Zadeva se je nanašala na odločitev Evropske komisije, da nekatere stroške, ki jih je prijavila nevladna organizacija, ki je sodelovala v projektu za boj proti rasizmu nad Romi, ki ga je financirala EU, šteje za neupravičene. Pritožnik je trdil, da Komisija ni ustrezno preučila dokazov, preden je ugotovila, da so bili stroški neupravičeni.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da Komisija ni ravnala nepravilno.

Na konferenci evropske mreže varuhov človekovih pravic, ki je potekala 19. in 20. junija 2017, so nekateri varuhi človekovih pravic, ki so sodelovali v delovni skupini za migracije, izrazili zaskrbljenost glede praktične uporabe posebnega odstopanja iz tretjega pododstavka člena 12(1) direktive o združitvi družine (v nadaljnjem besedilu: Direktiva)[1].

Zlasti se lahko države članice odločijo, da ne bodo uporabile odstopanja od zahtev [2], določenih za uveljavljanje pravice do združitve družine [3], če je prošnja za združitev družine vložena po izteku treh mesecev [4] od priznanja statusa begunca.

Po razpravi delovne skupine so službe belgijskega zveznega varuha človekovih pravic v elektronskem sporočilu z dne 18. oktobra 2017 pojasnile, da belgijska zakonodaja presega minimalno obdobje treh mesecev, določeno v Direktivi [5], in uporablja 12-mesečni rok za uporabo odstopanja.

Vendar je belgijski zvezni varuh človekovih pravic na podlagi prejetih pritožb ugotovil, da se lahko družinski člani beguncev v Belgiji srečujejo s praktičnimi težavami, ki jim preprečujejo, da bi prošnjo vložili v dvanajstih mesecih po priznanju statusa begunca sponzorju. Te težave so bile prvotno obravnavane leta 2015 ^[6]. Zato lahko družinski člani beguncev vlogo vložijo neposredno, če predložijo dokazilo o svoji identiteti, izpolnijo obrazec vloge za izdajo vizuma in na koncu plačajo vizumske takse (njihov spis se lahko izpolni pozneje).

Vendar so se po navedbah belgijskega zveznega varuha človekovih pravic na konzularnih predstavništvih in na njih še vedno pojavljale nekatere težave, na primer zaradi:

(1) konzularna predstavništva ustreznih informacij ne navedejo vedno na svoji spletni strani ali v spremnih dokumentih za begunce.

(2) družinskih članov beguncev, ki stopijo v stik s konzularnimi predstavništvi, ne obveščajo vedno aktivno, da lahko prošnjo vložijo neposredno.

(3) prosilci za vizum se včasih srečujejo z velikimi zamudami pri pridobivanju sestanka z veleposlaništvom (zaradi pomanjkanja upravnih zmogljivosti, kar ima za posledico resne organizacijske omejitve).

(4) uveljavljanje ugodnih pravil je odvisno od tega, ali je veleposlaništvo seznanjeno s temi pravili in organizacijskimi omejitvami.

(5) reševanje primerov, v katerih je iztek roka posledica dejanj (ali neukrepanja) veleposlaništva, je težavno, saj imata ministrstvo za zunanje zadeve in urad za priseljevanje nasprotujoča si stališča o zadevi.

Da bi rešil te težave, je belgijski zvezni varuh človekovih pravic želel Komisijo povprašati o morebitni ugodnejši razlagi Direktive.

Poizvedba

V poizvedbi, ki jo je Evropski varuh človekovih pravic posredoval Komisiji, je bilo instituciji postavljeno vprašanje, ali lahko potrdi, da njena (ugodna) razlaga trimesečnega roka (predvidenega v tretjem pododstavku člena 12(1) Direktive 2003/86/ES), podanega v Sporočilu Komisije iz leta 2014 [7], ki vsebuje smernice za države članice o tem, kako uporabljati Direktivo [8], še vedno velja glede na zaostritev begunske krize od leta 2014 in razmeroma majhen delež prosilcev za azil, za katere se zdi, da so jim države članice do zdaj priznale status begunca.

