Zadeva se je nanašala na odločitev Evropske komisije, da izterja zneske, izplačane kot nepovratna sredstva v okviru različnih projektov, ki jih financira EU. Odločitev je bila sprejeta po revizijah, ki jih je opravil revizor v imenu Komisije. Pritožnik se ni strinjal z ugotovitvami revizije. Pritožnik je med drugim želel, da revizije pregleda nacionalna zbornica revizorjev v svoji državi članici. Komisija je menila, da to ni potrebno.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da Komisija ni ravnala nepravilno.

Ta zadeva je nastala, ker Predstavništvo Evropske komisije na Hrvaškem ni odgovorilo na zahtevo po informacijah na Facebooku in ker je pritožnika blokiralo na svoji Facebook strani. Pritožnik je vprašal, ali je vodja predstavništva na Hrvaškem nekdanji član komunistične stranke Jugoslavije.

Ker je Komisija zdaj odblokirala svojo stran na Facebooku in odgovorila, varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija rešila te vidike zadeve. Varuhinja človekovih pravic nadalje ugotavlja, da Komisija ni storila nobene nepravilnosti, ker ni razkrila zahtevanih informacij, ker so pomenile varovane osebne podatke.

Vendar pa varuhinja človekovih pravic predlaga izboljšave v zvezi s potrebo po odgovorih državljanom, ki komunicirajo s Komisijo prek družbenih medijev. Komisija bi morala upoštevati dejstvo, da se pravica do odgovora, zagotovljena z Listino EU o temeljnih pravicah in načeli dobrega upravljanja, kot je določena v Evropskem kodeksu dobrega upravnega ravnanja, uporablja za sporočila, prejeta prek družbenih medijev, pri čemer veljajo le omejitve, utemeljene na podlagi načela sorazmernosti. Komisija bi morala to upoštevati pri reviziji svojega vodnika za ponudnike informacij in pri vsakem drugem ustreznem delu.

Zadeva se je nanašala na izbirni postopek za delovno mesto v delegaciji EU v Albaniji. Pritožnik je bil nezadovoljen, ker ni bil uvrščen v ožji izbor za to delovno mesto, saj je menil, da izpolnjuje vsa zahtevana merila. Zahtevala je informacije o svoji vlogi in razlogih, zakaj ni bila uvrščena v ožji izbor. Delegacija ni pravočasno odgovorila na njeno zahtevo.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal. Delegacija je med preiskavo odgovorila na pritožbo in tako rešila ta vidik pritožbe. V zvezi z odločitvijo, da pritožnika ne uvrsti v ožji izbor, je varuhinja človekovih pravic menila, da je obrazložitev delegacije glede njene odločitve razumna, in zaključila preiskavo z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti. Varuhinja človekovih pravic je predlagala, naj Evropska služba za zunanje delovanje delegacijam zagotovi smernice o tem, da je treba kandidate obveščati o zamudah pri izbirnih natečajih. Varuhinja človekovih pravic je predlagala tudi, naj Evropska služba za zunanje delovanje v vodnik za lokalne uslužbence o delegacijah EU vključi podrobnejše zahteve glede vrste informacij, ki jih je treba vključiti v seznam/razpredelnico v Excelu, ki ga pripravijo izbirni odbori.

Zadeva se je nanašala na to, da Komisija ni odgovorila na korespondenco pritožnika v okviru finančne revizije na ravni države članice. Po posredovanju varuhinje človekovih pravic je Komisija odgovorila. Razkrila je dokument, ki ga je zahteval pritožnik, vendar je prikrila nekatere osebne podatke (imena fizičnih oseb). Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija pravilno utemeljila redigiranje v skladu z Uredbo 45/2001.

Zadeva se je nanašala na obravnavo zahteve za informacije o tem, kako pridobiti prenosljivo različico podatkovne zbirke sodne prakse, ki jo hrani Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (v nadaljnjem besedilu: EUIPO). Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in urad EUIPO prosila, naj bolje pojasni razloge, zakaj zahteve ni mogel izpolniti. Pojasnilo urada EUIPO je bilo natančno in razumno. Zato je bil primer zaključen z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Nekdanji praktikant v Svetu Evropske unije se je pritožil, da nadomestilo, ki ga institucije EU izplačujejo praktikantom, ni primerno, saj je nižje od minimalne plače in zato praktikantom ne zagotavlja dostojnega življenjskega standarda.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo zadeve. Ugotovila je, da je Svet dovolj podrobno pojasnil, kako se določi znesek nadomestila za prakso. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je odločitev o izplačilu nadomestila, ki ustreza 25 % plače uradnika v razredu AD5.1, razumna. Svet je to odločitev sprejel v okviru svoje diskrecijske pravice na podlagi svojih upravnih potreb in razpoložljivega proračuna.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Svet razlikuje med pripravništvom in zaposlitvijo. Praktikant torej prejema nadomestilo in ne plače, ker pravice in obveznosti praktikanta niso primerljive s pravicami in obveznostmi uslužbenca. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je razlaga Sveta razumna.

