Zadeva se je nanašala na domnevno neupravičeno odpuščanje in nadlegovanje nekdanjega zaposlenega pri Evropski investicijski banki (EIB).

Preiskava varuhinje človekovih pravic se je osredotočila na vprašanje, da je EIB pritožniku domnevno neupravičeno odrekla ugodnost tako imenovanega „spravnega postopka“ iz člena 41 Kadrovskih predpisov EIB (ki določa, da lahko uslužbenci začnejo postopek pred Sodiščem EU, kadar pride do spora z EIB, in da si morajo pred tem prizadevati za sporazumno rešitev spora v okviru spravnega postopka). Varuhinja človekovih pravic je predhodno ugotovila, da je EIB s tem, da je menila, da spravnega postopka ni mogoče uporabiti za nekdanjega uslužbenca, ki ni prejemal pokojnine EIB, storila nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je zato predlagala, naj EIB nemudoma začne spravni postopek v zvezi z razrešitvijo in nadlegovanjem. Banka se je strinjala, da začne spravni postopek v zvezi z vprašanjem odpustitve, pritožnika pa je napotila na drug postopek v zvezi z vprašanjem nadlegovanja.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je bila po njenem posredovanju najdena rešitev. Zato je zadevo zaključila.

Zadeva se je nanašala na oceno poskusne dobe začasnega uslužbenca Evropskega azilnega podpornega urada (v nadaljevanju: EASO). Pritožnica, ki je bila ob koncu poskusne dobe odpuščena, je trdila, da je pri njeni oceni prišlo do številnih postopkovnih pomanjkljivosti. Poleg tega urad EASO ni odgovoril na njene pritožbe v skladu s kadrovskimi predpisi EU.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in od urada EASO zahtevala, naj odgovori na pritožbe. Ugotovila je, da je urad EASO sprejel potrebne ukrepe za zagotovitev nepristranske ocene pritožnikove poskusne dobe in spoštoval pritožnikovo pravico do zaslišanja pred sprejetjem končne odločitve o njegovi nadaljnji zaposlitvi. Varuh človekovih pravic je tako primer zaključil.

Uradniki EU morajo pred prvim napredovanjem dokazati, da so sposobni delati v tretjem jeziku. Ko pritožnik, ki dela v agenciji EU, ni opravil izpita iz znanja jezika v svojem tretjem jeziku, je urad EPSO prosil, naj navede razloge za razmeroma nizko oceno pri pisnem testu izpita in ga obvesti tudi o možnih mehanizmih preverjanja. Po njegovem mnenju so se pojasnila urada EPSO v zvezi z njegovim razredom zdela nedosledna, njegov prvotni odgovor glede možnosti pregleda pa je bil napačen. Na podlagi pritožnikovega vztrajanja se je urad EPSO strinjal, da bo ponovno ocenil njegov pisni test. Drugi ocenjevalec je potrdil začetno oceno.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal. Preučila je pritožnikov test in ocene obeh ocenjevalcev. Varuh človekovih pravic pri oceni pritožnikovega pisnega preizkusa ni našel nobene očitne napake ali znakov pristranskosti. V zvezi z napačnimi informacijami o možnostih pregleda je urad EPSO priznal svojo napako in se opravičil pritožniku. Varuhinja človekovih pravic je menila, da nadaljnje preiskave niso potrebne, in je primer zaključila. Vendar je predlagala izboljšave v zvezi z informacijami, ki se udeležencem preizkusov znanja jezika zagotovijo o postopku in njihovih pravicah do pregleda/pritožbe.

Pritožnik, ki dela za Sodišče Evropske unije na podlagi pogodbe za določen čas, se je prijavil na natečaj EPSO za zaposlitev konferenčnih tolmačev. V razpisu natečaja je bilo navedeno, da je treba izpolnjene prijave oddati do 6. avgusta 2013 do 12.00. Pritožnik je zamudil rok. Urad EPSO je 7. avgusta 2013 obvestila, da je bila hospitalizirana od 5. do 6. avgusta 2013 in da zato prijave ni mogla pravočasno izpolniti. Urad EPSO je 7. avgusta 2013 zaprosila za podaljšanje roka. Urad EPSO je to zavrnil. Njen glavni razlog za zavrnitev naj bi bil, da mora vse prosilce obravnavati enako.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in predhodno ugotovila, da urad EPSO ni preučil, ali so okoliščine pritožnika pomenile višjo silo. Zato je priporočila, naj urad EPSO (i) prizna, da obstajajo primeri, ko je zaradi višje sile pošteno in primerno, da se kandidatom določi nov rok; (ii) pojasni okoliščine, v katerih bi bilo treba določiti tak nov rok; in (iii) ustrezno obvesti kandidate. Urad EPSO je najprej zavrnil priporočila varuhinje človekovih pravic in trdil, da bi bilo težko razlikovati med različnimi utemeljitvami, ki so jih predložili kandidati, in opredeliti, kako bi kandidati dokazali, da je prišlo do višje sile. Dodala je, da bi možnost, da se kandidati sklicujejo na višjo silo, ogrozila nemoten potek javnih natečajev in enako obravnavanje kandidatov. Sklicevala se je tudi na statistične podatke, ki naj bi dokazovali, da bi obravnavanje vseh prošenj za podaljšanje roka po izteku roka pomenilo upravno breme za EPSO.

