Ozadje pritožbe

1. Pritožnik je portugalski podjetnik. Ima majhno portugalsko prevajalsko podjetje, specializirano za pravno in finančno prevajanje. Pritožnik je leta 2013 predložil dve ponudbi za zagotavljanje storitev pravnega prevajanja na Sodišču Evropske unije, in sicer iz angleščine in francoščine v portugalščino. Vrsta postopka, ki se je uporabljal za oddajo naročil, je bil postopek s pogajanji [1].

2. Pritožnik je 18. aprila 2013 Sodišču poslal dokumente v prvi fazi razpisnega postopka. Sodišče je 6. junija 2013 pritožnika pozvalo, naj predloži ponudbo (druga faza postopka) in v okviru razpisnega postopka zagotovi dva testna prevoda.

3. Pritožnik je 25. junija 2013 sodišču s priporočeno pošto poslal dva testna prevoda. Sodišče je 30. junija 2013 potrdilo prejem obeh preskusnih prevodov.

4. Sodišče je 25. novembra 2013 pritožnika obvestilo, da so bile njegove ponudbe zavrnjene, ker testni prevodi „niso dosegli minimalne ravni kakovosti, zahtevane v členu 4.3.1 razpisnih pogojev“^[2]. Pritožnika je obvestila tudi o možnosti izpodbijanja te odločitve pred Sodiščem v skladu s členom 263 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ali pritožbe pri evropskem varuhu človekovih pravic v roku dveh let.

5. Istega dne je pritožnica odgovorila in izrazila presenečenje nad rezultatom ocenjevanja ter zahtevala kopijo ocene Sodišča o testnih prevodih ali, če to ni bilo mogoče, podrobnejše informacije o razpoložljivih pritožbenih postopkih. Ker pritožnik ni prejel nobenega odgovora, je 30. novembra 2013 ponovil svojo zahtevo.

6. Sodišče je 2. decembra 2013 odgovorilo, da sta „dva in edina pritožbena postopka, ki ju lahko uporabijo izključeni kandidati, pritožba pred Sodiščem v skladu s členom 263 PDEU ali pritožba varuhu človekovih pravic“ in da „čeprav pravila tega natečaja tega ne določajo,[službe Sodišča] trenutno pripravljajo podrobnejše informacije o oceni prevoda [pritožnika] in razlogih, ki so privedli do izključitve [pritožnika]. [Službe Sodišča bi] te informacije zagotovile čim prej, vsekakor pa ne do 6. decembra.“

7. Istega dne je pritožnica odgovorila, da bo morda na koncu vložila pritožbo pri varuhu človekovih pravic, vendar se je to precej razlikovalo od pritožbe v okviru postopka javnega razpisa.

8. Pritožnik je tudi trdil, da praksa v zvezi z razpisi, ki jih objavijo zasebna podjetja, ali celo razpisi za javna naročila običajno predvidevajo notranji pritožbeni postopek, preden se zadeva predloži pristojnemu sodišču.

9. Pritožnik je dodal, da bi moralo Sodišče pripraviti oceno za vse testne prevode na podlagi vnaprej določenih meril kakovosti in/ali „idealnega prevoda“za zadevna besedila, ki bi bil zagotovljen vsakemu neuspešnemu ponudniku.

10. Nazadnje, v pritožbi je bilo navedeno, da je zagotavljanje podrobne ocene ponudb ponudnikom običajna praksa. Pritožnik je dodal, da bi morali biti vsi ponudniki seznanjeni z merili, ki se uporabljajo za ocenjevanje ponudb. To je bilo prvič, da je bil pritožnik soočen z razpisnim postopkom, v katerem merila za ocenjevanje niso bila objavljena.

11. Sodišče je 10. decembra 2013 pritožniku predložilo oceno ponudb, pri čemer je navedlo primere prevajalskih napak, neustrezne, nenatančne ali nepravilne uporabe jezika, dobesednih prevodov in napak pri navajanju za angleški in francoski testni prevod.

