Ozadje pritožbe

1. Pritožnik je portugalski podjetnik. Je lastnica majhnega portugalskega prevajalskega podjetja, specializiranega za pravno in finančno prevajanje. Pritožnik je leta 2013 Sodišču Evropske unije predložil dve ponudbi za storitve pravnega prevajanja iz angleščine in francoščine v portugalščino. Vrsta postopka, ki se je uporabljal za oddajo naročil, je bil postopek s pogajanji [1].

2. Pritožnik je 18. aprila 2013 v prvi fazi razpisnega postopka Sodišču poslal dokumente. Sodišče je 6. junija 2013 pritožnika pozvalo, naj predloži ponudbo (druga faza postopka) in dva testna prevoda v okviru razpisnega postopka.

3. Pritožnik je 25. junija 2013 Sodišču s priporočeno pošto poslal dva testna prevoda. Sodišče je 30. junija 2013 potrdilo prejem obeh testnih prevodov.

4. Sodišče je 25. novembra 2013 pritožnika obvestilo, da so bile njegove ponudbe zavrnjene, ker prevodi testov „niso dosegli minimalne ravni kakovosti, zahtevane v členu 4.3.1 razpisnih pogojev“^[2]. Pritožnika je obvestila tudi o možnosti, da to odločitev izpodbija pred Sodiščem v skladu s členom 263 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ali da se v roku dveh let pritoži Evropskemu varuhu človekovih pravic.

5. Istega dne je pritožnica odgovorila in izrazila presenečenje nad rezultatom ocenjevanja ter zahtevala kopijo ocene Sodišča o prevodih testov ali, če to ni bilo mogoče, podrobnejše informacije o razpoložljivih pritožbenih postopkih. Ker pritožnik ni prejel nobenega odgovora, je 30. novembra 2013 ponovil svojo zahtevo.

6. Sodišče je 2. decembra 2013 odgovorilo, da sta „edina pritožbena postopka, ki ju lahko uporabijo izključeni kandidati, pritožba pred Sodiščem na podlagi člena 263 PDEU ali pritožba varuhu človekovih pravic“in da „čeprav pravila tega natečaja tega ne določajo, [službe Sodišča] trenutno pripravljajo podrobnejše informacije o oceni prevoda [pritožnika] in razlogih za izključitev [pritožnika]. [Službe Sodišča bi] te informacije zagotovile čim prej, vsekakor pa ne do 6. decembra.“

7. Istega dne je pritožnik odgovoril, da bi lahko na koncu vložil pritožbo pri varuhu človekovih pravic, vendar se je to "precej razlikovalo od pritožbe v okviru postopka javnega razpisa".

8. Pritožnik je tudi trdil, da praksa v zvezi z razpisi zasebnih podjetij ali celo javnimi naročili običajno določa notranji pritožbeni postopek, preden se zadeva predloži pristojnemu sodišču.

9. Pritožnik je dodal, da bi moralo Sodišče pripraviti oceno za vse testne prevode glede na sklop vnaprej določenih meril kakovosti in/ali „idealen prevod“za zadevna besedila, ki bi bil zagotovljen vsakemu neuspešnemu ponudniku.

10. Nazadnje, v pritožbi je bilo navedeno, da je zagotavljanje podrobne ocene ponudb ponudnikom običajna praksa. Pritožnik je dodal, da bi morali vsi ponudniki poznati merila, ki se uporabljajo za ocenjevanje ponudb. To je bilo prvič, da je bil pritožnik soočen z razpisnim postopkom, v katerem merila za ocenjevanje niso bila objavljena.

11. Sodišče je 10. decembra 2013 pritožniku predložilo oceno ponudb, pri čemer je navedlo primere prevajalskih napak, neustrezne, nenatančne ali nepravilne uporabe jezika, dobesednih prevodov in napak pri navajanju za angleški in francoski testni prevod.

12. Pritožnik se je 15. decembra 2013 obrnil na varuha človekovih pravic.

13. Nekaj dni pozneje, 19. decembra 2013, je pritožnik odgovoril na dopis Sodišča z dne 10. decembra 2013. Zlasti je (i) izpodbijala resnost nekaterih napak, ugotovljenih v testnih prevodih, pri čemer je menila, da so nekatere od njih zadeva osebne preference, (ii) poudarila, da Sodišče ni predložilo niti lestvice za razvrščanje niti meril za ocenjevanje in njihovega relativnega ponderiranja, (iii) trdila, da je bila ocena njenih testnih prevodov opravljena šele po tem, ko je pritožnica zahtevala dodatna pojasnila, in (iv) navedla, da postopek ni bil nepristranski in ni bil dovolj profesionalen.