Vendar je urad EPSO po srečanjih med varuhom človekovih pravic in osebjem urada EPSO na koncu načelno sprejel priporočila varuha človekovih pravic. V zvezi s konkretnim primerom pritožnika pa je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da se je zadevni natečaj končal. Opozorila je tudi, da se je pritožnica odločila, da ne bo komentirala odgovora urada EPSO na njena priporočila. Glede na to je varuhinja človekovih pravic menila, da ni razlogov za nadaljnje preiskave o tem, ali pritožnikov primer izpolnjuje zahteve višje sile, s katerimi se urad EPSO zdaj načeloma strinja.

Nekdanji praktikant v Svetu Evropske unije se je pritožil, da nadomestilo, ki ga institucije EU izplačujejo praktikantom, ni primerno, saj je nižje od minimalne plače in zato praktikantom ne zagotavlja dostojnega življenjskega standarda.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo zadeve. Ugotovila je, da je Svet dovolj podrobno pojasnil, kako se določi znesek nadomestila za prakso. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je odločitev o izplačilu nadomestila, ki ustreza 25 % plače uradnika v razredu AD5.1, razumna. Svet je to odločitev sprejel v okviru svoje diskrecijske pravice na podlagi svojih upravnih potreb in razpoložljivega proračuna.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Svet razlikuje med pripravništvom in zaposlitvijo. Praktikant torej prejema nadomestilo in ne plače, ker pravice in obveznosti praktikanta niso primerljive s pravicami in obveznostmi uslužbenca. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je razlaga Sveta razumna.

Zato je zadevo zaključila z ugotovitvijo, da praksa Sveta ne pomeni nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na odločitev ECDC, da prekine pogodbo začasnega uslužbenca po koncu poskusne dobe.

Varuhinja človekovih pravic je opravila preiskavo v zvezi s tem in menila, da so bila pojasnila ECDC glede njegove odločitve, da pritožnika ob koncu poskusne dobe ne obdrži na delovnem mestu, na splošno razumna.

Vendar je varuh človekovih pravic menil, da ECDC pritožniku ni pravočasno pojasnil, (a) da so bile težave, ugotovljene v ocenjevalnem dialogu za novince, tako resne, da je bilo upravičeno prekiniti pritožnikovo pogodbo, (b) področja, na katerih bi se moral izboljšati s posebnim in jasnim akcijskim načrtom. Če tega ni storila, je to pomenilo nepravilnost. Poleg tega varuh človekovih pravic meni, da bi bilo v okoliščinah, ko organ EU nima dovolj časa, da bi ustrezno ocenil delo začasnega uslužbenca, ali ko začasni uslužbenec ni imel ustrezne možnosti, da bi odpravil pomanjkljivosti pri svojem delu, dobro, da se preuči, ali obstajajo „izjemne okoliščine“, ki upravičujejo podaljšanje poskusne dobe. Ker v spisu ni dokazov, da je ECDC resno preučil možnost podaljšanja pritožnikove poskusne dobe, je varuh človekovih pravic podal ustrezen predlog za izboljšanje v prihodnosti. Nazadnje, glede na to, da je dobro, da se opravičimo za kakršno koli slabo prakso, varuhinja človekovih pravic meni, da bi moral ECDC priznati svoje napake pri obravnavi tega primera in se za te napake opravičiti pritožniku.

Težava v tej pritožbi je, da Evropska komisija pri imenovanju posebnega svetovalca domnevno ni upoštevala svojih pravil o preprečevanju navzkrižja interesov.

Septembra 2015 sta se dve nevladni organizaciji pritožili varuhinji človekovih pravic, da Komisija ni upoštevala njenih pravil, ko je imenovala posebnega svetovalca za pomoč predsedniku Komisije. Komisija je 18. decembra 2014 objavila sporočilo za javnost, v katerem je napovedala imenovanje Edmunda Stoiberja za posebnega svetovalca predsednika Komisije. To obvestilo je bilo objavljeno tri mesece pred uradnim imenovanjem g. Stoiberja 4. marca 2015, brez izjave o omejitvi odgovornosti glede nerešenih upravnih zahtev, ki jih je treba še izpolniti. Pritožniki so trdili, da je ta prezgodnja napoved ogrozila zmožnost Komisije, da nepristransko in kritično oceni, ali je zadevna oseba v navzkrižju interesov. Pritožili so se tudi, da v „izjavi o zanesljivosti“ Komisije, ki je bistveni del postopka imenovanja, niso bila omenjena delovna mesta posebnega svetovalca pri veliki zavarovalniški skupini Nürnberger.  

