FOR PREVIEWING & TESTING PURPOSES ONLY.
This notification will disappear once the page will be published.
This link is available for less than 30 minutes.
  • Lahko berljiv
  • Velikost besedila

Želite vložiti pritožbo zoper institucijo ali organ EU?

Trenutni jezik: 
  • Slovenščina
Izvorni jezik: 
Razpoložljive jezikovne različice: 
Prevod te strani je bil narejen s strojnim prevajanjem.
Strojni prevodi lahko vsebujejo napake, ki bi lahko zmanjšale jasnost in natančnost, zato varuhinja človekovih pravic ne prevzema odgovornosti za kakršna koli odstopanja. Za najzanesljivejše informacije in pravno varnost glejte zgornjo povezavo z izvorno različico v jeziku angleščina.
Za več informacij si oglejte našo jezikovno in prevajalsko politiko.

Sklep Evropskega varuha človekovih pravic o zaključku preiskave pritožbe 3177/2008/(JDG)OV proti Evropski komisiji

Ozadje pritožbe

1. Ta očitek se nanaša na odpoved pogodbe načelnika za finance Nadzorne misije Evropske unije (EUMM) v Sarajevu, Bosna in Hercegovina. EUMM (prej Nadzorna misija Evropske skupnosti, ECMM) je bila ustanovljena s Skupnim ukrepom Sveta z dne 22. decembra 2000 (2000/811/SZVP)[1]. EUMM je delovala v okviru skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), njen glavni cilj pa je bil prek svojih dejavnosti in v skladu z navodili generalnega sekretarja/visokega predstavnika Sveta prispevati k oblikovanju politike Evropske unije do Zahodnega Balkana.

2. Vodja misije (g. X.), ki je zagotavljal vsakodnevno upravljanje EUMM, je bil imenovan s strani Sveta. Njegova pogodba o zaposlitvi pa je bila sklenjena z Evropsko komisijo, ki ga je zaposlila kot posebnega svetovalca/vodjo misije za SZVP. Člen 11(1) njegove pogodbe je določal, da "[p]osebni svetovalec v svojem imenu sklepa pogodbe o zaposlitvi ob upoštevanju veljavne socialne in delovne zakonodaje."Ko je EUMM 31. decembra 2007 prenehala obstajati, je g. X. postal veleposlanik svoje države v tretji državi.

3. V skladu s Skupnim ukrepom 2000/811/SZVP je EUMM poročala Svetu prek generalnega sekretarja/visokega predstavnika Sveta. V skupnem ukrepu je bilo določeno tudi, da je Komisija v celoti vključena v EUMM.

4. Pritožnik je od januarja 2001 delal za EUMM na podlagi različnih pogodb. Njegova zadnja pogodba o zaposlitvi kot "direktor financ EUMM" je začela veljati za obdobje dveh mesecev (januar–februar 2007). Trajanje pogodbe je bilo pozneje podaljšano do 31. decembra 2007.

5. Vodja misije je 11. junija 2007 pritožnika obvestil, da bo njegova pogodba prekinjena z 31. avgustom 2007 [2].

6. Pritožnik je 2. januarja 2008 pisal Svetu, da bi zahteval odškodnino zaradi predčasne prekinitve njegove pogodbe.

7. Svet je v svojem odgovoru z dne 16. januarja 2008 poudaril, da je EUMM 31. decembra 2007 prenehala obstajati [3] in da je odnos med pritožnikom in vodjo misije v pristojnosti Komisije, na katero je Svet prenesel pritožnikovo pismo. Namestnik generalnega sekretarja Sveta je 16. januarja 2008 pisal generalnemu sekretarju Komisije. Skliceval se je na odškodninski zahtevek pritožnika in poudaril, da mora vodja misije v skladu s členom 5(3) Skupnega ukrepa 2000/811/SZVP izčrpno poročati Komisiji o dejavnostih, ki se izvajajo v okviru njegove pogodbe s posebnim svetovalcem, Komisija pa ga nadzoruje. Namestnik generalnega sekretarja Sveta je pojasnil, da je zato pritožnikovo trditev prenesel na Komisijo. Pritožnikov odvetnik je 11. februarja 2008 v zvezi s tem stopil v stik s Komisijo.