14. Sodišče je 28. aprila 2014 odgovorilo, da „so po natančni preučitvi vprašanj, ki jih je [pritožnica] navedla, [njeni] ugovori, oštevilčeni (i) in (iv), neutemeljeni“. V zvezi z drugima dvema točkama, oštevilčenima (ii) in (iii), jo je Sodišče obvestilo, da bo odgovorilo v okviru preiskave varuhinje človekovih pravic, saj ju je pritožnica izpostavila že v svoji pritožbi varuhinji človekovih pravic.

Preiskava

15. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo pritožbe in opredelila naslednje obtožbe, podporne argumente in trditve:

Trditve:

Postopek javnega razpisa ni izpolnjeval standardov dobrega upravljanja, ker (i) ocenjevanje ponudb ni bilo ustrezno dokumentirano, (ii) ni bilo mogoče zahtevati notranjega upravnega pregleda zavrnitve ponudbe in (iii) ni zagotovil anonimnosti.

Pritožnik je predložil naslednje podporne argumente:

V podporo (i) je pritožnica trdila, da Sodišče v času dejanskega ocenjevanja ni dokumentiralo ocene njenih ponudb, in sklepala, da taka dokumentacija ni bila pripravljena sočasno.

Pritožnik je v podporo točki (ii) poudaril, da razpoložljivi zunanji pritožbeni postopki (pravdni postopki ali pritožbe varuhu človekovih pravic) niso ustrezno nadomestilo za notranjo upravno revizijo.

Pritožnik je v podporo točki (iii) navedel, da je pomanjkanje anonimnosti v nasprotju z načelom enakega obravnavanja ponudnikov.

 

Zahtevek:

Prihodnji razpisni postopki bi morali izpolnjevati standarde dobrega upravljanja, zlasti kar zadeva (i) ustrezno dokumentacijo ocenjevanja ponudb, (ii) možnost notranje upravne revizije zavrnitve ponudbe in (iii) jamstvo anonimnosti pri predložitvi ponudb.

16. Varuh človekovih pravic je med preiskavo prejel mnenje Sodišča o pritožbi in nato pripombe pritožnika kot odgovor na mnenje Sodišča. Varuhinja človekovih pravic je od Sodišča zahtevala tudi dodatna pojasnila v zvezi z razpisno dokumentacijo in zlasti oceno pritožnikovih testnih prevodov. Varuhinja človekovih pravic je pri preiskavi upoštevala argumente in mnenja strank.

Trditev, da ocenjevanje ponudb ni bilo ustrezno dokumentirano, in povezana trditev

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

17. Pritožnica je v utemeljitev prve trditve primarno trdila, da je Sodišče prve stopnje oceno njenih ponudb dokumentiralo šele po tem, ko je zahtevala pojasnila. Pritožnik je trdil tudi, da ocena ponudbe ni bila dovolj dokumentirana, ker Sodišče (a) ni razlikovalo med predloženimi dodatnimi informacijami o vsakem od obeh testnih prevodov in (b) ugotovljenih napak ni razvrstilo po pomembnosti. Trdila je tudi, da (c) Splošno sodišče v razpisni dokumentaciji ni navedlo informacij o uporabi zahtev glede kakovosti, ocenjevalne lestvice, meril za ocenjevanje in načina dodelitve vsake upoštevne točke za vsak prevod.

18. Sodišče je v svojem mnenju zavrnilo pritožnikovo trditev, da je bilo ocenjevanje ponudb dokumentirano šele po dogodku. Sodišče se je sklicevalo na splošno prakso v primeru takih ocenjevanj, v skladu s katero je „vsak od označevalcev za vsak prevod testa med ocenjevanjem in torej hkrati z njim v ocenjevalni list vnesel svoja opažanja in lahko na robu kopije samega prevoda testa naredil opombe“. Po mnenju Sodišča „ni bilo nič drugače pri oceni dveh testnih prevodov, ki ju je predložil pritožnik“, zato „je bila ocena teh testnih prevodov dokumentirana sočasno z oceno“.

