Spoštovani g.

Dne 5. marca 2002 ste se vi in štirje drugi pritožili varuhu človekovih pravic zoper Evropsko komisijo v zvezi z razlago Komisije glede člena 7 Direktive 2001/37 o izdelavi, predstavitvi in prodaji tobačnih izdelkov. Vaša pritožba je vložena v imenu Zveze delavcev v tobaku.

marca 2002 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 27. junija 2002. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 25. julija 2002.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožniki so predstavniki sindikatov, ki delajo za British American Tobacco. Pritožujejo se v imenu Zveze delavcev v tobaku.

Pritožba se nanaša na Direktivo 2001/37 o izdelavi, predstavitvi in prodaji tobačnih izdelkov (1). Države članice morajo direktivo prenesti do 30. septembra 2002. Člen 7 Direktive določa: "Od 30. septembra 2003 se na embalaži tobačnih izdelkov ne smejo uporabljati besedila, imena, blagovne znamke in figurativni ali drugi znaki, ki nakazujejo, da je določen tobačni izdelek manj škodljiv od drugih." Določba zato prepoveduje t. i. deskriptorje.

Po mnenju pritožnikov Komisija člen 7 Direktive razlaga tako, da se uporablja za tobačne izdelke, namenjene za izvoz, in za tobačne izdelke, namenjene za porabo v Evropski uniji.

Pritožniki trdijo, da Komisija s tem napačno razlaga člen 7 ter da je ta napačna razlaga nepoštena in diskriminira proizvajalce iz Združenega kraljestva, kot sta British American Tobacco v Southamptonu in Darlingtonu, ki izvažajo več kot 90 % svojega izdelka.

Pritožniki trdijo tudi, da je Komisija zavajala odbore Evropskega parlamenta, ki so obravnavali direktivo, poslance Evropskega parlamenta in druge organizacije, saj jih ni nikoli obvestila o svoji nameri, da bo člen 7 razlagala tako, da se bo uporabljal tako za izvoz kot za tobačne izdelke, ki se prodajajo v Evropski uniji.

Pritožnika sta svoji pritožbi priložila dopisa poslanca EP Julesa MATEENA in poslanca EP Guida SACCONIJA (poročevalca oziroma poročevalca v senci za direktivo Evropskega parlamenta o prodaji tobačnih izdelkov), ki potrjujeta njuno razumevanje, da prepoved deskriptorjev ne zadeva izvoza.

Poizvedba

Mnenje Komisije
Dopustnost pritožbe

Komisija je najprej navedla, da je očitek nedopusten. Trditve Komisije so, če povzamemo, naslednje.

Prvič, ni mogoče govoriti o nepravilnostih, saj se vprašanja, navedena v pritožbi, nanašajo na razlago prava. Za pritožnike je pomembno področje uporabe Direktive 2001/37. Končna razlaga evropskega prava je izključna pravica Sodišča. Pritožniki uporabljajo postopek nepravilnosti, čeprav dejansko prosijo za razlago direktive v smislu, ki jim je v prid.

Drugič, razlaga člena 7 Direktive je predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga trenutno obravnava Sodišče (zadeva C-491/01). Člen 2.3 Statuta varuha človekovih pravic se nanaša na predmet pritožbe varuhu človekovih pravic, člen 195(1), drugi pododstavek, ES pa določa, da pritožba ni dopustna, če so domnevna dejstva predmet sodnega postopka. Izjava pritožnika v zvezi s točko 7 pritožbenega obrazca varuha človekovih pravic (Ali je o predmetu vaše pritožbe že odločilo sodišče ali postopek pred sodiščem še poteka?) ni pravilna, saj predmet pritožbe še poteka pred sodiščem. Poleg tega obstaja bistvena identiteta interesa med pritožniki in družbo British American Tobacco, ki je tožeča stranka v zadevi, ki jo obravnava Sodišče. V zvezi s tem se Komisija sklicuje tudi na odločbo Sodišča prve stopnje, ki potrjuje, da sodnega postopka in pritožbe varuhu človekovih pravic ni mogoče izvesti hkrati in na podlagi istih dejstev (2).

Vsebinska presoja zadeve

Komisija je v povzetku predložila naslednje argumente, če bi varuh človekovih pravic menil, da je zadeva dopustna.

Prvotni predlog Komisije za člen 7 se je nanašal na sistem dovoljenj držav članic. Evropski parlament in Svet sta uvedla besedilo člena 7, ki je bilo končno sprejeto. Zdi se, da Evropski parlament ali Svet nikoli nista razpravljala o področju uporabe te določbe.

