanja obravnavati že tukaj, saj se nanašajo na vsebino odločitve, ki jo sprejme Komisija.

91. Prvič, varuh človekovih pravic ugotavlja, da se zdi, da prepoved vstopa, ki jo je treba preučiti v tem primeru, ob sprejetju ni bila določena v ustreznem dokumentu. Zaradi tega je pritožnik ugibal, kdo je bil avtor te odločitve. Komisija se je v svojem odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah sklicevala na "odločitev, ki jo je leta 2008 sprejel direktor IRMM, da pritožniku ne dovoli vstopa v prostore IRMM". Varuhinja človekovih pravic meni, da to pojasnjuje položaj.

92. Drugič, pritožnik je podal več pripomb v zvezi z ravnanjem direktorja IRMM. Opozoriti je treba, da je varuh človekovih pravic dolžan preučiti morebitne primere nepravilnosti pri dejavnostih institucij, organov, agencij in uradov Unije. Njegove poizvedbe so zato usmerjene na te institucije, organe, agencije in urade, ne pa na posamezne zadevne uradnike. Vendar je način, kako se uradniki obnašajo kot uradniki EU, očitno del dejavnosti institucij, organov, agencij in uradov Unije, ki jih mora varuh človekovih pravic preveriti glede njihove skladnosti z načeli dobrega upravljanja.

93. Tretjič, zdi se koristno pojasniti vsebino in naravo zadevne odločbe, preden se preuči njena utemeljenost in način njenega sprejetja. Komisija je v svojem odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah navedla, da pritožnik nima pravice dostopa do prostorov IRMM in da tudi nima kvalificiranega interesa, ki bi upravičeval dostop. Trdila je tudi, da je zadevni sklep „splošnega reda“ in pomeni izraz njene diskrecijske pravice. Te izjave bi bilo mogoče razlagati tako, da nakazujejo, da Komisija meni, da se lahko povsem svobodno odloči, komu bo dovolila vstop v svoje prostore, in da ni potrebe po kakršni koli utemeljitvi, če namerava uvesti prepoved vstopa. Varuhinja človekovih pravic verjame, da to ni bilo stališče, ki ga je Komisija nameravala predstaviti. Po njegovem mnenju je očitno, da je tako prepoved vstopa mogoče sprejeti le, če za to obstaja dober razlog. To še toliko bolj velja, če se Komisija odloči, da bo znanstveniku prepovedala dostop do raziskovalnega inštituta, s katerim je v preteklosti že sodeloval.

94. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik priznava, da nima pravice dostopa do prostorov IRMM, ampak da bi vsak obisk tam potekal na podlagi povabila IRMM. O tem, ali je imel pritožnik upravičen interes za pridobitev dostopa, bi bilo zato treba odločiti za vsak primer posebej. Pritožnik je nadalje opozoril, da če bi bila prepoved vstopa odpravljena, bi zanj očitno še naprej veljal običajni nadzor vstopa. Vprašanje, ki ga je treba tu preučiti, je torej, ali je imela Komisija pravico pritožniku preprečiti vstop v prostore IRMM v vseh okoliščinah, tj. tudi v primerih, ko bi bil obisk koristen za znanstvene namene.

95. S trditvijo, da pritožnik ni imel kvalificiranega interesa, ki bi upravičeval dostop, je Komisija morda nameravala tudi namigniti, da njegova odločitev ni negativno vplivala na pritožnika. Sklicevanje Komisije na „splošno“ naravo prepovedi vstopa lahko kaže v isto smer. Varuh človekovih pravic takih argumentov ne bi mogel sprejeti. Prepoved vstopa, ki jo je treba preučiti tukaj, je bila posamična odločba, ki se je neposredno in posamično nanašala na pritožnika. Ta odločitev je očitno lahko negativno vplivala na pritožnika. Čeprav je Komisija poudarila, da ni nasprotovala poklicnim stikom med IRMM in pritožnikom, ki so potekali brez fizične prisotnosti pritožnika na IRMM, se zdi gotovo, da lahko prepoved vstopa vpliva na pritožnikovo znanstveno dejavnost. Poleg tega mora vsaka taka odločitev vplivati na poklicni ugled take osebe.

96. Četrtič, varuh človekovih pravic meni, da ima pritožnik prav, ko nasprotuje sklicevanju Komisije na prepoved vstopa, sprejeto leta 2008 kot „drugo“ odločbo v ta namen. Besedilo, ki ga je uporabila Komisija, in kontekst, v katerem je bila uporabljena, ustvarjata vtis, da je bila prva prepoved vstopa uvedena leta 2001. Vendar je Komisija v svojem mnenju sama ugotovila, da se je leta 2001 takratni direktor IRMM odločil, da bo postopoma odpravil sodelovanje pritožnika pri dejavnostih IRMM. To očitno ni isto kot prepoved vstopa. V zvezi s tem je pritožnik opozoril na dopis, ki ga je 18. decembra 2001 naslovil na takratnega direktorja IRMM. V skladu s tem dopisom je profesor G. ugotovil, da ne vidi nobenega razloga za nasprotovanje nadaljnjim poklicnim stikom med IRMM ter pritožnikom in njegovim podjetjem. Komisija te trditve ni izpodbijala. Pritožnik je poleg tega dosledno trdil, da je nato in do leta 2007 vsako leto večkrat obiskal IRMM, ne da bi naletel na kakršne koli ovire. Komisija te trditve prav tako ni izpodbijala. Varuh človekovih pravic zato ugotavlja, da Komisija ni dokazala, da je prepoved vstopa, sprejeta leta 2008, sledila prejšnji prepovedi vstopa.