12. Pritožnik se je 15. decembra 2013 obrnil na varuha človekovih pravic.

13. Nekaj dni pozneje, 19. decembra 2013, je pritožnik odgovoril na dopis Sodišča z dne 10. decembra 2013. Zlasti je (i) izpodbijala resnost nekaterih napak, ugotovljenih v testnih prevodih, pri čemer je menila, da so nekatere od njih zadevale osebne preference, (ii) poudarila, da Sodišče ni predložilo razvrstitvene lestvice niti meril za ocenjevanje in njihovega relativnega ponderiranja, (iii) trdila, da je bila ocena njenih testnih prevodov opravljena šele po tem, ko je pritožnica zahtevala dodatna pojasnila, in (iv) navedla, da postopek ni bil nepristranski in ni bil dovolj profesionalen.

14. Sodišče je 28. aprila 2014 odgovorilo, da „se po natančni preučitvi vprašanj, ki jih je [pritožnik] navedel, njegovi ugovori, oštevilčeni s točkama (i) in (iv), zdijo neutemeljeni“. V zvezi z drugima dvema točkama, oštevilčenima pod (ii) in (iii), jo je Sodišče obvestilo, da bo Sodišče odgovorilo v okviru preiskave Varuha človekovih pravic, ker ju je pritožnik izpostavil že v svoji pritožbi varuhu človekovih pravic.

Preiskava

15. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo pritožbe in opredelila naslednje trditve, ki podpirajo argumente in trditve:

Obtožbe:

Razpisni postopek ni izpolnjeval standardov dobrega upravljanja, ker (i) ocenjevanje ponudb ni bilo ustrezno dokumentirano, (ii) ni bilo mogoče zahtevati notranje upravne revizije zavrnitve ponudbe in (iii) ni zagotavljal anonimnosti.

Pritožnik je predložil naslednje podporne argumente:

V podporo točki (i) je pritožnica trdila, da Sodišče ni dokumentiralo ocenjevanja njenih ponudb v času dejanskega ocenjevanja, in je sklepala, da taka dokumentacija ni bila pripravljena sočasno.

Pritožnik je v podporo točki (ii) poudaril, da zunanji pritožbeni postopki, ki so na voljo (pravdni postopki ali pritožbe varuhu človekovih pravic), niso ustrezno nadomestilo za notranji upravni pregled.

Pritožnik je v podporo točki (iii) navedel, da je pomanjkanje anonimnosti v nasprotju z načelom enakega obravnavanja ponudnikov.

 

Zahtevek:

Prihodnji razpisni postopki bi morali izpolnjevati standarde dobrega upravljanja, zlasti kar zadeva (i) ustrezno dokumentacijo ocenjevanja ponudb, (ii) možnost, da se zahteva notranji upravni pregled zavrnitve ponudbe, in (iii) jamstvo anonimnosti pri predložitvi ponudb.

16. Varuh človekovih pravic je med preiskavo prejel mnenje Sodišča o pritožbi in nato pripombe pritožnika kot odgovor na mnenje Sodišča. Varuhinja človekovih pravic je od Sodišča zahtevala tudi dodatna pojasnila v zvezi z razpisno dokumentacijo in zlasti oceno pritožnikovih testnih prevodov. Varuh človekovih pravic je pri preiskavi upošteval argumente in mnenja strank.

Trditev, da ocena ponudb ni bila ustrezno dokumentirana, in s tem povezana trditev

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

17. V podporo prvi trditvi je pritožnica primarno trdila, da je Sodišče prve stopnje oceno njenih ponudb dokumentiralo šele po tem, ko je zahtevala pojasnila. Pritožnik je tudi trdil, da ocena ponudbe ni bila dovolj dokumentirana, ker Sodišče (a) ni razlikovalo med dodatnimi informacijami, predloženimi o vsakem od obeh preskusnih prevodov, in (b) ugotovljenih napak ni razvrstilo po pomembnosti. Trdila je tudi, da (c) Splošno sodišče v razpisni dokumentaciji ni navedlo informacij o uporabi zahtev glede kakovosti, ocenjevalne lestvice, meril za ocenjevanje in načina dodelitve vsake upoštevne točke za vsak prevod.

18. Sodišče je v svojem mnenju zavrnilo pritožnikovo trditev, da je bila ocena ponudb dokumentirana šele po dogodku. Sodišče se je v zvezi s takimi ocenami sklicevalo na splošno prakso, v skladu s katero „je vsak od ocenjevalcev med ocenjevanjem in torej sočasno z njim za vsak testni prevod na ocenjevalni list vnesel svoja opažanja in je lahko na robu kopije testnega prevoda naredil zapiske“. Po mnenju Sodišča „se stališče ni razlikovalo pri oceni dveh testnih prevodov, ki ju je predložil pritožnik“, zato „je bila ocena teh testnih prevodov dokumentirana hkrati z oceno“.

