FOR PREVIEWING & TESTING PURPOSES ONLY.
This notification will disappear once the page will be published.
This link is available for less than 30 minutes.
  • Lahko berljiv
  • Velikost besedila

Želite vložiti pritožbo zoper institucijo ali organ EU?

Trenutni jezik: 
  • Slovenščina
Izvorni jezik: 
Razpoložljive jezikovne različice: 
Prevod te strani je bil narejen s strojnim prevajanjem.
Strojni prevodi lahko vsebujejo napake, ki bi lahko zmanjšale jasnost in natančnost, zato varuhinja človekovih pravic ne prevzema odgovornosti za kakršna koli odstopanja. Za najzanesljivejše informacije in pravno varnost glejte zgornjo povezavo z izvorno različico v jeziku angleščina.
Za več informacij si oglejte našo jezikovno in prevajalsko politiko.

Predlog evropske varuhinje človekovih pravic za rešitev v zadevi 559/2016/MDC o pritožnikovi domnevni neupravičeni razrešitvi in nadlegovanju v Evropski investicijski banki

Izdelano v skladu s členom 3(5) Statuta evropskega varuha človekovih pravic [1]

Ozadje pritožbe

1. Pritožnica, ki je delala za agencijo EU, se je sredi avgusta 2015 s svojima otrokoma preselila v Luksemburg iz Nemčije (Köln), da bi se zaposlila pri Evropski investicijski banki (EIB). Zaposlila se je na podlagi štiriletne pogodbe, za katero je veljala šestmesečna poskusna doba.

2. Pritožnica meni, da je bila žrtev psihičnega nadlegovanja in ustrahovanja s strani svojega neposrednega nadrejenega ter da so bile nekatere pripombe v njenem poročilu o njenem „sestanku za vmesni pregled“ nepoštene.

3. Pritožnik je bil 15. januarja 2016 obveščen, da poskusne dobe ni uspešno opravil in da se bo njegova pogodba o zaposlitvi iztekla 15. februarja 2016 [2]. 20. januarja 2016 je EIB zaprosila, naj ponovno preuči svojo odločitev. Vendar je EIB svojo odločitev o odpovedi pritožnikove pogodbe potrdila s priporočenim pismom z dne 9. februarja 2016 in po elektronski pošti z dne 10. februarja 2016 [3].

4. EIB je 16. februarja 2016 prejela dopis pritožnikovega odvetnika z dne 15. februarja 2016, v katerem je ta izpodbijal odpoved pritožnikove pogodbe [4] in navedel, da namerava začeti „spravni postopek“ iz člena 41 Kadrovskih predpisov Evropske investicijske banke. Člen 41 določa:

„Spori kakršne koli narave med banko in posameznimi zaposlenimi se predložijo Sodišču Evropske unije. Kakršen koli postopek, ki ga sproži uslužbenec v zvezi s tožbo Banke, ki bi imela zanj negativne posledice, je treba vložiti v treh mesecih.

Poleg postopka, ki se začne pred Sodiščem Evropske unije, se pred začetkom kakršnega koli postopka zahteva sporazumna rešitev spora pred Spravnim odborom Banke v zvezi s spori, ki ne izhajajo iz uporabe disciplinskih ukrepov iz člena 38.

Predlog za spravo je treba vložiti v treh mesecih od dneva nastanka dejstev ali uradnega obvestila o dejanjih, ki so vzrok spora [...]“(poudarek dodan).

5. EIB je odgovorila 29. februarja 2016. Med drugim je navedla, da so „[v] zvezi z zahtevo za začetek spravnega postopka [...] [pritožnici] odvetniki za osebje banke na sestanku 21. januarja 2016 jasno pojasnili, da je ta postopek pridržan za uslužbence EIB in bi ga bilo zato treba zahtevati pred iztekom njene pogodbe (tj. najpozneje do 15. februarja 2016). Na podlagi tega je treba zahtevek za spravo šteti za nedopusten.“EIB je tudi navedla, da se je glede na osebni položaj pritožnice (je mati samohranilka) in da bi se preprečilo motenje šolskega leta njenih otrok, EIB strinjala, da bo šolnino za otroke povrnila do konca šolskega leta kot gesto dobre volje.

