Ozadje pritožbe

1. Pritožnik je bolgarski državljan. Ločena je od svojega nekdanjega moža P., ki je bil od 16. aprila 2005 do aprila 2008 zaposlen pri Evropski komisiji v Luxembourgu kot začasni uslužbenec. Pritožnik in njen nekdanji mož imata dva otroka (Y in Z), od katerih ima pritožnik skrbništvo. Ko je P začel delati za Komisijo, so pritožnik in njegova otroka živeli v Nemčiji.

2. Pritožniku so bili v imenu in za račun gospoda P izplačani gospodinjski dodatek, otroški dodatek in dodatek za šolanje, kot je določeno v Kadrovskih predpisih za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Kadrovski predpisi). Ta nadomestila so bila odvisna od ponderiranja pritožnikovega in otrokovega prebivališča.

3. P je med telefonskim pogovorom februarja 2008 Komisijo obvestil, da njegova nekdanja žena in otroci ne živijo več v Nemčiji, ampak so se preselili v Bolgarijo.

4. P je 20. februarja 2008 Komisiji predložil pisno potrdilo o spremembi naslova svoje bivše žene. Navedel je, da se je 1. decembra 2006 preselila na poseben naslov v Bolgariji (v nadaljevanju: bolgarski naslov).

5. P je 2. junija 2008 stopil v stik s Komisijo, da bi se pozanimal o izplačilu njegovih nadomestil (nadomestilo za brezposelnost, stroški selitve, potni stroški itd.). Poudaril je, da ni prejel nobenega plačila, ker je njegova pogodba s Komisijo potekla.

6. Komisija je 3. junija 2008 P obvestila, da so bili prijavljeni njegovi neizkoriščeni dnevi dopusta in stroški selitve ter da mora predložiti dodatne informacije o potnih stroških. Vendar so bila vsa ta plačila blokirana, saj je po spremembi prebivališča njegova nekdanja žena, tj. pritožnik, nastal dolg v višini 5 028,16 EUR do Komisije. Njegovih nadomestil torej ni bilo mogoče izplačati, dokler pritožnik Komisiji ni povrnil stroškov.

7. Pritožnik je 16. junija 2008 Komisiji predložil potrdilo o prijavi (Meldebescheinigung), v skladu s katerim z Z od 29. februarja 2007 živita v Berlinu. Pritožnik je Komisijo pozval, naj prekliče svojo odločitev in od nje zahteva povračilo.

8. Komisija je v odgovoru pritožniku z dne 1. julija 2008 poudarila, da v potrdilu o prijavi ni omenjen njen sin Y. Od pritožnika je zahtevala, naj predloži šolsko potrdilo za Y. Komisija je dodala, da preprosto potrdilo o prijavi, kakršno je predložila pritožnik, ni zadosten dokaz o dejanskem prebivališču v Berlinu. Zato je od pritožnice zahtevala druga dokazila, kot so najemne pogodbe, računi za komunalne storitve, vpis Z v center za dnevno varstvo, povračilo zdravstvenih stroškov itd., ki dokazujejo, da je dejansko živela v Berlinu.

9. P in Komisija sta si avgusta, septembra in oktobra 2008 izmenjala dodatne dopise v zvezi z izplačilom njegovih nadomestil. Med temi izmenjavami je P obvestil Komisijo, da Y živi v Bolgariji s starimi starši. Na podlagi teh informacij je Komisija P obvestila, da ni upravičen do dvojnega nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve.

10. P je 4. novembra 2008 pisal Komisiji, da bi se pozanimal o napredku v zvezi z njegovim primerom. Komisija ga je 20. novembra 2008 obvestila, da mora zaradi prepozne prijave naslova njegove bivše žene ta vrniti precejšen znesek v višini 4.724,63 EUR in da bo o tem obveščen po sprejetju odločbe.

11. Komisija je 3. decembra 2008 tožečo stranko obvestila, da bo zaradi pozne izjave njenega bivšega moža o spremembi naslova nanjo kmalu naslovljen opomin. Dopis je vseboval seznam korekcijskih koeficientov, ki se uporabljajo za dajatve, ki se ji izplačujejo od 1. decembra 2006. V skladu s tem izračunom je bilo treba izterjati znesek v višini 4 724,63 EUR [1].

12. Komisija je 15. januarja 2009 na pritožnika naslovila obvestilo o dolgovanem znesku v višini 4 724,63 EUR.

13. Pritožnica je 11. februarja 2009 Komisiji poslala elektronsko sporočilo, v katerem je izrazila nestrinjanje z načinom, kako je Komisija obravnavala zadevo, in s tem, da namerava vložiti pritožbo pri Evropskem varuhu človekovih pravic.

14. Pritožnik se je 6. aprila 2009 obrnil na varuha človekovih pravic, ki je začel preiskavo te pritožbe.

15. P je 27. aprila 2010 X, uradniku Komisije, poslal elektronsko sporočilo, v katerem ga je vprašal, ali lahko v bližnji prihodnosti pričakuje plačilo nadomestila za selitev in stroškov prevoza.

16. Istega dne je X P poslal naslednje elektronsko sporočilo:

„En voilà qui s’impatiente.... C’est l’ex-mari de [ime pritožnika] qui refuse de payer la dette et qui a porté (ou va porter) plainte auprès du Mediateur.

Dois-je lui répondre d’aller se faire cuire un oeuf et lui indiquer que le paiement demeure toujours en suspens à cause de sa conne d’ex-femme.... qui se plaint auprès du Mediateur ?“

17. P je 30. aprila 2010 ob 8.38 X odgovoril, da ne razume njegovega elektronskega sporočila in da mu bo hvaležen za prevod.

18. Istega dne ob 9.38 je X odgovoril P, kopijo pa je poslal svojemu nadzorniku. Gospod X je pojasnil, da je bilo "kot je navedeno v mojem prejšnjem odgovoru" izplačilo prejemkov gospoda P začasno ustavljeno, ker se je njegova nekdanja žena pritožila varuhu človekovih pravic in postopek še ni bil zaključen. Prejšnja izmenjava elektronskih sporočil je bila priložena temu odgovoru. Vendar tako priložena izmenjava elektronskih sporočil ni vsebovala elektronskega sporočila, ki ga je X poslal 27. aprila 2010; sporočilo neposredno pred odgovorom X z dne 30. aprila 2010 je bilo elektronsko sporočilo P z dne 27. aprila 2010.