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je sporočilo Komisije za javnost napačno in zavajajoče. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da je predčasna objava imenovanja brez kakršne koli izjave o omejitvi odgovornosti pri zainteresirani javnosti vzbudila upravičene dvome o tem, ali je bila po objavi opravljena nepristranska in kritična preučitev vprašanja navzkrižja interesov. Varuhinja človekovih pravic je v obeh primerih ugotovila nepravilnosti Komisije. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da Komisija ni pojasnila, zakaj so bila delovna mesta imenovanega posebnega svetovalca v zavarovalniški skupini izpuščena iz „izjave o zanesljivosti“. Ugotovila je, da to pomeni tudi nepravilnost.

Zadeva se je nanašala na odločitev Komisije, da spremeni svoj prvotni predlog o prenosu pritožnikovih pokojninskih pravic, pridobljenih v pokojninskem sistemu Združenega kraljestva, v pokojninski sistem EU.

Komisija je trdila, da je morala spremeniti svoj prvotni predlog, saj je temeljil na splošnih izvedbenih določbah, ki so bile ob predložitvi predloga že zastarele. Spremenjeni predlog Komisije, ki je bil za pritožnika manj ugoden, je temeljil na revidiranih splošnih izvedbenih določbah, ki so dejansko veljale na dan prvotnega predloga. Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija spoštovati njegov prvi predlog, ki ga je že sprejel.

Varuhinja človekovih pravic se je pozanimala o tem vprašanju in ugotovila, da je Splošno sodišče razsodilo, da Komisiji ni bilo treba pravno predlagati prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih zunaj pokojninskega sistema Unije, in da je bilo dejansko vrednost takih prenesenih pokojninskih pravic mogoče določiti šele po prenosu. Dejansko je bila to praksa, ki jo je Komisija uvedla preprosto zato, da bi svoje uradnike bolje obveščala o tem, kaj lahko pričakujejo, ko se dejansko odločijo, da bodo zaprosili za prenos svojih pokojninskih pravic v pokojninski sistem EU.

Varuhinja človekovih pravic je zato zaključila pritožbo z ugotovitvijo, da Komisija ni ravnala nepravilno.

Pritožnik je uradnik Komisije (AST), ki v napredovalnem obdobju 2013 ni napredoval v naslednji razred, in se je o tem pritožil varuhu človekovih pravic. Varuh človekovih pravic je pritožnika obvestil, da ni razlogov za preiskavo. Pritožnik pa je trdil tudi, da je napredovalo osem uradnikov istega razreda, kot je njegov, ki niso bili označeni za namene napredovanja (na podlagi točk za napredovanje, zbranih v skladu s prejšnjimi pravili). Varuhinja človekovih pravic je zato začela preiskavo v zvezi s trditvijo, da Komisija ni pojasnila, zakaj je osem uradnikov, ki niso bili označeni, napredovalo v naslednji razred AST.

Komisija je v svojem mnenju pojasnila, da je imelo zadevnih osem uradnikov glede treh meril za ocenjevanje, določenih v splošnih izvedbenih določbah, sorazmerno višjo uspešnost kot pritožnik in da je imela označitev le podrejeno vlogo. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da veljavne prehodne določbe ne preprečujejo napredovanja neoznačenih uradnikov. Varuhinja človekovih pravic zato ni ugotovila nepravilnosti Komisije in je primer zaključila.

Zadeva se je nanašala na zahtevo, ki jo je eden od njenih nekdanjih uradnikov naslovil na Komisijo, za podrobne informacije v zvezi z morebitnim disciplinskim postopkom proti drugemu nekdanjemu uradniku Komisije.

Komisija je odgovorila, da zahtevanih informacij ne more razkriti. Prav tako je poskušala pritožniku zagotoviti, da obravnava zadevo nekdanjega uradnika, tako da je sprejela vse potrebne ukrepe.

Preiskava varuhinje človekovih pravic o tem vprašanju je vključevala inšpekcijske preglede spisov Komisije v zvezi z nekdanjim uradnikom. Varuh človekovih pravic je menil, da čeprav morajo institucije ohranjati visoko raven preglednosti, je Komisija v obravnavani zadevi upravičeno menila, da ne more razkriti podrobnosti o svojih dejanjih v zvezi z nekdanjim uradnikom, ne da bi pri tem škodovala poštenemu poteku postopka na splošno in zasebnosti zadevnega uradnika.

Zadeva je bila tako zaključena z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.