97. Petič, pritožnik je podal več pripomb v zvezi z zahtevo, ki jo je 20. decembra 2007 nanj naslovila ga. R., da se ustavi nadaljnja korespondenca z go. Y. Zdi se koristno poudariti, da ta zahteva ni zajeta v tej preiskavi. V teh okoliščinah varuh meni, da mu tega vidika zadeve v tej preiskavi ni treba obravnavati.

98. Šestič, upoštevati je treba dejstvo, da je Komisija podala le dokaj splošna pojasnila o tem, zakaj meni, da je bila njena odločitev upravičena. To velja zlasti za nadlegovanje, ki naj bi ga pritožnik izvajal leta 2001, in grožnje, ki naj bi jih takrat izvajal. Namesto tega se je Komisija sklicevala na dokumente v svojem spisu in varuha človekovih pravic pozvala, naj te dokumente pregleda. Varuh človekovih pravic je izkoristil to ponudbo. Ob tej priložnosti so predstavniki Komisije pojasnili, da je treba dokumente v njenem spisu obravnavati kot zaupne. Člen 4(2) statuta varuha človekovih pravic določa, da „varuh človekovih pravic ne sme razkriti vsebine takih dokumentov“. To omejitev bo treba upoštevati pri naslednjem pregledu.

99. Da bi upravičila prepoved vstopa, ki je bila naložena pritožniku, se je Komisija sklicevala na številne argumente. Varuhinja človekovih pravic meni, da je te argumente mogoče razvrstiti v naslednje kategorije: (i) varnostni vidiki, povezani z naravo IRMM kot jedrskega območja; (ii) domnevno ravnanje pritožnika do gospe Y. leta 2001; (iii) obnašanje pritožnika do gospe Y. decembra 2007; (iv) domnevno ravnanje pritožnika do drugih članov osebja IRMM v letu 2001; (v) nekatere "druge dogodke"; in (vi) različne splošnejše premisleke.

100. V zvezi z (i) domnevno utemeljitvijo, povezano z naravo IRMM kot jedrskega območja, varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se je Komisija omejila na splošno sklicevanje na potrebo po ohranjanju varnosti območja. Ker ni nobenih podrobnosti, ki bi lahko podprle trditev, da bi priznanje pritožnika lahko povzročilo nevarnosti za območje kot tako, varuh človekovih pravic meni, da je zadevni argument očitno neprepričljiv.

101. V zvezi z (ii) domnevnim nadlegovanjem Y. leta 2001 in grožnjami zoper njo, ki naj bi jih takrat domnevno izvajal pritožnik, varuh človekovih pravic meni, da je lahko v tem kontekstu kratek.[5] Kot je poudaril pritožnik, ne da bi mu Komisija nasprotovala, je Y. leta 2002 zapustila IRMM, da bi delala na lokaciji JRC v Ispri. Komisija kljub izrecnemu vprašanju v zvezi s tem, ki ji je bilo postavljeno med pregledom, ni mogla pojasniti, zakaj je bilo treba leta 2008 pritožniku prepovedati dostop do prostorov IRMM v Geelu (Belgija), da bi se zaščitil uradnik, ki od leta 2002 dela v Ispri (Italija).

102. Enak sklep velja (iii) v zvezi s trditvijo Komisije, da je bila prepoved vstopa upravičena glede na ravnanje pritožnika do ge. Y. decembra 2007. Kot je pravilno navedla pritožnica, je bila prepoved vstopa Y. v prostore IRMM v Geelu očitno neučinkovita, če bi jo bilo treba zaščititi pred njeno znanstveno kritiko, ko je javno zagovarjala svojo tezo v Gentu. Pritožnik prav tako pravilno poudarja, da mu prepoved vstopa prav tako ni mogla preprečiti pošiljanja nadaljnjih elektronskih sporočil ge. Y.

103. Glede na pomen obtožb proti pritožniku varuh človekovih pravic kljub temu meni, da je primerno podrobneje preučiti, kako je Komisija ocenila pritožnikovo ustrezno ravnanje.

104. Varuhinja človekovih pravic je po preučitvi dokumentov v spisu Komisije razumela, zakaj je Y. elektronska sporočila, naslovljena nanjo v zvezi z javno obrambo njene diplomske naloge, morda štela za nadlegovanje. Vendar pa tudi ugotavlja, da je pritožnik dosledno trdil, da je bil kot član javnosti in strokovnjak na ustreznem področju upravičen, da se udeleži javne obrambe teze gospe Y. Varuh človekovih pravic se v celoti zaveda dejstva, da je treba elektronska sporočila, ki jih je pritožnik poslal decembra 2007, obravnavati ob upoštevanju dogodkov, ki so se zgodili leta 2001. Priznava tudi možnost, da bi bilo mogoče akt, ki je kot tak popolnoma zakonit, glede na okoliščine, v katerih se izvaja, vseeno šteti za nadlegovanje. Nazadnje meni, da je sklicevanje Komisije na pomen zadevnega dogodka za Y. povsem upoštevno. Vendar je za odločitev o tem, katere ukrepe mora sprejeti Komisija, da bi zaščitila člana svojega osebja pred (domnevnim ali dejanskim) nadlegovanjem, kot je bilo že navedeno, treba pred ukrepanjem ugotoviti in upoštevati vsa ustrezna dejstva. Zdi se očitno, da to vključuje skrbno preučitev morebitnih pojasnil, ki jih predloži zadevna oseba. Vendar varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija do zdaj ni niti obravnavala argumenta pritožnika, čeprav je slednji ta argument navedel že v korespondenci z gospo R. konec leta 2007 in v začetku leta 2008.