19. P je 4. maja 2010 X poslal elektronsko sporočilo, katerega kopijo je poslal njegovemu nadzorniku in pritožniku. P je poudaril, da je medtem prevedel vsebino elektronskega sporočila z dne 27. aprila 2010. Poudaril je, da se mu zdi vsebina tega elektronskega sporočila ponižujoča in žaljiva, tudi kar zadeva pritožnika. G. P je dodal, da se mu je zato zdelo primerno, da pritožnika opozori na to zadevo.

20. Kmalu zatem je nadzornik gospoda X poslal gospodu P elektronsko sporočilo, v katerem je pojasnil, da je bilo elektronsko sporočilo, ki ga je poslal gospod X, vsekakor neprimerno in ni bilo namenjeno izražanju osebne hvaležnosti vam ali vaši bivši ženi.

21. Naslednji dan je g. X g. P. poslal elektronsko sporočilo, katerega kopijo je poslal svojemu nadzorniku, v katerem je podal te izjave: „Prosim, sprejmite moje iskreno opravičilo za pošto, ki ste jo prejeli in v kateri je vsebina neprimerna. Lahko vam zagotovim, da nisem imel namena škoditi vam in vaši družini. X je dodal, da bo P obveščal o nadaljnjem razvoju v zvezi z njegovim zahtevkom za plačilo.

Predmet preiskave

22. Pritožnica je v pritožbi navedla naslednjo trditev in naslednjo trditev:

Trditev:

Komisija naj ne bi ustrezno obravnavala vprašanja domnevno preplačanih družinskih dodatkov. Komisija naj bi zlasti ravnala samovoljno, nedosledno in nezakonito.

Zahtevek:

Komisija bi morala umakniti opomin dolžniku.

23. Varuh človekovih pravic se je v svojem dopisu o začetku te preiskave seznanil z dejstvom, da je pritožnik prejemal družinske dodatke na podlagi kadrovskih predpisov. V skladu s členom 2(8) njegovega statuta [2] bi bilo mogoče trditi, da bi bilo treba vsako odločitev, ki bi jo Komisija sprejela v zvezi s temi dodatki, izpodbijati z notranjo pritožbo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, preden bi se lahko vložila pritožba pri varuhu človekovih pravic. Vendar je varuh človekovih pravic iz več razlogov dvomil, da bi bila za pritožnika primerna tako ozka razlaga člena 2(8) njegovega statuta. Kljub temu je Komisijo obvestil, da bo, če bo menila, da člen 2(8) statuta varuha človekovih pravic ovira pritožnikovo pritožbo, primer obravnaval kot preiskavo na lastno pobudo. Vendar Komisija ni izpodbijala dopustnosti tega očitka.

24. Pritožnica je 19. januarja 2010 varuha človekovih pravic obvestila, da je od Komisije prejela še en dopis, v katerem jo je obvestila, da ji znesek 331,40 EUR, do katerega je bila upravičena zaradi potnih stroškov in stroškov nastanitve, nastalih v okviru postopka zaposlovanja samostojnih tolmačev, ne bo povrnjen, ampak bo poplačan z domnevnim dolgom v višini 4.724,63 EUR. Pritožnik je vprašal, kako lahko Komisija zadrži to povračilo, glede na to, da pravila, na katera se je oprla v tem okviru, niso izrecno določala pravil o tem, kako ravnati v primeru nerešene pritožbe pri varuhu človekovih pravic. Varuh človekovih pravic je 19. februarja 2010 odgovoril, da pritožba, ki mu je bila predložena, nima odložilnega učinka niti v zvezi s postopkom izterjave niti v zvezi s kakršnim koli sodnim postopkom, ki bi ga morda želel začeti v zvezi s tako izterjavo. Varuhinja človekovih pravic je dodala, da bi pritožnik lahko razmislil o vložitvi pritožbe pri njem, če bi menil, da način ravnanja Komisije ni združljiv z načeli dobrega upravljanja. Vendar varuhu človekovih pravic taka pritožba ni bila predložena, zato ta vidik zadeve ni del te preiskave.

25. Pritožnica je 21. maja 2010 varuha človekovih pravic prosila, naj njeni pritožbi doda še eno trditev, ki se je nanašala na elektronsko sporočilo, poslano g. P. 27. aprila 2010. Varuhinja človekovih pravic je tej zahtevi ugodila in Komisijo prosila, naj poda pripombe o naslednji trditvi:

Trditev:

Komisija je pritožnika žalila v elektronskem sporočilu, za katerega se zdi, da naj bi bilo poslano notranjemu naslovniku, in nato poskušala to dejstvo prikriti tako, da je zadevno elektronsko sporočilo izbrisala iz nadaljnje korespondence.

Preiskava

26. Varuh človekovih pravic je 14. maja 2009 začel preiskavo in Komisijo zaprosil za mnenje o prvotni pritožbi.

27. Komisija je 29. julija 2009 predložila svoje mnenje, ki ga je posredovala pritožniku.

28. Varuh človekovih pravic je 2. oktobra 2009 prejel pripombe pritožnika na mnenje Komisije.

29. Varuh človekovih pravic je 15. aprila 2010 Komisijo zaprosil za dodatne informacije v zvezi s to zadevo.

30. Pritožnik je 21. maja 2010 obvestil varuha človekovih pravic, da želi tej preiskavi dodati še eno obtožbo proti Komisiji. Varuh človekovih pravic je 22. junija 2010 Komisijo zaprosil za dodatno mnenje o tej novi obtožbi [3].

31. Komisija je 27. julija 2010 predložila informacije, ki jih je zahteval varuh človekovih pravic, in svoje pripombe na dodatno trditev pritožnika.

