Izdelano v skladu s členom 4(1) Statuta evropskega varuha človekovih pravic ^[1]

Ozadje

1. Evropska komisija je „ključni akter v zakonodajnem postopku“.^[2] Načeloma ima izključno pravico, da začne zakonodajni postopek EU s predložitvijo zakonodajnih predlogov.^[3] Pristojnost Komisije za dajanje pobud vključuje pristojnost za določitev predmeta, cilja in vsebine predloga ^[4].

2. Komisija ima pri izvajanju te pristojnosti široko diskrecijsko pravico, saj njeno delovanje vključuje politične, gospodarske in socialne odločitve ter zapletene ocene in vrednotenja.[5] Kljub temu mora biti sposobna dokazati, da je upoštevala vse pomembne dejavnike, okoliščine in dokaze.[6] Komisijo poleg tega zavezujeta načelo preglednosti [7] in obveznost iz Pogodbe, da sprejema odločitve „čim bolj javno in v kar najtesnejši povezavi z državljani“[8]. V ta namen mora Komisija opraviti obsežna posvetovanja z zadevnimi stranmi, da bi zagotovila skladnost in preglednost ukrepov Unije [9].

3. V zvezi s tem je Komisija sprejela pravila za boljše pravno urejanje, ki jih sestavljajo „smernice“[10] in z njimi povezana „zbirka orodij“[11]. Namen pravil o boljšem pravnem urejanju je zagotoviti, da se „politične odločitve pripravijo na odprt in pregleden način na podlagi najboljših razpoložljivih dokazov, tudi s celovitim sodelovanjem deležnikov“[12]. Ključni elementi boljšega pravnega urejanja so obsežno posvetovanje z vsemi zainteresiranimi stranmi (v nadaljnjem besedilu: posvetovanja z deležniki)[13] ter ocene okoljskih, socialnih in gospodarskih učinkov vrste možnosti politike (v nadaljnjem besedilu: ocene učinka)[14] pred sprejetjem zakonodajnih predlogov ali predlaganjem pobud. Komisija meni, da so njena pravila za boljše pravno urejanje „eden najnaprednejših regulativnih pristopov na svetu“[15].

4. Pravila za boljše pravno urejanje so konkreten izraz temeljnih ustavnih načel, določenih v Pogodbah, in sodne prakse sodišč EU, tj. načel, ki zavezujejo Komisijo. Poleg tega zahteve glede ocene učinka in javnega posvetovanja temeljijo na Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje [16], ki določa, da „bo Komisija izvedla ocene učinka svojih zakonodajnih pobud […], za katere se pričakuje, da bodo imele znatne gospodarske, okoljske ali socialne učinke. Pobude, vključene v delovni program Komisije ali skupno izjavo, bo praviloma spremljala ocena učinka. Komisija se bo v svojem postopku ocene učinka posvetovala v čim širšem obsegu.“

5. Varuhinja človekovih pravic je prejela tri pritožbe, v katerih so bila izpostavljena podobna vprašanja v zvezi s tem, kako je Komisija pripravila več zakonodajnih predlogov, ki jih je štela za „nujne“.

• Zadeva 983/2025/MAS (v nadaljnjem besedilu: zadeva Omnibus) se nanaša na to, kako je Komisija pripravila zakonodajni predlog za spremembo direktive o poročanju podjetij o trajnostnosti in direktive o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti [17], ki je eden od predlogov, ki so del svežnja Komisije za poenostavitev „omnibus I“[18]. Navedeni cilj predloga je zaščititi konkurenčnost gospodarstva EU ob geopolitičnih izzivih. Pritožba se nanaša le na spremembo direktive o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti.
• Komisija je zakonodajni predlog predstavila 26. februarja 2025 brez ocene učinka. V obrazložitvenem memorandumu, priloženem predlogu, je navedeno, da Komisija ni pripravila ocene učinka zaradi „vprašanja konkurenčnosti, ki je ključnega pomena, saj neposredno vpliva na zmožnost Evropske unije, da doseže trajnostno gospodarsko rast in ohrani svoj položaj na svetovnem trgu“[19].
• Svet je 23. junija 2025 sprejel mandat (v nadaljnjem besedilu: splošni pristop) za pogajanja s Parlamentom in Komisijo. Evropski parlament je pogajalsko stališče sprejel 13. novembra 2025.
• Zadeva 2031/2024/VB (v nadaljnjem besedilu: zadeva v zvezi z migracijami) se nanaša na to, kako je Komisija pripravila dva zakonodajna predloga za okrepitev zakonodaje EU o preprečevanju tihotapljenja migrantov in boju proti njemu. Zakonodajna predloga sta (i) predlog uredbe o okrepitvi policijskega sodelovanja v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem tihotapljenja migrantov in trgovine z ljudmi ter o okrepitvi podpore Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) pri preprečevanju takih kaznivih dejanj in boju proti njim ter spremembi Uredbe (EU) 2016/794 [20] in (ii) direktiva o določitvi minimalnih pravil za preprečevanje pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju v Uniji in boj proti njej ter o nadomestitvi Direktive Sveta 2002/90/ES in Okvirnega sklepa Sveta 2002/946 PNZ [21]. Navedeni cilj teh predlogov je obravnavati sedanje izzive na zunanjih mejah EU in izvajati prenovljeni akcijski načrt EU za boj proti tihotapljenju migrantov.
• Komisija je 28. novembra 2023 predstavila oba zakonodajna predloga brez ocene učinka. V obrazložitvenem memorandumu, priloženem predlogu uredbe, je navedeno, da Komisija ni pripravila ocene učinka, saj je imela zaradi nujne operativne potrebe po izboljšanju podpore Europola državam članicam pri boju proti tihotapljenju migrantov na voljo malo ali nič možnosti. V obrazložitvenem memorandumu, priloženem predlogu direktive, ni nobenega razloga za to, da ocena učinka ne bi bila opravljena.
• Evropski parlament in Svet še nista sprejela obeh zakonodajnih aktov.
• Zadeva 1379/2024/MIK (v nadaljnjem besedilu: zadeva SKP) se nanaša na to, kako je Komisija pripravila predlog za spremembo zakonodaje v zvezi s skupno kmetijsko politiko (SKP).[22] Zakonodajni predlog je bil sprejet kot odziv na proteste kmetov v več državah članicah EU, med drugim proti nekaterim pravilom EU, za katera so kmetje menili, da jim nalagajo preveliko breme. Cilj zakonodajnega predloga je bil kmetom zagotoviti večjo prožnost pri izpolnjevanju nekaterih pravil EU za varstvo okolja.
• Komisija je 15. marca 2024 predstavila zakonodajni predlog brez ocene učinka. V obrazložitvenem memorandumu, priloženem predlogu, je navedeno, da Komisija ni pripravila ocene učinka zaradi politične nujnosti predložitve predloga.
• Zakonodajni akt je bil sprejet 13. maja 2024 [23].

6. Pritožniki [24] so bili v vseh treh primerih zaskrbljeni, da je Komisija kršila svoja pravila o boljšem pravnem urejanju s predložitvijo ustreznih zakonodajnih predlogov, ne da bi izvedla ocene učinka, čeprav so vedeli, da bodo ti predlogi imeli znatne učinke. Pritožniki so poudarili pomembne vplive teh predlogov, na primer na okolje, trajnostnost in podnebne cilje EU ter na človekove pravice. Stališče Komisije, da bi morala Komisija v posebnih okoliščinah vsakega od teh primerov nujno ukrepati in bi zato lahko odstopala od zahteve po oceni učinka, pritožnikov ni prepričalo.

7. Pritožniki v zadevah Omnibus in SKP so bili tudi zaskrbljeni, da je Komisija kršila evropska podnebna pravila [25], ker ni izvedla in objavila ocene podnebne skladnosti zakonodajnih predlogov [26].

8. Pritožnika v zadevi Omnibus je nadalje skrbelo, da je Komisija kršila svoj poslovnik s skrajšanim hitrim posvetovanjem med službami o zadevnem zakonodajnem predlogu.

9. Pritožniki so v vseh treh zadevah pisali Komisiji o svojih pomislekih, nezadovoljni z odgovori Komisije pa so se julija 2024 (zadeva SKP), novembra 2024 (zadeva v zvezi z migracijami) oziroma aprila 2025 (zadeva Omnibus) obrnili na varuhinjo človekovih pravic.

Preiskava

10. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskave v zvezi s tremi pritožbami, da bi preučila, ali je Komisija pri pripravi zadevnih zakonodajnih predlogov upoštevala svoja pravila o boljšem pravnem urejanju in druge postopkovne zahteve. Varuhinja človekovih pravic je preiskala zlasti naslednja vprašanja:

• kako je Komisija ocenila, ali so bili zakonodajni predlogi „nujni“ in so zato zahtevali odstopanje od nekaterih zahtev iz pravil za boljše pravno urejanje;
• ali je Komisija upoštevala veljavne postopke za odstopanje od zahtev iz svojih pravil o boljšem pravnem urejanju in kako so bile evidentirane s tem povezane odločitve;
• kako je Komisija zagotovila, da je bila kljub odstopanju nujna priprava zakonodajnih predlogov v skladu z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka;
• ali je Komisija izvedla „ocene podnebne skladnosti“ v skladu z evropskimi podnebnimi pravili in kako so bili zabeleženi rezultati takih ocen (primeri „omnibus“ in „SKP“); in
• kako je Komisija izvedla posvetovanje med službami o zakonodajnem predlogu v zadevi Omnibus.
• Pregled vprašanj, izpostavljenih v treh pritožbah, ki jih je preiskoval varuh človekovih pravic, je vključen v Prilogo I.

