Izdelano v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic [1]

Zadeva se nanaša na zavrnitev Evropske investicijske banke (EIB), da bi pritožniku, čigar mož je zaposlen pri EIB, izplačala otroški dodatek. Pritožnica in njen mož sta ločena, postopek za razvezo zakonske zveze pa je v teku. Do zaključka razveze zakonske zveze in odločitve o skrbništvu nad otrokom je nacionalno sodišče odločilo, da mora njihov otrok prebivati pri materi, ki je v tem primeru pritožnik. Medtem imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka ter si delita stroške vzdrževanja. Pritožnik je prosil EIB, naj ji izplača vsaj polovico otroškega dodatka, ki se trenutno v celoti izplačuje njenemu možu. EIB je to zavrnila, ker je oče še naprej imel (skupno) pravico do varstva in vzgoje otroka. Če bi bila materi dodeljena popolna pravica do varstva in vzgoje otroka, bi ji EIB izplačala otroški dodatek.

Evropski varuh človekovih pravic je zadevo preiskal in ugotovil, da zanašanje EIB na dejstvo, da ima oče še vedno skrbništvo, ni prepričljivo. EIB je predlagala, naj pritožniku izplača polovico otroškega dodatka, dokler nacionalno sodišče ne sprejme končne odločitve o vprašanju skrbništva.

Na žalost EIB ni sprejela predloga varuha človekovih pravic in ni predložila prepričljivih razlogov za svojo odločitev. Varuhinja človekovih pravic je EIB predložila priporočilo, v katerem je ponovila svoj predlog rešitve. EIB je tudi predlagala, naj čim prej revidira svoja notranja pravila o otroških dodatkih, da bi zagotovila, da bodo pravično obravnavala vrste situacij, ki nastanejo v primerih razpada zakonske zveze.

Ozadje

1. Pritožnik je uradnik EU, ki dela za agencijo EU in je v postopku ločitve od zaposlenega pri Evropski investicijski banki (EIB). Imajo otroka. Med postopkom razveze zakonske zveze je pristojno nacionalno sodišče odredilo, da mora otrok prebivati pri materi (tožeči stranki). V sklepu ni bila določena začasna ureditev za finančno podporo otroku.

2. Mož pritožnika od EIB prejema družinski dodatek in otroški dodatek. Po odločitvi nacionalnega sodišča o prebivališču otroka je pritožnik od urada PMO [2] zahteval, naj mu vsaj 50 % teh dodatkov izplača neposredno. PMO jo je obvestil, da to ne bo mogoče, dokler bo njen mož prejemal nadomestila od EIB. Pritožniku je svetovala, naj se obrne neposredno na EIB.

3. Pritožnik je 8. oktobra 2013 od EIB zahteval, naj preneha izplačevati nadomestila svojemu možu in jih izplača neposredno njej.

4. EIB je pojasnila, da v zvezi z družinskim dodatkom notranja pravila EIB določajo, da se lahko ta dodatek izplača samo uslužbencu EIB. EIB je menila, da se otroški dodatek izplača osebi, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka. Poudarilo je, da se je odločba nacionalnega sodišča nanašala le na kraj otrokovega prebivališča in da sta si starša do pravnomočne odločbe v postopku razveze delila pravico do varstva in vzgoje. EIB je sklenila, da se otroški dodatek izplačuje v skladu z veljavnimi pravili, tj. uradniku EU z višjo osnovno plačo, ki je v tem primeru oče. Iz teh razlogov je EIB zavrnila zahtevo pritožnika.

5. Ker pritožnik ni bil zadovoljen s tem izidom, se je 25. februarja 2014 obrnil na varuha človekovih pravic.

6. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo v zvezi s pritožnikovo trditvijo, da je EIB napačno menila, da koncept varstva in vzgoje otroka prevlada nad konceptom prebivališča otroka, zato ni upoštevala lastnih izvedbenih pravil in izvedbenih določb Evropske komisije o družinskih dodatkih. Preiskava je vključevala tudi pritožnikovo trditev, da bi morala EIB stopiti v stik s PMO in vsaj 50 % teh dodatkov plačati neposredno pritožniku, saj je priznala, da si deli pravico do varstva in vzgoje otroka [3].