32. Pritožnik je 29. septembra 2010 predložil pripombe v zvezi s tem.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

Uvodne ugotovitve

33. Varuh človekovih pravic najprej meni, da je koristno razjasniti nekatera vprašanja, ki so očitno povzročila nesporazume pritožnika. Pritožnica je v svojih pripombah na mnenje Komisije navedla, da je bila presenečena, da je bila rešitev spora med dvema strankama, in sicer njo in Komisijo, očitno prepuščena eni od teh strank, in sicer Komisiji. Poleg tega je v svojih pripombah na dodatne pripombe Komisije navedla, da je bila razočarana nad prvim mnenjem varuha človekovih pravic, za katerega je menila, da je v korist Komisije, in primera ni resno preučila. Dodala je, da si je Komisija na koncu premislila glede postopka izterjave le zaradi njenega vztrajanja. Takoj je treba poudariti, da je bilo po mnenju pritožnika mnenje varuha človekovih pravic dejansko mnenje Komisije. V pismu, v katerem jo je varuhinja človekovih pravic pozvala k predložitvi pripomb, je bila pritožnica jasno opozorjena na dejstvo, da je prejela mnenje Komisije. Varuh človekovih pravic nadalje meni, da je koristno dodati, da dejstvo, da je pritožnika pozval, naj poda pripombe na mnenje Komisije, ne da bi izrazil svoje mnenje o tem mnenju, ne pomeni, da je bila odločitev o tej pritožbi prepuščena Komisiji. Nasprotno, varuh človekovih pravic je tisti, ki opravi oceno določene zadeve, potem ko je strankam omogočil, da predstavijo svoja stališča. Kot bodo pokazali naslednji premisleki, ta ocena vključuje temeljito analizo vseh argumentov, predloženih varuhu človekovih pravic.

34. Poleg tega se zdi koristno opozoriti, da je pritožnikov nekdanji mož, gospod P, nekdanji začasni uslužbenec Komisije. Zato bi P očitno imel možnost uporabiti pravna sredstva iz člena 90 Kadrovskih predpisov, če bi se želel pritožiti nad tem, kako je Komisija obravnavala njegove pravice. Vendar se zdi, da se je odločil, da tega ne bo storil. Ta preiskava zato obravnava le položaj pritožnika.

35. Pritožnica je v pritožbi navedla, da če njen mož ni bil upravičen do polovice nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve, ker so se njegova bivša žena in otroci odselili, bi moral biti ta del nadomestila izplačan njej in otrokom, ne pa preprosto zadržan. To je bilo ponovno navedeno v pripombah pritožnika. V teh okoliščinah in pozneje varuh človekovih pravic meni, da je verjetno, da je pritožnik želel, da preuči to vprašanje v okviru te preiskave. Varuh človekovih pravic obžaluje, da tega vidika zadeve ni obravnaval vnaprej. Vendar bi lahko ta vidik obravnaval šele potem, ko bi pritožnik Komisiji predložil ustrezne pristope. Zdi se, da pritožnik Komisiji še ni predložil zahtevka za izplačilo navedenega nadomestila. Navedeno vprašanje torej v obravnavani zadevi ne more biti predmet preiskave. Vendar je pritožnik, kot je navedeno zgoraj, izrazil svoja stališča o zadevnem vprašanju v svoji pritožbi in v svojih pripombah na mnenje Komisije, ki sta bili obe posredovani Komisiji. Varuhinja zato verjame, da bo Komisija zdaj pritožnika obvestila o svojem stališču glede te točke. Če pritožnik ne bi prejel zadovoljivega odgovora Komisije v razumnem roku, bi seveda lahko razmislil o vložitvi nove pritožbe pri varuhu človekovih pravic.

A. Domnevna neustrezna obravnava vprašanja domnevno preplačanih družinskih dodatkov in zahteva, naj Komisija umakne svoj nalog za izterjavo

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

36. Pritožnik je navedel, da ga je Komisija šele 3. decembra 2008 obvestila o njegovem domnevnem dolgu in razlogih, na katerih temelji stališče Komisije. Na zahtevo bivšega moža je nato predložila dokaze, da sta se z Z preselila v Berlin.

37. Stališče Komisije, da potrdilo o prebivanju, ki ga je predložila, ni bilo zadostno, je bilo samovoljno. Pritožnik je poudaril, da v času, ko je prebival v Trierju v Nemčiji, od njega niso nikoli zahtevali najemnih pogodb ali računov za komunalne storitve. Glede na to, da sama ni najela ali imela v lasti nobene nastanitve, ni imela nobenih računov za komunalne storitve, izdanih na njeno ime. Pritožnik je nadalje trdil, da ni bil dolžan skleniti zdravstvenega zavarovanja ali svojega sina vpisati v center za dnevno varstvo v Nemčiji.

38. Komisija je v svojem mnenju pojasnila, da so imeli pritožnik in njegova otroka, ko se je gospod P aprila 2005 zaposlil na njenem delovnem mestu, stalno prebivališče v Nemčiji. Ustrezna nadomestila so bila tako odvisna od ponderiranja življenjskih stroškov v Nemčiji.

39. Februarja 2008 se je izkazalo, da pritožnica in njena otroka niso več živeli v Nemčiji, temveč so se decembra 2006 preselili v Bolgarijo. Gospod P je Komisiji sporočil novi bolgarski naslov pritožnika. Komisija je zato prilagodila ponder za sistem družinskih dodatkov. Zato je Komisija sklenila, da je pritožnik zaradi nižjega ponderiranja življenjskih stroškov, ki se uporablja za Bolgarijo, prejel preplačilo, ki ga je bilo treba izterjati.