19. Sodišče je tudi navedlo, da je po ocenjevanju sicer pripravilo poseben dokument v obliki dopisa z dne 10. decembra 2013, ki je bil „samo to, da je pritožnika na najbolj jasen način obvestilo o razlogih za zavrnitev njegovih ponudb, tako da je (...) strukturirano predstavilo napake, ki so bile ugotovljene med ocenjevanjem v vsakem od njenih dveh testnih prevodov“.

20. Natančneje, Splošno sodišče je navedlo, da je bil dopis z dne 10. decembra 2013 strukturiran tako, da razlikuje med informacijami v zvezi s prevodi testov za vsak jezik, in da naročniku ni bilo treba razkriti svojega sistema ocenjevanja ali metodologije ocenjevanja ter tako napake v zvezi s pomembnostjo, ugotovljene v prevodih testov, razvrstiti po pomembnosti. V zvezi s trditvami pritožnika o nekaterih opustitvah v razpisni dokumentaciji je Sodišče ugotovilo, da se zadevna trditev nanaša na način dokumentiranja ocene ponudbe in ne na dokumente, vključene v javni razpis. V vsakem primeru pravila uporabe finančne uredbe ^[3] naročnika zavezujejo le k navedbi meril za oddajo javnega naročila in njihovega relativnega ponderja, kar je Sodišče storilo v tej zadevi.

21. Pritožnik v zvezi s tem ni predložil pripomb.

Ocena varuha človekovih pravic

22. Argument Sodišča v zvezi s tem, kdaj je bila ocena testnih prevodov dokumentirana, varuha človekovih pravic sprva ni prepričal. Po eni strani je Sodišče priznalo, da je bil njegov dopis z dne 10. decembra 2013, s katerim je pritožniku posredoval oceno svojih ponudb, „naknadno specifičen dokument“; po drugi strani pa Sodišče ni predložilo nobenega prepričljivega dokaza, da je bilo vrednotenje dokumentirano v trenutku, ko je bilo opravljeno.

23. Varuhinja človekovih pravic je zato Sodišče zaprosila za pojasnilo v zvezi s tem. Zato je Sodišče varuhu človekovih pravic dalo na voljo (preplavljene) ocenjevalne liste pritožnikovih testnih prevodov, ki sta jih za vsak testni prevod opravila dva posamezna ocenjevalca. Poleg tega je Splošno sodišče predložilo (i) poročilo komisije portugalskega prevajalskega oddelka z dne 20. oktobra 2013 o oceni in razvrstitvi ponudb ter (ii) poročilo komisije za ocenjevanje, ustanovljene na podlagi člena 158 pravil uporabe, z dne 21. novembra 2013 o oceni in razvrstitvi prijav za sodelovanje in ponudb, ki izpolnjujejo zahteve.

24. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da posamezni ocenjevalci na ocenjevalnih listih niso navedli datumov, ko so ocenjevali pritožnikove testne prevode. Zato varuh človekovih pravic ne more potrditi, kot trdi Sodišče, da so bili ocenjevalni listi pripravljeni hkrati z ocenjevanjem.

25. Vendar varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da sta zgoraj navedeni poročili o ocenjevanju in razvrščanju ponudb, nasprotno, datirani. Poleg tega je v obeh poročilih naveden razlog za izključitev ponudb pritožnika, in sicer dejstvo, da je bila kakovost testnih prevodov nižja od 50 točk, tj. nižja od minimalne ravni kakovosti, zahtevane v razpisnih zahtevah.

26. Ni dvoma, da so ugotovitve iz teh poročil temeljile na rezultatih ocenjevanja prevodov testov in implicitno na ocenjevalnih listih. Tako morajo biti ocenjevalni listi kljub nadzoru ocenjevalcev, ki niso navedli datuma svojega ocenjevanja na ocenjevalnih listih, pripravljeni najpozneje do 20. oktobra 2013 in torej pred 25. novembrom 2013, ko je bila pritožnica obveščena o zavrnitvi njenih ponudb. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da je Sodišče izpolnilo svojo obveznost, da ustrezno dokumentira oceno in razvrstitev predloženih ponudb ^[4].