Zato je zadevo zaključila z ugotovitvijo, da praksa Sveta ne pomeni nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na to, da Evropska centralna banka (ECB) ni ustrezno odgovorila na pritožnikovo zahtevo po informacijah v zvezi s pristojnostjo ECB, da zagotavlja izvrševanje finančne uredbe in zakonodaje o varstvu potrošnikov v državah članicah. Varuhinja človekovih pravic je prosila ECB, naj pritožniku posreduje podroben odgovor v zvezi z njeno nadzorno vlogo v odnosu do nacionalnih centralnih bank, pa tudi v zvezi z vlogo enotnega mehanizma nadzora pri nadzoru zasebnih subjektov. ECB je odgovorila jasno in izčrpno. Varuhinja človekovih pravic se je zato odločila, da primer zaključi.

Zadeva se je nanašala na raziskovalni projekt o oceni tveganja GSO, ki ga je financirala EU (znan kot GRACE). Pritožnik, raziskovalni inštitut s sedežem v Nemčiji, je trdil, da je bilo več znanstvenikov, vključenih v projekt GRACE, v navzkrižju interesov zaradi domnevnih odnosov z biotehnološko industrijo. Trdila je, da Evropska komisija ni obravnavala pomislekov pritožnika ´sa glede znanstvene utemeljenosti rezultatov projekta in neodvisnosti povezane znanstvene publikacije. Pritožnik je tudi trdil, da Komisija ni zagotovila objektivnosti in neodvisnosti projekta, zlasti popolne preglednosti v zvezi s strokovnjaki, vključenimi v njegov izbor.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal. Strinjala se je s Komisijo, da ne bi smela posegati v znanstveno razlago ali postopek objave znanstvenih študij, ki jih financira. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da zgolj dejstvo, da obstajajo povezave med znanstveniki, vključenimi v projekt, in industrijo, ne dokazuje navzkrižja interesov. Varuhinja človekovih pravic je poudarila, da Komisija pogosto financira projekte, ki jih izvaja industrija ali skupine, ki so tesno povezane z industrijo. Kljub temu je varuhinja človekovih pravic predlagala, naj Komisija razmisli o tem, da bi pritožniku poslala popolnejšo in temeljitejšo razlago, zakaj meni, da povezave med industrijo in znanstveniki GRACE ne povzročajo navzkrižja interesov.

Zadeva se je nanašala na pritožbo, da Evropska centralna banka ni objavila pregleda skladnosti držav članic euroobmočja s tako imenovanimi „konvergenčnimi merili“, kot so to storile nekatere centralne banke v preteklosti. Varuhinja človekovih pravic je to vprašanje preučila in ugotovila, da ECB ni dolžna objaviti takega pregleda, zlasti glede na to, da so države članice zdaj pozvane k izpolnjevanju različnih meril. Ugotovila je tudi, da ECB in Evropska komisija objavljata ustrezne in dostopne statistične informacije o nadzoru trga. Zato ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na to, da Evropski parlament pritožniku domnevno ni predložil ocenjevalne lestvice in posebnih razlogov za točke, ki so mu bile dodeljene v izbirnem postopku.

Ker je Sodišče za uslužbence v nedavni sodbi odločilo, da natečajnim komisijam kandidatom ni treba predložiti popravljene različice njihovih preizkusov, razlogov, zaradi katerih so bili odgovori napačni, ali ocenjevalnih lestvic, uporabljenih za pisne in ustne preizkuse, je varuhinja človekovih pravic začela preiskavo pritožbe, da bi Parlamentu omogočila, da poda pripombe o ustreznosti ugotovitev Sodišča za uslužbence v zvezi s svojim postopkom zaposlovanja.

