Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske investicijske banke (EIB), da javnosti omogoči popoln dostop do dokumentov v zvezi s preiskavami in priporočili Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF). EIB je opredelila številne dokumente, ki spadajo na področje uporabe pritožnikove zahteve, vključno s končnimi poročili in priporočili urada OLAF ter disciplinskimi odločbami EIB. Čeprav je EIB omogočila delni dostop do desetih od 13 opredeljenih končnih poročil urada OLAF, je dostop do preostalih dokumentov v celoti zavrnila. V zvezi z disciplinskimi odločitvami EIB je EIB predložila povzetek sprejetih nadaljnjih disciplinskih ukrepov. Pri tem se je EIB v svojih pravilih o preglednosti sklicevala na izjeme od dostopa javnosti, pri čemer je trdila, da bi popolno razkritje oslabilo varstvo osebnih podatkov, namen preiskav in njen postopek odločanja.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo, njena preiskovalna skupina pa je pregledala sporne dokumente v pritožnikovi prošnji za dostop javnosti. Inšpekcijski pregled je pokazal, da je velik del informacij v teh dokumentih osebni podatek, ki bi lahko, če bi bil razkrit, omogočil identifikacijo posameznih uslužbencev EIB, ki jih preiskuje OLAF. Glede na občutljivo tehtanje, ki je potrebno za ugotovitev, ali bi razkritje lahko privedlo do identifikacije posameznikov, in ob upoštevanju, da je EIB pritožniku zagotovila pregled nad sprejetimi nadaljnjimi ukrepi in naloženimi sankcijami, je varuhinja človekovih pravic menila, da je bila zavrnitev EIB, da omogoči popoln javni dostop, na splošno razumna. Zato je primer zaključila in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti. Kljub temu je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je precejšnja količina informacij, vsebovanih v zadržanih dokumentih, očitno osebnih podatkov, da pa je količina informacij, čeprav je omejena, upravne narave in ne pomeni osebnih podatkov. Zato je predlagala izboljšave, da bi EIB preučila, ali bi bilo mogoče razkriti vsaj nekatere dele njenih disciplinskih odločb, ki vsebujejo izključno upravne informacije, ne da bi bilo pri tem ogroženo razkritje osebnih podatkov.

Zadeva se je nanašala na obravnavo postopkovnih vidikov v zvezi s prijavo žvižgača, ki jo je pritožnik [1] predložil leta 2022, s strani Evropske centralne banke (ECB). Prijava žvižgača se je nanašala na domnevno sorodstveno razmerje med uradnikom za zaposlovanje in osebo, ki je bila zaposlena.

Pritožnik je doživel ravnanje domnevnih kršiteljev, za katerega so menili, da je neprimerno (vključno z nadlegovanjem). Pritožnik je zahteval povezano upravno preiskavo.

ECB se je odločila, da bo poročilo o žvižgaču ocenila skupaj z vprašanjem domnevnega neprimernega ravnanja. Pritožnika je tudi obvestila, da predloženi dokazi ne upravičujejo začetka upravne preiskave. Pritožnik je obe točki izpodbijal z upravno pritožbo, ki jo je ECB razglasila za nedopustno zaradi neobstoja individualnega interesa (skupna obravnava obeh vprašanj) ali zaradi neobstoja izpodbojne odločitve (neuvedba upravne preiskave).

Pritožnik se je obrnil na varuha človekovih pravic in izpodbijal odločitev ECB o nedopustnosti. Med preiskavo varuhinje človekovih pravic je pritožnik varuhinjo človekovih pravic prosil tudi, naj podrobneje preuči obravnavo prijav in pritožb žvižgačev v ECB.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da razlogi, ki jih je ECB navedla za razglasitev pritožnikove upravne pritožbe za nedopustno, niso bili prepričljivi.

Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da je med njeno preiskavo prišlo do pomembnega razvoja dogodkov na tem področju in da s tem povezane notranje preiskave na visoki ravni še vedno potekajo. Poleg tega je ECB zaključevala samoiniciativni pregled svojega okvira poročanja, preiskav in disciplinskih ukrepov. V teh okoliščinah je varuhinja človekovih pravic sklenila, da takrat nadaljnje preiskave niso bile upravičene, in preiskavo zaključila.

 

[1] Zaradi anonimnosti, tudi v zvezi s spolom pritožnika, se besedilo nanaša na pritožnika kot „jih“/„njihove“/„njihove“.

 

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) obravnavala podizvajalca, ki je zagotavljal strokovno znanje in storitve v sektorju IT. Po navedbah pritožnika ni bil v celoti plačan za delo, ki ga je opravil. Potem ko so pogajanja pritožnika z glavnim izvajalcem ostala neuspešna, se je pritožnik obrnil na varuhinjo človekovih pravic in se spraševal, kako je ESZD obravnavala zadevni spor.

Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da neobstoj neposrednega pogodbenega razmerja med institucijo EU in podizvajalcem ne pomeni, da je podizvajalec, ki deluje kot javni organ, oproščen obveznosti spoštovanja temeljne pravice podizvajalca do dobrega upravljanja. Ta obveznost med drugim zajema dolžnost institucije EU, da spremlja ravnanje svojega izvajalca in po potrebi vztraja, da izvajalec izpolnjuje svoje obveznosti do podizvajalca. V zadevnem primeru je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je ESZD zagotovila, da je glavni izvajalec podizvajalcu skrbno sporočil njene zahteve glede končnih rezultatov in dokumentacije ter da je ESZD izvršila plačila za potrjeno opravljeno delo. ESZD si je na splošno večkrat prizadevala najti rešitev za različna vprašanja v zvezi s sklepanjem pogodb s podizvajalci.

Varuhinja človekovih pravic je tako preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ESZD ni ravnala nepravilno.