8. Komisija je v odgovoru z dne 27. februarja 2008 poudarila, da mednarodnega osebja, ki ga zaposli vodja misije, ni mogoče šteti za „zaposlene v Komisiji“. Navedla je, da to vprašanje urejajo določbe pogodbe, sklenjene z vodjo misije. Komisija je v svojem nadaljnjem odgovoru z dne 2. aprila 2008 trdila, da je bil pritožnik zaposlen pri EUMM (prek pogodbe, sklenjene z vodjo misije) in ne pri Komisiji. Sklicevalo se je na pogodbo, sklenjeno med Komisijo in g. X., in poudarilo, da je pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi " v svojem imenu" in ostaja finančno odgovoren za te pogodbe. Opozoril je tudi, da misija EUMM, čeprav se je končala 31. decembra 2007, takrat še ni prenehala obstajati. Komisija je menila, da ni razloga za odstopanje od pritožnikove pogodbe o zaposlitvi z EUMM in s tem za vključitev kot stranka. Predlagala je, da bi se pritožnik lahko obrnil na EUMM, zlasti na g. X., v zvezi z morebitnimi zahtevki, za katere meni, da jih ima na podlagi svoje pogodbe o zaposlitvi.

9. Pritožnik je 30. aprila 2008 pisal g. X. na njegov novi naslov na veleposlaništvu, kjer je bil od takrat imenovan za veleposlanika. Glede na to, da X. ni odgovoril na ta dopis in na nadaljnji dopis, ki mu je bil poslan 15. maja 2008, je pritožnik 27. maja 2008 pisal ministrstvu za zunanje zadeve in ga zaprosil za posredovanje v tej zadevi.

10. Pritožnik je 23. oktobra 2008 komisarki Ferrero-Waldner, g. X. in EUMM poslal tri enake dopise v zvezi s to zadevo. Dopisi so vsebovali enak odškodninski zahtevek kot prej poslani. Pritožnik je 26. novembra 2008 varuhu človekovih pravic predložil to pritožbo.

Predmet preiskave

11. Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic predlagal, da je njegova razrešitev "temeljila na dejstvu, da je Bruselj obvestil o nepravilnostih v zvezi z misijo". Pritožnik je navedel, da je bila njegova pritožba usmerjena proti (i) EUMM, (ii) X. in (iii) Komisiji.

12. Varuh človekovih pravic je nato pritožnika obvestil, da pritožba zoper g. X. ni v njegovi pristojnosti, saj ni pristojen za obravnavo pritožbe zoper posameznika. Opozoril je tudi, da X. ni več delal za EUMM. Varuh človekovih pravic je pritožnika obvestil tudi, da je preiskava proti EUMM postala nemogoča, odkar se je misija EUMM končala 31. decembra 2007.

13. Ta preiskava se je torej nanašala le na pritožbo zoper Komisijo. Varuhinja človekovih pravic je trditve pritožnika povzela na naslednji način:

Trditev:

Pritožnik je trdil, da Komisija zadeve ni ustrezno obravnavala.

Zahtevek:

Pritožnik je zahteval denarno nadomestilo, in sicer štirimesečno plačo (od septembra do decembra 2007), plačilo selitvenih in potnih stroškov ter plačilo zdravstvenih stroškov in stroškov zavarovanja.

Preiskava

14. Pritožba je bila posredovana Komisiji, da poda mnenje. Komisija je mnenje poslala 30. marca 2009. Pritožniku je bila posredovana s pozivom k predložitvi pripomb do 31. maja 2009. Pritožnik ni predložil nobenih pripomb [4].

