Zadeva se je nanašala na ustreznost letnega pregleda agencij za izvozne kredite, tj. nacionalnih organov, ki finančno podpirajo podjetja, ki poslujejo na tveganih trgih, ki ga izvaja Evropska komisija, zlasti v zvezi z varstvom človekovih pravic in okolja.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preučila in ugotovila, da bi bilo mogoče metodologijo in postopke Komisije izboljšati. Varuhinja človekovih pravic je Komisiji zlasti priporočila, naj začne dialog z državami članicami in drugimi deležniki, da bi izboljšala predlogo, ki jo države članice uporabljajo za pripravo poročil o agencijah za izvozne kredite, ki jih morajo vsako leto predložiti Komisiji. Varuhinja človekovih pravic je Komisiji tudi priporočila, naj izboljša vsebino analiz in ocen letnih pregledov agencij za izvozne kredite, ki jih predloži Evropskemu parlamentu.

Komisija je varuhinjo človekovih pravic obvestila, da se bo pri izvajanju priporočil varuhinje posvetovala s Svetom, Parlamentom in Evropsko službo za zunanje delovanje ter sodelovala s civilno družbo. Komisija bo delovni skupini Sveta za izvozne kredite zlasti predlagala revidirano predlogo kontrolnega seznama, ki jo bodo države članice uporabljale za svoja letna poročila. Komisija bo razmislila tudi o pripravi ustreznih smernic za poročanje držav članic.

Ker ukrepi, ki jih je napovedala Komisija, ustrezno obravnavajo priporočila varuhinje človekovih pravic, je varuhinja zaključila svojo preiskavo, vendar je Komisijo pozvala, naj ji o tem poroča v enem letu.

Zadeva se je nanašala na ustreznost letnega pregleda agencij za izvozne kredite, tj. nacionalnih organov, ki finančno podpirajo podjetja, ki poslujejo na „tveganih“ trgih, ki ga izvaja Evropska komisija, zlasti v zvezi z varstvom človekovih pravic in okolja.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preučila in ugotovila, da bi bilo mogoče metodologijo in postopke Komisije izboljšati. Zlasti je predlagala, naj Komisija vzpostavi dialog z državami članicami in drugimi zainteresiranimi stranmi, da bi izboljšali predlogo, ki jo države članice uporabljajo pri pripravi poročil o agencijah za izvozne kredite, ki jih morajo vsako leto predložiti Komisiji. Varuhinja človekovih pravic je tudi predlagala, naj Komisija izboljša vsebino analiz in ocen letnih pregledov agencij za izvozne kredite, ki jih predloži Evropskemu parlamentu.

Komisija je predloge varuhinje človekovih pravic zavrnila predvsem zato, ker meni, da bi bilo treba za njihovo izvajanje spremeniti obstoječo zakonodajo. Varuhinja človekovih pravic se ni strinjala s stališčem Komisije in je zdaj Komisiji predložila enaka priporočila kot v prejšnjih predlogih.  Varuhinja človekovih pravic meni, da bi moral letni pregled Komisije, ki ga pošlje Parlamentu, biti več kot le zbirka vsebine letnih poročil, prejetih od držav članic, in da bi moral vsebovati informirano in podrobno oceno uspešnosti agencij za izvozne kredite, zlasti glede spoštovanja človekovih pravic in okolja.

Ta preiskava na lastno pobudo temelji na pritožbi združenja armenskih nevladnih organizacij, imenovanega Liga za zaščito državljanov (CPL). Nanaša se na odločitev delegacije Evropske unije v Armeniji, da ne sklene pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev s podjetjem CPL, potem ko je delegacija odkrila napako v svoji prvotni oceni vloge CPL. Družba CPL je trdila, da odločitev delegacije ni temeljila na tehtnih razlogih.

Evropska komisija je med preiskavo varuhinje človekovih pravic priznala, da ukrepi, ki jih je prvotno sprejela delegacija, potem ko je ugotovila, da je v postopku ocenjevanja prišlo do napake, niso bili ustrezni. Vendar je Komisija tudi pokazala, da je bilo treba zaradi ugotovljene napake ponovno oceniti vlogo podjetja CPL in da zato delegacija ni mogla skleniti pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev s podjetjem CPL.