11. Varuhinja človekovih pravic je med preiskavami prosila za pregled spisov Komisije, vključno z evidencami Komisije o odstopanjih od pravil za boljše pravno urejanje ter dokumentacijo o ocenah podnebne skladnosti, analitičnih dokumentih in posvetovanjih z deležniki v zvezi z zadevnimi zakonodajnimi predlogi.

12. Varuhinja človekovih pravic je prejela pisne odgovore Komisije v vseh treh primerih [27], njene preiskovalne skupine pa so se sestale s predstavniki Komisije v zadevah Omnibus in SKP [28]. Nato je varuhinja človekovih pravic prejela pripombe pritožnikov na odgovore Komisije in poročila o sestankih.

1. Skladnost s pravili za boljše pravno urejanje

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

Pritožniki

13. Pritožniki so v vseh treh primerih trdili, da je Komisija kršila svoja pravila o boljšem pravnem urejanju, ker ni upoštevala nekaterih postopkovnih zahtev.

14. Pritožniki so v zadevah Omnibus in SKP trdili, da javnost „legitimno pričakuje“, da bo Komisija dosledna pri uporabi svojih notranjih pravil o boljšem pravnem urejanju. Čeprav pravila za boljše pravno urejanje niso zavezujoč akt kot tak, predstavljajo „sklop konkretnih pravil in orodij za izvajanje pravice javnosti do demokratične udeležbe v zakonodajnih postopkih“. V zvezi s tem so pritožniki menili, da so pravila o boljšem pravnem urejanju instrument za izvajanje členov 10 in 11 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), v skladu s katerima „ima vsak državljan pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije“[29] in „Evropska komisija opravi obsežna posvetovanja z zadevnimi stranmi, da bi zagotovila skladnost in preglednost ukrepov Unije“[30].

15. Pritožniki so v zadevah Omnibus in migracije trdili, da zadevni zakonodajni predlogi pomembno vplivajo na okolje, trajnostnost in človekove pravice ter da ima Komisija na voljo več možnosti politike. Običajno je treba v takih primerih opraviti oceno učinka, preden Komisija sprejme zakonodajni predlog. V obravnavanih zadevah Komisija poleg sklicevanja na nujnost položaja ni pojasnila, zakaj ni mogla izvesti ocene učinka. Glede na to so pritožniki menili, da je Komisija zlorabila možnosti za prožnost, določene v pravilih za boljše pravno urejanje.

16. Na splošno so pritožniki zaskrbljeni zaradi tveganja samovoljne uporabe pravil za boljše pravno urejanje s strani Komisije, ki ga še poslabšuje pomanjkanje preglednosti odločitev o izvzetju zakonodajnih pobud, ki se štejejo za „nujne“, iz nekaterih zahtev, določenih v teh pravilih.

17. Pritožniki so nadalje trdili, da Komisija zaradi odsotnosti ocen učinka ni pojasnila, kako je med pripravo zakonodajnih predlogov upoštevala najboljše razpoložljive dokaze, vključno z znanstvenimi podatki. Pritožniki so zlasti podvomili v logiko sklicevanja Komisije na rezultate prejšnjih ocen učinka ustreznih zakonodajnih predlogov.

18. V zadevi Omnibus so na primer pritožniki trdili, da če so se okoliščine tako drastično spremenile, da je bilo treba spremeniti zakonodajo, ki sploh ni začela veljati, je bilo težko razumeti, kako bi se Komisija lahko oprla na prejšnjo oceno učinka, v skladu s katero so se široko področje uporabe in trdne obveznosti šteli za ustrezne. Če bi Komisija ugotovila spremembo okoliščin, bi morala zbrati dokaze in oceniti, ali in kako so te nove okoliščine vplivale na njeno začetno oceno učinka.

19. Poleg tega so bili pritožniki zaskrbljeni, da je Komisija brez ocene učinka zbrala nezadostne dokaze o vplivih na okolje in človekove pravice:

• V zvezi s predlogom v zadevi Omnibus so pritožniki menili, da se je Komisija v „analitičnem dokumentu“, ki v skladu s pravili za boljše pravno urejanje nadomešča celovito oceno učinka, omejila na opis različnih zahtev poslovnih združenj za spremembo direktive o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti in pojasnilo, kako je te zahteve uravnotežila s cilji direktive o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti.
• V zvezi s predlogi v zadevi o migraciji so pritožniki trdili, da so podatki, na katerih temeljijo predlogi Komisije, zastareli in selektivni.
• V zvezi s predlogom v zadevi SKP so pritožniki trdili, da so nekatere študije, navedene v analitičnem dokumentu, še vedno v pripravi, dokument pa je vseboval tudi neutemeljene izjave in se osredotočal na informacije o upravnih obremenitvah za kmete.

20. Kar zadeva zadeve v zvezi s SKP in migracijami, so pritožniki opozorili na dejstvo, da Komisija analitičnega dokumenta ni objavila v trimesečnem roku, določenem v pravilih za boljše pravno urejanje. Ta dokument naj bi nadomestil oceno učinka in povzel dokazno podlago predloga. V primeru SKP je Komisija analitični dokument objavila več kot devet mesecev po sprejetju predloga in sedem mesecev po tem, ko sta sozakonodajalca sprejela zakonodajo. Zato po mnenju pritožnika ta dokument ni mogel prispevati k javni razpravi in/ali pomagati sozakonodajalcema pri sprejemanju informirane odločitve.

21. Nazadnje, pritožniki v zadevah Omnibus in SKP so trdili, da je Komisija kršila svoja pravila za boljše pravno urejanje, ker ni izvedla javnih posvetovanj o tako pomembnih pobudah politike.

• Pritožnik je v zadevi Omnibus trdil, da so poziv k predložitvi dokazov iz leta 2023 in hibridni dogodki iz leta 2024, ki jih je Komisija navedla v obrazložitvenem memorandumu, zajemali le uredbo o CDD in ne direktive o CDD. Trdila je tudi, da spontana stališča deležnikov ne morejo nadomestiti uradnega javnega posvetovanja, saj so predložena brez poznavanja postopka priprave predloga ali njegove vsebine. Pritožnik je trdil tudi, da „preverjanje resničnosti“ iz februarja 2025 ni bilo izvedeno le, če deležniki niso bili seznanjeni z vsebino predloga, temveč tudi, da ni bilo jasno, kako so bili udeleženci izbrani in ali so lahko vsi deležniki na teh sestankih izrazili svoje mnenje. Poleg tega je Komisija povabila zelo malo predstavnikov civilne družbe v primerjavi s predstavniki podjetij.
• V zadevi SKP so pritožniki trdili, da ad hoc posvetovanj Komisije ni mogoče šteti za „ciljno usmerjena posvetovanja“, ker Komisija ni niti opredelila ustreznih deležnikov niti ni iskala „celotnega spektra stališč, da bi se izognila pristranskosti ali izkrivljenim sklepom“. Namesto tega se je posvetovala samo s predstavniki kmetijskega sektorja.

22. Poleg tega so pritožniki v zadevah Omnibus in SKP trdili, da je pravica do sodelovanja v postopkih odločanja EU v okoljskih zadevah zaščitena s pravom EU (člena 10 in 11 PEU ter členi 6 do 8 Aarhuške konvencije ^[31]).

Komisija

23. Komisija je trdila, da pravila o boljšem pravnem urejanju ne določajo zavezujočih pravnih pravil, ki bi omejevala diskrecijsko pravico Komisije, niti ne pomenijo zavezujočih pravnih obveznosti do javnosti, kot je izrecno navedeno v njih.[32] Namesto tega je boljše pravno urejanje sklop instrumentov, ki bi jih morale službe Komisije uporabljati sorazmerno, da bi zagotovile, da ima Komisija ustrezne in pravočasne informacije, na katerih lahko utemelji svoje predloge.

24. Komisija je poudarila, da pravila za boljše pravno urejanje izrecno določajo možnost uporabe izjem od posebnih zahtev, na primer v nujnih primerih.

25. Komisija je v okviru preiskav varuhinje človekovih pravic predstavila različne razloge, iz katerih je menila, da so konkretni zadevni zakonodajni predlogi „nujni“. Nekateri od teh razlogov so bili že omenjeni v obrazložitvenih memorandumih, priloženih zakonodajnim predlogom.

• V zadevi Omnibus se je Komisija sklicevala na slabšanje gospodarskih razmer s sklicevanjem na „Draghijevo poročilo“^[33]. Po mnenju Komisije je bilo nujno treba okrepiti konkurenčnost gospodarskih subjektov EU in zmanjšati regulativno breme. Komisija je poudarila, da naj bi se zahtevne obveznosti poročanja, ki jih nalagata direktiva o poročanju podjetij o trajnostnosti in direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti, začele uporabljati kmalu, medtem ko je želela podjetjem in državam članicam zagotoviti več časa in smernic za pripravo nanje. Komisija je morala nujno predložiti predloge, da bi odložila uporabo ustreznih zahtev in jih hkrati poenostavila. V nasprotnem primeru bi bil postopek spreminjanja daljši in bolj zapleten, kar bi povzročilo večjo negotovost za podjetja.
• V zadevi v zvezi z migracijami je Komisija navedla, da ocena učinka ni bila izvedena, saj je imela le malo ali nič izbire politike, zlasti zaradi nujnih operativnih potreb za izboljšanje podpore Europola državam članicam pri boju proti tihotapljenju migrantov. Komisija je dodala, da izrecne politične zaveze kažejo na nujnost, kar je potrdila tudi politična podpora med pripravo predloga. Sklicevala se je tudi na svojo predsednico, ki je izjavila, da je treba in namerava ukrepati na tem področju ^[34]. Komisija se je sklicevala tudi na trend naraščanja migracij v letu 2023 in na informacije agencij EU o hitro razvijajočih se tihotapskih dejavnostih. Komisija je poudarila, da sta Evropski svet in Svet priznala pomen boja proti tihotapljenju migrantov.
• V primeru SKP je Komisija navedla, da je bil temeljni akt v zvezi s SKP, ki naj bi se s predlogom spremenil, sprejet pred pandemijo COVID-19 in rusko invazijo na Ukrajino. Komisija je ugotovila, da so zahteve iz navedenega temeljnega akta preveč obremenjujoče za kmete, da bi jih lahko izpolnjevali v praksi. Zaradi protestov kmetov v letu 2024 je Komisija menila, da je izjemno nujno spremeniti temeljni akt, kar pomeni, da ni časa za oceno učinka ali javno posvetovanje. Razmere so bile izjemne zaradi velikega obsega protestov kmetov v državah članicah, ki so delno postali nasilni. Obstajalo je tveganje, da bodo protesti ušli izpod nadzora. Komisija je navedla, da njeno oceno potrjuje dejstvo, da sta sozakonodajalca sprejela predlog Komisije v dveh mesecih in poleg tega brez bistvenih sprememb.