40. Komisija je poudarila, da člen 2 Splošnih določb za izvajanje členov 67 in 68 Kadrovskih predpisov ter členov 1, 2 in 3 Priloge VII h Kadrovskim predpisom (v nadaljevanju: SDI) določa, da „[p]ooblaščenci, ki izjavijo, da nimajo pravice do varstva in vzgoje enega ali več svojih otrok, v izjavi navedejo tudi svoj družinski položaj, stalno prebivališče teh otrok [...], imena in naslove oseb, ki imajo pravico do varstva in vzgoje teh otrok, ter zneske družinskih dodatkov, ki se iz drugih virov izplačujejo bodisi njim samim, osebi, ki ima pravico do varstva in vzgoje teh otrok, bodisi neposredno otrokom. Tej izjavi je treba priložiti dokazila, sicer se lahko začasno ustavi izplačevanje družinskih dodatkov.“Poudaril je, da mora vsak član njegovega osebja upravo nemudoma pisno obvestiti o vsaki spremembi svojega osebnega položaja. Čeprav so se pritožnik in njegova otroka 1. decembra 2006 preselili iz Nemčije v Bolgarijo, je g. P Komisijo o teh spremembah svojega položaja obvestil šele 20. februarja 2008. Komisija je nadalje poudarila, da je z dopisom z dne 1. julija 2008, na katerega pritožnik ni nikoli odgovoril, pritožnika pozvala, naj predloži dokaze, da z Z dejansko prebivata v Berlinu.

41. Komisija je ugotovila, da člen 5 SDI določa, da „[i]nstitucije v skladu s členom 85 Kadrovskih predpisov izterjajo zneske, ki so bili neupravičeno izplačani osebi, ki ni uradnik, v imenu in za račun uradnika.“Ker je bil pri izračunu družinskih dodatkov uporabljen napačen ponder, je pritožnik neupravičeno prejel preplačilo. Zato se je Komisija v skladu s členom 85 Kadrovskih predpisov in členom 5 SDI odločila, da bo izterjala zneske, ki jih je pritožnik neupravičeno prejel.

42. Komisija je priznala, da je do položaja, zaradi katerega je bila vložena ta pritožba, prišlo zaradi malomarnosti g. P.

43. Pritožnik je v svojih pripombah trdil, da pravila, na katera se sklicuje Komisija, ne razlikujejo med „stalnim prebivališčem“ in „dejanskim prebivališčem“. Komisija bi se morala sklicevati na dokumente, ki opredeljujejo oba navedena pojma, in na dokumente, potrebne za dokazovanje „stalnega prebivališča“ ali „dejanskega prebivališča“. Ker takih opredelitev ni, se zdi, da je Komisija te izraze opredelila samovoljno.

44. Pritožnica je poudarila, da jo je Komisija prisilila k vračilu domnevno neupravičenih plačil zaradi dejanj tretje osebe, in sicer gospoda P, čeprav ni bila seznanjena s Kadrovskimi predpisi. Poleg tega je pritožnica navedla, da je Komisija od nje zahtevala tudi plačilo obresti. Spraševala se je, ali je to zakonito, potem ko je bila vložena pritožba pri varuhu človekovih pravic, in kakšna je pravna podlaga za tako zahtevo.

45. V zvezi s trditvijo Komisije, da se ni odzvala na njen dopis z dne 1. julija 2008, je pritožnica opozorila, da se Komisija ni odzvala niti na njeni elektronski sporočili z dne 11. februarja 2009 in 12. julija 2009. Pritožnica je vztrajala pri svojem stališču, da je Komisija ravnala samovoljno, nedosledno in nezakonito.

46. Varuh človekovih pravic je po preučitvi argumentov pritožnika in Komisije ugotovil, da potrebuje dodatne informacije za obravnavo te zadeve. Varuh človekovih pravic je v dopisu, v katerem je Komisijo pozval k predložitvi teh informacij, poudaril, da člen 85 Kadrovskih predpisov ne zahteva le, da znesek, ki ga je treba izterjati, ni dolgovan, ampak tudi, da „se je prejemnik zavedal, da ni nobenega upravičenega razloga za plačilo“ali da „je bilo preplačilo očitno tako, da ga ni mogel prezreti“. Zato je Komisijo pozval, naj pojasni, kako bi lahko njen zahtevek za izterjavo temeljil na členu 85 Kadrovskih predpisov, čeprav (i) je pritožnik trdil, da ni bil seznanjen s Kadrovskimi predpisi, in (ii) se je zdelo, da Komisija sama domneva, da je do položaja, zaradi katerega je bila vložena ta pritožba, prišlo zaradi malomarnosti g. P.

47. Komisija je v repliki navedla, da je po skrbni ponovni preučitvi zadeve ugotovila, da pogoji iz člena 85 Kadrovskih predpisov niso bili izpolnjeni, ker naj ne bi bilo primerno pričakovati, da je pritožnica vedela za nepravilnost plačil, ki so ji bila izplačana. Zato se je Komisija strinjala, da od pritožnika ne bo izterjala ustreznega zneska.

48. Pritožnica je v svojih pripombah na ta odgovor izrazila stališče, da čeprav je bila najdena rešitev v njeno korist, Komisija v zvezi z njo ni ravnala pravilno. Ko jo je Komisija pozvala k vračilu zadevnega zneska, se je oprla le na tiste določbe Kadrovskih predpisov, ki so ustrezale njenemu pristopu, vendar so zatrle in „prikrile“člen 85 Kadrovskih predpisov, ki ji je bil v korist. Poleg tega ni prejela odgovora na svoje vprašanje o pravni podlagi, na kateri je Komisija utemeljila svojo zahtevo, naj plača obresti za domnevno dolgovani znesek.

Ocena varuha človekovih pravic

49. Pritožnik je trdil, da je Komisija ravnala (i) samovoljno, (ii) nedosledno in (iii) nezakonito, kar zadeva način, kako je obravnavala vprašanje domnevno preplačanih družinskih dodatkov.

50. V zvezi s prvim od teh vidikov je pritožnica trdila, da je Komisija od nje samovoljno zahtevala, naj dokaže „dejansko prebivališče“ v Nemčiji, medtem ko pravila v SDI, na katera se sklicuje Komisija, in Kadrovski predpisi ne razlikujejo med „stalnim prebivališčem“ in „dejanskim prebivališčem“. V členu 1 SDI, ki ga je Komisija priložila svojemu mnenju, je prebivališče opredeljeno kot „kraj, kjer lahko oseba, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka, dokaže, da dejansko in običajno prebiva“.[4] Zato je imela Komisija pravico preveriti, ali je pritožnik „dejansko in običajno“ prebival v Nemčiji. Res je, da upoštevna pravila ne določajo, kateri dokazi so potrebni v tem okviru. Vendar varuh človekovih pravic meni, da je Komisija lahko razumno menila, da samo potrdilo o registraciji v zvezi s tem ne zadostuje. Varuhinja človekovih pravic nadalje ugotavlja, da je Komisija pritožnika obvestila o vrsti dokumentov, ki so bili potrebni za dokazovanje, da je še naprej prebivala v Berlinu. Tudi če pritožnik ni mogel predložiti nekaterih od teh dokumentov, ker ni imel v lasti ali najemu stanovanja, ostaja dejstvo, da je Komisija navedla le primere dokumentov, ki bi lahko bili pomembni. Vendar pritožnica sploh ni odgovorila na zahtevo Komisije, niti ni pojasnila, da se ji zdi, da nekaterih dokazov ne more predložiti. V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da pritožnikova trditev, da je Komisija ravnala samovoljno, ni bila dokazana.