105. Komisija je v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah trdila, da je lastnica rezultatov raziskave gospe Y. ter da je zato v institucionalnem interesu in dolžnosti, da te rezultate zaščiti. Varuh meni, da ni treba preučiti, ali je trditev Komisije o lastništvu utemeljena. Ugotoviti je treba, da je pritožnik Y. obvestil, da meni, da njeno delo vsebuje nekaj napak, in da ji je, če se z njim ne bi bila pripravljena osebno pogovoriti o zadevi, nameraval postaviti vprašanja v zvezi s tem na javno zagovor njene diplomske naloge. Varuh človekovih pravic očitno ne more ugotoviti, ali so bili ugovori pritožnika utemeljeni z znanstvenega vidika. Če pa ne, je težko razumeti, zakaj je morala Komisija sprejeti ukrepe za zaščito rezultatov raziskav gospe Y pred temi ugovori. Če pa so bili ugovori utemeljeni, je težko razumeti, zakaj je imela Komisija "dolžnost" zaščititi rezultate gospe Y. Varuh človekovih pravic bi namreč pričakoval, da bi znanstvena ustanova, kot je IRMM, nasprotno pozdravila take popravke, zlasti če bi imela v lasti rezultate zadevnih raziskav.

106. V zvezi z (iv) domnevnim ravnanjem pritožnika do drugih članov osebja IRMM leta 2001 je pregled spisa Komisije pokazal, da obstaja samo ena oseba, tj. g. X., na katero bi se lahko nanašale pripombe Komisije v zvezi s tem. Zdi se, da se je Y. leta 2001 obrnila na X., da se je ta nato soočil s pritožnikom in da je posledično prišlo do spora med tema osebama. Vprašljivo je, ali se lahko na podlagi dokazov iz spisa Komisije ravnanje pritožnika do g. X. v letu 2001 šteje za grožnjo. Tudi če bi domnevali, da je pritožnik leta 2001 grozil X., je treba upoštevati pritožnikovo izjavo, da je od takrat večkrat obiskal IRMM, ne da bi imel kakršne koli težave. Kot je bilo že navedeno, Komisija te izjave ni izpodbijala. Kolikor je razvidno iz spisa, se zdi, da med pritožnikom in g. X. po letu 2001 ni bilo sporov. Varuh človekovih pravic zato ne razume, kako bi bilo mogoče prepoved vstopa, sprejeto leta 2008, upravičiti s potrebo po zaščiti g. X. ali katerega koli drugega uradnika ali uslužbenca IRMM.

107. Varuh človekovih pravic je v zahtevi za dodatne informacije Komisiji postavil natančno vprašanje v zvezi s tem. Ugotavlja, da Komisija kljub temu ni dala jasnega odgovora na to osrednjo točko. Namesto tega je Komisija zgolj navedla, da je pritožnikovo ravnanje v zvezi z Y. leta 2007 pokazalo, da ni spremenil svojega prejšnjega ravnanja. Varuh človekovih pravic domneva, da je bila ta izjava namenjena namigovanju, da bi lahko pritožnik, ker je po navedbah Komisije leta 2001 grozil X., leta 2008 še naprej grozil tej osebi. Varuhu človekovih pravic se zdi jasno, da tako drastičen ukrep, kot je prepoved vstopa, ne more temeljiti na hipotetičnih špekulacijah, ki ne upoštevajo dejstva, da pritožnikovi obiski IRMM med letoma 2002 in 2007 očitno niso povzročili težav. Poleg tega, če je bil namen Komisije zaščititi gospoda X., bi pričakovali, da bo slišala njegova stališča. Vendar na podlagi rezultatov pregleda spisa Komisije ni mogoče sklepati, da je bilo opravljeno posvetovanje z g. X.

108. V zvezi z (v) nekaterimi „drugimi dogodki“, na katere se je Komisija sklicevala v svojem odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah, je treba opozoriti, da ni bilo nobenih navedb o tem, kakšni bi lahko bili ti dogodki. Če bi do takih dogodkov prišlo, bi se lahko pričakovalo, da so bili dokumentirani v spisu Komisije. Vendar predstavniki varuha človekovih pravic pri pregledu spisa niso našli nobenih dokazov v zvezi s takimi „drugimi dogodki“. Prav tako niso našle nobenega elementa, ki bi dokazoval, da je bila pred sprejetjem prepovedi vstopa opravljena ustrezna preučitev takih dogodkov. Varuh meni, da prepovedi vstopa zato ni mogoče upravičiti s sklicevanjem na te „druge dogodke“. Poleg tega meni, da obdolžitev osebe nadlegovanja na podlagi nedoločenih dogodkov ni združljiva z domnevo nedolžnosti, ki jo mora Komisija spoštovati.

109. Glede (vi) različnih splošnih premislekov, ki so bili predstavljeni, varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija trdila, da bi lahko prisotnost pritožnika v prostorih IRMM povzročila pomisleke glede varnosti osebja IRMM in da je bil njen ukrep previdnosten. Varuhinja človekovih pravic v celoti razume, da je mogoče in treba sprejeti preventivne ukrepe, da bi preprečili primere nadlegovanja. Vendar meni, da morajo taki ukrepi temeljiti na dejanskih elementih, na podlagi katerih je mogoče razumno zanesljivo domnevati, da bi do takega nadlegovanja sicer dejansko prišlo. Varuh človekovih pravic meni, da Komisija ni mogla dokazati, da je obstajala verjetnost, da bi pritožnik nadlegoval osebje, ki je delalo v IRMM, ko je bila leta 2008 sprejeta prepoved vstopa. Ker takih dokazov ni bilo, je bila prepoved vstopa očitno nesorazmerna.