Trditev, da je EIB napačno menila, da pojem varstva in vzgoje otroka prevlada nad pojmom prebivališča otroka

Predlog varuha človekovih pravic za rešitev

7. Varuhinja človekovih pravic je preučila kadrovske predpise EIB in zadevne agencije EU. V zvezi z družinskim dodatkom je ugotovila, da je odločitev EIB, da ga izplača možu pritožnika do zaključka tekočega postopka za razvezo zakonske zveze, v skladu z veljavnimi pravili.

8. V zvezi z otroškim dodatkom je varuh človekovih pravic opozoril, da se v skladu s pravili EIB otroški dodatek dodeli, kadar starš dejansko zagotavlja preživnino za otroka, kar v praksi pomeni, da otrok živi pri staršu ali da starš krije njegove vsakodnevne življenjske stroške. EIB je navedla, da kadar se ti merili ne ujemata, kot v obravnavani zadevi, dejstvo, da se otroku zagotovi finančna podpora, prevlada nad vprašanjem prebivanja. EIB je pojasnila tudi svojo razlago pojma skrbništva kot „izpolnjevanje dolžnosti skrbništva otrok z ekonomskimi sredstvi“.

9. Po mnenju varuha človekovih pravic bi ta razlaga pomenila, da bi bilo treba v primeru delitve pravice do varstva in vzgoje otroka deliti tudi pravno obveznost preživljanja otroka. Ker pa je EIB poudarila, da si je otrokov oče prostovoljno delil stroške preživljanja otroka, je varuh človekovih pravic menil, da bi bilo pravično, če bi si tudi starši delili otroški dodatek, dokler o vprašanju varstva in vzgoje otroka dokončno ne odloči pristojno nacionalno sodišče.

10. Zato je varuhinja človekovih pravic 29. junija 2015 ob upoštevanju argumentov in mnenj strank predlagala naslednjo rešitev:

„Do končne odločitve nacionalnega sodišča o vprašanju skrbništva v tekočem postopku za razvezo zakonske zveze bi morala EIB pritožniku plačati polovico otroškega dodatka.“

11. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic spodbudila EIB, naj spremeni svoja pravila o otroških dodatkih, da bi bolje odražala sedanjo realnost in prakse v postopkih razveze zakonske zveze. Varuhinja človekovih pravic je predlagala, da bi EIB lahko vodila pravila Evropske komisije o tej zadevi. Ta pravila izrecno določajo delitev dodatkov v primerih, ko si skrbništvo nad otrokom delita dve osebi in kadar ni bila izdana sodna ali druga odredba pristojnega upravnega organa [4].

12. EIB se je v odgovoru z dne 7. septembra 2015 strinjala, da bo pregledala svoja pravila o otroških dodatkih. Varuha človekovih pravic je obvestil, da bo ta postopek, čeprav bo morda trajal nekaj časa, čim prej zaključen. V zvezi s predlogom varuha človekovih pravic za rešitev je EIB navedla, da bi se brez spremembe splošnih pravil, ki se uporabljajo za celotno osebje EIB, izplačilo polovice otroškega dodatka pritožniku, kot ga je predlagal varuh človekovih pravic, nanašalo izključno na pritožnika in bi zato pomenilo kršitev načela enakega obravnavanja. To bi lahko pravno izpodbijali pritožnikov mož ter drugi zastopniki in njihovi zakonci, ki bi bili v podobnem položaju. Zato je EIB vztrajala pri svojem stališču, da pritožniku v tej fazi ne more izplačati polovice otroškega dodatka.

13. Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor EIB pozdravil predlagane prihodnje spremembe pravil EIB, vendar je izrazil nezadovoljstvo s stališčem EIB v zvezi z njenim posebnim primerom. Poudarila je, da EIB ni navedla, da ne more plačati polovice otroškega dodatka zaradi pomanjkanja pravne podlage, vendar tega ne bo storila zaradi verjetnega prihodnjega sodnega postopka zoper njo, bodisi s strani pritožnikovega moža bodisi s strani drugih uslužbencev EIB v podobnem položaju. Prav tako se ni strinjala s stališčem EIB glede načela enakega obravnavanja in je trdila, da jo je EIB diskriminirala v odnosu do svojega moža in drugih uslužbencev EIB.

14. Poleg tega je ponovila trditev, da čeprav pravila EIB izrecno ne določajo delitve otroškega dodatka, EIB nič ne preprečuje, da vsakemu od staršev izplača polovico otroškega dodatka kot izjemo od splošnega pravila.

