Spoštovani g.

Dne 2. marca 2001 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropski komisiji, GD za kadrovske zadeve in administracijo, v zvezi z ravnanjem v primeru nasilja na delovnem mestu.

Dne 30. marca 2001 sem vašo pritožbo posredoval predsedniku Komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 19. junija 2001, jaz pa sem vam ga posredoval skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 9. avgusta 2001. Vaše pripombe so bile posredovane Komisiji z zahtevo za predložitev dodatnih informacij. Komisija je 30. januarja 2002 odgovorila na zahtevo po dodatnih informacijah. Njen odgovor vam je bil posredovan s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 25. marca 2002.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnik dela pri Evropski komisiji. Po mnenju pritožnika so upoštevna naslednja dejstva:

15. marca 2000 ga je pritožnikov nadrejeni brcnil v hrbet. Pritožnik je o incidentu podal izjavo oddelku Komisije za protokol in varnost. 6. aprila 2000 se je začel disciplinski postopek v zvezi z incidentom.

Pritožnik je 30. oktobra 2000 na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov vložil zahtevek za kritje zdravstvenih stroškov, ki so nastali zaradi nesreče. Po mnenju pritožnika Komisija njegove prošnje ni obravnavala.

Pritožnik je 30. oktobra 2000 na podlagi člena 90 Kadrovskih predpisov zaprosil za dostop do dokumentov v zvezi z dogodkom. Ker pritožnik ni prejel odgovora, je 7. decembra 2000 svojo prošnjo podaljšal.

Pritožnik je 1. februarja 2001 zaprosil, da se ga obvesti o stanju disciplinskega postopka, ki se je začel 6. aprila 2000, vendar neuspešno. Disciplinski postopek je bil 15. februarja 2001 končan brez nadaljnjega ukrepanja.

Pritožnik je v pritožbi pri Evropskem varuhu človekovih pravic varuha človekovih pravic prosil, naj preveri, ali so bili upravni in disciplinski postopki Evropske komisije ustrezni in primerni za zagotovitev enake obravnave strank.

Poleg tega je pritožnik trdil, da mu Komisija ni zagotovila pomoči v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov, saj Komisija ni obravnavala vloge, ki jo je vložil v skladu z navedenim členom za kritje zdravstvenih stroškov zaradi incidenta. Pritožnik je tudi trdil, da mu Komisija ni zagotovila pomoči v pravnih zadevah na podlagi iste določbe.

Poleg tega je pritožnik Komisiji očital, da mu je neupravičeno zavrnila dostop do dokumentov v zvezi z incidentom, ki ga je zahteval na podlagi člena 90 Kadrovskih predpisov. Pritožnik je trdil, da incidenta zato ni mogoče obravnavati na sodišču kot kazensko zadevo. Trdil je tudi, da belgijski organi nimajo dostopa do prostorov Komisije brez dovoljenja.

Nazadnje je pritožnik zahteval dostop do vseh dokumentov v zvezi z incidentom. V zvezi s tem se je pritožnik skliceval na člen 9 Uredbe 45/2001.

Poizvedba

Mnenje Komisije

V zvezi z domnevnim pomanjkanjem zdravstvenega zavarovanja v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov je Komisija v svojem mnenju navedla, da je bilo pritožnikovo poročilo o nesreči poslano Oddelku za zdravstveno zavarovanje 10. oktobra 2000. Začel se je postopek v skladu s Pravilnikom o zavarovanju uradnikov Evropskih skupnosti za primer nesreče in poklicne bolezni. Oddelek za zdravstveno zavarovanje je 19. marca 2001 odločil, da se v skladu s členoma 72 in 73 Kadrovskih predpisov stroški, ki jih je imel pritožnik zaradi nezgode, v celoti povrnejo in se nato plačajo pritožniku.

V zvezi z vprašanjem, ali so bili upravni in disciplinski postopki ustrezni in primerni za zagotovitev enakega obravnavanja obeh strank, je Komisija navedla, da sta bili za zagotovitev uravnoteženega pristopa obe stranki obširno zaslišani. Na podlagi preiskave se je štelo, da je za incident odgovoren pritožnikov nadrejeni, proti njemu pa so bili sprejeti disciplinski ukrepi.