19. Sodišče je tudi navedlo, da je po ocenjevanju pripravilo poseben dokument, ki je bil v obliki dopisa z dne 10. decembra 2013, da bi „tožečo stranko na najbolj jasen način obvestilo o razlogih za zavrnitev njenih ponudb, tako da bi [...] na strukturiran način predstavilo napake, ki so bile ugotovljene med ocenjevanjem v vsakem od njenih dveh testnih prevodov“.

20. Natančneje, Splošno sodišče je navedlo, da je bil dopis z dne 10. decembra 2013 sestavljen tako, da je bilo mogoče razlikovati med informacijami v zvezi s testnimi prevodi za vsak jezik, in da naročniku ni bilo treba razkriti svojega sistema ocenjevanja ali metodologije ocenjevanja ter tako po pomembnosti razvrstiti napak, ugotovljenih v testnih prevodih. V zvezi z argumenti pritožnika glede nekaterih opustitev v razpisni dokumentaciji je Sodišče ugotovilo, da se zadevna trditev nanaša na način, kako je bila ocena ponudbe dokumentirana, in ne na dokumente, vključene v javni razpis. V vsakem primeru pravila uporabe finančne uredbe ^[3] zavezujejo naročnika, da navede le merila za oddajo in njihov relativni ponder, kar je v tem primeru storilo Sodišče.

21. Pritožnik v zvezi s tem ni imel pripomb.

Ocena varuha človekovih pravic

22. Varuha človekovih pravic sprva ni prepričala trditev Sodišča o tem, kdaj je bila ocena preskusnih prevodov dokumentirana. Po eni strani je Sodišče priznalo, da je bil njegov dopis z dne 10. decembra 2013, s katerim je bila pritožnici predložena ocena njenih ponudb, „naknadni poseben dokument“, po drugi strani pa ni predložilo prepričljivih dokazov, da je bila ocena dokumentirana v trenutku, ko je bila ocena opravljena.

23. Zato je varuhinja človekovih pravic Sodišče zaprosila za pojasnilo v zvezi s to zadevo. Sodišče je zato varuhu človekovih pravic dalo na voljo (nepopolne) ocenjevalne liste pritožnikovih testnih prevodov, ki sta jih za vsak testni prevod opravila dva posamična ocenjevalca. Poleg tega je Splošno sodišče predložilo, prvič, poročilo komisije portugalske prevajalske enote z dne 20. oktobra 2013 o ocenjevanju in razvrščanju ponudb in, drugič, poročilo komisije za ocenjevanje, ustanovljene na podlagi člena 158 pravil uporabe, z dne 21. novembra 2013 o ocenjevanju in razvrščanju prijav za sodelovanje in ponudb, ki so izpolnjevale zahteve.

24. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da posamezni ocenjevalci na ocenjevalnih listih niso navedli datumov, ko so ocenili pritožnikove testne prevode. Zato varuhinja človekovih pravic ne more potrditi, kot trdi Sodišče, da so bili ocenjevalni listi pripravljeni hkrati z ocenjevanjem.

25. Vendar varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da sta zgoraj navedeni poročili o ocenjevanju in razvrščanju ponudb, nasprotno, datirani. Poleg tega je v obeh poročilih naveden razlog za izključitev pritožnikovih ponudb, in sicer dejstvo, da je bila kakovost preskusnih prevodov nižja od 50 točk, tj. nižja od minimalne ravni kakovosti, zahtevane v razpisnih zahtevah.

26. Ni dvoma, da so ugotovitve iz teh poročil temeljile na rezultatih ocene preskusnih prevodov in implicitno na ocenjevalnih listih. Zato morajo biti ocenjevalni listi kljub temu, da ocenjevalci niso navedli datuma ocenjevanja na ocenjevalnih listih, pripravljeni najpozneje do 20. oktobra 2013 in torej pred 25. novembrom 2013, ko je bila pritožnica obveščena o zavrnitvi njenih ponudb. Zato varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Sodišče izpolnilo svojo obveznost, da ustrezno dokumentira ocenjevanje in razvrščanje predloženih ponudb ^[4].