51. V zvezi z drugim od zgoraj navedenih vidikov je pritožnica trdila, da ni bila pozvana, naj predloži dokumentarna dokazila o svojem prebivališču, ko je živela v Trierju. Zdi se koristno opozoriti, da je imela Komisija nasprotujoče si informacije o pritožnikovem prebivališču v Berlinu. P jo je 20. februarja 2008 obvestil, da pritožnica živi v Bolgariji in da se je tja preselila 1. decembra 2006. Po drugi strani je pritožnica 16. junija 2008 pisala Komisiji in ji priložila potrdilo o prebivanju, v katerem je bilo navedeno, da z Z od 29. februarja 2007 živita v Berlinu. V teh okoliščinah se ne zdi nerazumno, da je Komisija zahtevala dodatne dokaze, ki jih morda ni zahtevala, ko se je pritožnik preselil v Trier. Varuh zato meni, da pritožnikova trditev, da je Komisija ravnala nedosledno, ni utemeljena.

52. Zadnji vidik pritožnikove trditve se nanaša na domnevno nezakonitost ukrepov Komisije.

53. Pritožnica je menila, da se je Komisija po njenem mnenju oprla le na določbe, ki so ji ustrezale, vendar je zakrila in prikrila člen 85 Kadrovskih predpisov, ki ji je bil v prid. Čeprav je res, da Komisija v svojem mnenju ni navedla člena 85 Kadrovskih predpisov, je treba ugotoviti, da je Komisija v dopisu z dne 3. decembra 2008 navedla kontaktne podatke enega od svojih uradnikov, na katerega se je pritožnik lahko obrnil za dodatne informacije. Poleg tega je treba poudariti, da je Komisija v prilogi svojega mnenja predložila kopijo člena 5 SDI, ki se izrecno sklicuje na člen 85 Kadrovskih predpisov. Zato nič ne kaže na nameren namen prikriti ali zatreti to določbo.

54. Člen 85 Kadrovskih predpisov določa, da lahko institucija izterja (i) preplačilo in (ii) če je prejemnik vedel ali bi moral vedeti, da to plačilo ni zapadlo. Komisija je v svojem zadnjem mnenju potrdila, da pogoji iz člena 85 Kadrovskih predpisov v zvezi s pritožnico niso bili izpolnjeni, ker ni mogla vedeti za nepravilnost plačil, ki so ji bila izplačana. Komisija je dodala, da bi zato preklicala izterjavo v zvezi s pritožnikom. Zato je jasno, da Komisija meni, da drugi od zgoraj navedenih pogojev za vračilo v tem primeru ni izpolnjen. Izkazalo se je tudi, da Komisija vztraja pri svojem stališču, da je bil prvi od zgoraj navedenih pogojev izpolnjen, tj. da ni bilo pravne podlage za zadevno plačilo pritožniku. Povedano drugače, Komisija še vedno meni, da so bila nadomestila, ki so bila izplačana, ponderirana previsoko.

55. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik temu stališču še naprej nasprotuje. Vendar je treba opozoriti, da je izterjava zakonita le, če sta izpolnjena oba pogoja iz člena 85 Kadrovskih predpisov. Glede na to, da se Komisija strinja, da eden od teh pogojev ni izpolnjen in da zato v tem primeru ni podlage za izterjavo, varuh človekovih pravic meni, da ni razlogov za nadaljnje preiskave v zvezi z vprašanjem, ali je bilo zadevno plačilo preplačano ali ne.

56. Nazadnje varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik zahteval informacije o pravni podlagi, na podlagi katere je Komisija zahtevala plačilo obresti v zvezi z zneskom, ki ga je treba izterjati. Glede na to, da se je Komisija strinjala s preklicem izterjave v zvezi s pritožnikom, varuh človekovih pravic meni, da tega vidika zadeve ni treba nadalje obravnavati. Vendar se zdi koristno opozoriti, da je Komisija že izterjala del pritožnikovega domnevnega dolga s pobotom z drugimi zneski, ki so bili dolgovani pritožniku. Varuhinja človekovih pravic stališče Komisije razume kot sprejemanje dejstva, da nikoli ni bilo podlage za izterjavo. Če je to razumevanje stališča Komisije pravilno, bi bilo treba vračilo pritožniku logično preklicati od trenutka, ko je bilo izdano, Komisija pa bi morala pritožniku plačati ali vrniti tiste zneske, ki jih je od njega že izterjala. V teh okoliščinah ne bi bilo razlogov za nadaljnje preiskave varuha človekovih pravic v zvezi s tem vidikom zadeve. Varuhinja človekovih pravic bi bila zato hvaležna, če bi lahko Komisija v svojem odgovoru na ta osnutek priporočila navedla tudi, ali je zgornja razlaga pravilna. Tak odgovor bi mu omogočil, da zaključi svojo presojo v zvezi s tem.

57. Glede na navedeno varuhinja ugotavlja, da pritožnica ni utemeljila svoje trditve, da je Komisija ravnala samovoljno ali nedosledno. Ob upoštevanju informacij, ki jih mora Komisija še predložiti, poleg tega meni, da ni razlogov za nadaljnje preiskave v zvezi z očitkom, da je Komisija ravnala nezakonito.

58. Glede na to, da je Komisija preklicala nalog za izterjavo v zvezi s pritožnikom, varuhinja človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave v zvezi s terjatvijo prav tako ne bi bile upravičene.