26. Kar zadeva morebitna izvzetja iz zahtev pravil za boljše pravno urejanje, je Komisija pojasnila, da odločitev o odobritvi odstopanj vedno sprejme član Komisije, pristojen za boljše pravno urejanje, ki je trenutno komisar za izvajanje in poenostavitev.

27. Čeprav pravila za boljše pravno urejanje formalno omenjajo dva postopka - enega, ki se uporablja pred politično potrditvijo pobude, ^{in drugega, ki se uporablja po politični potrditvi pobude [35]} - oba postopka predvidevata sodelovanje navedenega komisarja. Tako je za zadevno odločitev vedno pristojen komisar kot predstavnik politične ravni Komisije. V izjemno nujnih primerih, ko pobuda ni predhodno načrtovana, generalni sekretariat in/ali kabinet predsednika sodelujeta pri potrjevanju prvega postopkovnega koraka, ki je privedel do sprejetja pobude, kot je začetek posvetovanja med službami ^[36]. To lahko vključuje tudi odločitev, da se pobuda izvzame iz nekaterih zahtev pravil za boljše pravno urejanje.

28. Komisija je nadalje pojasnila, da so pravila za boljše pravno urejanje zasnovana tako, da upravne službe Komisije (generalni direktorati) od pristojnega člana Komisije zahtevajo politično potrditev svojih načrtov, vključno z morebitnimi izvzetji iz zahtev za boljše pravno urejanje. Cilj tega sistema je zagotoviti, da upravne službe Komisije vlagajo svoja sredstva samo v pripravo teh pobud in v obliki, ki jo podpira politična raven Komisije.

29. Komisija je dodala, da se izjeme, kadar se zahtevajo v fazi načrtovanja predloga, evidentirajo v internem sistemu Komisije „D ecide“, medtem ko ni standardne oblike za evidentiranje izjem, odobrenih, kadar se pobuda zaradi nujnosti ne načrtuje.

30. Komisija je v zvezi s štirimi konkretnimi obravnavanimi zakonodajnimi predlogi pojasnila naslednje:

• V zvezi s pobudo, obravnavano v zadevi Omnibus, je namestnik generalnega sekretarja za usklajevanje politik po posvetovanju s kabinetom komisarja za izvajanje in poenostavitev po elektronski pošti obvestil kabinet komisarja, pristojnega za pobudo, da je treba pripraviti „delovni dokument služb Komisije“. To je pomenilo, da se je zahteval analitični dokument in ne celovita ocena učinka. Komisija je navedla, da zaradi politične nujnosti ni bil pripravljen noben vnos „D ecide“.
• V zvezi s pobudami, obravnavanimi v zadevi v zvezi z migracijami, je Komisija navedla, da „pobude niso bile načrtovane“zaradi nujnosti, zato pristojni generalni direktorat ni vložil uradne zahteve za odstopanje.
• V zvezi s pobudo, obravnavano v zadevi SKP, je bilo v pripravljalni fazi te pobude opravljeno posvetovanje z generalnim sekretariatom Komisije, ki je 5. marca 2024 odobril začetek hitrega posvetovanja med službami o zakonodajnem predlogu. To je potrdilo politično potrditev pobude.“Ta odobritev je bila implicitna potrditev dejstva, da bo pobuda pripravljena brez ocene učinka in javnega posvetovanja. Navznoter je bilo očitno, da je politično vodstvo Komisije zadevno pobudo potrdilo, saj je samo vodstvo od pristojnega generalnega direktorata zahtevalo, naj pobudo najprej pripravi in jo nemudoma predstavi, ne da bi pripravilo oceno učinka in izvedlo javno posvetovanje. Komisija je nadalje pojasnila, da ni uradno evidentirala nobenih odstopanj od zahtev iz pravil za boljše pravno urejanje, saj pobuda ni bila „načrtovana“.

31. Komisija je poudarila, da so bile vse pobude politično potrjene in pripravljene v skladu z navodili politične ravni Komisije.

32. Komisija je kljub neobstoju ocene učinka menila, da je dokazna podlaga vseh pobud, ki so bile predmet treh preiskav, zadostna. Komisija je v okviru preiskave v zadevi Omnibus predložila nekaj dodatnih informacij o tem, kako so začetne ocene učinka, na katerih temeljita direktiva o poročanju podjetij o trajnostnosti in direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti, prispevale k njenemu delu v zvezi s predlogom za spremembo te zakonodaje. Komisija se je zlasti sklicevala na izračune stroškov in ocene učinka, ki so bile pripravljene skupaj s prvotnimi zakonodajnimi akti, ter na nekatere posodobljene podatke.

33. V zvezi s predvidenim časovnim okvirom za objavo analitičnih dokumentov je Komisija pojasnila, da:

•  v okviru preiskave v primeru SKP se je v času sprejetja pravil za boljše pravno urejanje trimesečni rok za objavo zdel razumen in izvedljiv ter se še vedno uporablja v skoraj vseh primerih. Vendar je bil primer SKP izjemen zaradi nujnosti in dejstva, da je analitični dokument zajemal tudi druge pobude.
• v zvezi z zadevo o migraciji in dejstvom, da analitičnega dokumenta ni objavila v trimesečnem roku, je Komisija navedla, da mora vključiti informacije, ki obravnavajo vprašanja držav članic, in upoštevati rezultate razprav, ki so potekale med januarjem in marcem 2024 ^[37].

34. Nazadnje je Komisija trdila, da v skladu s pravili o boljšem pravnem urejanju javno posvetovanje ni obvezno, če ni ocene učinka.

• V zadevi Omnibus je Komisija navedla, da je bilo javno posvetovanje nadomeščeno z vrsto dogodkov in drugimi oblikami zbiranja informacij od deležnikov, ki jih je Komisija navedla.
• V primeru SKP je Komisija navedla, da je njen cilj od kmetov pridobiti informacije o izvoru bremena, jim pomagati pri spopadanju z njim in opredeliti področja, na katerih so potrebne izboljšave. Ocenjeno je bilo, da bi lahko glavne kmetijske organizacije zagotovile najbolj praktične informacije, ki bi Komisiji omogočile razvoj praktičnih rešitev, predlaganih v zakonodajnem predlogu. Štelo se je, da posvetovanje z drugimi deležniki v tej zgodnji fazi ne bi bilo smiselno, ker je Komisija želela razpravljati z deležniki, ki jih to neposredno zadeva. Zato se je zavestno odločila, da se ne bo posvetovala z drugimi zainteresiranimi stranmi hkrati s štirimi glavnimi kmetijskimi organizacijami. Poleg tega je Komisija navedla, da je na splošno seznanjena s stališčem okoljskih organizacij o tej zadevi. Zadostne informacije so bile zbrane tudi na podlagi povratnih informacij držav članic, Odbora Evropskega parlamenta za kmetijstvo in razvoj podeželja ter v okviru predhodne ocene učinka iz leta 2018 in predhodnega javnega posvetovanja.

Ocena varuha človekovih pravic

Uvodne ugotovitve o naravi pravil za boljše pravno urejanje

35. Komisija se je zavezala pravilom za boljše pravno urejanje, da bi zagotovila pregleden, na dokazih temelječ in vključujoč postopek oblikovanja politike in priprave zakonodaje, kot se zahteva v Pogodbah in sodni praksi sodišč EU. Varuh človekovih pravic dosledno meni, da bi morale institucije in organi EU uporabljati pravila, ki so jih določili zase.[38] To zagotavlja doslednost, preglednost in preprečuje kakršen koli občutek samovoljnosti pri delovanju uprave EU.[39] Pravila za boljše pravno urejanje so navedena v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje.[40]

36. Sodišče je razsodilo, da notranji ukrepi, ki jih sprejme upravni organ Unije, čeprav jih ni mogoče šteti za „pravna pravila“, ki jih mora uprava vedno spoštovati, vseeno pomenijo pravila ravnanja, od katerih uprava v danem primeru ne more odstopiti, ne da bi navedla razloge, ki so združljivi z načelom enakega obravnavanja. Natančneje, sodišče Unije je razsodilo, da zadevni upravni organ s tem, da sprejme taka pravila ravnanja in z njihovo objavo razglasi, da jih bo uporabil v primerih, na katere se nanašajo, omeji izvajanje svoje diskrecijske pravice in torej ne more odstopiti od teh pravil,„ne da bi bilo po potrebi ugotovljeno, da so v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, kot sta enako obravnavanje ali varstvo legitimnih pričakovanj“.[41] V bistvu taki notranji ukrepi na splošno in abstraktno določajo postopke in metodologijo, ki jih je Komisija zavezana uporabiti.

37. Kar zadeva upoštevanje lastnih pravil Komisije za boljše pravno urejanje, so zgornji premisleki zlasti pomembni pri pripravi zakonodajnih predlogov Komisije. Kot je navedeno zgoraj, je Komisija „ključni akter v zakonodajnem postopku“[42], saj ima načeloma izključno pristojnost za začetek zakonodajnega postopka EU s predložitvijo zakonodajnih predlogov [43].