110. Varuhinja človekovih pravic meni, da je primerno opozoriti, da je treba v vsakem primeru pred ukrepanjem v primerih, ko je oseba obtožena nadlegovanja, opraviti ustrezno oceno dejstev. Strinja se s pritožnikom, da je ta zahteva še posebej pomembna v primeru znanstvene ustanove, kot je IRMM. Varuh človekovih pravic obžaluje, da vsi dokazi, ki jih ima, kažejo na sklep, da v tem primeru ni prišlo do takšne objektivne in nevtralne ocene, ki bi ustrezno upoštevala tudi interese pritožnika. V teh okoliščinah je treba ravnanje Komisije prav tako šteti za nepošteno do pritožnika.

111. Glede na navedeno varuh človekovih pravic meni, da Komisija ni dokazala, da je bila prepoved vstopa, ki jo je leta 2008 sprejela v zvezi s pritožnikom, upravičena, sorazmerna in pravična. Trditev pritožnika, da bi jo bilo treba odpraviti, je zato utemeljena.

112. V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da bi mu morala Komisija pisno potrditi, da ni bilo razloga, da ga ne bi vključila v projekt Avogadro, varuh človekovih pravic ugotavlja, da se lahko Komisija dejansko svobodno odloči, s kom želi sodelovati pri določenem projektu. Če bi bilo treba pritožnikovo trditev razlagati tako, da od Komisije zahteva, da ga sprejme kot soizvajalca navedenega projekta, bi jo bilo zato treba zavrniti. Vendar varuh človekovih pravic meni, da pritožnik želi, da Komisija prizna, da obtožbe o nadlegovanju zoper njega ne ovirajo njegovega morebitnega sodelovanja v projektu Avogadro. S tega vidika varuh človekovih pravic meni, da njegove ugotovitve v zvezi s prepovedjo vstopa že zagotavljajo potrebna pojasnila. Zato nadaljnje preiskave v zvezi s trditvijo glede projekta Avogadro niso potrebne.

B. Postopek, ki ga Komisija uporablja v zvezi s prepovedjo vstopa

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

113. Pritožnik je trdil, da je bil postopek, ki ga je uporabila Komisija, nepravilen. Natančneje, trdil je, (i) da ob sprejetju odločbe ni bil obveščen o njej, (ii) da ni bil obveščen o razlogih, na katerih temelji odločba, (iii) da mu pred sprejetjem odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o obtožbah zoper njega, in (iv) da direktor IRMM ni ustrezno obravnaval njegove korespondence v zvezi s tem. Po navedbah pritožnika je Komisija kršila člene 14 (potrdilo o prejemu), 16 (pravica do zaslišanja), 18 (dolžnost obrazložitve), 19 (navedba možnosti pritožbe), 20 (obvestilo o odločitvi) in 22 (obravnava zahtev za informacije) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev. Pritožnik je trdil, (i) da bi moral biti podrobno obveščen o obtožbah zoper njega ter o vseh dokazilih in informacijah, (ii) da bi mu bilo treba dati možnost, da predloži pripombe o teh obtožbah, (iii) da bi bilo treba, če zadeve ne bi bilo mogoče pojasniti na podlagi njegovih pripomb, začeti ustrezno preiskavo in (iv) da bi se moral direktor IRMM, če bi se obtožbe zoper njega izkazale za neutemeljene, pisno opravičiti.

114. Komisija je v svojem mnenju trdila, da glede na pritožnikovo poročilo o nadlegovanju in grozečem vedenju ni priporočljivo, da bi ga obvestili ob sprejetju odločitve ali o razlogih zanjo, saj bi to lahko povzročilo njegov odziv, ki bi lahko imel nesrečne posledice za uslužbence. Poleg tega je navedla, da ji ni bilo treba "vsebinsko utemeljiti" razlogov za zavrnitev dostopa do njenih prostorov tretji osebi, zlasti kadar obstaja razlog za domnevo, da so uslužbenci Komisije izpostavljeni tveganju nadlegovanja ali groženj te osebe. Vendar je direktor IRMM v svojem dopisu z dne 4. septembra 2008 pritožnika obvestil, da „je vaša fizična prisotnost v prostorih IRMM v preteklosti povzročila težave in da je treba poklicne stike nadaljevati zunaj prostorov IRMM na druge načine“. Pritožnik je imel vse možnosti, da v zvezi s tem poda pripombe, in sicer v številnih dopisih, elektronski pošti in telefonskih pogovorih s Skupnim raziskovalnim središčem. Komisija je trdila, da pritožnika ni "obtožila".

115. Komisija je nadalje trdila, da trditev, da pritožnikova korespondenca ni bila obravnavana v skladu z Evropskim kodeksom dobrega upravnega ravnanja, ni podprta z dejstvi. Navedla je, da se določbe navedenega kodeksa odražajo tudi v Kodeksu dobrega upravnega ravnanja osebja Evropske komisije v odnosih z javnostjo[6] (v nadaljnjem besedilu: kodeks Komisije), ki ga je upoštevala. Pritožnik je med aprilom in junijem 2008 direktorju IRMM poslal pet elektronskih sporočil, na katera ni odgovoril. Vendar so bili odgovorjeni vsi dopisi pritožnika direktorju IRMM. Direktor IRMM je obžaloval, da ni odgovoril na elektronska sporočila. Vendar to ni bilo pomembno, saj je bila vsebina teh elektronskih sporočil popolnoma enaka vsebini pisem. Edina napaka je bila, da v dopisih ni bilo navedeno, da jih je treba obravnavati tudi kot odgovor na vzporedna elektronska sporočila. Vendar bi moralo biti to pritožniku v vsakem primeru očitno.

116. Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji trditvi. Poudaril je, da ga je Komisija šele v svojem mnenju o tej pritožbi obvestila, da prepoved vstopa temelji na obtožbah nadlegovanja in groženj. Pritožnik je trdil, da je treba potrdilo o prejemu poslati v dveh tednih od prejema dopisa in da to pravilo velja tudi za elektronska sporočila.

117. Varuh človekovih pravic je po preučitvi teh pripomb Komisijo pozval, naj mu predloži dodatne informacije v zvezi s to zadevo. Poudaril je, da je pravica do izjave pred sprejetjem odločb, ki posegajo v položaj, eden od temeljnih pojmov prava Skupnosti (glej člen 16 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev). Člen 20 zakonika določa, da je treba o odločbah, ki vplivajo na pravice ali interese posameznikov, te pisno obvestiti takoj, ko so sprejete. Člen 18 zakonika določa, da morajo biti v takih odločbah navedeni razlogi, na katerih temeljijo, pri čemer morajo biti jasno navedena ustrezna dejstva in pravna podlaga odločbe. Na prvi pogled se zdi, da v obravnavani zadevi ni bilo upoštevano nobeno od teh pravil. Varuhinja človekovih pravic je zato Komisijo prosila, naj pojasni, zakaj meni, da njeno ravnanje kljub temu ne pomeni nepravilnosti. V zvezi z načinom obravnave pritožnikovih elektronskih sporočil ali pisem direktorju IRMM je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da se je Komisija po njenem mnenju omejila na navedbo, da je ravnala pravilno in v skladu s svojim kodeksom. Varuhinja človekovih pravic je zato Komisijo pozvala, naj podrobno pojasni, zakaj meni, da je njeno ravnanje v skladu z načeli dobrega upravljanja.

118. Komisija se je v odgovoru v bistvu sklicevala na svoje mnenje.

119. Pritožnik je v svojih pripombah poudaril, da Komisija ni odgovorila na vprašanja varuha človekovih pravic.

Ocena varuha človekovih pravic

120. Varuh človekovih pravic obžaluje, da Komisija ni obravnavala vsebine vprašanj, ki ji jih je zastavil, in se je namesto tega sklicevala na svoje mnenje. Po mnenju varuha človekovih pravic je Komisija tako zapravila priložnost, da bi ponovno preučila svoj pristop in pokazala, da je pripravljena odgovoriti na argumente pritožnika.

121. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik pred sprejetjem prepovedi vstopa ni imel možnosti predložiti svojih pripomb. To pomeni očitno kršitev pravice do izjave in s tem člena 16 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev. Dejstvo, da je pritožnik lahko podal pripombe, potem ko je Komisija v dopisu z dne 4. septembra 2008 implicitno potrdila obstoj take prepovedi, te napake ne more odpraviti.

122. Komisija ne zanika, da pritožnik ob sprejetju prepovedi vstopa ni bil obveščen o njej, kar je v nasprotju s členom 20 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev. V utemeljitev te opustitve je navedla, da po njenem mnenju ni priporočljivo obvestiti pritožnika, saj bi to lahko povzročilo njegov odziv, ki bi lahko imel nesrečne posledice za uslužbence. Varuh človekovih pravic te razlage ne more sprejeti. Opozoriti je treba, da je pritožnik v zadevnem času delal v ZDA. Poleg tega mu je bil dostop do prostorov IRMM onemogočen prav zaradi prepovedi vstopa, za katero se je Komisija odločila, da ga ne bo opozorila. Zato je težko razumeti, kako bi kakršen koli odziv pritožnika lahko imel "nesrečne posledice" za člane njegovega osebja. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se je Komisija v zvezi s tem sklicevala na „evidenco pritožnika o nadlegovanju in grozečem vedenju“. Zato je mogoče, da se je Komisija bala možnosti, da bi se lahko, če bi pritožnika obvestila o prepovedi vstopa, ki jo je sprejela, ponovno obrnila na Y. in obnovila to, kar je Komisija štela za njegovo nadlegovanje zadnjenavedene. Varuhinja človekovih pravic se strinja, da je imela Komisija pravico sprejeti ukrepe za preprečitev takega ravnanja. Vendar meni, da nerazkritje ukrepa, ki posega v interese osebe, tej ne spada v kategorijo ukrepov, ki jih je v takem primeru mogoče zakonito sprejeti.

123. Glede na to, da pritožnik ob sprejetju prepovedi vstopa ni bil obveščen o prepovedi vstopa, iz tega sledi, da tudi ni bil obveščen o razlogih, na katerih je temeljil ta ukrep. To je bilo v nasprotju s členom 18 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev. Varuh človekovih pravic ne more sprejeti trditve Komisije, da njene odločitve ni bilo treba "vsebinsko utemeljiti". Kot je bilo že navedeno (glej točko 93), varuh človekovih pravic meni, da je očitno, da se lahko taka prepoved vstopa sprejme le, če za to obstaja dober razlog. Prav tako je očitno, da dobra upravna praksa zahteva, da je zadevna oseba obveščena o tem razlogu.

124. Varuh nadalje ugotavlja, da pritožnik zaradi neobveščanja o prepovedi vstopa in razlogih, na katerih je temeljila, tudi ni bil obveščen o možnostih pritožbe zoper to odločitev. To je bilo v nasprotju s členom 19 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev.

125. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da postopek, ki ga je uporabila Komisija, očitno ni bil v skladu z načeli dobrega upravljanja. To je primer nepravilnosti.