B. Trditev, da je pritožnika v elektronskem sporočilu užalila in ga poskušala prikriti

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

59. Pritožnica je navedla, da je bila presenečena, ko je spoznala raven vsaj dela notranje komunikacije znotraj Komisije. Poudarila je, da jo je Komisija po vseh težavah, ki jih je imela v zvezi s postopkom izterjave, zdaj tudi žalila in poskušala to žalitev prikriti.

60. Komisija je izjavila, da globoko obžaluje notranjo disfunkcijo („dysfonctionnement interne“), povezano z neprimerno vsebino („contenu inapproprié“) elektronskega sporočila, na katero je bil pritožnik opozorjen in ki žal ni našla ustreznih pravnih sredstev. Gospod P je že prejel opravičilo avtorja elektronskega sporočila in njegovega nadzornika. Komisija se je v svojih pripombah na to trditev najgloblje opravičila tudi pritožniku.

61. Pritožnik ni bil zadovoljen z opravičilom Komisije. Menila je, da bi imela dovolj razlogov, da bi proti Komisiji in/ali zadevnemu uradniku sprožila postopek pred sodiščem, in da bi Komisija lahko našla ustrezno pravno sredstvo. Dodala je, da bi takšno ravnanje v Nemčiji privedlo do denarne kazni ali zaporne kazni do enega leta. Pritožnica je poudarila, da se "notranja disfunkcija" ni pokazala le v spornem elektronskem sporočilu, ampak tudi v odnosu Komisije do nje.

Ocena varuha človekovih pravic

62. Elektronsko sporočilo X z dne 27. aprila 2010, naslovljeno na P, vsebuje jezik, ki je nesprejemljiv, žaljiv in preprosto grozljiv. Res je, da se zdi, da zadevno sporočilo ni bilo namenjeno gospodu P ali kateri koli drugi osebi zunaj Komisije. Vendar želi varuh človekovih pravic pojasniti, da tak jezik nima nobenega mesta v komunikaciji uradnikov ali drugih uslužbencev institucij EU, ne glede na to, ali je namenjen državljanom ali za notranjo rabo.

63. Čeprav se zdi, da je bilo zadevno elektronsko sporočilo namenjeno notranji komunikaciji z nekom znotraj Komisije, ostaja dejstvo, da je bilo poslano gospodu P. Varuh človekovih pravic poleg tega ugotavlja, da je gospod P iz popolnoma razumljivih razlogov posredoval kopijo tega elektronskega sporočila svoji bivši ženi, pritožniku. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da je Komisija s tem, ko je g. P-ju poslala ustrezno elektronsko sporočilo, dejansko žalila pritožnika.

64. To je očiten primer nepravilnosti. Varuh človekovih pravic meni, da dobra upravna praksa pomeni, da bi morala zadevna institucija v primeru takega resnega primera nepravilnosti to priznati, se za to opravičiti in sprejeti vse nadaljnje popravne ukrepe, ki bi lahko bili potrebni.

65. Varuh človekovih pravic meni, da je morala biti resnost zadeve zadevnemu uradniku jasno razvidna, ko je P 30. aprila 2010 zaprosil za prevod prejetega elektronskega sporočila. Pravilen način obnašanja bi bil, da bi v tistem trenutku v celoti in odkrito sprejeli. Varuh človekovih pravic obžaluje, da zadevni uradnik tega ni storil. Komisija je šele v poznejših elektronskih sporočilih in v svojem mnenju o tej pritožbi priznala, da je prišlo do nepravilnosti.

66. Poleg tega se ta poznejša elektronska sporočila in mnenje o tej pritožbi omejujejo na sklicevanje na „neprimeren“ jezik, ki je bil uporabljen v elektronskem sporočilu, ki ga je g. X poslal 27. aprila 2010. Po mnenju varuha človekovih pravic ta izraz očitno ne odraža resnosti nepravilnosti, do katerih je prišlo. Kot je navedeno zgoraj, jezik, uporabljen v ustreznem elektronskem sporočilu, ni bil le neprimeren, temveč tudi nesprejemljiv, žaljiv in preprosto grozljiv. Jezik, ki ga Komisija uporablja pri sklicevanju na to elektronsko sporočilo, zato ne pomeni ustreznega in resničnega priznanja nepravilnosti, do katerih je prišlo.

67. Enak sklep velja za opravičilo Komisije. Šele po tem, ko je P izvedel za pomen izjav v elektronskem sporočilu z dne 27. aprila 2010, sta se mu X in nato njegov nadrejeni opravičila. Vendar sta se gospod X in njegov nadzornik opravičila le za tako imenovano "neprimerno" vsebino omenjenega e-poštnega sporočila. Kot je bilo že navedeno zgoraj, je ta izraz v sedanjem kontekstu sam po sebi „neprimeren“. Varuh zato meni, da se navedena opravičila, čeprav so potrebna in dobrodošla, v danih okoliščinah ne morejo šteti za ustrezna in zadostna. Enak sklep velja tudi za pripombe, ki jih je Komisija podala v svojem mnenju, v katerem se je opravičila za "neprimerno vsebino" omenjenega elektronskega sporočila in "notranjo disfunkcijo". Po mnenju varuha človekovih pravic bi moralo biti opravičilo sorazmerno s povzročeno škodo. Opravičilo Komisije temu očitno ne zadostuje. Varuhinja človekovih pravic prav tako obžaluje, da so se zadevni uradniki opravičili samo g. P. in da se je šele po njenem mnenju Komisija opravičila tudi pritožniku.

68. Kar zadeva morebitno potrebo po nadaljnjih popravnih ukrepih, varuhinja človekovih pravic z razočaranjem ugotavlja, da se je Komisija omejila na navedbo, da nepravilnosti, do katerih je prišlo, žal niso bile ustrezno odpravljene. Pritožnica je v svojih pripombah izrazila mnenje, da bi Komisija lahko našla ustrezno pravno sredstvo. Res je, da se je v tem okviru izrecno sklicevala na kazenske sankcije, kot so denarne ali zaporne kazni. Varuh človekovih pravic želi pojasniti, da njegove analize in zaključkov v nadaljevanju ne bi smeli razumeti, kot da so namenjeni uradnikom Komisije, vpletenim v ta primer. To vsekakor ni njegov namen. Poleg tega varuh človekovih pravic ne bi smel delovati kot preddisciplinski organ, ki priporoča ukrepe v zvezi s posameznimi uradniki. Njegov mandat je bolj omejen na preiskovanje nepravilnosti v institucijah, organih, uradih ali agencijah EU.