6. Koristno je navesti dele elektronskega sporočila, ki ga je član pravne službe EIB 21. januarja 2016 poslal pritožniku: „Na vašo zahtevo vam pošiljamo besedilo člena 41 kadrovskih predpisov EIB, ki določa spravni postopek, s katerim lahko uslužbenec poskuša sporazumno rešiti spore z banko. ... Izpostavil sem rok za vložitev zahtevka [tri mesece], vendar bi vas rad spomnil, da bi morali v vašem primeru razmisliti o vložitvi zahtevka pred uradnim iztekom pogodbe.“V tem elektronskem sporočilu je pravna služba pritožnici tudi povedala, da njen direktor pregleduje njen primer in da bo najpozneje do 25. februarja obveščena o končnem stališču glede izida poskusne dobe.

7. Pritožnik je 23. februarja 2016 in 10. marca 2016 pisal dopisa predsedniku EIB, vendar se zdi, da na ta dopisa ni bilo odgovora. Pritožnica je v dopisu z dne 10. marca 2016 navedla, da po njenem mnenju trditev EIB iz njenega dopisa z dne 29. februarja 2016, da ji „ni več dovoljeno začeti postopka iz člena 41“, pomeni poskus EIB, da bi jo „bojkotirala“. Dodala je še: „Ta postopek nisem začel pred 15. februarjem, ker sem upal, da ga bom najprej rešil osebno. Zato uradno začenjam postopek iz člena 41.“

8. Pritožnikov odvetnik je 10. marca 2016 odgovoril na dopis EIB z dne 29. februarja 2016. Ohranil je predhodno vložene zahtevke in zahteval dodatno odškodnino. Navedel je, da bo pritožnik sprožil sodni postopek, če EIB ne bo ugodila tem zahtevam. Pritožnik je 13. aprila 2016 vložil pritožbo pri varuhu človekovih pravic.

9. EIB je 2. maja 2016, nekaj dni po tem, ko jo je varuhinja človekovih pravic obvestila o začetku te preiskave, odgovorila pritožnikovemu odvetniku. EIB je navedla, da je bila odločitev o odpovedi pogodbe pritožnika sprejeta v skladu z veljavnim postopkom in ustrezno sodno prakso. Navedla je plačila, ki jih je prejela ob prenehanju pogodbe, in dodala, da je „glede na težke družinske razmere [tožeče stranke] in čeprav v njenem obvestilu o imenovanju ni bilo predvideno izplačilo odpravnine, banka [tožeči stranki] pripravljena izplačati odpravnino (enakovredno enomesečni plači), ki se trenutno izplačuje samo uslužbencem, ki odidejo po izteku pogodbe za določen čas“.

Preiskava

10. Pritožnica je v pritožbi navedla več obtožb zoper EIB v zvezi z (i) nadlegovanjem in ustrahovanjem, (ii) neupravičeno odpustitvijo ter (iii) napačno uporabo pritožbenega postopka in napačnimi informacijami o njem. Varuhinja človekovih pravic je 29. aprila 2016 začela preiskavo v zvezi z vidikom (iii) pritožbe ter opredelila naslednje trditve in trditve:

1) EIB je pritožniku neupravičeno zavrnila uporabo postopka iz člena 41 Kadrovskih predpisov EIB.

2) EIB bi morala začeti postopek v skladu s členom 41 kadrovskih predpisov.