Stališče Komisije o razlagi člena 7 je bilo večkrat izrecno izraženo. To stališče je sprva zahtevalo široko razlago člena 7, kot je razvidno iz odgovora Komisije na pisno vprašanje P-0196/01 poslanca EP J. BOWISA, ki je Komisijo pozval, naj potrdi, da je člen 3 osnutka direktive edini člen, ki se uporablja za izdelke, izvožene iz EU. Komisija je v odgovoru navedla, da bi se lahko tudi druge določbe nanašale na proizvode za izvoz, kot so določbe v zvezi z aditivi in zavajajočimi deskriptorji. Ta odgovor je bil podan 7. marca 2001, preden sta Svet in Parlament 5. junija 2001 sprejela Direktivo.

Vendar je Komisija po poglobljeni pravni analizi in preučitvi spremenila svoje stališče v pisnih stališčih z dne 27. marca 2002 v zgoraj navedeni nerešeni zadevi C-149/01. Komisija je ugotovila, da člena 7 ni mogoče razlagati samostojno, temveč v okviru določb o označevanju iz člena 5, in da bi moral imeti enako geografsko področje uporabe kot člen 5.

Pripombe pritožnika

V zvezi z vprašanjem dopustnosti so pritožniki poudarili trditev, da je Komisija predložila zavajajoče informacije.

Po navedbah pritožnikov je g. BOWIS 29. januarja 2001 postavil pisno vprašanje. Komisija je odgovorila 7. marca 2001, le nekaj dni pred sprejetjem začasnega besedila direktive v spravnem postopku med Svetom in Parlamentom. Odgovor je bil namenoma nejasen in zato zavajajoč.

Poleg tega je Komisija popolnoma prezrla stališča sozakonodajalcev in zlasti tista, ki jih je izrazil poročevalec (poslanec EP J. MATEEN) v pismu poslancu EP C. HUHNEJU z dne 13. maja 2001.

Pritožniki so tudi navedli, da so po vložitvi pritožbe pri varuhu človekovih pravic izvedeli, da je Komisija organom Združenega kraljestva v dopisu z dne 28. junija 2001 sporočila, da bo prepoved deskriptorjev veljala tudi za izvoz (dopis g. J. RYANA, GD za zdravje in varstvo potrošnikov, g. TAXTERJU, UK Department of Health). Združeno kraljestvo je pripravilo osnutke izvedbenih uredb v skladu s to razlago. Nasprotno pa druge države članice, kot so Nemčija, Luksemburg, Grčija, Švedska, Irska in Nizozemska, razlagajo prepoved deskriptorjev tako, da se ne uporablja za izvoz. To bo povzročilo znatno škodo proizvajalcem tobaka v Združenem kraljestvu in s tem delovnim mestom v tobačni industriji. Komisija bi morala predvideti, da se bo zanašala na svoje nasvete Združenemu kraljestvu in posledice takega zanašanja. Komisija bi zato morala v zgodnejši fazi opraviti poglobljeno pravno analizo, na podlagi katere je nato spremenila svoje stališče v nerešeni zadevi C-491/01. Če tega ni storila, je ogrozila vse cilje notranjega trga, ki jih je Komisija zahtevala za Direktivo.

ODLOČBA

Po mnenju pritožnikov Komisija člen 7 Direktive 2001/37(3) razlaga tako, da se uporablja tako za tobačne izdelke, namenjene za izvoz, kot tudi za tobačne izdelke, namenjene za porabo v Evropski uniji. Pritožniki trdijo, da Komisija s tem napačno razlaga člen 7 ter da je ta napačna razlaga nepoštena in diskriminira proizvajalce iz Združenega kraljestva. Pritožniki trdijo tudi, da je Komisija zavajala odbore Evropskega parlamenta, ki so obravnavali direktivo, poslance Evropskega parlamenta in druge organizacije, saj jih ni nikoli obvestila o svoji nameri, da bo člen 7 razlagala tako, da se bo uporabljal za izvoz.

1 Dopustnost pritožbe

1.1 Komisija trdi, da je očitek nedopusten. Prvič, ni mogoče govoriti o nepravilnostih, saj se vprašanja, izpostavljena v pritožbi, nanašajo na razlago prava. Pritožniki uporabljajo postopek nepravilnosti, čeprav dejansko prosijo za razlago direktive v smislu, ki jim je v prid. Drugič, razlaga člena 7 je predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga trenutno obravnava Sodišče. Med pritožniki in tožniki v nerešeni zadevi obstaja bistvena identiteta interesa. Člen 195 ES določa, da pritožba varuhu človekovih pravic ni dopustna, če so domnevna dejstva predmet sodnega postopka.

1.2 V zvezi s prvim argumentom Komisije varuh opozarja, da je napačna pravna razlaga oblika nepravilnosti, kot je pojasnjeno v korespondenci med varuhom človekovih pravic in Komisijo, navedeni v letnem poročilu varuha človekovih pravic za leto 1999 (4).