27. Iz navedenega izhaja, da trditev pritožnice, da ocena njenih testnih prevodov v času dejanskega ocenjevanja ni bila dokumentirana, ni utemeljena. V zvezi z drugimi argumenti pritožnika (glej točko 17 zgoraj) varuh človekovih pravic meni, da so pojasnila, ki jih je v svojem mnenju podalo Sodišče, razumna in prepričljiva. Kot je poudarilo Sodišče, ne da bi pritožnik temu nasprotoval, je v dopisu z dne 10. decembra 2013 jasno razlikovalo med informacijami v zvezi z vsakim prevodom testa (iz angleščine v portugalščino in iz francoščine v portugalščino), ki jih je predložil pritožnik. Poleg tega je iz tega dopisa razvidno, da je Splošno sodišče, čeprav ni razvrstilo napak, ugotovljenih v testnih prevodih, pritožniku dalo dovolj informacij o vrstah, resnosti in obsegu napak ali pomanjkljivosti, ugotovljenih v njih. Nazadnje, zdi se tudi nesporno, da je Sodišče izpolnilo svojo obveznost predložitve informacij, ki se zahtevajo s Finančno uredbo in njenimi pravili uporabe.

28. Varuh tako ne ugotavlja nepravilnosti v zvezi s pritožnikovo trditvijo. Vendar želi poudariti, da bi morale službe Računskega sodišča, pristojne za ocenjevanje testov prevajanja, zagotoviti, da bodo ocenjevalni listi v prihodnosti pravilno pripravljeni ter ustrezno podpisani in datirani.

Trditev, da ni bilo mogoče zahtevati notranje upravne revizije zavrnitve ponudbe in z njo povezanega zahtevka

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

29. Pritožnik je trdil, da zunanja pravna sredstva, ki jih je opredelilo Sodišče, niso ustrezno nadomestilo za notranjo upravno revizijo.

30. Sodišče je v svojem mnenju ugotovilo, da zakonodajalca EU nista uvedla upravnega pritožbenega postopka v okviru postopka za oddajo javnih naročil s strani institucij Evropske unije ^[5]. Finančna uredba in pravila uporabe kljub temu določajo mehanizme, katerih učinki so podobni učinkom takega postopka ^[6]. Vzpostavljajo mehanizme, ki naročniku omogočajo, da pred podpisom pogodbe z izbranim ponudnikom in po njem sprejme ukrepe, kot so začasna prekinitev podpisa pogodbe, razveljavitev postopka ali odpoved pogodbe, kadar je to potrebno za obravnavo pritožb, ki jih vložijo neuspešni ponudniki.

31. Poleg tega je Sodišče poudarilo, da čeprav mu ni bilo treba vzpostaviti formaliziranega postopka za notranjo upravno revizijo odločitev, sprejetih v zvezi s postopki oddaje javnih naročil, obstajajo mehanizmi s podobnim učinkom in jih je pritožnik dejansko uporabil. V zvezi s tem se je Sodišče sklicevalo na dejstvo, da je imela pritožnica možnost izraziti svoje pomisleke v elektronskem sporočilu z dne 19. decembra 2013 in da je Sodišče nanj v celoti odgovorilo 28. aprila 2014.

32. Pritožnica je v svojih pripombah na mnenje Sodišča izrazila razočaranje nad stališčem Sodišča in njegovo „nezmožnostjo, da bi neodvisno ocenilo svoje notranje postopke“.

Ocena varuha človekovih pravic

33. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je v zadevnem obvestilu o javnem naročilu navedeno, da lahko ponudniki vložijo pritožbo pri sodiščih EU v skladu s členom 263 PDEU [7] ali se obrnejo na varuha človekovih pravic. Ne nanaša se na alternativne načine reševanja sporov.

34. Varuhinja človekovih pravic je seznanjena z izjavo Računskega sodišča, da javni naročniki po zakonu niso dolžni vzpostaviti mehanizmov notranje revizije in da zadostuje sklicevanje na možnost izpodbijanja odločitve pred Sodiščem v okviru ničnostne tožbe ali vložitve pritožbe pri varuhu človekovih pravic. Vendar je varuhinja človekovih pravic vedno znova poudarjala, da dobro upravljanje presega pravne obveznosti. Za pridobitev zaupanja in sprejemanja državljanov mora biti javna uprava odgovorna in odzivna. To pomeni, da je uprava pripravljena pojasniti in utemeljiti svoje odločitve s pristnim in smiselnim dialogom z državljani.