Ocena varuha človekovih pravic po predlogu rešitve

15. EIB ni izpodbijala analize zadeve, ki jo je opravila varuhinja človekovih pravic, niti njenega sklepa, da stališče, ki ga je sprejela EIB, ni bilo prepričljivo. Varuh človekovih pravic meni, da je tudi v okviru sedanjih pravil mogoče razdeliti plačilo otroškega dodatka med starše. Varuh človekovih pravic meni, da EIB s tem, ko zavrača razdelitev otroškega dodatka med staršema, ne spoštuje lastnih izvedbenih določb.

16. Varuhinja človekovih pravic pozdravlja odločitev EIB, da se pozitivno odzove na njen predlog, da bi morala spremeniti svoja pravila o otroških dodatkih, da bi bolje odražala sedanjo realnost in prakso v postopkih razveze zakonske zveze. Vendar ugotavlja, da eno leto po njenem predlogu ta pravila še niso bila spremenjena. Zato varuhinja človekovih pravic poziva EIB, naj čim prej zaključi ta postopek spremembe in jo o tem ustrezno obvesti.

17. Varuhinja človekovih pravic obžaluje, da je EIB zavrnila njen predlog, naj pritožniku zdaj izplača polovico otroškega dodatka. Čeprav EIB sprejema potrebo po spremembi svojih pravil in se je strinjala, da bo to storila v skladu s predlogi varuha človekovih pravic, to v primeru pritožnika še naprej zavrača. Argumenti, ki jih je EIB navedla v podporo svojemu stališču, da v tej fazi pritožniku ne more izplačati polovice otroškega dodatka, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, še zdaleč niso prepričljivi.

18. Prvič, EIB trdi, da bi izplačilo polovice otroškega dodatka pritožniku pomenilo kršitev načela enakega obravnavanja v zvezi z drugimi uslužbenci EIB in njihovimi zakonci, ki bi bili v podobnem položaju. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da EIB ne navaja nobenega podobnega položaja. Tudi če bi bili drugi zaposleni EIB dejansko v podobnem položaju, EIB nič ne bi preprečevalo, da jih obravnava enako kot pritožnika in tako zagotovi enako obravnavo za vse. Kot je varuh človekovih pravic že poudaril [5], pravila EIB sicer izrecno ne določajo delitve otroškega dodatka, vendar tudi te možnosti ne izključujejo, zato EIB v primerih, kot je ta, nič ne preprečuje, da vsakemu od staršev plača polovico zadevnega dodatka. Glede na zavezo EIB, da bo spremenila svoja pravila o otroških dodatkih v skladu s predlogi varuha človekovih pravic, je jasno, da bi morala to storiti zdaj v primeru pritožnika.

19. Drugič, EIB trdi, da bi pritožnikov mož izpodbijal odločitev EIB, če bi se odločila, da ji plača polovico otroškega dodatka. Pomembno je pojasniti, da se je predlog varuha človekovih pravic za rešitev nanašal le na prihodnja plačila otroških dodatkov in ne na plačila, ki so že bila izplačana pritožnikovemu možu. Varuh človekovih pravic nato ugotavlja, da otroški dodatek, čeprav je del osebnih prejemkov uslužbenca, ni namenjen vzdrževanju tega uslužbenca, temveč izključno vzdrževanju njegovega otroka/otrokov [6]. Poleg tega ima otroški dodatek socialni cilj in se izplača kot priznanje za stroške, povezane z vzdrževanjem otroka [7]. Izplačevanja dodatkov osebju institucij Evropske unije ne urejajo dogovori zasebnega prava, temveč kadrovski predpisi EIB. Tako bi moralo o sporih med pritožnikovim možem in EIB v zvezi s pravilno razlago določb o otroških dodatkih odločati Sodišče Evropske unije, kot je določeno v členu 41 Kadrovskih predpisov, in ne druga sodišča.

20. Varuh človekovih pravic ne razume, zakaj bi možnost pravnega izpodbijanja s strani pritožnikovega moža odvračala EIB od sprejemanja pravilne in poštene odločitve.