27. Iz navedenega sledi, da trditev pritožnice, da ocena njenih testnih prevodov v času dejanske ocene ni bila dokumentirana, ni utemeljena. V zvezi z drugimi argumenti, ki jih je navedel pritožnik (glej točko 17 zgoraj), varuh človekovih pravic ugotavlja, da so pojasnila, ki jih je v svojem mnenju podalo Sodišče, razumna in prepričljiva. Kot je poudarilo Sodišče, ne da bi pritožnik temu nasprotoval, je v dopisu z dne 10. decembra 2013 jasno razlikovalo med informacijami v zvezi z vsakim od testnih prevodov (iz angleščine v portugalščino in iz francoščine v portugalščino), ki jih je predložil pritožnik. Poleg tega je iz tega dopisa razvidno, da Splošno sodišče, čeprav ni razvrstilo napak, ugotovljenih v testnih prevodih, pritožniku dalo dovolj informacij o vrstah, resnosti in obsegu napak ali pomanjkljivosti, ugotovljenih v njih. Nazadnje, prav tako se zdi nesporno, da je Sodišče izpolnilo svojo obveznost predložitve informacij, ki se zahteva s Finančno uredbo in njenimi pravili uporabe.

28. Varuh zato ne ugotavlja nepravilnosti v zvezi s pritožnikovo trditvijo. Vendar želi poudariti, da bi morale službe Računskega sodišča, pristojne za ocenjevanje testov prevajanja, zagotoviti, da bodo ocenjevalni listi v prihodnje pravilno sestavljeni ter ustrezno podpisani in datirani.

Trditev, da ni bilo mogoče zahtevati notranje upravne revizije zavrnitve ponudbe in s tem povezane trditve

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

29. Pritožnik je trdil, da zunanja pravna sredstva, ki jih je ugotovilo Sodišče, niso ustrezno nadomestilo za notranjo upravno revizijo.

30. Sodišče je v svojem mnenju ugotovilo, da zakonodajalca EU nista uvedla upravnega pritožbenega postopka v okviru postopka za oddajo javnih naročil s strani institucij Evropske unije ^[5]. Finančna uredba in pravila uporabe kljub temu določajo mehanizme, katerih učinki so podobni učinkom takega postopka ^[6]. Ustvarjajo mehanizme, ki javnemu naročniku omogočajo, da pred podpisom pogodbe z uspešnim ponudnikom in po njem sprejme ukrepe, kot so začasna prekinitev podpisa pogodbe, preklic postopka ali odpoved pogodbe, kadar je to potrebno za obravnavo pritožb, ki jih vložijo neuspešni ponudniki.

31. Poleg tega je Sodišče poudarilo, da čeprav mu ni bilo treba vzpostaviti formaliziranega postopka za notranjo upravno revizijo odločitev, sprejetih v zvezi s postopki za oddajo javnih naročil, obstajajo mehanizmi s podobnim učinkom in jih je pritožnik dejansko uporabil. V zvezi s tem se je Sodišče sklicevalo na dejstvo, da je imela pritožnica možnost izraziti svoje pomisleke v elektronskem sporočilu z dne 19. decembra 2013 in da je Sodišče 28. aprila 2014 nanj v celoti odgovorilo.

32. Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Sodišča izrazil razočaranje nad stališčem Sodišča in njegovo „nezmožnostjo, da opravi neodvisno oceno svojih notranjih postopkov“.

Ocena varuha človekovih pravic

33. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je v zadevnem obvestilu o javnem naročilu navedeno, da lahko ponudniki vložijo pritožbo pri sodiščih EU v skladu s členom 263 PDEU [7] ali se obrnejo na varuha človekovih pravic. Ne navaja nobenega alternativnega načina reševanja sporov.

34. Varuh človekovih pravic je seznanjen z izjavo Sodišča, da javni naročniki po zakonu niso dolžni vzpostaviti mehanizmov notranje revizije in da zadostuje sklicevanje na možnost izpodbijanja odločitve pred Sodiščem v okviru ničnostne tožbe ali vložitve pritožbe pri varuhu človekovih pravic. Vendar je varuh človekovih pravic nenehno poudarjal, da dobro upravljanje presega pravne obveznosti. Za pridobitev zaupanja in sprejemanja državljanov mora biti javna uprava odgovorna in odzivna. To pomeni pripravljenost uprave, da pojasni in utemelji svoje odločitve z resničnim in smiselnim dialogom z državljani.