35. Varuh človekovih pravic meni, da bi morala vsaka institucija EU, ki je pogosto v stiku z osebami, ki imajo razlog za pritožbo, vzpostaviti postopek, ki določa, da pritožbe obravnava in hitro reši sama institucija, preden te osebe uporabijo druge zunanje mehanizme pravnega varstva, kot so varuh človekovih pravic in sodišča ^[8]. Razlog za to je, da bo tak postopek verjetno hitreje in celo učinkoviteje obravnaval pritožbe pritožnika (ker je mogoče ukrepati, preden se sprejme uradna odločitev o vprašanju, ki je predmet pritožbe). Mehanizem notranje revizije zagotavlja hitro, poceni in lahko dostopno obliko pregleda. Je tudi koristno orodje odgovornosti in mehanizem za nadzor kakovosti, ki bo s povratnimi informacijami instituciji, ki ga ustanavlja, verjetno pozitivno vplival na njen postopek odločanja. Tak sistem je torej koristen tako za pritožnike kot za zadevno institucijo.

36. Varuh zato meni, da bi to moralo veljati tudi za Sodišče, ki je v okviru svoje upravne dejavnosti v pogostih stikih s kandidati, ki se odzovejo na javne razpise. Kot je pritožnik pravilno namignil, ne smemo spregledati mnenja javnosti o odzivnosti in odgovornosti institucije EU, vključno s Sodiščem.

37. Varuhinja človekovih pravic je preučila tudi argumente Sodišča v zvezi z obstoječimi mehanizmi pregleda.

38. Varuh človekovih pravic najprej poudarja, da čeprav oba zunanja mehanizma pregleda (Sodišče in Varuh človekovih pravic) ponujata učinkovita pravna sredstva, pa ne ponujata takojšnjega pravnega varstva za pomisleke pritožnika, saj ta mehanizem zahteva določeno obdobje. Poleg tega lahko mehanizem notranje revizije zadevni upravi omogoči, da po možnosti zagotovi takojšnje pravno sredstvo in se tako izogne vsakršni nepotrebni uporabi sodišč EU ali služb varuha človekovih pravic.

39. Drugič, glede mehanizmov, vzpostavljenih s Finančno uredbo in njenimi pravili uporabe, na katere se Sodišče sklicuje v svojem mnenju (glej točko 30 zgoraj), je treba ugotoviti, da so zelo koristni, ker naročniku omogočajo, da sprejme ustrezne ukrepe za obravnavo pritožb pritožnika. Varuhinja človekovih pravic pa meni, da bi se njihova učinkovitost povečala, če bi postale del formaliziranega postopka notranje revizije.

40. Tretja trditev Sodišča je bila, da je pritožnica svoje pomisleke lahko pisno naslovila na Sodišče in prejela odgovor Sodišča. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik sicer uporabil to možnost, vendar odgovor sodišča z dne 28. aprila 2014 ni bil povsem zadovoljiv. Sodišče je na primer v zvezi z dvema pritožnikovima argumentoma navedlo le, da „se zdita neutemeljena“, ne da bi pojasnilo, zakaj je bilo tako. Varuhinja človekovih pravic meni, da dejstvo, da lahko pritožniki pišejo Sodišču (in pričakujejo odgovor), ni tako koristno kot formalni mehanizem pregleda. Po mnenju Sodišča njegovi odgovori na zahteve in pritožbe, ki jih prejme, vključno s tistimi, ki se nanašajo na postopke za oddajo javnih naročil, izpolnjujejo predpogoj, da je Sodišče pred vložitvijo pritožbe pri varuhu človekovih pravic najprej uporabilo „ustrezne upravne pristope“[9]. Vendar varuh človekovih pravic meni, da je glede na to, da morajo državljani ali druge osebe zadevni instituciji najprej omogočiti, da obravnava njihove pritožbe, preden se pritožijo varuhu človekovih pravic, smiselno, da imajo institucije formaliziran postopek notranje revizije. Formalni postopek pregleda zagotavlja najboljše jamstvo, da bo institucija prisluhnila vložniku zahtevka za pregled in z njim sodelovala.

41. Varuhinja človekovih pravic se strinja s Sodiščem, da kot naročnik ni imela pravne obveznosti, da zagotovi mehanizem notranje revizije. Vsekakor naj ne bi šlo za položaj, v katerem Sodišče sploh ne bi imelo mehanizma za notranjo obravnavo pritožb. Varuh človekovih pravic zato meni, da pritožnikova trditev ne upravičuje ugotovitve nepravilnosti zoper Sodišče. Vendar varuh človekovih pravic meni, da bi bilo mogoče izboljšati prakso Sodišča pri obravnavi pritožb v zvezi z razpisnimi postopki, kot v tem primeru.