Nazadnje je Komisija menila, da ni mogla izpolniti pritožnikove zahteve za dostop do dokumentov, povezanih z incidentom. Komisija je domnevala, da je bila zahteva za dostop do izjav pritožnikovega nadrejenega. Komisija je trdila, da so take izjave, podane v okviru disciplinskega postopka, zaupne narave in da je zato pritožniku dostop mogoče odobriti le, če je to v interesu njegove pravice do obrambe.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi. Po mnenju pritožnika Komisija ni pristojna za obravnavo kazenske zadeve in z zavrnitvijo dostopa do dokumentov v zvezi z incidentom iz lažnih razlogov preprečuje, da bi se zadeva predala pristojnemu nacionalnemu organu.

Pritožnik je tudi trdil, da ukrepanje Komisije ni v skladu s konvencijami o človekovih pravicah, vključno s členom 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Pritožnik je nadalje trdil, da členi 86 do 89 Kadrovskih predpisov niso v skladu z navedenim členom 47, saj odrekajo pravico do javnega sojenja, zato se Kadrovski predpisi ne bi smeli uporabljati pri obravnavi kazenskih zadev. Pritožnik je menil, da zaslišanje strank samo po sebi ne zagotavlja nepristranske obravnave zadeve in enake obravnave strank.

Po navedbah pritožnika Komisija ni upoštevala prejšnje pravne prakse, v kateri je bilo zaradi nasilnega kaznivega dejanja odpuščeno (1). Pritožnik je trdil, da je bila v tej zadevi žrtev, tj. pritožnik, kaznovana tako, da je bila proti svoji volji razporejena na novo delovno mesto in da ji je bila zavrnjena pomoč v pravnih zadevah v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov. Pritožnik je tudi trdil, da Komisija ni upoštevala mednarodnih norm proti nasilju na delovnem mestu in ni upoštevala zakonodaje Skupnosti o položaju žrtve. Po mnenju pritožnika dejstvo, da je osebi, za katero je znano, da je nasilna, dovoljeno nadaljevati delo, krši dolžnosti delodajalca.

Pritožnik je skupaj s pripombami predložil dokument, ki ga je pripravil v zvezi s pravilnim obravnavanjem nasilja na delovnem mestu.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Evropski varuh človekovih pravic je 30. oktobra 2001 Komisiji poslal pripombe pritožnika, skupaj z zahtevo po dodatnih informacijah o disciplinskih ukrepih, sprejetih v zadevi.

Dopolnilno mnenje Komisije

V zvezi s sprejetim disciplinskim ukrepom je Komisija ponovila svoje stališče, da sta bili obe strani ustrezno zaslišani in da je za incident odgovoren nadrejeni pritožnika.

Komisija je navedla, da so bili proti pritožnikovemu nadrejenemu sprejeti naslednji postopkovni ukrepi:

- varnostna služba je začela preiskave po incidentu 15. marca 2000 z zaslišanjem dveh prič 3. aprila 2000;

- organ za imenovanja je 6. aprila 2000 začel disciplinski postopek proti pritožnikovemu nadrejenemu;

- pritožnikov nadrejeni je 10. aprila 2000 podal pisno izjavo;

zaslišanji obeh strank sta potekali 26. aprila 2000 in 18. maja 2000;

končno poročilo o preiskavi je bilo predloženo 3. novembra 2000; in

- Pravna služba Komisije je svoje mnenje podala 27. decembra 2000.

Na podlagi tega postopka je organ za imenovanja 5. marca 2001 odločil, da se pritožnikovemu nadrejenemu izreče disciplinska sankcija pisnega opozorila v skladu s členom 86(2)(a) Kadrovskih predpisov.

V zvezi s pripombami pritožnika je bilo navedeno, da je Komisija sprejela ustrezne ukrepe z uvedbo disciplinskega postopka v skladu s členi 86 do 87 in Prilogo IX h Kadrovskim predpisom.

Komisija je tudi navedla, da se mora pritožnik, če meni, da bi lahko dejanja njegovega nadrejenega kršila nacionalno kazensko pravo, obrniti na ustrezne organe pregona. V tem primeru bi Komisija ob spoštovanju Pogodbe in Protokola o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti zadevnemu nacionalnemu sodišču po potrebi zagotovila popolno uradno pomoč.