21. Od EIB kot institucije, ki je zavezana dobremu upravljanju, se pričakuje, da ravna pošteno in razumno, da upošteva in uravnoteži vse zadevne interese ter da je občutljiva na posamezne okoliščine. V tem primeru poteka postopek razveze zakonske zveze, o varstvu in vzgoji otroka pa še ni bilo pravno odločeno. Vendar je bila izdana uradna odločba o prebivališču otroka, ustrezna sodišča pa so priznala, da oba starša prispevata k preživljanju otroka. Ustrezno je treba upoštevati koristi otroka v povezavi z načelom sorazmernosti. Kot je varuh človekovih pravic že poudaril [8], se zdi sorazmerno in razumno, da se polovica otroškega dodatka izplača vsaki osebi, ki si deli pravico do varstva in vzgoje otroka. Vendar se zdi, da je EIB v tem primeru žal izključno in nesorazmerno upoštevala svoj interes, da se izogne sodnim postopkom.

22. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da ji ni treba preučiti drugih argumentov, ki jih je pritožnik predložil v svojih pripombah na odgovor EIB. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je pristop, ki ga je sprejela EIB, nepravilen in nepošten ter ni v skladu z njenimi izvedbenimi pravili. To pomeni nepravilnost.

23. Varuhinja človekovih pravic pričakuje, da bo EIB izkoristila priložnost, ki jo ponuja njena preiskava, in pritožniku zagotovila pravično in sorazmerno rešitev. Zato v nadaljevanju podaja ustrezno priporočilo v skladu s členom 3(6) statuta evropskega varuha človekovih pravic, v katerem ponavlja svoj predlog rešitve, da EIB pritožniku izplača polovico otroškega dodatka.

Priporočilo

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave te pritožbe Evropski investicijski banki podala naslednje priporočilo:

Do končne odločitve nacionalnega sodišča o vprašanju varstva in vzgoje otroka v tekočem postopku za razvezo zakonske zveze bi morala Evropska investicijska banka od datuma prejema tega priporočila pritožniku izplačati polovico otroškega dodatka.

Predlogi za izboljšanje

Varuhinja človekovih pravic Evropski investicijski banki predlaga tudi naslednje izboljšave:

Evropska investicijska banka bi morala čim prej spremeniti svoja notranja pravila o otroških dodatkih, da bi izrecno določila primere skupnega skrbništva nad otroki in s tem povezane primere.

EIB in pritožnik bosta obveščena o tem priporočilu. V skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic EIB pošlje podrobno mnenje do 31. oktobra 2016.

Emily O'Reilly

Evropski varuh človekovih pravic

Strasbourg, 18. julija 2016

[1] Sklep Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic (94/262/ESPJ, ES, Euratom), UL L 113, str. 15.

[2] PMO je kratica za "Paymaster Office". Upravlja, izračunava in izplačuje finančne pravice osebja Evropske komisije ter nekaterih drugih institucij, organov in agencij EU. Glej: http://ec.europa.eu/pmo/accueil_en.htm

^[3] Dodatne informacije o ozadju pritožbe, argumentih strank in preiskavi varuha človekovih pravic so na voljo v celotnem besedilu predloga varuha človekovih pravic za rešitev, ki je na voljo na: www.ombudsman.europa.eu/cases/solution.faces/en/69046/html.bookmark

[4] Člen 3 Sklepa Komisije o splošnih izvedbenih določbah za izvajanje členov 67 in 68 Kadrovskih predpisov ter členov 1, 2 in 3 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, C(2004) 1364.

^[5] Glej točko 19 predloga varuha človekovih pravic za rešitev.

[6] Glej v tem smislu sodno prakso sodišč EU v zvezi z družinskimi dodatki, naštetimi v členu 67(1) Kadrovskih predpisov EU (sodba Sodišča prve stopnje z dne 3. marca 1993, Peroulakis proti Komisiji, zadeva T-69/91, točka 34; sodba Sodišča za uslužbence z dne 11. februarja 2014, Armani proti Komisiji, zadeva F-65/12, točka 33). Čeprav ima EIB lastne kadrovske predpise, se enaki preudarki uporabljajo v primeru, kot je obravnavani.

[7] Glej sklep Sodišča za uslužbence z dne 27. aprila 2015 v zadevi F-90/14, Meyer proti Komisiji, točka 26; glej tudi sodbo z dne 7. maja 1992 v zadevi Svet proti Bremsu, C-70/91 P, točka 9.

[8] Glej točko 18 predloga varuha človekovih pravic za rešitev.