38. Da bi deležniki nadzorovali pripravljalne faze zakonodajnega postopka in poskušali vplivati nanje, se zanašajo na svoje dejavnosti in jih načrtujejo v skladu s pravili Komisije za boljše pravno urejanje. Zainteresirane strani, gospodarski subjekti, organizacije civilne družbe in deležniki na splošno pričakujejo, da bodo pridobili dostop do informacij o pobudah Komisije, predstavili svoja stališča o teh pobudah med ciljno usmerjenimi in javnimi posvetovanji ter nato pridobili dostop do ocen učinka Komisije in čim prej predstavili svoja stališča o teh ocenah, še preden se zakonodajni postopek uradno začne s predstavitvijo zakonodajnega predloga Evropskemu parlamentu in Svetu. To dokazujejo zadeve, predložene sodiščem EU, v zvezi z dostopom javnosti do osnutkov ocen učinka Komisije [44] in s tem povezane pritožbe varuhu človekovih pravic [45].

39.  Iz zgoraj navedene sodne prakse izhaja, da sprejetje pravil s strani Komisije, kot so pravila za boljše pravno urejanje, ustvarja legitimna pričakovanja javnosti, da bo Komisija ravnala v skladu s takimi pravili. To je tudi dobra upravna praksa.

40. Dejstvo, da je v pravilih za boljše pravno urejanje izrecno navedeno, da ne določajo zavezujočih pravnih pravil, ne spremeni dejstva, da je Komisija s sprejetjem teh pravil omejila izvajanje svoje diskrecijske pravice ^[46]. Če Komisija odstopa od pravil za boljše pravno urejanje, ne da bi na primer navedla zadostne razloge za odstopanje od svojih zahtev, lahko krši legitimna pričakovanja javnosti in s tem tudi načela dobrega upravljanja.

41. V vsakem primeru zaradi odstopanja od pravil in načel, na katerih temelji boljše pravno urejanje, obstaja tveganje, da postopek, ki vodi do sprejetja zakonodajnega predloga, ne bo več pregleden, na dokazih temelječ in vključujoč, kar je eden od navedenih ciljev pravil za boljše pravno urejanje [47].

42. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega v treh obravnavanih pritožbah ocenila, ali Komisija spoštuje svoja pravila o boljšem pravnem urejanju.

Pojem „nujnost“

43. Komisija se je v zadnjih letih nedvomno soočala z nekaterimi razmerami brez primere, kot so pandemija COVID-19, migracijska kriza, energetska kriza, ki je sledila ruski invaziji na Ukrajino, ter posledični humanitarni, finančni in vojaški izzivi pri zagotavljanju nujne pomoči Ukrajini, vse v nestabilnih geopolitičnih razmerah, zaradi katerih se je morala „nujno“ odzvati. Vzpostavljeni morajo biti postopki, ki Komisiji omogočajo hitro odločanje, tudi o sprejetju zakonodajnih predlogov.

44. Ob upoštevanju tega so vprašanja, ki se pojavljajo v treh preiskavah varuha človekovih pravic, (a) katere okoliščine so upravičevale uporabo nujnega postopka, (b) kdo se je odločil za uporabo nujnega postopka in (c) kako je Komisija zagotovila, da je nujna priprava zakonodajnih predlogov še vedno v skladu z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka.

a. Katere okoliščine so upravičevale uporabo nujnega postopka

45. Ni sporno, da bi pobude, ki so predmet treh preiskav varuha človekovih pravic, običajno zahtevale izvedbo ocene učinka.

46. „Ocene učinka“, tj. analitične analize na podlagi dokazov, ki „upoštevajo težave, ki jih je treba obravnavati, cilje, ki jih je treba doseči, kompromise, ki jih je treba upoštevati, možnosti za ukrepanje in njihove morebitne učinke“,^[48] so potrebne, kadar je verjetno, da bo imel zakonodajni predlog znatne gospodarske, socialne in okoljske učinke, in kadar lahko Komisija izbira med različnimi možnostmi politike.^[49] Za pobude, za katere je potrebna ocena učinka, je potrebno tudi javno posvetovanje [50].

47. Kljub temu pravila o boljšem pravnem urejanju omogočajo odstopanje od njihovih zahtev „iz utemeljenih razlogov“, kot so „politična nujnost, potreba po spoštovanju zaupnosti in varnostnih pomislekov“[51]. Vendar pojem „politična nujnost“ v navedenih pravilih ni opredeljen.

48. Komisija je v vseh treh preiskavah odstopila od zahteve po izvedbi ocene učinka za svoje pobude, pri čemer se je sklicevala na „nujnost“ razmer.

49. Komisija je v okviru preiskav varuhinje človekovih pravic predstavila široko razlago „nujnosti“ in svojo diskrecijsko pravico do odstopanja od pravil za boljše pravno urejanje, tudi glede na svoje razumevanje, kot je opisano zgoraj, da so to notranja pravila, ki Komisije ne zavezujejo. Komisija je zato pobude, ki so predmet preiskav varuhinje človekovih pravic, štela za „nujne“ iz zelo različnih razlogov, na primer zaradi spreminjajočih se političnih prednostnih nalog vodstva Komisije v odziv na sedanje izzive (primer Omnibus), spreminjajočih se geopolitičnih trendov in izzivov (primer migracij) ter vse pogostejših in intenzivnih družbenih protestov proti nekaterim politikam EU (primer SKP).

50. Komisija mora vsekakor ohraniti polje proste presoje pri opredelitvi okoliščin, ki jih šteje za „nujne“. Vendar lahko široka razlaga „politične nujnosti“, ki jo Komisija uporablja v teh treh primerih, oteži razumevanje in napovedovanje javnosti pri uporabi zahtev pravil za boljše pravno urejanje. V skladu s široko razlago Komisije bi se lahko vsak položaj načeloma štel za „nujnega“, če bi se tako odločilo politično vodstvo Komisije.

51. Varuhinja človekovih pravic v zvezi s tem ugotavlja tudi, da so bila pojasnila Komisije v obrazložitvenih memorandumih o tem, zakaj je bil položaj v vsakem od teh treh primerov „nujen“, kratka ali pa jih sploh ni bilo. Zlasti v primeru migracij je Komisija v zvezi s predlogom uredbe navedla, da ima zaradi nujnih operativnih potreb za izboljšanje podpore Europola državam članicam pri boju proti tihotapljenju migrantov na voljo malo ali nič možnosti. Vendar Komisija v ustreznem oddelku memoranduma ni pojasnila, kako naj bi domnevna nujnost omejila možnosti politike, ki so ji na voljo. V zvezi s predlogom direktive varuh človekovih pravic z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je Komisija v ustreznem delu obrazložitvenega memoranduma zgolj navedla, da izjemoma ne bo izvedla ocene učinka, ne da bi podala kakršno koli pojasnilo.

52. Čeprav se zakonodajni predlog v zadevi Omnibus v uvodnih izjavah sklicuje na vprašanje konkurenčnosti, ki je „kritično nujno“, saj neposredno vpliva na zmožnost Evropske unije, da doseže trajnostno gospodarsko rast in ohrani svoj položaj na svetovnem trgu, spletna stran Komisije, namenjena postopku poenostavitve in pravilom za boljše pravno urejanje, jasno predstavlja cilj poenostavitve kot (politično) „prednostno nalogo“. Podobno je v obeh analitičnih dokumentih, priloženih svežnju Omnibus I, kot „prednostna naloga“navedena poenostavitev obstoječih zadevnih direktiv s strani Komisije. Pojma nujnosti na eni strani in prednosti na drugi strani za varuha človekovih pravic nista sopomenki.

53. Ni jasno, ali je Komisija pri pripravi zadevnega predloga v zadevi Omnibus odstopala od nekaterih pravil za boljše pravno urejanje zaradi „nujnosti“ ali „prednostne naloge“, na kateri temeljijo delovni programi Komisije [52]. Celotna spletna stran Komisije, namenjena številnim sprejetim in tekočim zakonodajnim prizadevanjem (skupaj 13 zakonodajnih svežnjev) za „enostavnejšo ureditev“in zmanjšanje regulativnih bremen za doseganje „konkurenčnejše in privlačnejše Evrope“, se zdi bolj odraz prednostnih nalog Komisije kot objektivne nujnosti.

54. Neobstoj opredelitve „nujnosti“ v pravilih za boljše pravno urejanje, ki Komisiji omogoča odstopanje od zahtev, ki jih je naložila svojim zakonodajnim dejavnostim, ogroža predvidljivost, doslednost in pravno varnost ter zato ne more biti dobro upravljanje. Poleg tega obrazložitveni memorandumi v treh zadevah niso zadostno utemeljili „nujnosti“ zadevnih zakonodajnih predlogov, kar prav tako ne more biti dobro upravljanje.