Komisija je tudi navedla, da je bila disciplinska sankcija, izrečena v tej zadevi, podobna sankciji, izrečeni v primerljivih prejšnjih zadevah, in da so bile upoštevane vse okoliščine obravnavane zadeve.

Nazadnje, Komisija se je sklicevala na svoje prejšnje mnenje v zvezi z dostopom do spisov, povezanih z zadevo, pri čemer je ponovno poudarila, da je disciplinski postopek zaupen in da se dostop toženi stranki odobri le, če je to upravičeno za zagotovitev popolnega spoštovanja njene pravice do obrambe. Komisija se je sklicevala tudi na člen 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ki določa le, da ima „obdolženi uradnik pravico do vpogleda v svoj celotni osebni spis“. Poleg tega je Komisija trdila, da se dostop do teh spisov lahko zavrne v skladu s členom 4(1)(b) Uredbe 1049/2001 (2) o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, kadar bi razkritje oslabilo varstvo zasebnosti in integritete posameznika.

Dopolnilne pripombe pritožnika

Pritožnik je predložil dopolnilne pripombe, v katerih je povzel naslednje točke:

Izid disciplinskega postopka je bil neustrezen, saj je bila pritožnikovemu nadrejenemu izrečena zgolj formalna sankcija. Kar zadeva stališče Komisije, da je bila disciplinska sankcija, izrečena v tej zadevi, podobna tisti v primerljivih prejšnjih zadevah, je pritožnik trdil, da disciplinske odločitve, ki jih sprejme javni organ, ne morejo temeljiti na predhodnih odločitvah, ki so bile sprejete v tajnosti. Pritožnik je tudi na novo trdil, da je bil njegov nadrejeni dejansko nagrajen s tem, da ga je po incidentu uvrstil na seznam napredovanj.

V zvezi s stališčem Komisije, da bi razkritje dokumentov lahko ogrozilo varstvo zasebnosti in integritete posameznika, je pritožnik trdil, da postopek vključuje gradivo, ki ga ni mogoče šteti za del disciplinskega postopka. Pritožnik se je skliceval tudi na člena 8 in 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter na člen 3 Direktive 95/46, pri čemer je trdil, da se Direktiva ne uporablja za kazenske zadeve.

Poleg tega je pritožnik navedel novo trditev, da obravnavanje nasilnega kaznivega dejanja v disciplinskem postopku ni v skladu s pravom Skupnosti. Po mnenju pritožnika bi morala Komisija uporabiti člen 2 Odločbe Komisije 1999/396.

Poleg tega je pritožnik kritiziral člena 17 in 19 Kadrovskih predpisov, ker oškodovancu preprečujeta, da bi zadevo predložil pristojnemu sodišču. Pritožnik je tudi trdil, da postopek, ki ga je uporabila Komisija, obremenjuje žrtev nasilnega kaznivega dejanja, da začne kazenski postopek.

ODLOČBA

1 Pritožnikova nova trditev in argument

1.1 Pritožnik je v dopolnilnih pripombah navedel novo trditev, da obravnavanje nasilnega kaznivega dejanja v disciplinskem postopku ni v skladu s pravom Skupnosti. Po mnenju pritožnika bi morala Komisija uporabiti člen 2 Sklepa Komisije 1999/396 o pogojih za notranje preiskave v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in kakršnega koli nezakonitega ravnanja, ki škoduje interesom Skupnosti (3).

1.2 Varuh meni, da ta nova trditev sproža potencialno zapletena pravna vprašanja v zvezi z razlago Kadrovskih predpisov, Sklepa Komisije 1999/396 in Uredbe 1073/1999 (4), zato je v tej fazi preiskave ni mogoče zadovoljivo obravnavati. Pritožnik ima možnost vložiti novo pritožbo pri varuhu človekovih pravic v zvezi s to novo trditvijo.

1.3 Pritožnik je v dopolnilnih pripombah predstavil tudi nov argument, da je bil njegov nadrejeni dejansko nagrajen z uvrstitvijo na seznam napredovanj po incidentu.