Parlament je trdil, da so njegovi razlogi za zavrnitev posredovanja zahtevanih informacij pritožniku podprti s sodbo Sodišča za uslužbence. Kljub temu je pritožniku navedla razloge, zaradi katerih mu je bilo za nekatere odgovore dodeljeno določeno število točk.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Parlament ravnal razumno, zato je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Pritožba, ki jo je vložilo združenje britanskih pilotov letalskih linij, se nanaša na pravila EU o omejitvah letalskega delovnega časa in delovnega časa ter zahtevah glede počitka za komercialne letalske prevoznike. Natančneje, nanaša se na način, na katerega je EASA izvedla postopek posodobitve teh pravil. Pritožnik je trdil, (i) da bi moralo imeti znanstveno svetovanje vidnejšo vlogo v postopku oblikovanja pravil, (ii) da EASA ni predložila dokazil o kvalifikacijah članov skupine za oblikovanje pravil in (iii) da EASA ni ustrezno obravnavala vprašanj nasprotja interesov.

Varuhinja človekovih pravic ni ugotovila nepravilnosti pri delovanju EASA v zvezi z vlogo znanstvenega svetovanja v postopku oblikovanja predpisov. V zvezi z vprašanjem, kako EASA obvladuje morebitna navzkrižja interesov v skupinah za sprejemanje predpisov, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je bila njena politika za ublažitev takih nasprotij v primeru njenega osebja spremenjena in da se ta revidirani pristop zdaj uporablja tudi za strokovnjake v skupinah za sprejemanje predpisov. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega sklenila, da ji tega vprašanja ni treba nadalje preiskati. Nazadnje je EASA sprejela priporočilo varuhinje človekovih pravic, naj pritožniku zagotovi anonimizirane informacije o članih skupine za oblikovanje pravil. Varuhinja človekovih pravic je zato primer zaključila in agencijo EASA spodbudila, naj sprejme bolj proaktiven pristop k razkrivanju informacij, ki so ji na voljo o kvalifikacijah in strokovnem znanju članov skupine za oblikovanje pravil. Opozorila je tudi, da razmišlja o preučitvi vprašanj, povezanih z delom, ki so ga za nekatere agencije EU opravili zunanji strokovnjaki.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Komisije, da javnosti odobri dostop do dokumentov v zvezi z nadzorom interneta s strani obveščevalnih služb Združenega kraljestva. Varuhinja človekovih pravic je Komisiji priporočila, naj odobri dostop do določenega dokumenta (dopis zunanjega ministra Združenega kraljestva takratnemu podpredsedniku Komisije), v primeru drugih zahtevanih dokumentov pa, naj jih Komisija razkrije ali ustrezno utemelji, zakaj je bilo treba po njenem mnenju razkritje zavrniti.

Komisija se je odločila razkriti pismo zunanjega ministra Združenega kraljestva in tako sprejela prvi del priporočila varuha človekovih pravic. Vendar je vztrajala pri svojem stališču, da ne bo razkrila drugih dokumentov. To stališče je utemeljil s tem, da še vedno preiskuje vprašanje, ali programi Združenega kraljestva za množični nadzor kršijo pravo EU, zlasti glede pravice posameznika do varstva podatkov. Komisija je trdila, da bi do dokončnega zaključka preiskave zgodnje razkritje preostalih zadevnih dokumentov negativno vplivalo na dialog med organi Združenega kraljestva in Komisijo. Na splošno je trdila, da bi bilo treba njeno zmožnost učinkovitega izvajanja preiskave in odločanja o ustreznem odzivu zaščititi pred tveganjem zunanjega pritiska. Nazadnje, Komisija ni menila, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje.

Varuhinja človekovih pravic ni prepričana, da je Komisija ustrezno utemeljila svojo odločitev, da zavrne dostop javnosti do preostalih nerazkritih dokumentov. Ker teh dokumentov ni niti razkrila niti ni navedla ustreznih razlogov za zavrnitev dostopa javnosti do njih, je jasno, da je Komisija zavrnila priporočilo varuha človekovih pravic v zvezi s temi dokumenti. Poleg tega varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se zdi, da Komisija od leta 2013 ni sprejela nobenih ukrepov v zvezi s svojo preiskavo. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da ukrepi Komisije v tem primeru pomenijo nepravilnost in dejansko resno nepravilnost glede na pomen tega vprašanja za državljane EU.