55. Komisija bi morala varuhu človekovih pravic zagotoviti predvidljivejšo, doslednejšo in nesamovoljno uporabo pravil za boljše pravno urejanje, in sicer z:

• opredelitev pojma „nujnost“ v okviru boljšega pravnega urejanja; in
• v obrazložitvenem memorandumu, priloženem zakonodajnim predlogom, jasno pojasni, zakaj je potrebno odstopanje.

b. Kdo se je odločil za uporabo nujnega postopka in kako

56. Zbirka orodij za boljše pravno urejanje določa postopek za odobritev odstopanj [53], ki predvideva, da:

• „– Ko se politično občutljiva in pomembna pobuda prvič predloži v politično potrditev, bi bilo treba potrebo po prožnosti ali izjemi opisati (in utemeljiti) že na ustreznih področjih informacijske platforme Decide. Glavne izjeme se nanašajo na: odstopanje od načela „najprej ovrednotiti“, neizvedba ocene učinka, neizvedba javnega posvetovanja (kadar je to postopkovno potrebno). Dogovor podpredsednika, pristojnega za „boljše pravno urejanje“, bo nato izrecno zajemal načrtovano izjemo.
• – Če je po potrditvi potrebna izjema, morajo generalni direktorati zaprositi za odobritev direktorja generalnega sekretariata, pristojnega za „boljše pravno urejanje“, v posvetovanju s kabinetom podpredsednika, pristojnega za „boljše pravno urejanje“.
• Generalni direktorati morajo zaprositi za odobritev tako, da pošljejo sporočilo v naslednji namenski poštni predal, v katerem morajo opisati (1), kaj se zahteva; (2) Če je potrebno: [...]“

57. Varuhinja človekovih pravic je v vseh treh preiskavah pregledala dokumentacijo v zvezi z notranjimi odločitvami o izvzetju zadevnih pobud iz zahtev pravil za boljše pravno urejanje.

• V zadevi Omnibus je Komisija varuhu človekovih pravic poslala elektronsko sporočilo takratnega namestnika generalnega sekretarja, ki je pristojne generalne direktorate obvestil, da je treba pripraviti „delovni dokument služb Komisije“, ki ga je uprava Komisije razlagala kot „analitični dokument“, ki nadomešča oceno učinka. Za odločitev ni bil podan noben razlog.
• V zadevah v zvezi s SKP in migracijami Komisija varuhu človekovih pravic ni predložila nobenega pisnega zapisnika o sklepu. Namesto tega je Komisija varuhinji človekovih pravic predložila dokumentacijo v zvezi s sprejetjem predlogov in začetkom ustreznih posvetovanj med službami, pri čemer je trdila, da dejstvo, da so bili taki ukrepi politično potrjeni, dokazuje, da je bila odločitev o odstopanju od zahtev pravil za boljše pravno urejanje politično podprta.

58. Varuhinja človekovih pravic zato ni mogla ugotoviti, ali je bil upoštevan postopek, kot je določen v pravilih za boljše pravno urejanje.

59. Varuhinja človekovih pravic je zaskrbljena zaradi pomanjkanja ustreznih evidenc v zvezi s postopkom in poznejšimi odločitvami o izvzetju zadevnih pobud iz zahtev pravil za boljše pravno urejanje. Takšni neformalni delovni dogovori, ki se nanašajo na pomembne korake pri pripravi zakonodajnega predloga Komisije, kot je potrditev odstopanja od ocene učinka (in javnega posvetovanja), lahko hitro postanejo škodljivi za preglednost in odgovornost [54] ter javnosti ne morejo zagotoviti zadostnih zagotovil, da je Komisija pravila za boljše pravno urejanje uporabljala dosledno, nesamovoljno in predvidljivo. Odsotnost takih uradnih evidenc ne more biti dobro upravljanje.

60. Komisija bi zato morala ustrezno evidentirati vse notranje odločitve o izvzetju zakonodajnega predloga iz zahtev pravil za boljše pravno urejanje, vključno s tem, kdo je zaprosil za izvzetje, na kakšni podlagi in kdo ga je odobril.

c. Kako je Komisija zagotovila, da je nujni postopek skladen z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka

61. V skladu s pravili o boljšem pravnem urejanju bi bilo treba, kadar se zahteva ocena učinka, vendar se odobri izjema, v treh mesecih po tem, ko Komisija sprejme pobudo, pripraviti „analitični dokument“, v katerem so predstavljeni dokazi, na katerih temelji predlog, in ocene stroškov.^[55] Varuhinja človekovih pravic razume, da je namen analitičnih dokumentov zagotoviti, da se zakonodajni predlogi predstavijo z minimalno stopnjo preglednosti, če ni ocene učinka, s čimer se sozakonodajalca in javnost obvestijo o dokazih, na katerih predlogi temeljijo.

62. Komisija je take analitične dokumente pripravila v zvezi z vsemi zakonodajnimi predlogi, ki so predmet preiskav varuha človekovih pravic.

63. Varuhinja človekovih pravic razume, da so bili pritožniki zaskrbljeni, ker analitični dokumenti, ki jih je objavila Komisija, ne zagotavljajo celovite analize vplivov na okolje, trajnost in človekove pravice.

64. Varuhinja človekovih pravic ni pristojna za ocenjevanje dokazov, na katerih temeljijo zakonodajni predlogi, vključno z vsebino analitičnih dokumentov, ki jih pripravi Komisija in so priloženi tem predlogom. Vloga sozakonodajalcev je predvsem, da se odločita, ali sta od Komisije prejela dovolj dokazov za informirano odločitev o zakonodajnih predlogih, ki so jima predloženi. Vendar varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se je Komisija v zadevah Omnibus in SKP oprla na informacije iz ocen učinka, zaključenih v okviru prejšnjih pobud in let pred sprejetjem zakonodajnih predlogov. V primeru SKP se je Komisija sklicevala tudi na nekatere študije, ki so še potekale, v vsakem primeru pa se je večina študij, na katere se je oprla, nanašala na upravno breme za kmete, ne pa na primer na vplive na okolje. To lahko vzbudi upravičene dvome glede celovitosti dokazov, na katerih temelji analiza Komisije. V takih primerih je zlasti pomembno, da Komisija javnosti pojasni, ali in kako rezultati prejšnjih ocen učinka ostajajo veljavni ali so bili posodobljeni ter kako je zagotovila, da so bili upoštevani vsi ustrezni dokazi. Varuhinja človekovih pravic v zvezi s tem ugotavlja, da pravila o boljšem pravnem urejanju na noben poseben način ne opisujejo, katere informacije bi morali vsebovati analitični dokumenti in v kakšni obliki.

65. Pritožniki v zadevah v zvezi s SKP in migracijami so bili zaskrbljeni tudi zaradi časovnega okvira objave analitičnih dokumentov.

• V primeru SKP je bil analitični dokument objavljen več kot devet mesecev po tem, ko je Komisija sprejela predlog, in sedem mesecev po tem, ko sta sozakonodajalca že sprejela zadevno zakonodajo.
• V primeru migracije so bili analitični dokumenti objavljeni štiri mesece in pol ter pet mesecev in pol po tem, ko je Komisija sprejela predloge, vendar pred sprejetjem zadevne zakonodaje.

66. Če je namen objave analitičnih dokumentov zagotoviti, da se zakonodajni predlogi brez ocene učinka predstavijo z minimalno stopnjo preglednosti, s čimer se sozakonodajalca in javnost obvestijo o dokazih, na katerih temeljijo predlogi, je bistveno, da Komisija take dokumente objavi pravočasno. Varuh človekovih pravic težko vidi, kakšno vlogo bi lahko imeli analitični dokumenti, če bi bili objavljeni več mesecev po sprejetju zakonodajnega predloga in celo zakonodaje.

67. Objava analitičnih dokumentov po trimesečnem roku, določenem v pravilih za boljše pravno urejanje, ali celo po sprejetju zakonodaje ne more biti dobro upravljanje. Da bi se izognili takšnim situacijam v prihodnosti, varuh človekovih pravic v nadaljevanju predlaga izboljšave.

68. Kar zadeva javna posvetovanja, pravila za boljše pravno urejanje ^[56] določajo, da so za pobude z ocenami učinka obvezna spletna javna posvetovanja, ki trajajo najmanj dvanajst tednov. V zbirki orodij je pojasnjeno, da „javno posvetovanje ni vedno potrebno za politične in/ali občutljive pobude, ki jim ni priložena ocena učinka. V teh primerih [generalni direktorat] presodi, ali je potrebno javno posvetovanje. Za take pobude se lahko „poziv k predložitvi dokazov“ dopolni s ciljno usmerjenimi ali specializiranimi posvetovanji s posebnimi skupinami deležnikov, strokovnjaki ali decentraliziranimi agencijami EU in drugimi organi EU, ki so lahko ustreznejši za zbiranje posebnih tehničnih prispevkov.“[57]

69. Komisija je med preiskavami zadev Omnibus in SKP potrdila, da ji glede na to, da so bila odobrena odstopanja od zahteve po oceni učinka, ni bilo treba izvesti celovitega javnega posvetovanja. Ločeno odstopanje zato ni bilo potrebno. Namesto tega je Komisija pojasnila, da se je z deležniki posvetovala na naslednji način:

• Komisija je v zvezi s pobudami, obravnavanimi v zadevi Omnibus, navedla, da se opira na različne dejavnosti in vire, kot so „poziv k predložitvi dokazov“ o racionalizaciji zahtev glede poročanja, izveden med oktobrom in decembrom 2023, hibridni dogodki z deležniki novembra 2024, spontane predložitve deležnikov ter dvodnevno „preverjanje resničnosti“ in delavnica na politični ravni z izbranimi deležniki februarja 2025.
• V zvezi s pobudo, obravnavano v zadevi SKP, je bilo javno posvetovanje Komisije nadomeščeno z ad hoc posvetovanjem s štirimi glavnimi kmetijskimi organizacijami.

70. Po mnenju varuhinje človekovih pravic je vprašljivo, ali je Komisija v teh primerih „nujno“ odločala „čim bolj javno“, kot to zahtevata Pogodbi [58].

71. Kar zadeva zadevo Omnibus, Komisija ni mogla pojasniti, kako je izbrala deležnike za dogodke februarja 2025 in zagotovila uravnoteženo zastopanost. Poleg tega bi lahko Komisija z dejavnim izborom deležnikov za sodelovanje na teh sestankih iz sodelovanja izključila druge potencialno zainteresirane deležnike, zlasti glede na to, da je bila glede na dokumente, ki so bili posredovani varuhinji človekovih pravic, večina povabljenih deležnikov predstavnikov industrije.  

