Zadeva se je nanašala na odločitev Komisije, da nekatere stroške, ki jih partner prijavi za projekt, ki ga financira EU, razglasi za neupravičene. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da so bili razlogi Komisije za nesprejetje zadevnih stroškov razumni. Varuhinja človekovih pravic je zato primer zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Ta pritožba se nanaša na domnevno neizvedbo ustreznega javnega posvetovanja s strani Evropske komisije pred pripravo predloga uredbe o evropskem enotnem trgu elektronskih komunikacij in povezani celini. Ena od točk predloga je bila postopna odprava stroškov gostovanja. Pritožbo je vložilo združenje za konkurenčne telekomunikacije. Komisija je predlog predložila 11. septembra 2013, nekaj več kot tri mesece po tem, ko ga je 30. maja 2013 javno objavila. Pritožnik je trdil, da se je Komisija napačno sklicevala na nujnost, ki izhaja iz spomladanskega zasedanja Evropskega sveta leta 2013, kot razlog za hiter potek postopka posvetovanja. Poleg tega je pritožnik trdil, da Komisija ni (i) opredelila različnih vrst deležnikov, s katerimi se je treba posvetovati, (ii) obravnavala vprašanj, ki jih je izpostavil odbor za oceno učinka, (iii) izvedla ustreznega posvetovanja med službami in (iv) namerno poskušala prikriti, da ni bilo javnega posvetovanja.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da javno posvetovanje Komisije ni bilo v skladu s splošnimi načeli in minimalnimi standardi, določenimi v pravilih Komisije. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da ni jasno, ali nujnost, ki jo zatrjuje Komisija, izhaja iz izjave Sveta ali odraža oceno Komisije o razmerah. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je bilo zanašanje Komisije na njeno pravico do določanja prednostnih nalog politike in sprejemanja političnih odločitev razumno v posebnem okviru tega zakonodajnega predloga. V skladu s tem varuhinja človekovih pravic ni ugotovila nepravilnosti Komisije, ki bi izhajale iz njenega omejenega javnega posvetovanja v tej zadevi. Vendar je varuhinja človekovih pravic predlagala, naj Komisija v svojih pravilih pojasni natančne in omejene okoliščine, v katerih lahko omeji javno posvetovanje zaradi prednostne naloge politike.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da ni bilo nepravilnosti v zvezi z nobenim od drugih vprašanj v zvezi s pritožbami.

Zadeva, ki jo je vložila fundacija PETA, se je nanašala na obseg pristojnosti in dolžnosti Evropske agencije za kemikalije (ECHA) v skladu z uredbo REACH. Pritožnik je menil, da ECHA ne stori dovolj za zagotovitev, da se registracijski zavezanci za kemične snovi vzdržijo izvajanja nepotrebnih preskusov na živalih, da bi dokazali varnost svojih snovi.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je ECHA svoje obveznosti dejansko razlagala pretirano restriktivno. Varuhinja človekovih pravic je tako agenciji ECHA predlagala sporazumno rešitev v zvezi z njeno vlogo in sodelovanjem, ki bi ga morala vzpostaviti z organi držav članic. Varuhinja človekovih pravic je bila zadovoljna z odgovorom agencije ECHA in je primer zaključila.

Pritožnik je usklajeval konzorcij, ki mu je Komisija dodelila nepovratna sredstva za izvedbo ukrepa na področju okolju prijazne gradnje. Med izvajanjem ukrepa je konzorcij zahteval povračilo upravičenih stroškov, nastalih v različnih obdobjih poročanja, v skladu s pogodbo, podpisano s Komisijo. Vendar se je Komisija strinjala, da bo plačala le 45,75 % teh stroškov. Pritožnik je menil, da je Komisija neupravičeno omejila svoja povračila na zgoraj navedeno stopnjo, in se pritožil evropskemu varuhu človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da se je v skladu s pogodbo 45,75-odstotna stopnja povračila uporabila za skupni prispevek Unije k ukrepu. V pogodbi ni bila navedena nobena obrestna mera za vmesna plačila. Preden je konzorcij zahteval plačilo stroškov, nastalih v prvem obdobju poročanja, ga je uradnik Komisije obvestil, da se vmesna plačila lahko izvedejo po različnih stopnjah povračila. Varuhinja človekovih pravic je zato Komisiji predlagala sporazumno rešitev in jo pozvala, naj (i) ustrezno pojasni, zakaj je zgoraj navedeno stopnjo uporabila za vmesna plačila konzorciju; in (ii) zagotovi, da konzorciju plača preostali znesek v skladu s pogodbo, ko se ukrep konča.

Komisija je trdila, da je za vmesna plačila sistematično uporabljala 45,75-odstotno stopnjo, da bi zagotovila dobro finančno poslovodenje proračuna EU in preprečila prihodnje zapletene postopke izterjave. Varuh človekovih pravic s tem odgovorom ni bil zadovoljen. Med drugim je poudaril, da bi Komisija lahko pripravila smernice, ki bi konzorciju omogočile pravilno razlago pogodbe v zvezi s tem. Ker pa vsi sporazumi o dodelitvi nepovratnih sredstev zdaj vsebujejo zelo jasno določbo, ki navaja, da bodo vmesna povračila izplačana po stopnji, ki se uporablja za skupni prispevek Unije k ukrepu, je varuh človekovih pravic sklenil, da nadaljnje preiskave v zvezi s tem niso upravičene. Nazadnje je v dodatni pripombi Komisijo pozval, naj ga obvesti o tem, kako je ravnala v skladu s svojimi zagotovili, da bo konzorciju ob koncu ukrepa plačala vse neporavnane zneske.