69. Vendar varuh človekovih pravic meni, da pritožnik ni imel v mislih le takih kazenskih ali disciplinskih sankcij. Nasprotno, dejstvo, da se je v tem okviru sklicevala tudi na morebitno tožbo pred sodiščem, kaže na to, da je razmišljala tudi o morebitni odškodnini. Varuhinja človekovih pravic meni, da bi bilo v primeru, kot je obravnavani, dejansko logično razmisliti o potrebi po nadomestilu za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela pritožnica, z ustreznim elektronskim sporočilom in izrazi v zvezi z njo, ki so bili uporabljeni v tem elektronskem sporočilu. Varuhinja človekovih pravic z obžalovanjem ugotavlja, da Komisija očitno ni razmišljala o tej možnosti.

70. Poleg tega varuhinja človekovih pravic z razočaranjem ugotavlja, da Komisija ni zagotovila nobenih informacij o nadaljnjih ukrepih, ki jih je morda sprejela ali jih namerava sprejeti v zvezi s tem incidentom, zlasti da bi zagotovila, da se taki incidenti ne bi ponovili. Dejansko ni mogoče izključiti, da uporaba vulgarnega in žaljivega jezika, kakršen je bil uporabljen v elektronskem sporočilu, poslanem 27. aprila 2010, ni osamljen primer, omejen na notranje komunikacije zadevne službe. V zvezi s tem želi varuh človekovih pravic Komisijo opozoriti na dejstvo, da se zdi, da je X v elektronskem sporočilu, ki ga je 27. aprila 2010 poslal gospodu P, zaprosil za navodila. Upoštevno elektronsko sporočilo je bilo tako morda namenjeno enemu od nadrejenih X. Poleg tega se zadevno elektronsko sporočilo, čeprav je zelo kratko, dvakrat sklicuje na dejstvo, da se je pritožnik pritožil ali da se je nameraval pritožiti pri varuhu človekovih pravic. Zato ni mogoče izključiti, da je to dejstvo nekoliko vplivalo na vrsto jezika, ki se uporablja v tem elektronskem sporočilu. Varuh človekovih pravic bi rad poudaril, da bi bilo prikrajšanje ali zloraba državljana zgolj zato, ker je izkoristil pravico, da se obrne na varuha človekovih pravic, najresnejša zadeva.

71. Glede na zgoraj navedene okoliščine varuhinja človekovih pravic meni, da se zdi, da Komisija ni ustrezno preiskala zadevnega incidenta in njegovega ozadja. Res je, da bi lahko varuh človekovih pravic sam globlje raziskal zadevo z uporabo preiskovalnih ukrepov, ki so mu na voljo.[5] Vendar varuh človekovih pravic meni, da v tej fazi in dokler Komisija očitno ni sama začela ustrezne preiskave ali pojasnila, zakaj meni, da to ni potrebno, taki preiskovalni ukrepi niso potrebni.

72. V zvezi z drugim vidikom pritožnikove trditve varuh človekovih pravic obžaluje, da Komisija ni izrazila nobenega izrecnega stališča glede domnevnega prikrivanja žaljivega sporočila. Koristno je opozoriti, da je P po tem, ko je v elektronskem sporočilu z dne 30. aprila 2010 zaprosil za prevod elektronskega sporočila X z dne 27. aprila 2010, prejel odgovor, ki je vseboval informacije o stanju postopka, vendar ni obravnaval prošnje za prevod. Zdi se, da ta odgovor ni bil poslan kot odgovor na elektronsko sporočilo g. P. z istega dne, temveč kot (dodatni) odgovor na elektronsko sporočilo g. P. z dne 27. aprila 2010. Zato elektronsko sporočilo, ki ga je X poslal 27. aprila (in elektronsko sporočilo P z dne 30. aprila 2010), ni bilo vključeno v korespondenco pred elektronskim sporočilom z dne 30. aprila 2010. Čeprav bi se to na prvi pogled zdelo nekoliko nenavadno, saj bi običajno odgovorili na zadnje prejeto sporočilo, bi lahko zadevni uradnik menil, da je treba na elektronsko sporočilo P z dne 27. aprila 2010 še odgovoriti, saj elektronsko sporočilo, ki ga je istega dne poslal P, ni bilo namenjeno zadnjenavedenemu in ni odgovorilo na vprašanje P.

73. Čeprav je bilo elektronsko sporočilo, ki ga je X poslal 30. aprila 2010, odgovor na elektronsko sporočilo P z dne 27. aprila 2010, pa ni bilo odgovorjeno na elektronsko sporočilo, ki ga je P poslal prej istega dne, in na zahtevo za prevod, ki jo vsebuje. Po mnenju varuha človekovih pravic ta opustitev ne more biti naključna. V elektronskem sporočilu g. P. z dne 30. aprila 2010 je bilo g. X jasno navedeno, da je sporočilo z dne 27. aprila 2010, ki je bilo namenjeno nekomu iz Komisije, prejel g. P. Hkrati se je izkazalo, da g. X, ker je bilo to elektronsko sporočilo napisano v francoščini in ne v angleščini, torej jeziku, ki ga uporablja, še ni razumel vsebine elektronskega sporočila, ki ga je poslal 27. aprila 2010. Vse razpoložljive informacije kažejo na ugotovitev, da je X očitno upal, da bi se lahko P z odgovorom na vprašanje, ki ga je postavil v svojem prejšnjem elektronskem sporočilu, in z neupoštevanjem njegove zahteve za prevod elektronskega sporočila, ki ga je prejel 27. aprila 2010, dejansko preprečilo, da bi izvedel, kaj je bilo zapisano v spornem elektronskem sporočilu. Elektronsko sporočilo, ki ga je X poslal 30. aprila ob 9.38, je namreč natančno sledilo elektronskemu sporočilu P z dne 30. aprila 2010, ki je bilo prejeto ob 8.38, vendar se je izognilo kakršnemu koli sklicevanju na to elektronsko sporočilo. Poleg tega se elektronsko sporočilo, ki ga je X poslal 30. aprila 2010, nanaša na njegov "prejšnji odgovor", ki ga je P težko razumel drugače kot na elektronsko sporočilo, ki ga je prejel 27. aprila 2010. Tako je jasno, da so bila prizadevanja usmerjena v odvračanje pozornosti od nepravilnosti, do katerih je prišlo, in s tem v prikrivanje teh nepravilnosti.

74. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da je bil odziv Komisije na nepravilnosti, ki so se očitno pojavile v tem primeru, do zdaj neustrezen. Po njegovem mnenju bi morala Komisija ponovno preučiti svoje stališče in iz tega izpeljati ustrezne posledice.

75. Koristno je dodati, da je varuhinja človekovih pravic dosledno vztrajala, da bi morale institucije EU sprejeti načela kulture storitev in živeti po njih. Junija letos je zaključil javno posvetovanje o načelih javne službe, ki bi morala usmerjati javne uslužbence EU [6]. Samoumevno je, da se lahko taka načela enako uporabljajo za javno upravo. Po mnenju varuha človekovih pravic ne bi bilo pošteno izpostaviti posameznega incidenta, kot je ta, da bi kritizirali Komisijo ali njene uradnike, ker se niso pridružili tej kulturi ali ker je niso sprejeli. Dejansko je varuh človekovih pravic v svojih letnih poročilih pogosto pohvalil službe Komisije za njihove proaktivne in državljanom prijazne pristope pri številnih vprašanjih. Poleg tega se je v njegovem letnem poročilu za leto 2010 tretjina odmevnih primerov, ki ponazarjajo najboljšo prakso pri ravnanju uprave EU, nanašala na Komisijo.

76. Kljub temu je varuhinja človekovih pravic večkrat naletela na primere, ki kažejo, da ta kultura storitev še ni bila dovolj internalizirana na vseh ravneh Komisije. Zdi se, da odziv Komisije na incident, na podlagi katerega je bil pripravljen ta osnutek priporočila, spada v to zadnjo kategorijo. V nasprotnem primeru bi bilo težko pojasniti zamudo Komisije pri neposrednem opravičilu pritožniku in nezadovoljiv način, tako glede oblike kot vsebine, v katerem je bilo to opravičilo oblikovano. Ne glede na ukrepe, ki bi jih Komisija lahko sprejela pri obravnavi pritožnikove pritožbe v tej zadevi, želi varuh človekovih pravic nedvoumno navesti, da bo, če se bo strinjal z njegovim stališčem, da bi bilo mogoče storiti še več za ozaveščanje o vrednotah, na katerih temelji zamisel o kulturi storitev, na primer z internimi srečanji o politiki ozaveščanja ali delavnicami za usposabljanje, ugotovil, da je pritožnik konstruktiven in voljan partner.

C. Osnutek priporočila

Varuh človekovih pravic je na podlagi svojih preiskav v zvezi s to pritožbo Evropski komisiji predložil naslednji osnutek priporočila:

Službe Komisije so tožečo stranko žalile, ko so njenemu nekdanjemu možu poslale, čeprav pomotoma, elektronsko sporočilo, ki je vsebovalo nesprejemljivo, žaljivo in preprosto grozljivo besedilo. To je resen primer nepravilnosti. Poleg tega so si prizadevali odvrniti pozornost od poslanega elektronskega sporočila in ga tako prikriti. Če pride do nepravilnosti, bi jih morala zadevna institucija ustrezno priznati, se zanje opravičiti in sprejeti ustrezne popravne ukrepe. Varuhinja človekovih pravic meni, da je odziv Komisije na nepravilnosti, do katerih je prišlo v tem primeru, nezadovoljiv. Komisija bi zato morala ponovno preučiti svoje stališče in iz tega incidenta izpeljati ustrezne posledice.

Evropska komisija in pritožnik bosta obveščena o tem osnutku priporočila. V skladu s členom 3(6) statuta evropskega varuha človekovih pravic Komisija pošlje podrobno mnenje do 31. oktobra 2011. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje osnutka priporočila in opis, kako je bilo izvedeno.

 

P. Nikiforos Diamandouros

V Strasbourgu, 19. julija 2011

---

[1] Zdi se, da ta znesek pomeni razliko med zneskom 5 028,16 EUR, ki je bil po mnenju Komisije preplačan, in nekaterimi zneski, ki so bili medtem že izterjani.

[2] "Pri varuhu človekovih pravic se ni mogoče pritožiti v zvezi z delovnimi razmerji med institucijami in organi Skupnosti ter njihovimi uradniki in drugimi uslužbenci, razen če je zadevna oseba izčrpala vse možnosti za vložitev notranjih upravnih zahtev in pritožb, zlasti postopke iz člena 90(1) in (2) Kadrovskih predpisov, in so se iztekli roki za odgovore organa, na katerega je bila pritožba naslovljena."

[3] Izkazalo se je, da kopija elektronskega sporočila nadzornika gospoda X (glej točko 20 zgoraj), ki ga je pritožnik navedel v svojih pripombah, zaradi težav z informatiko ni bila del dokumentov, posredovanih Komisiji. Čeprav varuh človekovih pravic to obžaluje, so njegove službe lahko potrdile, da je Komisija imela ta dokument, na katerega se je sklicevala tudi v svojih pripombah glede zadevne trditve.

[4] V francoščini: „‚résidence‘se définit comme étant le lieu où la personne qui a la garde de l'enfant justifie par tous moyens habiter de manière effective et habituelle.“

[5] Varuh človekovih pravic lahko zlasti pregleda spis institucije in priča od uradnikov, za katere meni, da bi lahko zagotovili koristne informacije.

[6] Več informacij o osnutku, predlaganem za ta načela, in javnem posvetovanju je na voljo na spletni strani: http://www.ombudsman.europa.eu/en/resources/otherdocument.faces/en/10111/html.bookmark