11. Urad varuha človekovih pravic je 29. aprila 2016 v okviru iskanja hitre rešitve pritožbe pozval EIB, naj obravnava zgoraj navedeno trditev, in navedel, da se bo varuh človekovih pravic glede na odgovor EIB odločil, ali bo začel preiskavo o drugih trditvah in trditvah pritožnika. Urad varuha človekovih pravic je navedel, da „se na prvi pogled zdi, da je EIB zavzela stališče, da se člen 41 ne uporablja za nekdanje uslužbence, ampak samo za dejanske uslužbence. Zdi se, da ima to eno od dveh posledic, bodisi da je treba spore z nekdanjimi uslužbenci reševati na načine, ki niso predvideni v členu 41, nazadnje na nacionalnih sodiščih, bodisi da ni forumov za reševanje teh sporov. Nobena od obeh posledic se ne zdi srečna. Prvi bi vključeval dva različna foruma za spore z uslužbenci, drugi pa se ne bi zdel primeren za Unijo, ki jo ureja pravna država.“

12. Žal je EIB uradu varuha človekovih pravic odgovorila šele 22. septembra 2016. Urad varuha človekovih pravic je nato prejel pripombe pritožnika v odgovor na odgovor EIB. Predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev upošteva argumente in stališča strank.

Domnevna neupravičena zavrnitev uporabe postopka iz člena 41 Kadrovskih predpisov Banke in s tem povezan zahtevek

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

13. Pritožnik je trdil, da je prejel nasprotujoče si informacije o postopku iz člena 41. Njeni poskusi, da bi rešila vprašanja, ki jih je izpostavila v korespondenci s predsednikom EIB in vodjo kadrovske službe, niso bili upoštevani. Povedali so ji le, da ne more več sprožiti postopka iz člena 41. Vendar so ji člani kadrovske službe povedali, da to lahko stori.  

14. EIB je navedla, da dosledno razlaga člen 41 kadrovskih predpisov EIB „kot dodaten notranji postopek“, ki se uporablja za aktivno osebje, neaktivno osebje (osebje na neplačanem dopustu) in nekdanje osebje, ki prejema pokojnino EIB. Trdila je, da je spravni postopek „izbirni postopek, ki omogoča mirno izpodbijanje notranjega akta/sklepa/neukrepanja“. Gre za postopek, ki zahteva „potrebne vire“, vendar EIB meni, da je zaradi nadaljevanja povezave z zgoraj navedenimi uslužbenci „in možnosti njenega nadaljevanja priporočljivo, da si banka prizadeva za sporazumno rešitev spora, s katero bi se lahko izognili sodnim postopkom in ohranili pozitivna razmerja z zgoraj navedenimi kategorijami posameznikov.“ Vendar EIB v okviru svoje diskrecijske pravice glede tega, kako upravlja svoja sredstva v najboljšem interesu službe, ne začne spravnega postopka, če to zahtevajo nekdanji uslužbenci, ki so prenehali delovno razmerje z EIB.

15. EIB je menila, da s takim ravnanjem ne omejuje pravice teh posameznikov do pravnega sredstva, saj lahko zoper EIB še vedno vložijo tožbo pri Sodišču za uslužbence. Dodala je, da „v nasprotju s tem, kar se dogaja v skladu s kadrovskimi predpisi institucij EU, v pravnem okviru, ki se uporablja za osebje EIB, ni treba najprej izčrpati notranjih pravnih sredstev, tj. spravnega postopka, da bi bili dopustni za vložitev tožbe na sodišču, kar velja tako za aktivno osebje kot za nekdanje uslužbence, ki niso bili potrjeni po poskusni dobi.“Vendar lahko slednji do datuma prenehanja zaposlitve pri EIB zahtevajo, da se njihov primer obravnava v spravnem postopku. Po mnenju EIB je vložitev zahteve preprost postopek, ki vključuje pisno sporočilo predsedniku, v katerem posameznik opredeli izpodbijani akt/odločbo/neukrepanje ali neukrepanje.