Varuhinja človekovih pravic je zato preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na izbirni postopek za delovno mesto v delegaciji EU v Albaniji. Pritožnik je bil nezadovoljen, ker ni bil uvrščen v ožji izbor za to delovno mesto, saj je menil, da izpolnjuje vsa zahtevana merila. Zahtevala je informacije o svoji vlogi in razlogih, zakaj ni bila uvrščena v ožji izbor. Delegacija ni pravočasno odgovorila na njeno zahtevo.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal. Delegacija je med preiskavo odgovorila na pritožbo in tako rešila ta vidik pritožbe. V zvezi z odločitvijo, da pritožnika ne uvrsti v ožji izbor, je varuhinja človekovih pravic menila, da je obrazložitev delegacije glede njene odločitve razumna, in zaključila preiskavo z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti. Varuhinja človekovih pravic je predlagala, naj Evropska služba za zunanje delovanje delegacijam zagotovi smernice o tem, da je treba kandidate obveščati o zamudah pri izbirnih natečajih. Varuhinja človekovih pravic je predlagala tudi, naj Evropska služba za zunanje delovanje v vodnik za lokalne uslužbence o delegacijah EU vključi podrobnejše zahteve glede vrste informacij, ki jih je treba vključiti v seznam/razpredelnico v Excelu, ki ga pripravijo izbirni odbori.

Zadeva se je nanašala na odpoved pogodbe o opravljanju storitev s strani Evropske komisije. Pritožnik je trdil, da Komisija ni odgovorila na njegove dopise, da je brez utemeljenega razloga odpovedala pogodbo o opravljanju storitev in da je počasno plačevala račune, ki so ji bili poslani. Zahteval je tudi odškodnino za zamudo pri plačilu in odškodnino.

Varuh človekovih pravic je te obtožbe preiskal. V zvezi s prvim je sklenila, da je bila zadeva rešena, ker je Komisija na koncu odgovorila na dopise pritožnika. V zvezi z drugo trditvijo, ki se nanaša na domnevno odpoved pogodbe brez utemeljenega razloga, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da Komisija ni storila nobene nepravilnosti, saj ji je bila s pogodbo dana pravica, da jo kadar koli odpove, in da je Komisija vsekakor navedla tehten razlog za odpoved. V zvezi s tretjo trditvijo je varuh človekovih pravic ugotovil, da je bila najdena rešitev problema zamude pri plačilu računov, saj je Komisija pritožniku končno plačala dolgovane zneske za opravljeno delo in se strinjala s plačilom zamudnih obresti. Nazadnje je varuh človekovih pravic v zvezi z odškodninskim zahtevkom sklenil, da nadaljnja preiskava zadeve ni potrebna, saj je Komisija pritožniku plačala odškodnino za nastalo škodo, pogodba pa ni določala nobene odškodnine za nobeno drugo vrsto škode.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev pritožnikove prijave v izbirnem postopku s strani svetovalne misije Evropske unije v Ukrajini (EUAM). Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da pri zavrnitvi vloge ni bilo nepravilnosti. Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da zadostuje enostopenjski mehanizem upravnega pregleda. Varuhinja človekovih pravic je bila z zadovoljstvom obveščena, da se je Evropska služba za zunanje delovanje odločila spremeniti sporočilo, ki ga je poslala zavrnjenim kandidatom, in vanj vključiti informacije o razpoložljivih pravnih sredstvih.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Komisije, da javnosti odobri dostop do svojega mnenja o osnutku srbskega zakona o brezplačni pravni pomoči.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal in pregledal zadevni dokument. Varuhinja človekovih pravic je ocenila informacije v spisu in ugotovila, da je bila zavrnitev Komisije upravičena v skladu z ustreznimi veljavnimi pravili o dostopu do dokumentov (Uredba 1049/2001).

Zato je varuhinja človekovih pravic primer zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti. Kljub temu ugotovitve varuha človekovih pravic temeljijo na razlagi zakona, kot se je uporabljal na dan, ko je Komisija sprejela odločitev o potrdilni prošnji pritožnika. Komisiji nič ne preprečuje, da si v javnem interesu prizadeva za večjo preglednost pri vodenju predpristopnih pogajanj in pri napredovanju ali končnem zaključku pogajanj. Začetek veljavnosti osnutka zakona o brezplačni pravni pomoči, začasno zaprtje poglavja 23 pristopnih pogajanj in morebitni pristop Srbije k EU so časi, ko bi Komisija lahko ponovno ocenila razmere, da bi ugotovila, ali še vedno veljajo razlogi, ki utemeljujejo njeno zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta. Varuhinja človekovih pravic verjame, da bo Komisija izvedla ta razmislek.

