Pritožnik, neprofitna organizacija s sedežem v Belgiji, je sodeloval v projektu, ki ga je financirala EU in je bil namenjen reševanju težav, s katerimi se soočajo starejši pri uporabi rešitev IKT. Pri finančni reviziji je bilo ugotovljeno, da je sistem, ki ga pritožnik uporablja za evidentiranje delovnega časa, nezanesljiv. Zato je Komisija od pritožnika poskušala izterjati več kot 85 000 EUR.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da so revizorji priznali, da je bilo delo, ki ga je pritožnik opravil v zvezi z dvema specifičnima „rezultatoma“, legitimno, prav tako pa tudi zadevni delovni čas. Zato je menila, da Komisija ni bila upravičena zavrniti stroškov za osebje, povezanih s tem delom. Zato je Komisiji priporočila, naj ustrezno zmanjša znesek, ki ga želi izterjati.

Komisija je v celoti sprejela priporočilo varuhinje človekovih pravic in se strinjala z zmanjšanjem zneska, ki ga je treba izterjati, za skoraj 37 000 EUR. Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic zadevo zaključila. Vendar varuhinja človekovih pravic nadaljuje z ločeno preiskavo v zvezi z izterjavo sredstev v zvezi z drugimi „rezultati“.

Zadeva se je nanašala na oceno Sodišča Evropskih skupnosti o dveh razpisih za storitve pravnega prevajanja. Pritožnik, ki je bil neuspešen ponudnik, je trdil, da razpisni postopek ni izpolnjeval standardov dobrega upravljanja, ker (i) ocena ponudb ni bila ustrezno dokumentirana, (ii) ni bilo možnosti zahtevati notranje upravne revizije in (iii) ni zagotavljal anonimnosti.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal in ugotovil, da Sodišče ni storilo nepravilnosti. Vendar je varuhinja človekovih pravic Sodišču predlagala tri izboljšave, in sicer, da (i) od notranjih ocenjevalcev zahteva, da podpišejo in datirajo ocenjevalne liste preizkusov, (ii) vzpostavi mehanizem notranje revizije za obravnavanje pritožb neuspešnih vložnikov in (iii) anonimizira preizkuse ponudnikov za namene ocene, ki jo notranji ocenjevalci opravijo med postopkom ocenjevanja.

Pritožnik, združenje za certificiranje pravične trgovine, je Komisijo pozval, naj izda sklep ali neuradni dopis z neformalnimi navodili v zvezi z združljivostjo njegovih poslovnih praks s pravili EU o konkurenci. Potem ko je Komisija zavrnila pritožnikovo zahtevo, je pritožnik zaprosil za dostop javnosti do spisa Komisije. Pritožnik je izpodbijal odločitev Komisije, da ne odobri popolnega dostopa do svoje notranje korespondence in notranjega obvestila.

Varuhinja človekovih pravic je med preiskavo izrazila svoje predhodno stališče, da je Komisija prikrila več informacij, kot je bilo nujno potrebno. Varuhinja človekovih pravic je zadovoljna, da je Komisija ponovno preučila zadevne dokumente in sklenila odobriti širši dostop. Zato meni, da je zadeva rešena.

Pritožnik, ki je sodeloval v postopku zaposlovanja EPSO, datuma opravljanja računalniško podprtega testa ni rezerviral v predpisanem roku, zato je bil izključen iz postopka. Pritožnik je trdil, da mu urad EPSO ni poslal vabila k prijavi na test. EPSO je vztrajal, da je bilo poslano vabilo. Preiskovalna skupina varuha človekovih pravic je pregledala spis urada EPSO in ni odkrila nobenih tehničnih težav, zaradi katerih pritožniku ne bi bilo mogoče pravočasno poslati samodejnega povabila na opravljanje računalniško podprtega testa. Varuhinja človekovih pravic zato ni ugotovila nepravilnosti pri delovanju urada EPSO.

Ta zadeva se je nanašala na domnevno nezakonito in/ali nepošteno odločitev delegacije EU v Armeniji, da prekine pogodbo o dodelitvi nepovratnih sredstev v zvezi s projektom, ki se izvaja v Armeniji in Jordaniji, v škodo pritožnika, italijanske nevladne organizacije, dejavne na področju razvojnega sodelovanja. Varuhinja človekovih pravic je po skrbni oceni vseh dejstev in argumentov sklenila, da je bila obrazložitev delegacije za sklep o odpovedi nepopolna. Varuhinja človekovih pravic je zato predlagala, naj Komisija v svoji nadzorni vlogi nad delegacijami EU pritožniku zagotovi celovitejšo razlago razlogov za zaključek projekta.

Komisija je v odgovor na predlog varuha človekovih pravic izjavila, da je delegacija pri odločanju o odpovedi pogodbe upoštevala vse pomembne dejavnike. Vendar je priznalo, da pojasnilo za odpoved nepovratnih sredstev morda ni bilo dovolj izčrpno. Zato je varuhu človekovih pravic posredovala dopis, ki ga je delegacija poslala pritožniku in v katerem je pojasnila vse dejavnike, ki jih je upoštevala pri svoji oceni.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je Komisija sprejela ukrepe za rešitev zadeve, zato se je odločila, da zadevo zaključi.