72.  Druge dejavnosti deležnikov, ki jih je Komisija omenila v zadevi Omnibus, so vključevale poziv k predložitvi dokazov od oktobra do decembra 2023, hibridne dogodke maja in novembra 2024 ter različne dokumente o stališču, dopise in dvostranska srečanja deležnikov. Vendar se te dejavnosti niso posebej nanašale na zadevne zakonodajne predloge, temveč so se na splošno nanašale na poenostavitev in obveznosti poročanja. Čeprav so se številni deležniki v svojih prispevkih sklicevali na zahteve glede poročanja o trajnostnosti, se drugi morda niso zavedali obsega posvetovanja in morda niso mogli izraziti svojih posebnih pomislekov.

73. Kar zadeva primer SKP, varuhinja človekovih pravic meni, da Komisija ni pojasnila, zakaj se v istem časovnem okviru ni mogla posvetovati z več kategorijami deležnikov, razen s štirimi glavnimi kmetijskimi organizacijami. Hkrati varuhinja človekovih pravic ni prepričana, da je Komisija upravičeno menila, da zakonodajni predlog, ki bi lahko vplival na okolje, „neposredno ne zadeva“drugih članov javnosti, na primer okoljskih organizacij.

74. Dejstvo, da si Komisija ni prizadevala za široko in bolj uravnoteženo posvetovanje z zainteresiranimi stranmi o zakonodajnih predlogih, obravnavanih v zadevah Omnibus in SKP, ne more biti dobro upravljanje.

75. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da nujna priprava zadevnih zakonodajnih predlogov v preiskavah varuhinje človekovih pravic ni bila v celoti skladna z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka.

76. Poizvedbe so razkrile tudi nekatere pomanjkljivosti pravil za boljše pravno urejanje kot takih. V skladu s temi pravili se izvedeta ocena učinka in javno posvetovanje ali pa se odobri odstopanje.

77. Kadar se odobrijo odstopanja, bi morala Komisija vzpostaviti postopek, ki zagotavlja, da nujna priprava zakonodajnih predlogov ne oslabi bistva preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Komisija načrtuje poenostavitev svojega okvira za boljše pravno urejanje v prvi polovici leta 2026.[59] Komisijo poziva, naj v zvezi s tem upošteva njene ugotovitve v tej preiskavi, vključno z naslednjim:

78. Prvič, Komisija bi morala zagotoviti, da analitični dokument ^[60], ki v primeru „nujnosti“ nadomesti oceno učinka, sozakonodajalca in javnost pravočasno in takoj po sprejetju zakonodajnega predloga obvesti o dokazih, na katerih temeljijo zakonodajni predlogi, kar odraža nujnost zadeve. Pravila za boljše pravno urejanje bi morala določati tudi minimalne vsebinske zahteve, ki bi jih morali izpolnjevati analitični dokumenti.

79. Drugič, Komisija bi morala pojasniti, da morajo biti posvetovanja z deležniki, ki se izvedejo, kadar je odobreno odstopanje od zahteve glede ocene učinka, še vedno v skladu s splošnimi načeli in minimalnimi standardi, ki se uporabljajo za vsa javna posvetovanja. [61] Pravila za boljše pravno urejanje bi zato morala zagotoviti smernice o tem, kako naj se posvetovanja z deležniki izvajajo v okviru „nujnosti“.

2. Skladnost z evropskimi podnebnimi pravili

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

80. Pritožniki v zadevah Omnibus in SKP so trdili, da Komisija ni izvedla „ocen podnebne skladnosti“ ustreznih zakonodajnih predlogov, kot zahteva člen 6(4) evropskih podnebnih pravil. Za pritožnike so „ocene skladnosti s podnebnimi spremembami“ obvezne za vse politične pobude Komisije, tudi kadar Komisija odstopa od zahteve po oceni učinka. Pritožniki so bili zaskrbljeni, da Komisija v praksi izvaja ocene podnebne skladnosti le za pobude, ki jim je priložena ocena učinka.

81. Komisija je priznala, da bi morale vse ocene učinka vključevati oceno skladnosti s podnebnimi spremembami. Komisija je v okviru preiskave zadeve Omnibus pojasnila, da čeprav ni posebne oblike za evidentiranje ocene skladnosti s podnebnimi predpisi brez ocene učinka, se ta še vedno izvaja. Natančneje,

• v zvezi z zadevo Omnibus je Komisija navedla, da je izvedla oceno skladnosti s podnebnimi spremembami, in se v zvezi s tem sklicevala na več oddelkov v obrazložitvenem memorandumu svojega zakonodajnega predloga ter na elektronsko sporočilo, ki ga je poslala preiskovalni skupini varuha človekovih pravic v pregled. Komisija je navedla, da je izračunala, na koliko podjetij bo zakonodajni predlog vplival pri različnih pragovih poročanja. Ta izračun ni bil posebej označen kot „ocena skladnosti s podnebjem“.
• v zvezi s primerom SKP je Komisija navedla, da je bila opravljena ocena podnebne skladnosti in da analitični dokument obravnava podnebne in okoljske vplive. Vendar Komisija pred objavo analitičnega dokumenta, ki je bila opravljena več kot devet mesecev po sprejetju zakonodajnega predloga, ni predložila evidence o oceni skladnosti s podnebnimi predpisi. Komisija je navedla, da je bilo v njeni oceni ugotovljeno, da ima zakonodajni predlog minimalne posledice za emisije v ozračje, kar je bilo pozneje pojasnjeno v analitičnem dokumentu [62], kar pomeni, da predlog ne bi bistveno vplival na podnebne cilje EU.

Ocena varuha človekovih pravic

82. Evropska podnebna pravila določajo pravno zavezujoč cilj neto ničelnih emisij toplogrednih plinov do leta 2050. Institucije EU in države članice morajo sprejeti potrebne ukrepe na ravni EU in nacionalni ravni za dosego cilja, ob upoštevanju pomena spodbujanja pravičnosti in solidarnosti med državami članicami.

83. Člen 6(4) evropskih podnebnih pravil določa, da mora Komisija pred sprejetjem „vsakega osnutka ukrepa ali zakonodajnega predloga“izvesti „oceno skladnosti s podnebjem“. Jasno je, da je ta pravna obveznost neodvisna od tega, ali Komisija izvaja oceno učinka zakonodajnega predloga ali ne.

84. Poleg tega iz člena 6(4) evropskih podnebnih pravil izhaja, da mora Komisija „oceno skladnosti s podnebnimi spremembami“ vključiti v vsako oceno učinka, ki spremlja te ukrepe ali predloge, „in ob sprejetju objaviti rezultate te ocene“. Določba ne določa, kam bi bilo treba vključiti oceno skladnosti s podnebnimi spremembami, če ni ocene učinka. Vendar mora biti rezultat te ocene ob sprejetju predloga vsekakor javno dostopen.

85. V zadevi Omnibus je Komisija v obrazložitvenem memorandumu in analitičnem dokumentu navedla, da zakonodajni predlogi nimajo negativnih podnebnih učinkov, vendar brez dodatnih pojasnil. Varuhinja človekovih pravic je Komisijo prosila, naj pregleda vso notranjo dokumentacijo o oceni podnebne skladnosti, vendar ni prejela nobenih jasnih podatkov. Kolikor se je Komisija v obrazložitvenem memorandumu in analitičnem dokumentu sklicevala na splošni izračun podjetij, na katera vplivajo spremenjene obveznosti poročanja v različnih scenarijih, nič ne kaže na to, da je bil ta izračun izveden v okviru ocene skladnosti s podnebjem. Zato varuh človekovih pravic težko preveri, ali zadevni dokumenti vsebujejo zadostne dokaze o tem, da je bila ocena skladnosti s podnebnimi spremembami uspešno izvedena.

86. V primeru SKP se je Komisija v obrazložitvenem memorandumu in analitičnem dokumentu sklicevala na kratke ali splošne izjave, da bi dokazala, da je izvedla oceno podnebne skladnosti. Komisija varuhinji človekovih pravic pred sprejetjem zakonodajnega predloga ni predložila nobenih notranjih evidenc o tem, da je bila ocena skladnosti s podnebnimi predpisi dejansko izvedena.

87. Varuhinja človekovih pravic je zaskrbljena, ker pred sprejetjem zakonodajnih predlogov, obravnavanih v zadevah Omnibus in SKP, ni jasnih notranjih evidenc o tem, da bi bila ocena skladnosti s podnebnimi predpisi dejansko izvedena. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja tudi, da Komisija pri sprejemanju ustreznih zakonodajnih predlogov ni jasno objavila rezultatov ocene skladnosti s podnebnimi predpisi, kot je predvideno v členu 6(4) evropskih podnebnih pravil. To ne more biti dobra administracija.

88. Komisija bi morala izdati smernice, na primer v svojih pravilih za boljše pravno urejanje, o tem, kako bi bilo treba izvajati člen 6(4) evropskih podnebnih pravil za zakonodajne predloge, ki jim ni priložena ocena učinka. Komisija bi morala zlasti pojasniti:

• da bi bilo treba ocene skladnosti s podnebnimi spremembami izvesti za vse zakonodajne predloge, vključno s tistimi, ki jim ni priložena ocena učinka, in da bi bilo treba vse take ocene interno evidentirati.
• v katerem je treba ob sprejemanju zakonodajnih predlogov, ki jim ni priložena ocena učinka, objaviti ocene skladnosti s podnebnimi spremembami in njihove rezultate.

3. Skladnost s poslovnikom Komisije o posvetovanjih med službami

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

89. Pritožniki v zadevi Omnibus so navedli, da je bilo posvetovanje med službami o osnutku zakonodajnega predloga zaključeno v 24 urah, pri čemer se je začelo v petek zvečer, rok pa se je končal v soboto zvečer. Pritožniki so bili zaskrbljeni, da bi tako kratko posvetovanje med službami lahko ogrozilo skladnost predlagane zakonodaje EU.

