Zadeva se je nanašala na to, da je Komisija zavrnila in predlagala povračilo nekaterih stroškov, povezanih z dejavnostmi, oddanimi v podizvajanje, v okviru sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev v okviru šestega okvirnega programa. Komisija se je na podlagi preiskave varuhinje človekovih pravic odločila, da ne bo izterjala stroškov v skupni višini skoraj 87 000 EUR. Pojasnila je, da se je odločila spremeniti svojo prvotno odločitev, ker je pritožnik ravnal v dobri veri in v skladu z nasveti, ki jih je dala sama Komisija.

Varuhinja človekovih pravic je pozdravila to novo odločitev; kljub temu je menila, da je bilo obžalovanja vredno, da je imela pritožnica več let možnost obsežne izterjave sredstev, ki so se ji pridržala.

Zadeva se je nanašala na to, da Evropska komisija ni odgovorila na pritožnikovo zahtevo za pravno revizijo odločitve Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo, da zavrne njegov projekt iz sredstev EU v okviru programa Erasmus+. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je Komisija pritožniku že odgovorila. Zato je menila, da je institucija ta del pritožbe rešila. Preučila je tudi vsebino odgovora Komisije ter menila, da je izčrpen in razumen. Zato se je odločila, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na to, da Komisija ni odgovorila na sporočila pritožnika v zvezi z njegovimi težavami pri predložitvi predloga za nepovratna sredstva. Pritožnik se zaradi tehničnih težav ni mogel prijaviti prek sistema Komisije PRIAMOS. Namesto tega je svoj predlog predložila po elektronski pošti, na kar pa ni prejela odgovora.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in prosila Komisijo, naj odgovori. Komisija se je v repliki opravičila, ker ni odgovorila prej. Navedla je, da ne more sprejeti pritožnikove aplikacije za elektronsko pošto, ker je sistem pravilno deloval in Komisija ni mogla ugotoviti nobenih poskusov pritožnika, da bi predlog poslal prek programa PRIAMOS pred rokom.

Zadeva se je nanašala na ravnanje IMI v zvezi z domnevnim navzkrižjem interesov v razpisnem postopku za raziskovalni projekt o tveganjih in koristih programa cepljenja v Evropi.

Pritožnik, član konzorcija, ki je sodeloval v postopku, je trdil, da IMI ni obravnaval vprašanja, ali so bili vsi člani komisije za ocenjevanje nepristranski. Pritožnik je trdil, da sta bila dva člana povezana z zmagovalnim konzorcijem, kar je povzročilo navzkrižje interesov.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je sistem IMI pravilno uporabljal ustrezna pravila, in ni našla dokazov o nepravični obravnavi predloga pritožnikovega konzorcija. Zato je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da v zvezi s tem vidikom pritožbe ni bilo nepravilnosti. Varuhinja človekovih pravic je nadalje preučila, ali bi bilo treba strokovnjakom, ki so v navzkrižju interesov z enim predlogom, dovoliti, da ocenijo konkurenčni predlog. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da glede na to, da je pravila, ki jih je upošteval sistem IMI, pripravila Evropska komisija, nadaljnje preiskave tega vprašanja v okviru te pritožbe niso upravičene.

Ta preiskava se nanaša na to, kako bi morala Evropska agencija za zdravila (EMA) obravnavati zahteve za dostop javnosti do dokumentov, ki vsebujejo informacije o varnosti in učinkovitosti zdravil. Poseben poudarek je na pravici dostopa javnosti do treh poročil o kliničnih študijah o Humiri, široko prodajanem protivnetnem zdravilu.

Agencija EMA se je leta 2013 odločila, da javnosti odobri dostop do teh poročil. Vendar je farmacevtska družba, ki prodaja zdravilo (AbbVie), sprožila sodni postopek proti agenciji EMA, zaradi česar je bila predlagana objava poročil blokirana. Družbi EMA in AbbVie sta leta 2014 pred zaključkom sodnega postopka sklenili zunajsodni sporazum, s katerim je agencija EMA javnosti odobrila dostop do redigiranih različic poročil. Varuhinja človekovih pravic je stopila v stik z agencijo EMA, da bi preverila, ali so bila redigiranja upravičena. Po tem pregledu varuhinja človekovih pravic ni bila prepričana, da so bila vsa redigiranja dejansko upravičena. Varuhinja človekovih pravic je nato na lastno pobudo in v javnem interesu začela preiskavo o pristopu agencije EMA k odobritvi dostopa javnosti.

Med preiskavo se je izkazalo, da je agencija EMA v odgovor na druge zahteve javnosti za dostop do istih poročil objavila veliko popolnejše različice teh poročil. Kljub temu so nekatera redigiranja ostala.

Varuhinja človekovih pravic se je strinjala, da so nekatera od teh redigiranj upravičena (zaradi potrebe po varstvu osebnih podatkov). Vendar ni bila prepričana, da so bila druga redigiranja, namenjena zaščiti poslovnih interesov, upravičena. V zadnjenavedenih primerih je varuh človekovih pravic menil, da obstaja verjetnost prevladujočega javnega interesa za razkritje. Varuhinja človekovih pravic je kot splošno ugotovitev navedla, da kadar imajo informacije v dokumentu posledice za zdravje posameznikov (kot so informacije o učinkovitosti zdravila), bo javni interes za razkritje na splošno izničil vsako trditev o poslovni občutljivosti. Javno zdravje bi moralo vedno prevladati nad komercialnimi interesi.