Komisija je julija 2014 zavrnila pritožnikovo prošnjo, da bi delala kot strokovnjakinja na projektu v Indoneziji, ker se je že zavezala, da bo hkrati delala na projektu v Liberiji, ki ga financira EU. Pritožnica se je ponovno prijavila, ko je bil projekt v Liberiji odložen zaradi krize zaradi ebole, pri čemer je poudarila, da je bila dejansko na voljo za delo na projektu v Indoneziji.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da ima Komisija pravico zahtevati, da so strokovnjaki za določena obdobja na voljo izključno za delo na projektih. Opozorila je, da je pritožnica izjavila, da bo izključno na voljo za delo pri dveh prekrivajočih se projektih. Pritožnik tega protislovja ni pojasnil, ko je vložil prvotno prošnjo. Varuh človekovih pravic na podlagi predloženih informacij meni, da je Komisija pravilno zavrnila pritožnikovo prvo vlogo. V zvezi z drugo vlogo je pritožnica dejansko navedla, da je zaradi trenutne krize zaradi ebole v Liberiji dejansko lahko delala na projektu v Indoneziji. Komisija je nato ponovno preučila njen položaj. Po mnenju varuhinje človekovih pravic je pošteno in razumno presodila, ko je ugotovila, da pritožnica ni mogla zagotoviti njene razpoložljivosti. Varuhinja človekovih pravic tako ugotavlja, da Komisija prav tako ni storila napake, ko je zavrnila njeno drugo prošnjo za delo na indonezijskem projektu. Vendar pa pušča vprašanja o tem, kako Komisija obravnava pravice strokovnjakov, ki so se znašli v krizah, kot je izbruh ebole.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti. Komisiji je predlagala, naj bo v primerih, ko je treba projekt začasno prekiniti, pripravljena vsakega prizadetega strokovnjaka oprostiti obveznosti glede ekskluzivnosti.

Ta pritožba je bila vložena po zahtevi za dostop javnosti do dokumentov Evropske komisije v zvezi s pogajanji med nekaterimi državami članicami EU in Združenimi državami Amerike o posledicah ameriškega zakona o spoštovanju davčnih predpisov v zvezi z računi v tujini (FATCA). Pritožbo je vložila poslanka Evropskega parlamenta Sophie In't Veld.

Glavna vprašanja, ki so se pojavila med preiskavo varuha človekovih pravic, so bila (a) prizadevanja Komisije, da bi našla pravično rešitev v zvezi z oceno velikega števila dokumentov, in (b) zavrnitev Komisije, da javnosti omogoči popoln dostop do več dokumentov v zvezi s FATCA.

Varuhinja človekovih pravic je preiskala ta vprašanja in Komisiji priporočila, naj (a) ponovno poskusi najti pravično rešitev, sicer bi morala brez nepotrebnega odlašanja oceniti dokumente, na katere se nanaša zahteva poslanca Evropskega parlamenta, in (b) razmisli o odobritvi širšega javnega dostopa do nekaterih dokumentov v zvezi z zakonom FATCA.

Varuhinja človekovih pravic je zdaj zadovoljna, da je Komisija sprejela in izvedla njena priporočila, zato je primer zaključila.

Pritožnik je imel z Evropsko komisijo sklenjeno pogodbo o dodelitvi nepovratnih sredstev za financiranje projekta v Egiptu. V skladu s to pogodbo je moral pritožnik zagotoviti finančno jamstvo banke ali finančne institucije s sedežem v EU, da bi zagotovil predhodno financiranje projekta s strani Komisije. Po začetku veljavnosti pogodbe se je izkazalo, da pritožnik ni mogel zagotoviti zahtevanega finančnega jamstva. Zato je Komisija odpovedala pogodbo.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija izpolnila svojo pogodbeno obveznost, da se pred prekinitvijo pogodbe posvetuje s pritožnikom. Glede na informacije, ki jih je pritožnik predložil Komisiji o svojih finančnih zmožnostih, je varuhinja človekovih pravic ugotovila tudi, da je Komisija lahko razumno razumela, da pritožnik ne bi mogel izvesti projekta brez predhodnega financiranja in da zato nadaljnja posvetovanja niso bila potrebna.

Varuhinja človekovih pravic je sklenila, da je Komisija ravnala zakonito in razumno, ko je prekinila pogodbo s pritožnikom. Vendar je varuhinja človekovih pravic predlagala, naj Komisija v prihodnje pogodbe vključi določbo, ki bi upravičencu do nepovratnih sredstev omogočala, da se odpove predhodnemu financiranju Komisije, v standardne pogodbene pogoje. To bi odpravilo obveznost zagotovitve finančnega jamstva, če bi upravičenec lahko dokazal, da ima potrebna finančna sredstva za izvedbo projekta. Varuhinja človekovih pravic je Komisijo tudi pozvala, naj v dopisu o odpovedi vedno navede natančno pravno podlago za to odločitev in možnosti za pritožbo nanjo.