90. Komisija je navedla, da njen poslovnik predvideva možnost hitrega posvetovanja med službami [63]. V tem primeru je bil v soboto dopoldne organiziran dodaten tehnični sestanek za službe Komisije, ki so sodelovale pri posvetovanju med službami, kar je zagotovilo, da je bilo to posvetovanje pravilno izvedeno. Komisija je potrdila, da so vse službe, s katerimi je bilo opravljeno posvetovanje, predložile pripombe pred rokom.

Ocena varuha človekovih pravic

91. Poslovnik Komisije [64] predvideva najmanj deset delovnih dni za posvetovanje med službami. V nujnih primerih lahko Komisija skrajša posvetovalno obdobje na najmanj 48 ur, razen če generalni sekretariat ne določi drugače. Običajno posvetovanje med službami poteka prek informacijskega orodja „D ecide“.

92. Komisija ima široko diskrecijsko pravico pri vzpostavljanju svoje notranje organizacije in odločanju o načinih sodelovanja med svojimi upravnimi službami. Dejstvo, da je Komisija določila posebna pravila o posvetovanjih med službami, zagotavlja, da Komisija pri oblikovanju svojih predlogov politike upošteva celosten in dobro uravnotežen pogled na zadevo, tako da svojim ustreznim oddelkom, ki vsak ponuja svoje posebno strokovno znanje in poznavanje stališča svojih deležnikov o zadevi, omogoči, da zagotovijo smiseln prispevek k predlogu.

93. V zvezi s tem je v poslovniku Komisije sicer predvideno hitro posvetovanje med službami za nujne pobude in celo možnost, da generalni sekretariat posamično odloči o trajanju nujnega posvetovanja med službami, vendar načela dobrega upravljanja zahtevajo, da se take odločitve obrazložijo in evidentirajo. Poleg tega trajanje in časovni razpored posvetovanja med službami ne bi smela odražati le nujnosti razmer, temveč bi morala različnim službam Komisije tudi omogočiti, da smiselno prispevajo.

94. Varuhinja človekovih pravic priznava, da lahko obstajajo okoliščine, ki upravičujejo znatno skrajšano posvetovanje med službami. Vendar varuhinja človekovih pravic ni prepričana, da so bile okoliščine take za zadevni zakonodajni predlog v zadevi Omnibus. Natančneje, Komisija ji ni predložila nobenega poročila o razlogih za izjemno nujnost, na katerih temelji njena odločitev o odstopanju od običajnih desetih delovnih dni po standardnem postopku in 48 ur po hitrem postopku. Hkrati na podlagi gradiva, ki ga je pregledala preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic, varuhinja človekovih pravic ne more sklepati, da bi lahko vsi generalni direktorati, s katerimi je bilo opravljeno posvetovanje, v manj kot 24 urah zagotovili smiseln prispevek.

95. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da je Komisija s skrajšanjem posvetovanja med službami na manj kot 24 ur čez vikend pretirano omejila možnost svojih služb, da zagotovijo smiseln prispevek k zadevnemu zakonodajnemu predlogu.

96. Dobro upravljanje poleg tega zahteva, da Komisija zagotovi, da se v primeru odločitve, da je treba trajanje posvetovanja med službami zaradi nujnosti skrajšati, utemeljitve za to odločitev ustrezno evidentirajo.

97. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi treh preiskav ugotovila različne postopkovne pomanjkljivosti pri tem, kako je Komisija pripravila zadevne zakonodajne predloge, kar skupaj pomeni nepravilnost:

• Pomanjkanje opredelitve in široke razlage pojma „politična nujnost“ v pravilih za boljše pravno urejanje pomeni tveganje, da bo uporaba zahtev, ki jih je Komisija naložila svojim zakonodajnim dejavnostim, nepredvidljiva, nedosledna in samovoljna.
• Nezadostna utemeljitev „nujnosti“ njenih zakonodajnih predlogov.
• Odsotnost jasnih evidenc notranjih odločitev Komisije in utemeljitev za odstopanje od zahtev njenih pravil za boljše pravno urejanje.
• Zamuda pri objavi analitičnih dokumentov v primerih SKP in migracij.
• Država članica ni zagotovila posvetovanja z vsemi ustreznimi deležniki o zakonodajnih predlogih v zadevah Omnibus in SKP
• Ni jasnih notranjih evidenc o oceni podnebne skladnosti, ki se izvede pred sprejetjem zakonodajnih predlogov v primerih Omnibus in SKP, ter ni jasne objave rezultatov ocene, kot je predvideno v členu 6(4) evropskih podnebnih pravil.
• Država članica ni zagotovila, da bi njene službe lahko zagotovile smiseln prispevek k zakonodajnemu predlogu v zadevi Omnibus s skrajšanjem posvetovanja med službami na manj kot 24 ur med vikendom, in ni evidentirala razlogov za svojo odločitev o začetku znatno skrajšanega posvetovanja med službami.

98. Varuhinja človekovih pravic za odpravo teh pomanjkljivosti v nadaljevanju podaja dve priporočili in štiri predloge.

Priporočila

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskav pritožb 983/2025/MAS, 2031/2024/VB in 1379/2024/MIG Evropski komisiji podala naslednja priporočila:

1. Komisija bi morala zagotoviti predvidljivo, dosledno in nesamovoljno uporabo pravil za boljše pravno urejanje, in sicer z:

• opredelitev pojma „nujnost“ v okviru boljšega pravnega urejanja, po možnosti v okviru prihodnje revizije pravil;
• evidentiranje vseh notranjih odločitev o izvzetju zakonodajnih predlogov iz zahtev pravil za boljše pravno urejanje, vključno s tem, kdo je zaprosil za izvzetje, na kakšni podlagi in kdo ga je odobril;
• v obrazložitvenem memorandumu, priloženem zakonodajnim predlogom, jasno pojasni, zakaj je bilo potrebno odstopanje.

2. Kadar se odobrijo odstopanja, bi morala Komisija vzpostaviti postopek za zagotovitev, da je nujna priprava zakonodajnih predlogov še vedno skladna z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka, kot se zahteva v Pogodbah in sodni praksi sodišč EU. Komisija bi to lahko storila v okviru prihodnje revizije pravil za boljše pravno urejanje. Varuhinja človekovih pravic v pomoč Komisiji pri tej nalogi podaja tudi štiri predloge v nadaljevanju.

Komisija in pritožniki bodo obveščeni o tem priporočilu. Komisija v skladu s členom 4(2) Statuta evropskega varuha človekovih pravic do 25. februarja 2026 pošlje podrobno mnenje.

Predlogi za izboljšanje

1. Komisija bi morala zagotoviti, da analitični dokument, ki v primeru „nujnosti“ nadomesti oceno učinka, sozakonodajalca in javnost pravočasno in takoj po sprejetju zakonodajnega predloga obvesti o dokazih, na katerih temeljijo zakonodajni predlogi, kar odraža nujnost zadeve. Pravila za boljše pravno urejanje bi morala določati minimalne vsebinske zahteve, ki bi jih morali v zvezi s tem izpolnjevati analitični dokumenti.

2. Komisija bi morala pojasniti, da morajo biti posvetovanja z deležniki, ki se izvedejo, ko je odobreno odstopanje od zahteve glede ocene učinka, še vedno v skladu s splošnimi načeli in minimalnimi standardi, ki se uporabljajo za vsa javna posvetovanja. Pravila za boljše pravno urejanje bi morala zagotoviti smernice o tem, kako naj se taka posvetovanja z deležniki izvajajo v okviru „nujnosti“.

3. Komisija bi morala izdati smernice, na primer v svojih pravilih za boljše pravno urejanje, o tem, kako bi bilo treba izvajati člen 6(4) evropskih podnebnih pravil za zakonodajne predloge, ki jim ni priložena ocena učinka. Komisija bi morala zlasti pojasniti:

• da bi bilo treba ocene skladnosti s podnebnimi spremembami izvesti za vse zakonodajne predloge, vključno s tistimi, ki jim ni priložena ocena učinka, in da bi bilo treba vse take ocene interno evidentirati;
• v katerem je treba ob sprejemanju zakonodajnih predlogov, ki jim ni priložena ocena učinka, objaviti ocene skladnosti s podnebnimi spremembami in njihove rezultate.

4. Kadar Komisija odloči, da je treba trajanje posvetovanja med službami skrajšati, bi morala zagotoviti, da se utemeljitve za to odločitev ustrezno zabeležijo. Samo v izjemno nujnih primerih bi moralo biti trajanje krajše od 48 ur, predvidenih v hitrem postopku, in navesti bi bilo treba ustrezne razloge.

 

Teresa Anjinho
Evropska varuhinja človekovih pravic

Strasbourg, 25. november 2025

 

Priloga I

Vprašanja, ki so jih izpostavili pritožniki	Zadeva 983/2025/MAS	Zadeva 1379/2024/MIK	Zadeva 2031/2024/VB
Skladnost s pravili za boljše pravno urejanje	Komisija ni spoštovala svojih pravil za boljše pravno urejanje, ker ni izvedla ocen učinka.
Analitični dokumenti	Analitični dokumenti, ki so nadomestili ocene učinka, niso vsebovali zadostnih dokazov za utemeljitev predlogov.
		Analitični dokument je bil objavljen prepozno.
Evropska podnebna pravila	Komisija ni izvedla „ocen skladnosti s podnebnimi spremembami“, s čimer je kršila člen 6(4) evropskih podnebnih pravil.
Posvetovanja z deležniki	Priložnostna posvetovanja, ki so nadomestila javna posvetovanja, so dajala prednost nekaterim deležnikom in so bila zato nezadostna.
Posvetovanja med službami	Posvetovanje med službami je potekalo hitro in ni bilo v skladu s poslovnikom Komisije.