1.4 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da sta disciplinski postopek in postopek napredovanja ločena. Varuhinja človekovih pravic meni, da bi neupravičeno odložila to preiskavo, če bi Komisijo zaprosila za mnenje o tem novem argumentu. Če pritožnik meni, da obstajajo dokazi o nepravilnostih Komisije v zvezi s postopkom napredovanja, lahko pri varuhu človekovih pravic vloži novo pritožbo.

1.5 Varuh tudi ugotavlja, da pritožnik v dopolnilnih pripombah kritizira člena 17 in 19 Kadrovskih predpisov. Varuhinja človekovih pravic te točke ne razume kot vprašanja morebitnih nepravilnosti, ki bi jih bilo mogoče obravnavati v okviru te preiskave. Varuh poudarja, da ima pritožnik, če želi predlagati spremembe obstoječe zakonodaje Skupnosti, možnost nasloviti peticijo na Evropski parlament.

2 Domnevno neenako obravnavanje strank v upravnih in disciplinskih postopkih Komisije

2.1 Pritožnik je varuha človekovih pravic prosil, naj preveri, ali so bili upravni in disciplinski postopki Komisije ustrezni in primerni za zagotovitev enake obravnave strank po incidentu nasilja na delovnem mestu. V zvezi s tem je pritožnik trdil, da ukrepanje Komisije ni v skladu s konvencijami o človekovih pravicah, vključno s členom 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ter da se kadrovski predpisi ne bi smeli uporabljati pri obravnavi kazenskih zadev. Pritožnik je v svojih pripombah trdil, da Komisija ni pristojna za obravnavo kazenske zadeve.

2.2 Pritožnik je tudi trdil, da je bil izid disciplinskega postopka neustrezen, saj je bila njegovemu nadrejenemu izrečena zgolj formalna sankcija.

2.3 Po mnenju Komisije sta bili obe strani ustrezno zaslišani v zvezi z incidentom. Komisija je trdila, da je sprejela ustrezne ukrepe z uvedbo disciplinskega postopka v skladu s členi 86 do 87 in Prilogo IX h Kadrovskim predpisom, zaradi česar se je organ za imenovanja 5. marca 2001 odločil, da bo nadrejenemu pritožnika izrekel disciplinsko sankcijo pisnega opozorila v skladu s členom 86(2)(a) Kadrovskih predpisov.

2.4 Komisija je tudi navedla, da če pritožnik meni, da bi lahko ravnanje njegovega nadrejenega pomenilo kršitev nacionalnega kazenskega prava, se mora obrniti na ustrezne organe pregona. V tem primeru bi Komisija zadevnemu nacionalnemu sodišču zagotovila popolno uradno pomoč, če bi bilo to potrebno.

2.5 Varuh človekovih pravic ni seznanjen z nobenim pravilom ali načelom, ki bi Komisiji preprečevalo, da se odloči, da bo svoje odgovornosti kot delodajalec opravljala tako, da bi tovrstne primere obravnavala v disciplinskih postopkih. Varuh človekovih pravic prav tako ni seznanjen z nobenim pravilom ali načelom, ki bi Komisijo zavezovalo, da tak primer predloži nacionalnim organom v obravnavo v skladu s kazenskim pravom. Poleg tega varuh človekovih pravic meni, da pritožnik ni dokazal, da je Komisija kršila katero koli zavezujoče pravilo ali načelo, ker se je odločila, da te zadeve ne bo predložila nacionalnim organom.

2.6 V zvezi z vodenjem upravnega in disciplinskega postopka ima varuh človekovih pravic na voljo dokaze, da je varnostna služba po incidentu sprožila preiskave z zaslišanjem pritožnika in njegovega nadrejenega kot prič. Nato je bil proti pritožnikovemu nadrejenemu uveden disciplinski postopek, v katerem sta bila zaslišana pritožnik in njegov nadrejeni. Varuh človekovih pravic meni, da pritožnik ni dokazal, da so bile z upravnimi in disciplinskimi postopki, ki jih je uporabila Komisija, kršene njegove pravice iz člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah ali člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V zvezi s tem varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Sodišče ugotovilo, da so postopki pred Komisijo upravni in ne sodni, tako da Komisije ni mogoče opredeliti kot "sodišče" v smislu člena 6 EKČP (5).