126. Pritožnik je trdil, (i) da bi moral biti podrobno obveščen o obtožbah zoper njega, (ii) da bi mu morala biti dana možnost, da poda pripombe o teh obtožbah, (iii) da bi bilo treba, če zadeve ne bi bilo mogoče razjasniti na podlagi njegovih pripomb, sprožiti ustrezno preiskavo in (iv) da bi moral v primeru, da se obtožbe zoper njega izkažejo za neutemeljene, prejeti opravičilo. Varuh človekovih pravic opozarja, da je ugotovil, da prepoved vstopa ni bila upravičena. V teh okoliščinah meni, da z eno izjemo zadevnih zahtevkov ni več treba obravnavati. Te trditve bi seveda ostale veljavne, če se Komisija ne bi strinjala z oceno varuha človekovih pravic glede upravičenosti prepovedi vstopa. Pomembni bi bili tudi v zvezi s prepovedjo vstopa, sprejeto za lokacijo Skupnega raziskovalnega središča v Ispri. Vendar, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, vprašanje, ali je bila ta prepoved vstopa upravičena, ni zajeto v tej preiskavi.

127. Pritožnik je trdil, da bi se morala Komisija opravičiti, če bi se obtožbe zoper njega izkazale za neutemeljene. Glede na to, da je zgornja preučitev pokazala, da prepoved vstopa ni bila upravičena in da je bil postopek, ki ga je Komisija uporabila v zvezi s tem sklepom, resno pomanjkljiv, varuh človekovih pravic meni, da bi bilo opravičilo v vsakem primeru primerno.

128. V zvezi z načinom, kako je Komisija obravnavala korespondenco, ki ji jo je poslal pritožnik, varuh človekovih pravic ugotavlja, da se pritožnikove pripombe osredotočajo na domnevno neodgovor na njegova elektronska sporočila. Varuh meni, da mu zato ni treba preučiti odločitve iz dopisa Komisije z dne 25. septembra 2008 o prekinitvi korespondence, ker so se pritožnikova elektronska sporočila in dopisi ponavljali. Vendar se zdi koristno dodati, da pritožniku skoraj ni mogoče očitati, da je ponovil svoja vprašanja, glede na to, da se je Komisija še naprej izogibala zagotavljanju zadovoljivega odgovora nanje.

129. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija ne zanika, da so elektronska sporočila, ki ji jih je pritožnik poslal 19. in 25. junija 2008, ostala neodgovorjena. Komisija se dejansko strinja, da skupno pet elektronskih sporočil, poslanih med aprilom in junijem 2008, ni bilo odgovorjenih. Kot je bilo že navedeno (glej točko 43 zgoraj), pa se zdi primerno, da se osredotočimo na dve elektronski sporočili, poslani junija 2008, ki sta bili izrecno navedeni v pritožbi. Kodeks Komisije določa, da je treba na elektronska sporočila odgovoriti „takoj“ ali, če so po svoji naravi enakovredna pismu, v enakih rokih, kot veljajo za pisma. V zvezi s pismi kodeks Komisije predvideva odgovor v 15 delovnih dneh. Če tak odgovor ni mogoč, je treba poslati dopis o zadržanju. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Komisija v tej zadevi ni spoštovala svojega kodeksa. Tudi če bi sprejeli, da imajo ta elektronska sporočila enako vsebino kot pritožnikova pisma, na katera je Komisija odgovorila, to, da Komisija ni odgovorila na elektronska sporočila, kljub temu ni bilo v skladu z dobro upravno prakso. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija v zvezi s tem izrazila obžalovanje. Vendar je treba upoštevati člen 12(3) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki določa: "Če pride do napake, ki negativno vpliva na pravice ali interese člana javnosti, se uradnik za to opraviči (...)". V obravnavanem primeru ni bilo podano nobeno tako opravičilo. Poleg tega je treba opozoriti, da je Komisija sicer izrazila obžalovanje, ker ni odgovorila na navedena elektronska sporočila, vendar je hkrati navedla, da to ni imelo nobenih posledic. Da pa bi bil zgolj izraz obžalovanja sprejemljiv, bi moral biti v vsakem primeru brez pridržkov in resničen.

130. Varuh človekovih pravic zato ugotavlja, da dejstvo, da Komisija ni odgovorila na pritožnikova elektronska sporočila z dne 19. in 25. junija 2008, pomeni nadaljnji primer nepravilnosti.

C. Glede domnevnega neobveščanja pritožnika o prepovedi vstopa v prostore JRC v Ispri

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

131. Pritožnik je trdil, da ga Komisija ni obvestila o dejstvu, da so se njegove službe v Ispri odločile, da mu preprečijo vstop v njihove prostore.

132. Komisija je v svojem odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic za mnenje o tej trditvi menila, da argumenti, ki jih je navedla v zvezi s prepovedjo vstopa IRMM v Geelu, veljajo tudi za navodila, da se mu ne dovoli vstop na območje v Ispri.

133. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da pojasnila Komisije niso zadostna. Ni imel in ni imel razlogov za vstop v prostore JRC v Ispri. Trditve, ki jih je Komisija navedla v zvezi s potrebo po izogibanju varnostnim tveganjem, se torej niso uporabile.

Ocena varuha človekovih pravic

134. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se pritožnikova trditev nanaša le na domnevno neobveščanje o prepovedi vstopa v prostore JRC v Ispri in ne na vprašanje, ali je bila ta prepoved upravičena ali ne.

135. V zvezi z vprašanjem obveščanja je varuh človekovih pravic že ugotovil, da neobveščanje pritožnika o prepovedi vstopa v prostore IRMM v Geelu pomeni nepravilnost. Enak sklep velja za to, da Komisija pritožnika ni obvestila o prepovedi vstopa v prostore JRC v Ispri.