35. Varuh človekovih pravic meni, da bi morala vsaka institucija EU, ki je pogosto v stiku z osebami, ki bi lahko imele razlog za pritožbo, vzpostaviti postopek, ki določa, da pritožbe hitro obravnava in reši sama institucija, preden te osebe uporabijo druge zunanje mehanizme pravnega varstva, kot so varuh človekovih pravic in sodišča ^[8]. Razlog za to je, da bo tak postopek verjetno hitreje in celo učinkoviteje obravnaval pritožbe pritožnika (ker je mogoče ukrepati pred sprejetjem uradne odločitve o spornem vprašanju). Mehanizem notranjega pregleda zagotavlja hitro, poceni in lahko dostopno obliko pregleda. Je tudi koristno orodje za odgovornost in mehanizem za nadzor kakovosti, ki bo s povratnimi informacijami instituciji, ki jo ustanavlja, verjetno pozitivno vplival na njen postopek odločanja. Tak sistem je torej koristen tako za pritožnike kot za zadevno institucijo.

36. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da bi to moralo veljati tudi za Sodišče Evropske unije, ki je v okviru svoje upravne dejavnosti pogosto v stiku s prosilci, ki se odzivajo na javne razpise. Kot je pravilno navedel pritožnik, se ne sme spregledati, kako javnost dojema odzivnost in odgovornost institucije EU, vključno s Sodiščem.

37. Varuhinja človekovih pravic je preučila tudi argumente Sodišča v zvezi z obstoječimi mehanizmi pregleda.

38. Varuh poudarja, prvič, da oba zunanja mehanizma pregleda (Sodišče in Varuh človekovih pravic) sicer ponujata učinkovita pravna sredstva, vendar ne ponujata takojšnjega pravnega varstva za pomisleke pritožnika, saj ta mehanizem zahteva določeno obdobje. Poleg tega lahko mehanizem notranje revizije zadevni upravi tudi omogoči, da po možnosti zagotovi takojšnje pravno sredstvo in se tako izogne vsakršni nepotrebni uporabi sodišč Unije ali služb varuha človekovih pravic.

39. Drugič, kar zadeva mehanizme, vzpostavljene s finančno uredbo in njenimi pravili uporabe, na katere se Sodišče sklicuje v svojem mnenju (glej točko 30 zgoraj), je jasno, da so zelo koristni pri omogočanju naročniku, da sprejme ustrezne ukrepe za obravnavo pritožb pritožnika. Vendar meni, da bi se njihova učinkovitost povečala, če bi postali del formaliziranega postopka notranje revizije.

40. Tretji argument Sodišča je bil, da je pritožnica lahko svoje pomisleke pisno naslovila na Sodišče in prejela odgovor Sodišča. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik sicer uporabil to možnost, vendar odgovor Sodišča z dne 28. aprila 2014 ni bil povsem zadovoljiv. Na primer, v primeru dveh pritožnikovih argumentov je Sodišče navedlo le, da se zdita „neutemeljena“, ne da bi pojasnilo, zakaj je bilo tako. Varuh meni, da dejstvo, da lahko pritožniki pišejo Sodišču (in pričakujejo odgovor), ni tako koristno kot formalni mehanizem pregleda. Sodišče meni, da njegovi odgovori na zahteve in pritožbe, ki jih prejme, vključno s tistimi, ki se nanašajo na postopke za oddajo javnih naročil, izpolnjujejo pogoj, da je pred vložitvijo pritožbe pri varuhu človekovih pravic najprej uporabilo „ustrezne upravne pristope“[9]. Ker pa morajo državljani ali druge osebe zadevni instituciji najprej omogočiti, da obravnava njihove pritožbe, preden se pritožijo varuhu človekovih pravic, je po mnenju varuha človekovih pravic smiselno, da imajo institucije formaliziran postopek notranje revizije. Uradni postopek pregleda je najboljše zagotovilo, da bo institucija prisluhnila vlagatelju zahtevka za pregled in z njim sodelovala.

41. Varuhinja človekovih pravic se strinja s Sodiščem, da kot naročnik ni imela pravne obveznosti, da zagotovi mehanizem notranje revizije. Vsekakor ne gre za položaj, v katerem Sodišče sploh ne bi imelo mehanizma za notranje obravnavanje pritožb. Zato varuh človekovih pravic meni, da pritožnikova trditev ne upravičuje ugotovitve nepravilnosti zoper Sodišče. Vendar varuh človekovih pravic meni, da bi bilo mogoče prakso Sodišča pri obravnavi pritožb v zvezi z razpisnimi postopki, kot v tem primeru, izboljšati.