2.7 V zvezi z domnevno neustreznostjo kazni, naložene nadrejenemu pritožnika v disciplinskem postopku, varuh človekovih pravic ugotavlja, da je organ za imenovanja ugotovil, da je za incident odgovoren nadrejeni pritožnika, in izrekel disciplinsko sankcijo s pisnim opozorilom v skladu s členom 86(2)(a) Kadrovskih predpisov.

2.8 V skladu s sodno prakso Sodišča mora določitev sankcije, ki se naloži, temeljiti na celoviti oceni vseh posebnih dejstev in obteževalnih ali olajševalnih okoliščin, ki so značilne za vsak posamezen primer, ki jo opravi organ za imenovanja (6). Po mnenju varuha človekovih pravic sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik (7), kaže, da je nasilno dejanje agresije, ki ima za posledico poškodbe, dovolj resno, da upravičuje odstranitev uradnika z delovnega mesta, ne pa, da je ta sankcija obvezna v primerih nasilja. Preiskava varuha človekovih pravic zato ni razkrila nobenih dokazov, ki bi kazali, da je organ za imenovanja pri določanju sankcije v tem primeru deloval zunaj meja svojega pravnega pooblastila.

2.9 Glede na navedeno varuh človekovih pravic v zvezi s tem vidikom zadeve ne ugotavlja nepravilnosti.

2.10 Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se Komisija v svojem mnenju ni sklicevala na pisne politične smernice o ravnanju v primerih nasilja na delovnem mestu. Komisija bo morda želela razmisliti o sprejetju takih smernic, ki bi pokazale njeno zavezanost dobrim zaposlitvenim praksam in resnost, s katero gleda na nasilje na delovnem mestu. Varuh človekovih pravic bo v zvezi s tem podal dodatno pripombo v nadaljevanju.

3 Domnevno nezagotavljanje pomoči na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov

3.1 Pritožnik je trdil, da Komisija ni obravnavala njegove vloge v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov za kritje zdravstvenih stroškov zaradi incidenta.

3.2 Pritožnik je tudi trdil, da mu Komisija ni zagotovila pravne pomoči v skladu z istim členom.

3.3 Po navedbah Komisije je bilo pritožnikovo poročilo o nesreči 10. oktobra 2000 poslano enoti za zdravstveno zavarovanje. Oddelek za zdravstveno zavarovanje je 19. marca 2001 odločil, da se v skladu s členoma 72 in 73 Kadrovskih predpisov stroški, ki jih je imel pritožnik zaradi nezgode, v celoti povrnejo in se nato plačajo pritožniku.

3.4 Varuh zato meni, da je Komisija sprejela ustrezne ukrepe za rešitev pritožbe v zvezi s pritožnikovimi zdravstvenimi stroški.

3.5 V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da mu Komisija ni zagotovila pomoči v pravnih zadevah v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov, varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik očitno ni zaprosil Komisije za pomoč, ki bi pritožniku omogočila, da se obrne na belgijske organe. Pritožnik je zato lahko vložil tako zahtevo. V primeru negativnega odgovora bi lahko pritožnik uporabil postopek iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

3.6 Varuh zato v zvezi s tem vidikom pritožbe ne ugotavlja nepravilnosti.

4 Dostop do dokumentov

4.1 Pritožnik je trdil, da mu je Komisija neupravičeno zavrnila dostop do dokumentov v zvezi z incidentom. Pritožnik je v svojih pripombah trdil, da Komisija z zavrnitvijo dostopa do dokumentov preprečuje predložitev zadeve pristojnemu nacionalnemu organu. Pritožnik zahteva dostop do vseh dokumentov v zvezi z incidentom.

4.2 Komisija meni, da pritožnikove prošnje za dostop do dokumentov, povezanih z incidentom, ne more izpolniti, ker so izjave, podane v okviru disciplinskega postopka, zaupne narave, zato bi se pritožniku dostop lahko odobril le, če bi bilo to v interesu njegove pravice do obrambe. Komisija je tudi trdila, da se dostop do zadevnih dokumentov lahko zavrne v skladu s členom 4(1)(b) Uredbe 1049/2001 (8) o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, ki določa izjemo, kadar bi razkritje oslabilo varstvo zasebnosti in integritete posameznika.

