Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex) obravnavala pritožbo v zvezi z rezultati testov v postopku zaposlovanja uradnikov stalne enote. Pritožnik ni dosegel minimalnega skupnega števila točk pri testu z vprašanji izbirnega tipa, da bi lahko nadaljeval naslednji korak v postopku. Pritožnik je podvomil v svoje rezultate in izrazil zaskrbljenost, da je bil žrtev rasne in etnične diskriminacije. Pritožnik je zaprosil za vprašanja in odgovore, ki mu jih agencija Frontex ni dala.

Pritožnik ni bil zadovoljen s tem, kako je agencija Frontex obravnavala zadevo, zato se je obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo in agencijo Frontex pozvala, naj razmisli o tem, da bi pritožniku predložila seznam, ki bi v obliki dopisov prikazoval odgovore pritožnika in pravilne odgovore v testu z vprašanji izbirnega tipa. Agencija Frontex je pritožniku zagotovila informacije v skladu s tem.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da pri tem, kako je agencija Frontex izračunala rezultate pritožnikovega testa, ni bilo nepravilnosti, prav tako pa ni bilo znakov diskriminacije.

Glede na to, da je agencija Frontex pritožniku med preiskavo zagotovila ustrezne informacije o testu z vprašanji izbirnega tipa, nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom zadeve niso bile upravičene. Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila s predlogom agenciji Frontex za izboljšanje, da bi morala kandidate v svojih postopkih zaposlovanja obvestiti o rezultatih, doseženih pri katerem koli izločitvenem testu, in sicer s preglednico, v kateri sta glede na število, ki ustreza posameznemu vprašanju, navedena dani odgovor (v obliki dopisa) in pravilen odgovor (tudi v obliki dopisa).

Zadeva se je nanašala na odločitev delegacije Evropske unije v Papui Novi Gvineji, da zavrne pritožnikovo ponudbo kot neobičajno nizko. Pritožnik je trdil, da delegacija ni zahtevala posebnih pojasnil, utemeljila svoje odločitve in utemeljila svoje zavrnitve na elementih, ki niso povezani s ceno, navedeno v razpisu.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da bi morala biti delegacija natančnejša, ko je od pritožnika zahtevala pojasnila o ceni, in bi morala vzpostaviti jasno povezavo med ceno in vsemi elementi, ki jih je upoštevala pri svoji oceni. Delegacija naj tudi ne bi zadostno utemeljila svoje odločitve, da ponudbo zavrne kot neobičajno nizko, s čimer naj bi kršila obveznost obrazložitve. Te pomanjkljivosti pomenijo nepravilnosti.

Čeprav je Komisija med preiskavo zagotovila dodatna pojasnila, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da s temi pojasnili ugotovljene pomanjkljivosti niso bile zadostno odpravljene.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da v tem primeru ne bi bilo primerno podati ustreznega priporočila, saj je bilo naročilo oddano. Kljub temu je podala tri predloge za preprečevanje takih težav v prihodnjih podobnih primerih.

Pritožnik, poslanec Evropskega parlamenta, je izrazil zaskrbljenost zaradi neskladnosti med aktom o umetni inteligenci in kodeksom ravnanja za umetno inteligenco za splošne namene (GPAI). Evropska komisija je nedavno potrdila, da je kodeks, ki so ga razvili deležniki, „ustrezno“ prostovoljno orodje, s katerim lahko ponudniki storitev umetne inteligence za splošne namene dokažejo skladnost z aktom o umetni inteligenci. Vendar je pritožnik trdil, da so ponudniki GPAI v skladu z zakonikom izvzeti iz obveznosti na podlagi akta o umetni inteligenci, da dokumentirajo ali vsaj ocenijo porabo energije svojih modelov med usposabljanjem in preizkušanjem.