16. EIB je navedla, da so bile pritožniku na sestanku s pravnim oddelkom oddelka za kadrovske zadeve 21. januarja 2016 predložene vse zahtevane informacije o tem, kako izpodbijati sklep o odpovedi. Med drugim ji je bilo rečeno, da lahko, dokler je zaposlena (vendar ne po prenehanju njene pogodbe), vloži zahtevo za spravo v skladu s členom 41 Kadrovskih predpisov EIB. Po prenehanju pogodbe je imela še naprej pravico, da neposredno začne postopek pred Sodiščem za uslužbence (ne pred nacionalnimi sodišči) ali da poskuša doseči izvensodni sporazum z EIB „ob upoštevanju“roka za začetek sodnega postopka. To po mnenju EIB pomeni, prvič, da ni menila, da se člen 41 ne uporablja za nekdanje uslužbence, in drugič, da ni dveh različnih forumov za spore z uslužbenci, saj je Sodišče za uslužbence edini sodni forum, ki je pristojen za obravnavo zadev v zvezi z nekdanjimi uslužbenci.

17. EIB je navedla, da se zdi, da je pritožnica želela uporabiti spravni postopek, in od EIB zahtevala, naj ji predloži besedilo ustrezne določbe Kadrovskih predpisov EIB. EIB je navedla, da je v odgovoru z dne 21. januarja 2016 „pritožnico opozorila na dejstvo, da mora zadevo vložiti pred iztekom njene pogodbe“.

18. EIB je trdila, da je bila pritožnica seznanjena z dejstvom, da ni pravočasno vložila predloga za spravo, saj je to opustitev utemeljila s tem, da je upala, da bo vprašanje rešila osebno. Prav tako se je dobro zavedala možnosti vložitve pravnega sredstva glede na informacije, ki jih je predložila EIB. Pravzaprav si je njen odvetnik pridržal pravico, da to stori.

19. EIB je trdila, da pritožnik ni izčrpal vseh „možnosti za predložitev notranjih upravnih zahtev“[5], preden se je pritožil varuhu človekovih pravic.  To je bil dejansko argument, da pritožba varuhu človekovih pravic ni bila dopustna.

20. EIB je menila, da je konstruktivno izmenjala korespondenco s pritožnikom in njegovimi odvetniki, „da bi pritožniku zagotovila določeno tolažbo glede na njegove osebne okoliščine“. Ugotovila je, da pritožnik ni odgovoril na dopis EIB z dne 2. maja 2016. V tem dopisu je ponovila ponudbo, ki jo je dala pritožniku (izplačilo enomesečne plače).

21. Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor EIB opozoril na čas, ki ga je EIB potrebovala, da je odgovorila varuhu človekovih pravic [6]. Menila je, da to pomeni neprofesionalno ravnanje in spodkopava verodostojnost EIB, saj je v svojem odgovoru poudarila pomen upoštevanja rokov.

22. V zvezi s postopkom iz člena 41 je pritožnica navedla, da jo je pravna služba v elektronskem sporočilu z dne 21. januarja 2016 „obvestila, da ima po 15. februarju na voljo tri mesece, da vloži zahtevo za uporabo člena 41“. Na sestanku, ki je potekal istega dne, ji je bilo rečeno, da je priporočljivo začeti spravni postopek pred 15. februarjem, vendar ima za to na voljo dodatne tri mesece. Zato naj bi bila izjava EIB, da je en dan prepozno prejela dopis pritožnikovega odvetnika z dne 16. februarja 2016, v nasprotju z informacijami, ki ji jih je dala. Poleg tega ji nihče ni predložil informacij o tem, kako naj bi začela postopek iz člena 41. Trditev EIB, da je bila seznanjena z dejstvom, da vloge ni predložila pravočasno, naj ne bi bila resnična.