Trditev, da razpisni postopek ni zagotovil anonimnosti, in s tem povezan zahtevek

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

42. Pritožnik je trdil, da dejstvo, da testni prevodi pred njihovo oceno niso bili anonimizirani, pomeni kršitev načela enakega obravnavanja in nediskriminacije.

43. Sodišče je v svojem mnenju navedlo, da zakonodajalec Unije v postopkih javnega naročanja, vključno s postopkom s pogajanji, ni določil pravila anonimnosti. Zato anonimizacija ponudb, predloženih v postopku s pogajanji, uporabljenem v tej zadevi, ni bila predpogoj za zakonitost postopka. Splošno sodišče je poleg tega poudarilo, da ker razpisna dokumentacija ne določa, da je treba ponudbe, katerih sestavni del so testi prevajanja, anonimizirati, pritožnik nima podlage, da bi pričakoval tako anonimizacijo. Poleg tega je Sodišče poudarilo, da pritožnica ni pojasnila, kako je bila obravnavana drugače kot drugi ponudniki, ki so bili v primerljivem položaju z njo, ali kako je bila v drugačnem položaju kot drugi ponudniki. Nasprotno, ker ni bil anonimiziran noben testni prevod katerega koli ponudnika, je bil pritožnik obravnavan popolnoma enako kot drugi ponudniki. Nazadnje, Splošno sodišče je trdilo, da če bi pritožnik želel trditi, da preizkusni prevodi niso bili ocenjeni nepristransko, v zvezi s tem ni predložil nobenega oprijemljivega dokaza.

44. Pritožnik v zvezi s tem ni predložil pripomb.

Ocena varuha človekovih pravic

45. Varuhinja človekovih pravic na podlagi mnenja Sodišča razume, da se zdi, da so bili vsi ponudniki obravnavani enako, tj. da je bila njihova identiteta razkrita. Tako je zato, ker so v postopkih s pogajanji, kot v obravnavani zadevi, vsi ponudniki znani, tako da se naročnik posvetuje s ponudniki po svoji izbiri, ki izpolnjujejo pogoje za sodelovanje, in se z enim ali več od njih pogaja o pogojih njihovih ponudb. Ker pritožnik ni pojasnil, kako je bil obravnavan drugače kot drugi ponudniki, ki so bili postavljeni v položaj, primerljiv z njegovim, ali kako je bil v drugačnem položaju kot ti drugi ponudniki, varuh človekovih pravic nima razloga za domnevo, da je bil pritožnik diskriminiran.

46. Pritožnik je navedel, da zaradi tega pomanjkanja anonimnosti celovitost postopka označevanja ni bila v celoti zagotovljena. Zato se s pritožnikovo trditvijo bolj postavlja vprašanje objektivnosti in nepristranskosti ocenjevanja testov prevajanja kot vprašanje uporabe načel nediskriminacije in enakega obravnavanja.

 

47. Varuhinja človekovih pravic v zvezi s tem ugotavlja, da se je Sodišče ponovno oprlo na neobstoj pravne določbe, ki bi mu nalagala anonimizacijo testov prevajanja. Varuh človekovih pravic poudarja, da tudi če ni posebne obveznosti anonimizacije testov v postopku s pogajanji, se lahko v nekaterih okoliščinah za to odloči dobra upravna praksa. Anonimizacija testov lahko pomaga zagotoviti poštene, objektivne in nepristranske ocene ter enako obravnavo vseh ponudnikov. Takšni ukrepi lahko tudi pomagajo preprečiti vsak sum pristranskosti ali favoriziranja.

48. Take okoliščine lahko obstajajo, kadar so ponudniki izvajalcem vrednotenja že dobro znani. To se zgodi, kadar nekateri ponudniki že opravljajo storitve za javnega naročnika in kadar jih redno vsakodnevno delo ocenjevalcev z javnim naročnikom seznani s kakovostjo gradenj, ki so jih javni naročnik že opravili ponudniki. V takih okoliščinah obstaja vsaj tveganje, da bo na ocenjevalce pri ocenjevanju ponudb vplivalo njihovo pozitivno ali negativno dojemanje prejšnjega dela ponudnikov.