Trditev, da z razpisnim postopkom ni bila zagotovljena anonimnost, in s tem povezana trditev

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

42. Pritožnik je trdil, da dejstvo, da preskusni prevodi niso bili anonimizirani pred njihovo oceno, pomeni kršitev načela enakega obravnavanja in nediskriminacije.

43. Sodišče je v svojem mnenju navedlo, da zakonodajalec Unije ni določil pravila o anonimnosti v postopkih javnega naročanja, vključno s postopkom s pogajanji. V skladu s tem anonimizacija ponudb, predloženih v postopku s pogajanji, ki se uporablja v tem primeru, ni bila predpogoj za zakonitost postopka. Sodišče je poleg tega poudarilo, da ker v razpisni dokumentaciji ni bilo določeno, da je treba ponudbe, katerih sestavni del so bili testi prevajanja, anonimizirati, pritožnik ni imel podlage za pričakovanje take anonimizacije. Poleg tega je Splošno sodišče poudarilo, da pritožnica ni pojasnila, kako je bila obravnavana drugače kot drugi ponudniki, ki so bili v položaju, primerljivem z njenim, ali kako je bila v drugačnem položaju kot drugi ponudniki. Nasprotno, ker noben testni prevod katerega koli ponudnika ni bil anonimiziran, je bil pritožnik obravnavan popolnoma enako kot drugi ponudniki. Nazadnje, Splošno sodišče je trdilo, da če bi pritožnica želela navesti, da testni prevodi niso bili označeni nepristransko, v zvezi s tem ni predložila nobenega oprijemljivega dokaza.

44. Pritožnik v zvezi s tem ni imel pripomb.

Ocena varuha človekovih pravic

45. Varuh človekovih pravic na podlagi mnenja Sodišča razume, da se zdi, da so bili vsi ponudniki obravnavani enako, tj. da je bila njihova identiteta razkrita. Tako je, ker so v postopkih s pogajanji, kot v obravnavani zadevi, vsi ponudniki znani, tako da se naročnik posvetuje s ponudniki po svoji izbiri, ki izpolnjujejo pogoje za sodelovanje, in se z enim ali več od njih pogaja o pogojih njihovih ponudb. Ker pritožnica ni pojasnila, kako je bila obravnavana drugače kot drugi ponudniki, ki so bili v položaju, primerljivem z njenim, ali kako je bila v drugačnem položaju kot ti drugi ponudniki, varuh človekovih pravic nima razloga, da bi menil, da je bila pritožnica diskriminirana.

46. Pritožnik je navedel, da zaradi tega pomanjkanja anonimnosti celovitost postopka ocenjevanja ni bila v celoti zagotovljena. Pritožnikova trditev tako bolj sproža vprašanje objektivnosti in nepristranskosti ocenjevanja testov prevajanja kot pa vprašanje uporabe načel nediskriminacije in enakega obravnavanja.

 

47. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem ugotavlja, da se je Sodišče ponovno oprlo na neobstoj pravne določbe, ki bi od njega zahtevala anonimizacijo testov prevajanja. Varuh človekovih pravic poudarja, da tudi če ni posebne obveznosti anonimizacije preizkusov v postopku s pogajanji, je lahko v nekaterih okoliščinah dobra upravna praksa, da se za to odloči. Anonimizacija testov lahko pomaga zagotoviti poštene, objektivne in nepristranske ocene ter enako obravnavo vseh ponudnikov. Takšni ukrepi lahko tudi pomagajo preprečiti vsak sum pristranskosti ali favoriziranja.

48. Takšne okoliščine lahko obstajajo, kadar so ponudniki ocenjevalcem že dobro znani. To se zgodi, kadar nekateri ponudniki že opravljajo storitve za javnega naročnika in kadar jih ocenjevalci pri rednem vsakodnevnem delu z javnim naročnikom seznanijo s kakovostjo dela, ki so ga javnemu naročniku že opravili ponudniki. V takih okoliščinah obstaja vsaj tveganje, da bi na ocenjevalce pri ocenjevanju ponudb vplivalo njihovo pozitivno ali negativno dojemanje predhodnega dela ponudnikov.