Varuhinja človekovih pravic je ob zaključku preiskave priznala, da je agencija EMA zdaj zelo napredovala pri proaktivni politiki preglednosti, ki velja od januarja 2015. Vendar je varuhinja človekovih pravic v zvezi z nekaterimi posebnimi deli poročil podvomila o tem, da se agencija EMA še naprej zanaša na zaščito poslovnih interesov. Varuhinja človekovih pravic je za spodbujanje sistemskih izboljšav agenciji EMA dala več predlogov glede njene prihodnje prakse na tem področju.

Zadeva se je nanašala na odločitev Komisije, da ne sprejme nekaterih stroškov, ki jih partner prijavi za projekt, ki ga financira EU. Odločba Komisije je pomenila, da je bilo njeno končno plačilo konzorciju zmanjšano za znesek, ki ga je ta partner prejel iz naslova predhodnega financiranja. Koordinator je trdil, da je Komisija dolžna izterjati sredstva, ki so bila nepravilno izplačana zadevnemu partnerju.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija pravilno obravnavala zadevo, saj bi lahko začela izterjavo le, če bi obstajal dolg do Unije. Razdelitev financiranja med projektne partnerje je vprašanje drugačne narave, pri katerem Komisija ni dolžna posredovati. Varuhinja človekovih pravic zato ni ugotovila nepravilnosti Komisije.

Zadeva se je nanašala na pritožnikovo neuspešno prošnjo za štipendijo v okviru projekta evropske raziskovalne infrastrukture za holokavst, ki se financira iz Sedmega okvirnega programa za raziskave. Pritožnik, gluh raziskovalec, se je Komisiji pritožil, da je bila odločitev, da se ga ne sprejme v program štipendij, diskriminatorna in je kršila Konvencijo ZN o pravicah invalidov. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da Komisija ni ravnala nepravilno. Zato se je odločila, da zadevo zaključi.

Pritožnik Rubinum, španski proizvajalec/distributer krmnih dodatkov za živali, se je varuhu človekovih pravic pritožil, da je EFSA kršila svoje procesne pravice v okviru priprave znanstvenega mnenja EFSA, na podlagi katerega je Komisija prepovedala tojocerin, krmni dodatek, ki se uporablja za pitanje rejnih živali.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in prosila pritožnika, naj pojasni svoje trditve. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi te preiskave ugotovila, da EFSA v tej zadevi ni storila nepravilnosti.

Pritožba se je nanašala na vlogo Komisije v zvezi s CAPITA, mrežo raziskovalnih organov šestih evropskih držav, ki spodbuja nadnacionalno sodelovanje na področju raziskav. CAPITA je prejela sredstva EU za podporo usklajevanju raziskovalnih programov. Pritožnik je izrazil pomisleke, da izbira projektov, ki naj bi se financirali, s strani CAPITA morda ni bila opravljena na pregleden, pošten in nepristranski način. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija dolžna ukrepati, kadar prejemniki sredstev EU ne izpolnjujejo svojih obveznosti. Vendar je varuhinja človekovih pravic v tem primeru menila, da je Komisija ustrezno ukrepala in se prepričala, da so bili projekti izbrani na pregleden, pošten in nepristranski način ter da ni prišlo do zlorabe sredstev EU s strani CAPITA. Zato je zadevo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se nanaša na to, kako je Komisija obravnavala pritožbo zaradi kršitve v zvezi s pristopom italijanskih organov k priznavanju tujih kvalifikacij inženirjev. Pritožba je bila vložena, ker italijanski organi niso priznali kvalifikacije posrednika, na podlagi katere je bila pridobljena končna kvalifikacija. Komisija je ugotovila, da italijanski organi niso ravnali v skladu z ustrezno zakonodajo v primeru pritožnika. Ker pa ni bilo ustaljene in splošne upravne prakse, ki bi bila v nasprotju s pravom Unije, se je odločilo, da proti Italiji ne bo začelo postopka za ugotavljanje kršitev. Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal in ugotovil, da zavrnitev italijanskih organov, da bi upoštevali stališče Komisije v zvezi s pritožnikovim primerom, kaže na sistemsko vprašanje, ki bi si zaslužilo posredovanje Komisije, ne da bi čakali na prihodnje tovrstne težave. Zato je predlagala sporazumno rešitev in predlagala, naj Komisija nadaljuje preiskavo pritožnikove pritožbe zaradi kršitve. Ker je Komisija v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev (i) izrecno navedla, da je bila odločitev nacionalnih organov v pritožnikovem primeru napačna, in (ii) se je zavezala, da bo zadevo obravnavala, če bo seznanjena z drugimi podobnimi primeri, je varuh človekovih pravic sklenil, da ni bilo nepravilnosti, in primer zaključil.

Izvajalska agencija za mala in srednja podjetja (EASME) upravlja številne programe EU za Evropsko komisijo, vključno z delom okvirnega programa za raziskave in inovacije Obzorje 2020, COSME, LIFE in ESPR [1].