49. V zadevnem primeru pritožnik ni dokazal, da je neobstoj anonimizacije negativno vplival na oceno njegovih testov. Natančneje, pritožnik ni trdil, da je kateri koli ocenjevalec oblikoval predhodno mnenje o kakovosti njenega dela. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja tudi, da je Sodišče na podlagi rezultatov preskusov, opravljenih v razpisnem postopku, podalo prepričljiva pojasnila v zvezi z ocenami, ki jih je prejel pritožnik. Varuh človekovih pravic zato v zvezi s to trditvijo ne ugotavlja nepravilnosti.

50. Kljub temu varuh človekovih pravic meni, da bi lahko Sodišče, kot je trdil pritožnik, izboljšalo svoje razpisne postopke in tako pomagalo preprečiti primere, kot je ta. Tako bi lahko Sodišče v zadevi, kot je obravnavana, preizkuse prevajanja anonimiziralo za namene ocene, ki so jo opravili označevalci med postopkom ocenjevanja.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave te pritožbe sklenila naslednje:

Varuh človekovih pravic ne ugotavlja nepravilnosti na Sodišču Evropske unije.  

Pritožnik in Sodišče bosta obveščena o tej odločitvi.

Predlogi za izboljšanje

Sodišče bi moralo v vlogi javnega naročnika (i) od notranjih ocenjevalcev zahtevati, da podpišejo in datirajo ocenjevalne liste testov, (ii) vzpostaviti mehanizem notranje revizije za obravnavo pritožb neuspešnih kandidatov in (iii) anonimizirati teste ponudnikov za namene ocenjevanja, ki ga opravijo notranji ocenjevalci med postopkom ocenjevanja.

Emily O'Reilly

Strasbourg, 31. 8. 2016

 

[1] V postopku s pogajanji se naročniki posvetujejo s ponudniki po svoji izbiri, ki izpolnjujejo pogoje za sodelovanje, in se z njimi pogajajo o pogojih njihovih ponudb. V zadevnem primeru, ko je bilo objavljeno obvestilo o javnem naročilu, so kandidati poslali prijave za sodelovanje (prva faza postopka). Kandidati, ki so bili ocenjeni kot najsposobnejši za izvedbo naročila, so bili na podlagi ocene svojih zmogljivosti povabljeni k oddaji ponudb (druga faza postopka). 

[2] Člen 4.3.1 (Najnižja raven kakovosti) razpisnih zahtev je določal, da se kakovost testnih prevodov, ki so prejeli oceno kakovosti manj kot 50 od 100, šteje za nesprejemljivo in da se te ponudbe zavrnejo.

[3] Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije. Ta uredba je bila spremenjena z Uredbo (EU, Euratom) 2015/1929 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. oktobra 2015.

[4] Člen 159 pravil uporabe.

[5] V zvezi s tem se je Sodišče sklicevalo na sodbo Splošnega sodišča z dne 24. aprila 2013 v zadevi Evropaïki Dynamiki proti Komisiji (T-32/08, točka 30).

^[6] V zvezi s tem se je Sodišče sklicevalo na člen 116 finančne uredbe ter člena 17(1) in 166 pravil uporabe. V skladu s temi določbami naročnik v primeru resnih napak ali nepravilnosti v postopku oddaje javnega naročila prekine postopek in lahko sprejme vse potrebne ukrepe, vključno s preklicem postopka. Če se take pomanjkljivosti odkrijejo po oddaji naročila, se lahko javni naročnik vzdrži sklenitve naročila, prekine njegovo izvajanje ali ga po potrebi odpove.

[7] Ta člen določa, da lahko fizične ali pravne osebe pod določenimi pogoji vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

^[8] Glej sklep varuha človekovih pravic o zaključku preiskave na lastno pobudo OI/8/2013 (na voljo na: http://www.ombudsman.europa.eu/fr/cases/decision.faces/en/59392/html.bookmark), kjer je varuh človekovih pravic poudaril, da bi moral tak postopek pregleda zajemati naslednje tri primere, ki bi morali privesti do popolne ponovne ocene ponudbe: (i) če prosilec predloži dokaze o postopkovnih napakah, na primer, če je jasno, da je bil korak v postopku spregledan; (ii) če tožeča stranka predloži dokaze o dejanskih napakah; ali (iii) če tožeča stranka predloži dokaze o očitni napaki pri presoji.

[9] Člen 2(4) statuta varuha človekovih pravic.