15. Varuh človekovih pravic je 28. oktobra 2009 Komisijo zaprosil za dodatne informacije o dveh točkah. Komisija je svoje dodatno mnenje poslala 1. decembra 2009. Varuh človekovih pravic ga je posredoval pritožniku, ki je svoje pripombe poslal 27. januarja 2010.

16. Varuh človekovih pravic je 18. junija 2010 Komisiji predložil predlog za sporazumno rešitev. Komisija je svoj odgovor poslala 18. novembra 2010. Posredovana je bila pritožniku, ki je svoje dodatne pripombe poslal 27. decembra 2010.

17. Varuh človekovih pravic je 10. oktobra 2011 Komisiji predložil osnutek priporočila. Komisija je podrobno mnenje poslala 16. januarja 2012. Posredovana je bila pritožniku, ki je svoje dodatne pripombe poslal 28. februarja 2012.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

A. Domnevna nepravilna obravnava zadeve in odškodninski zahtevek

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

18. Pritožnik je trdil, da Komisija zadeve ni ustrezno obravnavala. Zlasti je trdil, da se Komisija izogiba svoji odgovornosti. Trdil je, da je ustanovil EUMM in imenoval X. za posebnega svetovalca. Pritožnik je nadalje trdil, da Komisija ni zagotovila pojasnil o tem, ali EUMM še vedno obstaja ali ne. Zahteval je denarno odškodnino, in sicer štirimesečno plačo (od septembra do decembra 2007), stroške selitve in potne stroške ter stroške zdravstvenega varstva in zavarovanja.

19. Komisija je v svojem mnenju pojasnila, da je g. X. zaposlila kot posebnega svetovalca/vodjo misije SZVP in mu zaupala dogovorjene zneske iz proračuna SZVP, da bi lahko kril odhodke, ki izhajajo iz izvajanja skupnega ukrepa. Poudarila je, da je vodja misije SZVP zaposlen kot posebni svetovalec in da se uporabljajo določbe členov 5, 123 in 124 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti. Poudarila je tudi, da je pogodba posebnega svetovalca za SZVP pogodba sui generis, ki je predvidena izključno za to, da lahko fizična oseba deluje v imenu Sveta na področju SZVP. Posebni svetovalec za SZVP kot vodja misije deluje pod vodstvom in operativnim vodstvom visokega predstavnika za SZVP ter Političnega in varnostnega odbora (PVO). V skladu s skupnim ukrepom in pogodbo s posebnim svetovalcem za SZVP je odgovoren Komisiji za finančno upravljanje proračuna misije.

20. Komisija je pojasnila, da glede na edinstveno strukturo misij SZVP, negotove razmere na terenu, splošno potrebo po hitri napotitvi in operativnosti ter omejeno trajanje takih operacij Svet s pogodbo, sklenjeno s Komisijo, vodji misije SZVP zaupa zaposlovanje in zaposlovanje osebja, ki ga potrebuje za izvajanje ciljev, ki jih je določil Svet. Veliko večino osebja v takih misijah sestavljajo uradniki, ki jih napotijo države članice. Zato je v pogodbi posebnega svetovalca SZVP s Komisijo, potem ko ga imenuje Svet ali PVO, predvideno, da vodja misije sklepa pogodbe o zaposlitvi v svojem imenu. Pri tem mora uporabljati pravila za osebje, zaposleno pri posebnih svetovalcih ali napoteno nanje, ki so določena v Sporočilu Komisije o posebnih pravilih za posebne svetovalce Komisije, pooblaščene za izvajanje operativnih ukrepov SZVP (v nadaljnjem besedilu: Sporočilo Komisije)[5].

21. Komisija je navedla, da za pogodbe o zaposlitvi mednarodnega osebja, sklenjene z vodjo misije, velja delovno pravo držav članic zadevnega osebja. Te pogodbe vsebujejo potrebne klavzule, ki jih nalaga veljavno nacionalno socialno in delovno pravo, vključno z odpovedjo in arbitražno klavzulo.