136. Varuh človekovih pravic z začudenjem ugotavlja, da je Komisija to prepoved prvič omenila, ko so njeni predstavniki pregledali njen spis. Varuh človekovih pravic meni, da takšno tajno ravnanje ni vredno institucije, kot je Komisija.

D. Zatrjevano obrekovanje, ki izhaja iz dopisa z dne 4. septembra 2008

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

137. Pritožnik je trdil, da je Komisija ravnala napačno in obrekljivo, ko je dopis z dne 4. septembra 2008 posredovala osebam v PTB in ni sprejela popravnih ukrepov, čeprav jo je k temu pozval. Trdil je, da bi bilo treba pisno umakniti obrekljivo izjavo iz dopisa z dne 4. septembra 2008, da bi mu bilo treba predložiti opravičilo in da bi bilo treba zadevo pojasniti v dopisu, ki bi ga poslali PTB.

138. Komisija je v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic za mnenje o tej trditvi navedla, da njeno mnenje o prvotni pritožbi vsebuje dovolj elementov za utemeljitev trditve iz njenega dopisa z dne 4. septembra 2008. Pritožnik je bil seznanjen s temi elementi, kar je bilo potrjeno v več dopisih, ki jih je leta 2001 naslovil na takratnega direktorja IRMM. Komisija je trdila, da zadevna izjava v nobenem primeru ni obrekljiva. Dodala je, da je pritožnik trdil, da ima pooblastilo PTB za sodelovanje z IRMM v zvezi s projektom Avogadro. Vendar ni nikoli dokazal, da mu je bil tak mandat dejansko podeljen. Zato je direktor IRMM prepisal svoj dopis z dne 4. septembra 2008 tako svojemu korespondentu za odločitve vodstva kot znanstvenemu vodji projekta Avogadro pri PTB. Poleg tega je pritožnik vprašanje, na katerega se nanaša njegova sedanja trditev, izpostavil šele v dopisu z dne 22. maja 2009. Komisija je opozorila tudi na elektronsko sporočilo, ki ga je pritožnik 23. septembra 2008 poslal generalnemu direktorju Skupnega raziskovalnega središča. To elektronsko sporočilo vsebuje naslednji odlomek: „Ne more biti v interesu [direktorja IRMM], da se še naprej širi bralstvo korespondence. Navsezadnje bi se mi to lahko celo zdelo sprejemljivo (...).“

139. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da bi bila logična rešitev, če bi Komisija dvomila o njegovem mandatu, zahtevati pojasnila od PTB. Namen dopisa z dne 4. septembra 2008 pa je bil, da se ga obrekuje. Pritožnik je dodal, da je bilo njegovo elektronsko sporočilo z dne 23. septembra 2008 napačno razloženo in da mu sploh ni bilo „dogovorjeno“, da je direktor IRMM poslal njegov dopis tretjim osebam. Poudaril je tudi, da je vprašanje svoje sedanje trditve že izpostavil v dopisu z dne 18. septembra 2008, naslovljenem na direktorja IRMM, in v elektronskem sporočilu generalnemu direktorju JRC z dne 23. septembra 2008.

Ocena varuha človekovih pravic

140. V zvezi s trditvijo Komisije, da je pritožnik zadevni ugovor vložil prepozno, varuh človekovih pravic ugotavlja, da nima podlage. Kot je pojasnil pritožnik, je na zadevno vprašanje opozoril Komisijo že septembra 2008.

141. Prvo vprašanje, ki ga je treba obravnavati tukaj, je torej, ali je bila ustrezna izjava Komisije v dopisu z dne 4. septembra 2008, tj. da je pritožnikova "fizična prisotnost v prostorih IRMM v preteklosti povzročila težave", pravilna.

142. Pritožnik je pravilno ugotovil, da se zdi, da doslej ni bil izveden noben ustrezen postopek za oceno resničnosti obtožb o nadlegovanju in grozečem vedenju zoper njega. Glede na potrebo po zaščiti domneve nedolžnosti se torej ne bi bilo pravilno sklicevati na ravnanje pritožnika na način, ki bi pomenil, da je bilo že ugotovljeno, da gre za nadlegovanje. Sklicevanje Komisije v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah na "evidenco pritožnika o nadlegovanju in grozečem vedenju" je zato očitno neprimerno. Vendar varuh človekovih pravic ugotavlja, da v pismu z dne 4. septembra 2008 ni nobenega takega sklicevanja, temveč je v njem navedeno le, da je „fizična prisotnost“ pritožnika v preteklosti povzročila „težave“. Res je, da je pritožnik trdil, da težave, ki so se pojavile, niso bile ali niso bile v celoti njegova odgovornost in da je podal nekaj pripomb glede ravnanja gospe Y. v zvezi s tem. Vendar ostaja dejstvo, da se je takratni direktor IRMM po preučitvi dejstev odločil, da pritožnikovega bivanja v IRMM ne bi smeli podaljšati po izteku njegove prvotne pogodbe. Varuh človekovih pravic meni, da formulacije, ki jo je Komisija uporabila v dopisu z dne 4. septembra 2008, ni mogoče šteti za nezdružljivo s tem, kar se je dejansko zgodilo.