23. Pritožnica je trdila, da je bila do 29. januarja 2016 prisiljena verjeti, da bo EIB ponovno preučila svoje stališče o odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi, „ker težava ni bila poklicna, temveč povezana med [njeno] in [njenim] nadzornikom [7]“. Ko je prejela potrditev, da bo njena pogodba odpovedana, je poskušala najti rešitev. Vendar se EIB ni odzvala ali pa je odgovorila prepozno, zaradi česar ni mogla upoštevati rokov. 3. februarja 2016 je bil dostop do njenega e-poštnega računa blokiran brez predhodnega obvestila, nihče pa se ni odzval na njene telefonske klice. Šele 8. februarja je uspela pridobiti nekaj informacij. EIB je navedla, da bi bilo bolje poiskati rešitve brez sodelovanja sodišča. Vendar je bilo to zelo težko zaradi pomanjkljive komunikacije EIB. Poleg poskusov komuniciranja z EIB, navedenih v odstavkih 4, 7 in 8 zgoraj, se je pritožnica 1. aprila 2016 obrnila tudi na oddelek za kadrovske zadeve, vendar ni nikoli prejela odgovora.

24. Pritožnica je navedla, da je bil odgovor EIB z dne 2. maja 2016 na dopis njenega odvetnika z dne 10. marca 2016 poslan takoj po tem, ko je varuhinja človekovih pravic obvestila EIB o njeni pritožbi. Dodala je, da EIB ni odgovorila, ker je menila, da je EIB ravnala neetično, ko ji je med tekočo preiskavo varuha človekovih pravic poslala pismo. Če bi odgovorila, bi bilo to neetično.

25. Nazadnje je pritožnica izpodbijala izjavo EIB, da je z njo konstruktivno izmenjala korespondenco. Navedla je, da EIB po njenem mnenju ni pripravljena iskati rešitev in da ni pokazala zanimanja za dialog. Pritožnik je varuhinjo človekovih pravic prosil, naj razišče tudi njene druge obtožbe in zahtevke zoper EIB.

Predhodna ocena varuhinje človekovih pravic, na podlagi katere je bil pripravljen predlog rešitve

26. EIB meni, da se spravni postopek iz člena 41 njenih kadrovskih predpisov uporablja za nekdanje uslužbence le, če prejemajo pokojnino EIB. Meni, da ima diskrecijsko pravico za tako razlago člena 41. EIB tudi meni, da lahko nekdanji uslužbenci, ki ne prejemajo pokojnine EIB, začnejo postopek pred Sodiščem za uslužbence, tudi če ni bil sprožen spravni postopek.

27. Za verodostojno razlago prava Unije je pristojno le Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče). Vendar to varuhu človekovih pravic ne preprečuje, da zavzame stališče o tem, ali je razlaga posamezne določbe s strani institucije v skladu z zakonom in načeli dobrega upravljanja.

28. Člen 41 ne razlikuje med aktivnimi in nekdanjimi uslužbenci (ki ne prejemajo pokojnine EIB). Besedilo člena 41 ne podpira trditve EIB, da pravica posameznikov, kot je pritožnik, da začnejo spravni postopek, ugasne takoj po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Dejansko se zdi, da besedilo člena 41 zahteva sprožitev spravnega postopka pred začetkom sodnega postopka – „[...] sporazumna rešitev se doseže pred začetkom kakršnega koli postopka [...]“ (poudarek dodan). Dejstvo, da spravni postopek, predviden v členu 41, ni obvezen za uslužbenca, ne spremeni dejstva, da bi bilo treba pravico do začetka postopka dati vsem uslužbencem [8]. Pravica na primer ne bi smela biti odvisna od tega, ali uslužbenec začne postopek nekaj dni po koncu zaposlitve pri EIB ali nekaj dni pred tem. Člen 41 EIB ne dovoljuje izbire, kateri deli se uporabljajo za nekdanje uslužbence in kateri ne.

29. S sprejetjem člena 41 Kadrovskih predpisov EIB se je EIB zavezala, da si bo prizadevala za sporazumno reševanje kakršnih koli sporov med njo in njenimi (sedanjimi ali nekdanjimi) uslužbenci v okviru spravnega postopka. Zdi se, da stališče, ki ga je zavzela EIB v tem primeru, krši načelo patere legem quam ipse fecisti [9], ki zahteva, da vsak organ spoštuje svoja pravila. Poleg tega načela dobrega upravljanja zahtevajo, da so notranja pravila oblikovana jasno, da se zagotovi, da so zaposleni, kot je pritožnik, ki so v slabšem položaju kot nosilci odločanja v instituciji, lahko prepričani v svoje pravice. Blaginja zaposlenih je odvisna od pravne varnosti.