Ta zadeva se je nanašala na domnevno nezakonito in/ali nepošteno odločitev delegacije EU v Armeniji, da prekine pogodbo o dodelitvi nepovratnih sredstev v zvezi s projektom, ki se izvaja v Armeniji in Jordaniji, v škodo pritožnika, italijanske nevladne organizacije, dejavne na področju razvojnega sodelovanja. Varuhinja človekovih pravic je po skrbni oceni vseh dejstev in argumentov sklenila, da je bila obrazložitev delegacije za sklep o odpovedi nepopolna. Varuhinja človekovih pravic je zato predlagala, naj Komisija v svoji nadzorni vlogi nad delegacijami EU pritožniku zagotovi celovitejšo razlago razlogov za zaključek projekta.

Komisija je v odgovor na predlog varuha človekovih pravic izjavila, da je delegacija pri odločanju o odpovedi pogodbe upoštevala vse pomembne dejavnike. Vendar je priznalo, da pojasnilo za odpoved nepovratnih sredstev morda ni bilo dovolj izčrpno. Zato je varuhu človekovih pravic posredovala dopis, ki ga je delegacija poslala pritožniku in v katerem je pojasnila vse dejavnike, ki jih je upoštevala pri svoji oceni.

Ne glede na to, da je pritožnica izrazila nezadovoljstvo z odgovorom Komisije na njen predlog za sporazumno rešitev, je varuhinja človekovih pravic menila, da je Komisija sprejela ukrepe za rešitev zadeve. Zato se je odločila, da zadevo zaključi.

Pritožbo proti Komisiji je vložil predstavnik skupine državljanov, ki je predložila evropsko državljansko pobudo. Nanašala se je na sistem za spletno zbiranje podpisov in gostovanje takih sistemov na strežnikih Komisije, pa tudi na možnosti za spremembo evropske državljanske pobude po tem, ko je bila predložena v prijavo. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi veljavne zakonodaje ugotovila, da je stališče Komisije razumno. Zato je sklenila, da Komisija ni ravnala nepravilno. Varuhinja človekovih pravic je pripomnila, da verjame, da bo Komisija upoštevala njena stališča pri reviziji uredbe o evropski državljanski pobudi leta 2015.

Varuhinja človekovih pravic je predlagala, da bi lahko Komisija takoj, ko predhodna ocena predlagane pobude pokaže, da pobuda ne izpolnjuje meril za prijavo, če jo organizator obvesti, da želi uporabiti svoj sistem spletnega zbiranja, o tem čim prej obvestila organizatorja, da bi se izognili nepotrebnim finančnim in organizacijskim prizadevanjem organizatorja.

Zadeva se je nanašala na pravičnost izterjave dela finančnega prispevka Evropske komisije pritožniku, tj. podjetju, v okviru projekta, ki ga je financirala EU. Komisija je priznala, da je pri izračunu zneska, ki ga je treba izterjati, storila nekaj napak, in se opravičila. Prav tako se je odpovedala delu svojega zahtevka za „likvidno odškodnino“, saj je menila, da bi bil nesorazmeren. V teh okoliščinah je varuhinja človekovih pravic menila, da ni bilo tekočih nepravilnosti, in ni sprejela nadaljnjih ukrepov.

Pritožnik, nosilec živilske dejavnosti, je želel, da se njegov izdelek označi z zdravstveno trditvijo v zvezi z zmernostjo apetita in izgubo telesne teže. Zato je svojo zdravstveno trditev predložila ustreznim nacionalnim organom, ki so jo nato predložili Komisiji v oceno Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA) v skladu s postopkom odobritve iz Uredbe 1924/2006. Vendar je bila zdravstvena trditev zaradi napake nacionalnih organov umaknjena s seznama, ki je bil poslan Komisiji. Naknadno zahtevo nacionalnih organov Komisiji za ponovno vključitev zdravstvene trditve na seznam, predložen Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA), je Komisija zavrnila. Pritožnik se je obrnil na varuha človekovih pravic in trdil, da je Komisija napačno zavrnila to zahtevo. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da so bili razlogi Komisije za njeno zavrnitev pravilni. Ugotovila je, da Komisija ni ravnala nepravilno, in zaključila zadevo.

Pritožba v tej zadevi je bila, da je Evropska komisija ravnala nepošteno, ko je poskušala izterjati del finančne podpore za projekt, ki ga je financirala EU. Pritožnik je bil neprofitna organizacija in je izjavil, da ne more izpolniti pogojev za vračilo, ki jih je določila Komisija. Varuh človekovih pravic je po obravnavi pritožbe, vložene oktobra 2012, Komisiji predlagal sporazumno rešitev tega vprašanja. Varuhinja človekovih pravic je predlagala, da bi Komisija podaljšala obdobje, v katerem bi moral pritožnik vrniti denar, in da bi Komisija razmislila tudi o opustitvi zahteve, da pritožnik vzpostavi jamstvo za kritje zneska, ki ga je treba vrniti. Komisija je ta predlog sprejela. Ob zaključku zadeve je varuh človekovih pravic strankam predlagal, naj vzpostavijo neposreden stik za pripravo teh dogovorov o poravnavi.