4.3 Varuh človekovih pravic razume, da pritožnikova trditev ne temelji na pravici javnosti do dostopa do dokumentov, temveč na njegovem posebnem interesu za zadevne dokumente. Poleg tega varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se pritožnik sklicuje tudi na Uredbo št. 45/2001 (9) o varstvu podatkov.

4.4 Glede posebnega interesa pritožnika za dostop varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da člen 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom določa, da ima obtoženi uradnik pravico do vpogleda v svoj celoten osebni spis. Vendar pritožnik ni bil obdolžen uradnik in varuh človekovih pravic ni seznanjen z nobeno določbo Kadrovskih predpisov, ki bi od Komisije zahtevala, da pritožniku predloži zadevne dokumente.

4.5 V zvezi s pritožnikovim posebnim interesom za dostop varuh ugotavlja, da se zdi, da se Komisija strinja, da se pritožniku dostop lahko odobri, če je to v interesu njegove pravice do obrambe. Varuh človekovih pravic ni seznanjen s tem, da se je pritožnik obrnil na belgijske organe, da bi sprožil postopek pred nacionalnimi sodišči. Če bi pritožnik sprejel tak ukrep, bi lahko o tem ustrezno obvestil Komisijo in se skliceval na pravico do obrambe kot poseben interes za pridobitev dostopa do dokumentov. Če pritožnik ne bi bil zadovoljen z odgovorom Komisije, bi se lahko pritožil varuhu človekovih pravic.

4.6 V zvezi s pritožnikovim sklicevanjem na Uredbo 45/2001 o varstvu podatkov varuh ugotavlja, da člen 50 Uredbe določa, da institucije in organi Skupnosti zagotovijo, da se postopki obdelave, ki na dan začetka veljavnosti Uredbe že potekajo, uskladijo z Uredbo v enem letu od tega datuma. Varuh zato ugotavlja, da se pritožnik lahko sklicuje na člen 13 Uredbe, če želi uveljavljati pravico do dostopa do podatkov, ki se nanašajo nanj in jih Komisija lahko hrani v zvezi z zadevnim incidentom. Komisija bi morala tako vlogo obravnavati v skladu z določbami Uredbe 45/2001. Če pritožnik ne bi bil zadovoljen z obravnavo take vloge s strani Komisije, bi se lahko pritožil varuhu človekovih pravic.

4.7 Glede na navedeno varuh človekovih pravic ni ugotovil nepravilnosti v zvezi s tem vidikom pritožbe.

5 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

NADALJNJI OMEJITEV

Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se Komisija v svojem mnenju ni sklicevala na pisne smernice politike o ravnanju v primerih nasilja na delovnem mestu. Komisija bo morda želela razmisliti o sprejetju takih smernic, ki bi pokazale njeno zavezanost dobrim zaposlitvenim praksam in resnost, s katero gleda na nasilje na delovnem mestu.

S spoštovanjem,

 

Jacob SÖDERMAN

---

(1) Zadeva 228/83, F proti Komisiji, 1985, Recueil, str. 275, zadeva 403/85, F proti Komisiji, 1987, Recueil, str. 645, zlasti sklepni predlogi generalnega pravobranilca Mischa.

(2) Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43).

(3) 1999/396/ES, ESPJ, Euratom: Sklep Komisije z dne 2. junija 1999 o pogojih za izvajanje notranjih preiskav v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in kakršnega koli nezakonitega ravnanja, ki škoduje interesom Skupnosti (notificirano pod dokumentarno številko SEC(1999) 802).

(4) Uredba (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF).

(5) Zadeva C-252/97 P, N proti Komisiji, Sklep Sodišča (tretji senat) 1998, Recueil, str. I-4871, točka 4.

(6) Zadeva T-26/89, Henri de Compte proti Evropskemu parlamentu, 1991 ECR II-781, točka 8.

(7) Zadeva 228/83, F proti Komisiji, 1985 ECR 275, zadeva 403/85, F proti Komisiji, 1987 ECR 645.

(8) Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43).

(9) Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL 2001, L 8, str. 1).