30. EIB navaja, da so člani njene pravne službe pritožnico obvestili, da se lahko sklicuje na spravni postopek le, dokler je zaposlena. Pravna služba je pritožniku v elektronskem sporočilu z dne 21. januarja 2016 dejansko povedala, da „bi morala razmisliti“, da bi se pred iztekom pogodbe sklicevala na spravni postopek; ji ni bilo rečeno, da mora to storiti pred prenehanjem delovnega razmerja. Če bi pravna služba želela posredovati zadnjenavedeno zamisel, bi morala to nedvoumno navesti. V vsakem primeru besedilo člena 41 tega stališča ne podpira.

31. Nepravično je, da EIB izpelje kakršen koli poseben sklep iz dejstva, da je pritožnica vedela, da lahko vloži tožbo. Njena odvetnica si je pridržala pravico, da se obrne na sodišče, potem ko je EIB pritožniku v dopisu z dne 29. februarja 2016 uradno sporočila, da je njen predlog za spravo nedopusten. Takrat odvetniku ni bilo prepuščeno veliko možnosti, temveč je bilo treba predvideti sodni postopek.

32. Prav tako je nepošteno namigovati, da bi bilo treba pritožbo varuhu človekovih pravic šteti za nedopustno, ker pritožnica pred prenehanjem pogodbe ni zahtevala spravnega postopka in ni navedla utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storila. Dejansko EIB v bistvu trdi, da če se pogodba uslužbenca izteče in če EIB v zadnjih nekaj dneh sprejme akt, ki ima negativne posledice za tega uslužbenca [10], in če ta posameznik ne prejema pokojnine EIB, izgubi pravico do vložitve pritožbe pri varuhu človekovih pravic, če se v preostalih nekaj dneh ne sklicuje na spravni postopek. Tako kratek rok bi se težko štel za pravičnega.

33. Nazadnje, zdi se razumno, da imajo vsi uslužbenci, vključno z nekdanjimi uslužbenci, enak dostop do spravnega postopka. Če ne bi bilo tako, bi bili uslužbenci, ki bi imeli dovolj sreče, da bi se lahko sklicevali na spravni postopek pred iztekom svojih pogodb, obravnavani bolje kot tisti, ki tega ne bi mogli storiti. To bi povzročilo neenako obravnavanje znotraj ene skupine delavcev v zvezi z isto vrsto pritožbe: nekatere bi imele dostop do spravnega postopka (tudi če bi se njihove pogodbe iztekle, ker so postopek začele pred prekinitvijo pogodbe), medtem ko druge ne bi imele druge možnosti, kot da začnejo sodni postopek.

34. Spravni postopek je bistveno orodje za notranje reševanje sporov, ne da bi bilo treba zadevo predložiti Sodišču Evropske unije ali evropskemu varuhu človekovih pravic. Obema strankama omogoča, da odkrito razpravljata o spornih zadevah in poskušata doseči sporazumno in pravično rešitev, ki je sprejemljiva za obe strani. Pri pregledu dejstev primera, vključno s sodelovanjem EIB z varuhom človekovih pravic med to preiskavo, se je težko izogniti sklepu, da je EIB sprejela pristop, ki ni koristen za pritožnikov položaj. Obžalovanja vredno je na primer, da je odziv EIB na obvestilo urada varuha človekovih pravic o pritožbi trajal skoraj pet mesecev. Glede na to, da je urad varuha človekovih pravic sporočil, da si prizadeva za hitro rešitev pritožbe, je zamuda pri odgovoru zelo razočarana.

35. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic predhodno ugotavlja, da je EIB storila nepravilnost, ko se je odločila, da bo pritožnikovo zahtevo za sprožitev spravnega postopka v skladu s členom 41 kadrovskih predpisov EIB obravnavala kot nedopustno. Zato v skladu s členom 3(5) statuta evropskega varuha človekovih pravic v nadaljevanju predlaga ustrezno rešitev.

36. Glede na ta predlog druge pritožnikove trditve in trditve zaenkrat ne bodo ocenjene.

Predlog rešitve

Varuhinja človekovih pravic predlaga, naj EIB (i) oceni, da je pritožnikova zahteva za spravo v skladu s členom 41 kadrovskih predpisov EIB z dne 10. marca 2016 dopustna, in (ii) nemudoma začne spravni postopek.

Spravni postopek bi moral zajemati vprašanja domnevne neupravičene odpustitve in domnevnega nadlegovanja.

Varuhinja človekovih pravic nadalje predlaga, naj EIB pritožniku kot dodatno dejanje dobre volje izplača dodatno mesečno plačo, kot je EIB predlagala v pismu z dne 2. maja 2016. To plačilo bi bilo treba izvesti čim prej in brez poseganja v morebitni izid spravnega postopka v skladu s členom 41 Kadrovskih predpisov EIB.

 

Emily O'Reilly

Evropski varuh človekovih pravic

Strasbourg, 10. marec 2017

 

[1] Sklep Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic (94/262/ESPJ, ES, Euratom), UL L 113, str. 15.

[2] Odločba je „temeljila na več ugotovitvah med poskusno dobo [...], zlasti na nenatančnosti [pritožnika] glede ključnih upravnih nalog. ... Poleg tega je [njeno] pomanjkanje odgovornosti za [njene] ključne odgovornosti povzročilo, da so naloge ostale brez nadzora ali niso bile pravočasno opravljene.“

[3] Iz navedb pritožnice je razvidno, da je izvedela, da namerava EIB to odločitev sprejeti 29. januarja 2016.

[4] Odvetnik je prosil EIB, naj pritožnika obvesti o natančnih razlogih za odpoved njene pogodbe. Zahteval je tudi, naj EIB tožeči stranki še naprej izplačuje plačo do 30. junija 2016 in naj ji zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplača odškodnino v obliki pavšalnega zneska v višini plače za dva meseca in pol. Nazadnje je zahteval, naj EIB ohrani pravice pritožnice do zdravstvenega zavarovanja in pokojninskih prejemkov do 15. avgusta 2016.

[5] Kot zahteva člen 2.8 statuta varuha človekovih pravic.

[6] Odgovor EIB je trajal pet mesecev.

[7] Pritožnica je pritožbi priložila elektronsko sporočilo člana odbora uslužbencev z dne 20. januarja 2016. Ta jo je obvestil, da je govoril z zadevnim namestnikom direktorja. Navedel je, da je bila slednja „zelo odprta in konstruktivna in [njen] položaj ni popolnoma blokiran ... Odločitev ni osebna odločitev [njenega neposrednega nadrejenega], temveč odločitev različnih ljudi. Vendar je [namestnik direktorja] tisti, ki odloča.“

[8] Dejstvo, da spravni postopek ni obvezen, je bilo ugotovljeno v sodni praksi. Glej na primer sodbi Splošnega sodišča z dne 17. junija 2003, Seiller/EIB, T-385/00, ECLI:EU:T:2003:169, in z dne 16. septembra 2013, Carlo De Nicola/EIB, T-264/11 P, ECLI:EU:T:2013:461.

[9] Ta stavek se lahko ohlapno prevede na naslednji način: „upoštevajte zakon, ki ste ga sami določili“.

[10] Upoštevati je treba, da je EIB 9. februarja 2016 s priporočenim pismom potrdila svojo odločitev o odpovedi pritožnikove pogodbe. Zato je trimesečni rok za začetek spravnega postopka začel teči istega dne.

Kaj menite o tem samodejnem prevodu? Pošljite nam vaše mnenje.