143. Res je, da bi uporaba nepretrganega preteklega napetega obdobja v tem okviru lahko nakazovala, da se zadevne težave še vedno nadaljujejo. To se ni zgodilo, kot so pokazali pogosti obiski pritožnika v IRMM po letu 2001. Vendar je vprašljivo, ali bi bila taka kratkotrajna jezikovna razlaga v obravnavanem primeru primerna. Varuh človekovih pravic v vsakem primeru meni, da pritožnik ni dokazal, da je bila zadevna pripomba podana z obrekovalnim namenom. Zgolj dejstvo, da je bil dopis z dne 4. septembra 2008 prepisan dvema osebama pri PTB in torej zunaj Komisije, ne dokazuje obstoja takega namena, saj obstajajo druga možna pojasnila. Komisija se je namreč sklicevala na dejstvo, da je pritožnik trdil, da je od PTB dobil pooblastilo v zvezi s projektom Avogadro, in da se je zato odločila, da bo prepisala svoj dopis osebam pri PTB, odgovornim za ta projekt. Varuh ugotavlja, da se pismo z dne 4. septembra 2008 dejansko nanaša na pooblastilo, ki naj bi ga pritožniku podelila PTB.

144. Preučiti je torej treba še, ali je Komisija dejansko lahko prepisala svoj dopis z dne 4. septembra 2008, naslovljen na osebe pri PTB. Varuhinja človekovih pravic meni, da temu očitno ni bilo tako. Komisija se je v dopisu sklicevala na težave v IRMM, ki jih je povzročil pritožnik, in na odločitev, da pritožniku ne dovoli več vstopa v prostore IRMM. Glede na to, da bi taka izjava verjetno vplivala na ugled pritožnika, bi jo Komisija lahko kopirala tretjim osebam le, če bi za to obstajal dober razlog. Vendar je edina razlaga, ki jo je v zvezi s tem ponudila Komisija, ta, da mandat, za katerega je pritožnik trdil, da ga je prejel od PTB, ni bil jasno določen. Če bi Komisija dvomila o tem pooblastilu, bi se lahko kljub temu, kot je pravilno ugotovil pritožnik, obrnila na PTB z zahtevo po pojasnilih. Vendar se zaradi kakršne koli take potrebe po dodatnih informacijah o pooblastilu ni bilo treba sklicevati na težave, ki jih je po mnenju Komisije povzročila prisotnost pritožnika v IRMM.

145. Da bi Komisija upravičila svoje ravnanje, se je sklicevala tudi na pripombo pritožnika v elektronskem sporočilu z dne 23. septembra 2008. Varuh človekovih pravic je po preučitvi zadevnega odlomka vseeno ugotovil, da nima pomena, ki mu ga je pripisala Komisija. Koristno je opozoriti, da pritožnik v istem dopisu izraža prepričanje, da izjave direktorja IRMM v zvezi s tretjimi osebami v dopisu z dne 4. septembra 2008 pomenijo obrekovanje.

146. V teh okoliščinah posredovanje dopisa z dne 4. septembra 2008 tretjim osebam brez utemeljenega razloga ni bilo v skladu z načeli dobrega upravljanja. To je še en primer nepravilnosti.

147. Glede na navedeno Varuh meni, da je upravičena tudi pritožnikova zahteva za opravičilo. V zvezi s trditvijo, da je treba zadevo pojasniti v dopisu, ki se pošlje PTB, je treba opozoriti, da varuh človekovih pravic meni, da sklicevanje v dopisu z dne 4. septembra 2008 na težave, ki jih je povzročil pritožnik, ni nezdružljivo z dejanskimi dogodki. Vendar bi lahko bil ugled pritožnika ogrožen tudi z obvestilom PTB o tem, da je bil pritožniku prepovedan vstop v prostore IRMM. Glede na to, da varuhinja človekovih pravic meni, da ta prepoved vstopa ni upravičena in bi jo bilo treba odpraviti, v spodnjem osnutku priporočila poziva Komisijo, naj obvesti PTB takoj, ko prekliče svojo odločitev.

E. Osnutek priporočila

Varuh človekovih pravic je na podlagi svojih preiskav v zvezi s to pritožbo Komisiji predložil naslednji osnutek priporočila:

Komisija bi morala:

- odpravi prepoved vstopa, ki je bila pritožniku naložena v zvezi z IRMM v Geelu;

- se opraviči pritožniku, ker je sprejel to prepoved vstopa, zaradi pomanjkljivosti v postopku v zvezi s to odločitvijo in ker pritožnika ni obvestil o svoji odločitvi, da mu prepove vstop v prostore Skupnega raziskovalnega središča v Ispri;

- se opraviči pritožniku, ker je prepisal svoj dopis z dne 4. septembra 2008 dvema osebama v PTB; in

- obvesti ti dve osebi na PTB, da je bila prepoved vstopa v zvezi z IRMM v Geelu odpravljena.

Institucija in pritožnik bosta obveščena o tem osnutku priporočila. V skladu s členom 3(6) statuta evropskega varuha človekovih pravic institucija pošlje podrobno mnenje do 30. junija 2010. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje osnutka priporočila in opis, kako je bilo izvedeno.

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

V Strasbourgu, 17. marca 2010

---

[1] Sklep Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic (94/262/ESPJ, ES, Euratom), UL L 113, str. 15.

[2] Kodeks je na voljo na spletišču varuha človekovih pravic (http://www.ombudsman.europa.eu).

[3] C(2006) 1624/3.

[4] Glej na primer zadevo 224/87, Koutchoumoff proti Komisiji, Recueil 1989, str. 99, točki 15 in 16; Zadeva T-5/92, Tallarico proti Parlamentu, Recueil 1993, str. II-477, točka 31; in zadevo T-136/98, Campogrande proti Komisiji, RecFP, str. I-A-267 in II-1225, točka 42).

[5] Vprašanje bo treba podrobneje obravnavati v nadaljevanju v okviru preučitve trditev pritožnika v zvezi z dopisom Komisije z dne 4. septembra 2008.

[6] Kodeks Komisije je priložen Poslovniku Komisije (UL 2000, L 308, str. 32).