22. V zvezi z obravnavanim primerom je Komisija navedla, da je odvetnika pritožnika v dopisih z dne 27. februarja in 2. aprila 2008 obvestila o načinu izvrševanja proračuna SZVP. Opozorila ga je tudi na dejstvo, da je vodja misije EUMM pritožnika zaposlil v svojem imenu. Zato ni mogoče šteti, da je osebje EUMM neposredno zaposleno v EU. Komisija je navedla, da je bilo to potrjeno tudi v odločbi varuha človekovih pravic o pritožbi 3008/2005/OV. Na podlagi navedenega je Komisija menila, da je zadevo ustrezno obravnavala.

23. Varuhinja človekovih pravic je po preučitvi mnenja Komisije sklenila, da so potrebne dodatne informacije. Zato je Komisijo pozval, naj obravnava pritožnikovo trditev, da ni izpolnil svojih obveznosti v zvezi s to zadevo. V zvezi s tem je opozoril, da je Svet v pismu Komisiji z dne 16. januarja 2008 navedel, da „vodja misije v celoti poroča Komisiji in je pod njenim nadzorom o dejavnostih, ki se izvajajo v okviru pogodbe posebnega svetovalca, ki jo je sklenil s Komisijo.“ Varuh človekovih pravic je Komisijo tudi pozval, naj komentira izjavo pritožnika, da je njegova razrešitev „na koncu temeljila na dejstvu, da je Bruselj obvestil o nepravilnostih v zvezi z misijo“.

24. Komisija je v dodatnem mnenju poudarila, da vsi skupni ukrepi v zvezi z misijami SZVP vključujejo standardno določbo o nadzorni vlogi Komisije. V skladu s tem je člen 6(3) Skupnega ukrepa Sveta 2002/921/SZVP o podaljšanju mandata EUMM [6] vključeval besedilo, na katerega se sklicuje varuh človekovih pravic. Komisija je poudarila, da je v tej vlogi s sprejetjem sporočila Komisije določila okvir za izvrševanje proračuna misije. V zvezi s tem Komisija opredeli vsebino pogodbe, ki jo je treba podpisati s posebnim svetovalcem/vodjo misije. S podpisom take pogodbe s Komisijo postane posebni svetovalec pod nadzorom Komisije odgovoren za upravljanje sredstev v skladu s finančno uredbo, ki se uporablja za splošni proračun EU, njenimi izvedbenimi pravili ter finančnimi in proračunskimi pravili, določenimi v pogodbi. Posebni svetovalec postane tudi osebno odgovoren za sklepanje pogodb o zaposlitvi v svojem imenu.

25. Komisija je navedla, da je bil po njenem vedenju razlog za razrešitev pritožnika pomanjkanje zaupanja, ki ga je sprožil predvsem primer goljufije, ki ga pritožnik v vlogi vodje financ ni ugotovil. Vodja misije naj bi ugotovil nezakonito prisvojitev sredstev v višini približno 100.000 EUR, do katere je prišlo, ker je eden od lokalnih uslužbencev EUMM v obdobju vsaj dveh let ponarejal račune za gorivo. Komisija je poudarila, da je o zadevi ustrezno obvestila Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF). Poudarila je tudi, da je pritožnik poleti 2006 izrazil zaskrbljenost glede načina, kako je EUMM razpolagala s številnimi starimi avtomobili, ki jih je imela v posesti. EUMM je na zahtevo Komisije predložila ustrezne dokumente v zvezi s tem. Po pregledu teh dokumentov je Komisija EUMM obvestila, da bi bilo treba v prihodnje pridobiti predhodno odobritev Komisije za take postopke, in pojasnila vrsto dokumentov, ki jih mora misija hraniti.