Odgovor Komisije

Komisija je 20. decembra 2017 odgovorila na vprašanje.

Komisija je potrdila, da se izjava iz njenega sporočila iz leta 2014 o smernicah za uporabo Direktive še vedno uporablja. Obširno je navedla oddelek 6.1.3 sporočila.

Komisija je dodala, da je v evropski agendi o migracijah iz maja 2015 [9] poudarila, da bi morale države članice v odziv na človeške tragedije med migracijsko krizo vzporedno s preselitvijo uporabiti druge zakonite poti, ki so na voljo osebam, ki potrebujejo zaščito. Te vključujejo „zasebna/nevladna sponzorstva in humanitarna dovoljenja ter klavzule o združitvi družine“. Komisija je sklenila, da navedena izjava dokazuje, da se stališče Komisije o vprašanjih združitve družine beguncev ni spremenilo zaradi zaostritve begunske krize.

Nazadnje se je Komisija sklicevala na poročilo o nedavni študiji Evropske migracijske mreže (EMN), ki vsebuje pregled razmer v različnih državah članicah glede časovnega okvira, v katerem bi bilo treba vložiti prošnje za lažjo združitev družine za begunce [10]. 

Odgovor Komisije je bil belgijski zvezni varuhinji človekovih pravic poslan 9. januarja 2018.

Povratne informacije

Belgijski zvezni varuh človekovih pravic na odgovor Komisije ni podal nobenih pripomb.

Zaključni postopek

Glede na vsebino odgovora (tj. da je Komisija potrdila izjavo iz sporočila iz leta 2014) in dejstvo, da belgijski zvezni varuh človekovih pravic ni predložil nobenih pripomb, je bilo sklenjeno, da je bilo vprašanje, izpostavljeno v poizvedbi, ustrezno obravnavano.

[1] Direktiva Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL L 251, 3.10.2003, str. 12).

[2] Te zahteve so: (i) ustrezna nastanitev za družino, (ii) zdravstveno zavarovanje ter (iii) zadostna stalna in redna sredstva.

[3] Upoštevni del prvega pododstavka člena 12(1) se glasi: „Z odstopanjem od člena 7 države članice od begunca in/ali njegovega(-ih) družinskega(-ih) člana(-ov) ne zahtevajo, da v zvezi s prošnjami, ki se nanašajo na družinske člane iz člena 4(1), predloži(-jo) dokaz, da begunec izpolnjuje zahteve iz člena 7.“

[4] Upoštevni del tretjega pododstavka člena 12(1) se glasi: „Države članice lahko zahtevajo, da begunec izpolnjuje pogoje iz člena 7(1), če prošnja za združitev družine ni vložena v treh mesecih po priznanju statusa begunca“ (poudarek dodan).

[5] Člen 10, §2, peta alinea, zakona z dne 15. decembra 1980 o vstopu, bivanju, naselitvi in odstranitvi tujcev (Belgija).

[6] Belgijski varuh človekovih pravic je navedel naslednje praktične nedoslednosti, ki sta jih leta 2015 obravnavala ministrstvo za zunanje zadeve in urad za priseljevanje: (1) Belgijska veleposlaništva od prosilcev zahtevajo, da legalizirajo vse svoje dokumente, preden zaprosijo za združitev družine, kar je zamudno. (2) Belgijski varuh človekovih pravic je opazil, da so imeli družinski člani resne težave pri pridobivanju vseh dodatnih dokumentov, ki jih veleposlaništvo potrebuje za evidentiranje vloge.

[7] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o smernicah za uporabo Direktive 2003/86/ES o pravici do združitve družine, COM(2014) 210 final.

[8] COM(2014) 210, 6.1.3: „Člen 12(1), tretji pododstavek, državam članicam omogoča, da od begunca zahtevajo izpolnjevanje pogojev iz člena 7(1), če prošnja za združitev družine ni vložena v treh mesecih po priznanju statusa begunca. Begunci se v tem časovnem okviru pogosto soočajo s praktičnimi težavami, ki lahko pomenijo praktično oviro za združitev družine. Zato Komisija meni, da je dejstvo, da večina držav članic ne uporablja te omejitve, najustreznejša rešitev.