Varuhinja človekovih pravic je to vprašanje preiskala in ugotovila, da je Komisija razumno pojasnila, kako namerava njen urad za umetno inteligenco oceniti porabo energije družbe GPAI, kadar ponudniki nimajo nekaterih informacij, potrebnih za oceno. Zato je Komisija zagotovila potrebna zagotovila, da bo v zvezi s tem izpolnila osnovni cilj akta o umetni inteligenci. V zvezi s tem je varuhinja človekovih pravic opozorila, da je kodeks mišljen kot začasna rešitev, ki jo je mogoče še izboljšati in jo bodo verjetno nadomestili ciljno usmerjeni instrumenti, kot so „usklajeni standardi“, ki so jih razvile evropske organizacije za standardizacijo.

Na podlagi tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da na tej stopnji nadaljnje preiskave te pritožbe niso upravičene.

Zadeva se je nanašala na to, da je Evropska komisija zavrnila delni ali širši dostop do dveh dokumentov, povezanih s projektom, financiranim v partnerstvu z Unicefom. Komisija se je pri zavrnitvi dostopa oprla na pet izjem, določenih v zakonodaji Unije o dostopu do dokumentov, in sicer na potrebo po varstvu javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose ter finančno, monetarno ali gospodarsko politiko Unije ali države članice, pa tudi na varstvo njenega postopka odločanja, poslovnega interesa tretje osebe ter zasebnosti in integritete fizičnih oseb, vključno z njihovimi osebnimi podatki.

Na podlagi pregleda spornih dokumentov varuhinje človekovih pravic niso prepričale trditve Komisije, da bi delno ali širše razkritje (resno) oslabilo varstvo navedenih interesov. Varuhinja človekovih pravic je predlagala rešitev, s katero je Komisijo pozvala, naj ponovno preuči svoje stališče o prošnji, da bi ji omogočila čim širši dostop do spornih dokumentov. Komisijo je opozorila tudi na njeno obveznost, da odločitve sprejme v razumnem roku in navede razloge zanje.

Komisija je sprejela predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev ter pritožniku omogočila delni in širši dostop do dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je pozdravila pozitiven odziv Komisije na njen predlog rešitve, s katerim je bila pritožba rešena.  

Zadeva se je nanašala na Evropsko komisijo´s, ki je obravnavala pritožbo zaradi kršitve v zvezi z odločitvijo Češke´s, da združi svoj železniški organ z organom, pristojnim za konkurenco. Glavni pomislek je bil, da je združitev morda kršila pravo EU ter da Češka morda ni zagotovila neodvisnega in učinkovitega nadzora železniškega sektorja.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija pritožniku ni ustrezno obrazložila svoje ugotovitve, da Češka ni kršila prava EU. Varuhinja človekovih pravic je po preučitvi pojasnil, ki jih je Komisija predložila med preiskavo, ugotovila, da je Komisija zadevo skrbno preiskala in da je njena odločitev o zaključku zadeve temeljila na trdnih razlogih.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da v zvezi z oceno pritožbe zaradi kršitve, ki jo je opravila Komisija, ni bilo nepravilnosti. Glede na to, da je Komisija med preiskavo podala podrobno obrazložitev, je bil ta vidik zadeve razrešen. Varuhinja človekovih pravic je Komisiji predlagala, naj pritožnikom vedno zagotovi ustrezno obrazložitev, kadar nameravajo zaključiti postopek za ugotavljanje kršitev.

Zadeva se je nanašala na javni razpis, ki ga je organizirala Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex) v zvezi z zagotavljanjem oblačil za uradnike agencije Frontex. Pritožnik, podjetje, ki je prav tako sodelovalo v razpisnem postopku, je pri agenciji Frontex izrazil pomisleke glede oddaje naročila izbranemu podjetju. Natančneje, pritožnik je trdil, da bi morala agencija Frontex zavrniti izbrano ponudbo zaradi domnevnih finančnih težav ponudnika in njegovih pomanjkljivosti pri izvajanju drugega naročila ter ker je bila ponudba, ki jo je predložil, po njegovem mnenju neobičajno nizka.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je agencija Frontex pravilno izvedla preverjanje upravičenosti uspešnega ponudnika v skladu z veljavnimi pravili. Poleg tega je menila, da je bila ocena agencije Frontex, da izbrana ponudba ni bila neobičajno nizka, razumna in v skladu z veljavnimi pravili.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.