 

[1] Na voljo na spletnem naslovu: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=uriserv%3AOJ.L_.2021.253.01.0001.01.ENG&toc=OJ%3AL%3A2021%3A253%3ATOC

[2] Sodba z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija, C-57/16 P, točka 88.

[3] Člen 17(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU).

[4] Sodba z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija, C-57/16 P, točka 87.

[5] Sodba z dne 3. decembra 2019, Češka republika proti Madžarski, C-482/17, točka 77.

[6] Sodba z dne 3. decembra 2019, Češka republika proti Madžarski, C-482/17, točka 81.

[7] Člen 10(3) PEU in člen 15(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

[8] Člena 1 in 10(3) PEU.

[9] Člen 11(3) PEU.

[10] Evropska komisija, Better Regulation Guidelines (Smernice za boljše pravno urejanje), delovni dokument služb Komisije SWD(2021) 305 final, na voljo na: https://commission.europa.eu/document/download/d0bbd77f-bee5-4ee5-b5c4-6110c7605476_en?filename=swd2021_305_en.pdf.

[11] Evropska komisija, Better Regulation Toolbox (Nabor orodij za boljše pravno urejanje), julij 2023, na voljo na: https://commission.europa.eu/document/download/9c8d2189-8abd-4f29-84e9-abc843cc68e0_en?filename=BR%20toolbox%20-%20Jul%202023%20-%20FINAL.pdf.

[12] Smernice za boljše pravno urejanje, str. 5.

[13] Smernice za boljše pravno urejanje, str. 9.

[14] Smernice za boljše pravno urejanje, str. 10.

[15] Evropska komisija, Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Boljše pravno urejanje: Združevanje moči za pripravo boljše zakonodaje, COM(2021) 219 final, na voljo na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/ALL/?uri=COM:2021:219:FIN.

[16] V skladu s členom 295 PDEU so lahko medinstitucionalni sporazumi „zavezujoči“. Medinstitucionalni sporazum med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o boljši pripravi zakonodaje, UL 2016, L 123, str. 1, https://eur-lex.europa.eu/eli/agree_interinstit/2016/512/oj/eng.

[17] COM(2025) 81 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex:52025PC0081.

[18] Za več informacij glej: https://commission.europa.eu/publications/omnibus-i_en.

[19] COM(2025) 81 konč., str. 12.

[20] COM(2023) 754 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex:52023PC0754.

[21] COM(2023) 755 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex:52023PC0755.

[22] COM(2024) 139 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A52024PC0139.

[23] Uredba 2024/1468 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o spremembi uredb (EU) 2021/2115 in 2021/2116 v zvezi s standardi za dobre kmetijske in okoljske pogoje, shemami za podnebje, okolje in dobrobit živali, spremembo strateških načrtov SKP, pregledom strateških načrtov SKP ter izvzetji iz kontrol in kazni (UL L 2024/1468, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A32024R1468).

[24] Pritožbo 983/2025/MAS so vložili ClientEarth, Notre Affaire A Tous, Clean Clothes Campaign, Evropska koalicija za korporativno pravičnost, Global Witness, Transport & Okolje, Antislavery International in Friends of

Zemlja Evropa; pritožbo 2031/2024/VB sta v imenu koalicije ProtectNotSurveil vložili organizaciji European Digital Rights (EDRi) in PICUM (platforma za mednarodno sodelovanje na področju migrantov brez dokumentov); pritožbo 1379/2024/MIK sta vložili organizaciji ClientEarth in BirdLife Europe ter Srednja Azija.

[25] Uredba (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. junija 2021 o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi uredb (ES) št. 401/2009 in (EU) 2018/1999 (evropska podnebna pravila) (UL L 243, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:32021R1119).

[26] Z evropskimi podnebnimi pravili je bila uvedena zahteva, da mora Komisija preveriti skladnost obstoječe zakonodaje EU in novih zakonodajnih predlogov s cilji podnebne politike (člen 6(4)).

[27] https://www.ombudsman.europa.eu/en/doc/correspondence/en/211281, https://www.ombudsman.europa.eu/doc/correspondence/215919, https://www.ombudsman.europa.eu/en/doc/correspondence/en/201482.

[28] https://www.ombudsman.europa.eu/en/doc/inspection-report/en/208118, https://www.ombudsman.europa.eu/doc/inspection-report/215918.

[29] Člen 10(3) PEU.

[30] Člen 11(3) PEU.

[31] Konvencija UN/ECE o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija), 25. junij 1998, členi 6 do 8, na voljo na: https://unece.org/DAM/env/pp/documents/cep43e.pdf.

[32] Smernice za boljše pravno urejanje, str. 3.

[33] Poročilo gospoda Draghija: Strategija za konkurenčnost za Evropo (del A), september 2024, na voljo na: https://commission.europa.eu/topics/eu-competitiveness/draghi-report_en.

[34] Komisija se je sklicevala na govor o stanju v Uniji za leto 2023, pismo Evropskemu parlamentu, v katerem je izrazila namero, da bo prednostno obravnavala delo na tem področju, delovni program Komisije za leto 2024; poziv k ukrepanju na podlagi sklenitve ministrske konference septembra 2023 in sklepa o sklicu konference o svetovnem zavezništvu za boj proti tihotapljenju migrantov novembra 2023, na kateri je predsednik predstavil predlog.

[35] Obstajata dva postopka za odobritev odstopanj, in sicer pred politično potrditvijo pobude za pripravo zakonodajnega predloga in po njej. Podpredsednik Komisije, pristojen za boljše pravno urejanje, lahko odobri odstopanja pred politično potrditvijo. V takem primeru je odstopanje zabeleženo v notranjem sistemu Komisije „D ecide“. Po politični potrditvi lahko odstopanja odobri direktor generalnega sekretariata Komisije, pristojen za boljše pravno urejanje, v posvetovanju s kabinetom navedenega podpredsednika.

[36] Evropska komisija, Sporočilo predsednice Komisiji, Delovne metode Evropske komisije, Bruselj, 1.12.2019, P(2019) 2, str. 9, na voljo na: https://commissioners.ec.europa.eu/document/download/0dbda7ed-b7fb-4d7e-9e62-6c8b0f54be62_en?filename=working-methods.pdf.

[37] Komisija je objavila analitični dokument za oba predloga štiri mesece in pol ter pet mesecev in pol po sprejetju zakonodajnih predlogov.

[38] Sklep v zadevi 1474/2018/TE o domnevnih pomanjkljivostih in pristranskostih pri pripravi politike in zakonodajnega predloga Evropske komisije o zmanjšanju plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, točke 28–30, na voljo na spletnem naslovu: https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/111569.

[39] Odločba v zadevi 1474/2018/TE, prav tam, točka 29.

[40] Glej opombo 16.

[41] Sodba z dne 28. junija 2005, združene zadeve C-189/02 P, C-202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, Dansk Rørindustri A/S proti Komisiji, točke 209–211, na voljo na: https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=59846&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=11937880.

[42] Sodba z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija, C-57/16 P, točka 88.

[43] Člen 17(2) PEU.

[44] Sodba z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija, C-57/16 P, točka 92.

[45] Glej na primer zadevo 1053/2023/MIK o tem, da Evropska komisija v ustreznem roku ni sprejela končne odločitve o dveh zahtevah za dostop javnosti do ocen učinka in mnenj Odbora za regulativni nadzor v zvezi s predvideno revizijo uredbe REACH in uredbe o živem srebru, ki je na voljo na: https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/183548.

[46] Sodba z dne 28. junija 2005, združene zadeve C-189/02 P, C-202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, Dansk Rørindustri A/S proti Komisiji, točke 209–211, na voljo na: https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=59846&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=11937880.

[47] Smernice za boljše pravno urejanje, str. 3.

[48] Smernice za boljše pravno urejanje, str. 3.

[49] Smernice za boljše pravno urejanje, str. 30.

[50] Smernice za boljše pravno urejanje, str. 18.

[51] Zbirka orodij za boljše pravno urejanje, str. 10.

[52] https://commission.europa.eu/law/law-making-process/better-regulation/simplification-and-implementation/simplification_en.

[53] Zbirka orodij za boljše pravno urejanje, str. 10.

[54] Glej člen 24 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki je na voljo na: https://www.ombudsman.europa.eu/en/publication/en/3510.

[55] Smernice za boljše pravno urejanje, str. 30.

[56] Smernice za boljše pravno urejanje, str. 16.

[57] Zbirka orodij za boljše pravno urejanje, str. 463.

[58] Člena 1 in 10(3) PEU.

[59] V skladu s Sporočilom Evropske komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, Delovni program Komisije za leto 2026, COM(2025) 870 final, 21. oktober 2025, na voljo na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/HTML/?uri=CELEX:52025DC0870.

[60] Smernice za boljše pravno urejanje, str. 30, navajajo naslednje: „Kadar se načeloma zahteva ocena učinka, vendar to ni mogoče in se odobri odstopanje, bi bilo treba v treh mesecih po sprejetju pobude pripraviti analitični dokument v obliki delovnega dokumenta služb Komisije, v katerem so predstavljeni dokazi, na katerih temelji predlog, in ocene stroškov.“

[61] Smernice za boljše pravno urejanje, str. 14/15.

[62] Komisija se je sklicevala na stran 31 analitičnega dokumenta, ki je na voljo na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CELEX:52024SC0360.

[63] Člen 60 Sklepa Komisije 2024/3080 z dne 4. decembra 2024 o določitvi poslovnika Komisije, https://eur-lex.europa.eu/eli/dec/2024/3080/oj/eng.

[64] Prav tam, člen 59.