Če pa se države članice odločijo za uporabo te določbe, Komisija meni, da bi morale pri ocenjevanju posamezne vloge kot enega od dejavnikov upoštevati objektivne praktične ovire, s katerimi se sooča prosilec. Poleg tega, čeprav lahko države članice v skladu s členoma 11 in 5(1) same določijo, ali naj prošnjo vloži sponzor ali družinski član, lahko poseben položaj beguncev in njihovih družinskih članov to še posebej oteži ali onemogoči.

Zato Komisija meni, da bi morale države članice, zlasti pri uporabi roka, sponzorju omogočiti, da vloži prošnjo na ozemlju države članice, da se zagotovi učinkovitost pravice do združitve družine. Nazadnje, če se prosilec sooča z objektivnimi praktičnimi ovirami pri izpolnjevanju trimesečnega roka, Komisija meni, da bi mu morale države članice dovoliti, da vloži delno prošnjo, ki jo je treba izpolniti takoj, ko so dokumenti na voljo ali je sledenje uspešno zaključeno. Komisija prav tako poziva države članice, naj pravočasno in na razumljiv način zagotovijo jasne informacije o združitvi družine za begunce (na primer, ko se jim prizna status begunca).“

[9] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Evropska agenda o migracijah (COM(2015) 240).

[10] Poročilo je na voljo na: https://ec.europa.eu/home-affairs/sites/homeaffairs/files/00_family_reunification_sr_final.pdf

Zadeva se je nanašala na obravnavo pritožbe s strani Komisije v zvezi z izključitvijo pritožnika iz mreže strokovnjakov zaradi njegovega domnevno neprimernega ravnanja. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je bil splošni odziv Komisije na obtožbe zoper pritožnika neustrezen. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija ni opravila temeljite, objektivne in nevtralne ocene dejstev. Varuhinja človekovih pravic je nato predlagala rešitev, ki jo je Komisija zavrnila. Varuhinja človekovih pravic se je zato odločila, da primer zaključi z ugotovitvijo nepravilnosti s strani Komisije.

Pritožbo je vložilo nemško podjetje, ki deluje na področju naravoslovja, kulturnih ved in medicine. Nanašal se je na projekt EU, ki se je ukvarjal z razumevanjem mehanizmov nadzora nad celičnim ciklom in iskanjem možnih rešitev za bolezni, povezane s celičnim ciklom. Po reviziji projekta se je Komisija odločila, da nekaterih stroškov ne bo štela za upravičene. Pritožnik je tej odločitvi nasprotoval in trdil, da je bil način, na katerega so Komisija in njeni revizorji obravnavali revizijo, nepravilen, nepošten in ni bil v skladu z dobro upravno prakso. Varuhinja človekovih pravic se je pozanimala o teh vprašanjih in ni ugotovila nepravilnosti pri ravnanju Komisije.

Zadeva se je nanašala na način, na katerega je agencija ENISA prerazporedila naloge in izvedla spremembe v delovnem okolju pritožnika, ki je uslužbenec agencije ENISA. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in predlagala sporazumno rešitev, ki je ENISA ni sprejela. Varuhinja človekovih pravic je nato pripravila osnutek priporočil, v katerih je agencijo ENISA pozvala, naj: 1) prizna, da se pred sprejetjem odločitev o prerazporeditvi ni posvetoval s pritožnikom, (b) ni obrazložil svojih ukrepov, (c) ni ustrezno sporočil svojih odločitev o prerazporeditvi, (d) ni odgovoril na pritožnikove ustrezne zahteve in (e) ni ustrezno upošteval pritožnikove blaginje; 2) da se pritožniku opraviči; plačilo ex gratia v višini 1000 EUR pritožniku; in 4) da se varuh človekovih pravic uradno zaveže, da v prihodnje ne bo storil takih nepravilnosti. Agencija ENISA je sprejela osnutek priporočil varuhinje človekovih pravic in sprejela ukrepe za njihovo izvajanje. Zato je varuhinja človekovih pravic primer zaključila.