49. V obravnavani zadevi pritožnica ni dokazala, da je pomanjkanje anonimizacije negativno vplivalo na oceno njenih testov. Natančneje, pritožnica ni trdila, da je kateri koli ocenjevalec oblikoval predhodno mnenje o kakovosti njenega dela. Varuhinja človekovih pravic tudi ugotavlja, da je Sodišče na podlagi rezultatov preizkusov, opravljenih v razpisnem postopku, podalo prepričljiva pojasnila v zvezi z ocenami, ki jih je prejel pritožnik. Varuh človekovih pravic zato v zvezi s to trditvijo ne ugotavlja nepravilnosti.

50. Kljub temu varuh človekovih pravic meni, da bi lahko Sodišče, kot je trdil pritožnik, izboljšalo svoje razpisne postopke in tako pomagalo preprečiti primere, kot je ta. Tako bi lahko Sodišče v zadevi, kot je obravnavana, anonimiziralo teste prevajanja za namene ocene, ki so jo ocenjevalci opravili med postopkom ocenjevanja.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic na podlagi preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Varuh človekovih pravic ne ugotavlja nepravilnosti na Sodišču.  

Pritožnik in Sodišče bosta obveščena o tej odločitvi.

Predlogi za izboljšanje

Sodišče bi moralo, kadar deluje kot javni naročnik, (i) zahtevati, da notranji ocenjevalci podpišejo in datirajo ocenjevalne liste preizkusov, (ii) vzpostaviti mehanizem notranje revizije za obravnavo pritožb neuspešnih kandidatov in (iii) anonimizirati preizkuse ponudnikov za namene ocene, ki jo notranji ocenjevalci opravijo med postopkom ocenjevanja.

Emily O'Reilly

Strasbourg, 31. avgusta 2016

 

[1] V postopku s pogajanji se naročniki posvetujejo s ponudniki po svoji izbiri, ki izpolnjujejo pogoje za sodelovanje, in se z njimi pogajajo o pogojih njihovih ponudb. V zadevnem primeru, ko je bilo objavljeno obvestilo o javnem naročilu, so kandidati poslali prijave za sodelovanje (prva faza postopka). Kandidati, ki so bili ocenjeni kot najsposobnejši za izvedbo naročila, so bili na podlagi ocene svojih zmogljivosti povabljeni k predložitvi ponudb (druga faza postopka). 

[2] Člen 4.3.1 (Najnižja raven kakovosti) razpisnih pogojev je določal, da se bo kakovost preskusnih prevodov, ki bodo prejeli oceno kakovosti manj kot 50 od 100, štela za nesprejemljivo in da bodo te ponudbe zavrnjene.

[3] Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije. Ta uredba je bila spremenjena z Uredbo (EU, Euratom) 2015/1929 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. oktobra 2015.

[4] Člen 159 pravil uporabe.

[5] V zvezi s tem se je Sodišče sklicevalo na sodbo Splošnega sodišča z dne 24. aprila 2013 v zadevi Evropaïki Dynamiki proti Komisiji (T-32/08, točka 30).

^[6] V zvezi s tem se je Sodišče sklicevalo na člen 116 finančne uredbe ter člena 17(1) in 166 pravil uporabe. V skladu s temi določbami naročnik v primeru resnih napak ali nepravilnosti v postopku oddaje javnega naročila prekine postopek in lahko sprejme vse potrebne ukrepe, vključno s preklicem postopka. Če se takšne napake odkrijejo po oddaji naročila, se lahko javni naročnik vzdrži sklenitve naročila, prekine njegovo izvajanje ali ga po potrebi odpove.

[7] Ta člen določa, da lahko fizične ali pravne osebe pod določenimi pogoji vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

^[8] Glej sklep varuha človekovih pravic o zaključku preiskave na lastno pobudo OI/8/2013 (na voljo na: http://www.ombudsman.europa.eu/fr/cases/decision.faces/en/59392/html.bookmark ), v katerem je varuh človekovih pravic poudaril, da bi moral tak revizijski postopek zajemati naslednje tri primere, ki bi morali privesti do popolne ponovne ocene ponudbe: (i) če vložnik predloži dokaze o postopkovnih napakah, na primer, če je jasno, da je bil korak v postopku spregledan; (ii) če vložnik predloži dokaze o dejanskih napakah; ali (iii) če vložnik predloži dokaze o očitni napaki pri presoji.

[9] Člen 2(4) statuta varuha človekovih pravic.