1.3 V zvezi z drugim argumentom Komisije varuh človekovih pravic meni, da izraz "domnevna dejstva" iz člena 195 ne more veljati za pravno vprašanje v nerešeni zadevi z različnimi strankami. Vendar je varuh človekovih pravic v prejšnji zadevi, v kateri je bil predmet pritožbe izpodbijanje, kot splošno vprašanje, razlage določbe prava Skupnosti, ki jo je podala Komisija, in istega pravnega vprašanja, ki ga je obravnavalo Sodišče prve stopnje v nerešeni zadevi z različnimi strankami, menil, da nadaljnje preiskave niso upravičene (5). Poleg tega varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija po poglobljeni pravni analizi in preučitvi sklenila, da bi moral imeti člen 7 Direktive enako geografsko področje uporabe kot člen 5. Zato se zdi, da med pritožniki in Komisijo ni več nobenega spora glede pravilne razlage člena 7, pripombe pritožnikov pa vprašanja ne obravnavajo.

1.4 Glede na navedeno varuh človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave pritožnikovih trditev v zvezi z razlago člena 7 Direktive niso upravičene. Vendar bo varuh človekovih pravic obravnaval pritožnikovo trditev, da je Komisija predložila zavajajoče informacije.

2 Trditev, da je Komisija predložila zavajajoče informacije

2.1 Pritožniki trdijo, da je Komisija zavajala odbore Evropskega parlamenta, ki so obravnavali direktivo, poslance Evropskega parlamenta in druge organizacije, saj jih ni nikoli seznanila s svojo namero, da bo člen 7 razlagala tako, da se bo uporabljal za izvoz.

2.2 Po mnenju Komisije sta Evropski parlament in Svet uvedla besedilo člena 7, ki je bilo dokončno sprejeto. Zdi se, da Evropski parlament ali Svet nikoli nista razpravljala o področju uporabe te določbe. Komisija je v svojem stališču najprej pozvala k široki razlagi člena 7. To se je odražalo v odgovoru na pisno vprašanje poslanca Evropskega parlamenta, ki je bilo podano, preden sta Svet in Parlament sprejela direktivo.

2.3 Pritožniki v svojih pripombah poudarjajo, da je bilo pisno vprašanje datirano 29. januarja 2001 in da je Komisija odgovorila 7. marca 2001, le nekaj dni pred dogovorom o začasnem besedilu direktive v spravnem postopku med Svetom in Parlamentom. Pritožniki tudi trdijo, da je bil odgovor namerno nejasen in zato zavajajoč ter da Komisija ni upoštevala stališč, ki jih je izrazil poročevalec.

2.4 Dokazi, ki jih ima varuh človekovih pravic na voljo, so, da Komisija ni pripravila besedila člena 7 Direktive. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da Komisija ni mogla pojasniti področja uporabe in namena osnutka člena na enak način kot za svoj predlog. Varuhinja človekovih pravic tudi ugotavlja, da je Komisija v odgovoru na pisno vprašanje poslanca Evropskega parlamenta izrazila svoje stališče, da bi se prepoved deskriptorjev lahko uporabljala tudi za izvoz. Varuh človekovih pravic meni, da zamuda med datumom pisnega vprašanja in datumom odgovora ni nerazumna niti da je bil odgovor Komisije namenoma nejasen, saj lahko samo Sodišče poda dokončno razlago določbe prava Skupnosti. Poleg tega varuh človekovih pravic meni, da pritožniki niso predložili dokazov, da Komisija ni upoštevala stališč poročevalca Evropskega parlamenta. Varuhinja človekovih pravic poudarja tudi, da teh stališč nikakor ni mogoče šteti za verodostojno razlago.

Varuh zato v zvezi s tem vidikom pritožbe ne ugotavlja nepravilnosti.

2.5 Pritožniki tudi v svojih pripombah trdijo, da bi morala Komisija opraviti poglobljeno pravno analizo, ki je nato privedla do spremembe stališča glede razlage člena 7, preden je organom Združenega kraljestva svetovala, da se člen 7 uporablja tudi za izvoz. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je argument pritožnika odvisen od predpostavke, da je bil nasvet Komisije napačen. Varuh človekovih pravic poudarja, da vprašanje, ali se člen 7 uporablja za izvoz, obravnava Sodišče v še nerešeni zadevi C-491/01. Varuh zato meni, da bi bilo prezgodaj za nadaljnje preiskave pritožnikovega argumenta v okviru te pritožbe. Pritožniki bi lahko v prihodnosti razmislili o tem, ali naj vložijo novo pritožbo pri varuhu človekovih pravic glede na izid zgoraj navedene zadeve.

3 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

Jacob SÖDERMAN

---

(1) 2001 UL L 194/26.

(2) Zadeva T-209/00, Lamberts proti Evropskemu varuhu človekovih pravic, sodba z dne 10. aprila 2002, odstavek 66.

(3) Direktiva 2001/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2001 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o izdelavi, predstavitvi in prodaji tobačnih izdelkov, UL L 194/26.

(4) Strani 17-19 angleške jezikovne različice.

(5) Zadeva 633/97. Zadeva pred Sodiščem prve stopnje je bila zadeva T-188/97, Rothmans International proti Komisiji, Recueil 1999, str. II-2463.