26. Pritožnik je v svojih pripombah v zvezi z nadaljnjim mnenjem Komisije pojasnil, da je od januarja 2001 delal za EUMM v različnih funkcijah, tudi kot namestnik vodje misije v drugi polovici leta 2004 in prvi polovici leta 2005. Poudaril je, da je nepravilnosti odkril že v letih 2002 in 2003, vendar so bile hitro obravnavane s pomočjo takratnega vodje misije. Ko je septembra 2003 novi vodja misije prevzel vodenje misije, je bilo sodelovanje med pritožnikom in njim sprva odlično. Vendar je pritožnik dodal, da se je delovno ozračje pozneje poslabšalo, zlasti od leta 2006 naprej, saj je kritično ocenil vsakodnevno vodenje misije EUMM in nastale stroške. Po navedbah pritožnika se je položaj stopnjeval junija 2006, ko je Komisiji poročal o nekaterih nepravilnostih v zvezi s prodajo rabljenih avtomobilov in izplačilom plač. Vodja misije mu je nato prepovedal navezovanje nadaljnjih stikov s Komisijo v Bruslju. Po navedbah pritožnika sta se takratni vodja osebja (ki je imel enako državljanstvo kot vodja misije) in vodja misije zelo razjezila nanj in začela onemogočati njegovo delo. Povedal je, da mu je to povzročilo veliko frustracijo. Pritožnik je nadalje trdil, da je maja 2007 od lokalnega uslužbenca izvedel, da je bil vodja misije vpleten v nezakonito prodajo rabljenih avtomobilov leta 2006 in uničenje dokumentov v zvezi s tem postopkom. Poudaril je, da je uradu OLAF v zvezi s tem predložil ustrezne dokumente. Pritožnik je dodal, da ga je „Bruselj“ pustil na cedilu in da je njegova dolžnost, da kot finančni vodja „Bruslju“ poroča o navedenih nepravilnostih.

27. Pritožnik je ugotovil, da so bile leta 2007 odkrite tudi goljufije v zvezi s stroški goriva. Kasneje so ga obtožili, da ga ni odkril. Vendar je poudaril, da mu je vodja osebja, ko je leta 2006 izpostavil enako vprašanje v zvezi s stroški goriva, povedal, da bi moral zaupati izjavam zadevnih oseb.

Predhodna ocena varuhinje človekovih pravic, ki je privedla do predloga sporazumne rešitve

28. Varuh človekovih pravic je že imel priložnost obravnavati pogodbeni položaj osebja misij SZVP, ki so ga zaposlili posebni svetovalci/vodje misij, v svoji odločbi z dne 26. julija 2007 o pritožbi 3008/2005/OV, ki je bila prav tako naslovljena na Komisijo. Najprej je treba opozoriti, da člani osebja v takih misijah niso neposredno zaposleni pri Komisiji. Namesto tega je bila vzpostavljena dvotirna struktura za izvajanje operativnih ukrepov v okviru SZVP. Ta dvotirna struktura vključuje, prvič, pogodbo med Komisijo in posebnim svetovalcem/vodjo misije, zaposlenim pri Komisiji, in drugič, pogodbo med posebnim svetovalcem in uslužbencem. Varuh človekovih pravic je v svoji odločbi v zadevi 3008/2005/OV menil, da ima Komisija, ker ni izrecnih pravil, ki bi urejala ta sektor, določeno diskrecijsko pravico glede tega, kako organizirati pogodbena razmerja z osebjem, ki dela za misije SZVP. Varuh človekovih pravic je v svoji odločbi navedel, da je Komisija svoj pristop k tem pogodbenim razmerjem predstavila v sporočilu Komisije – na katero se sklicuje tudi pogodba pritožnika v obravnavani zadevi – in da so se na prvi pogled pojasnila, ki jih je Komisija predložila za izbiro te pogodbene strukture, zdela razumna. Varuhinja človekovih pravic je zato sklenila, da Komisija ni storila nobenega primera nepravilnosti v zvezi s pogodbeno strukturo kot tako.

29. Glede na to, da je imel pritožnik pogodbo z g. X. in ne s Komisijo, je bilo treba vse trditve, za katere je menil, da izhajajo iz te pogodbe, najprej nasloviti na g. X. To velja tudi za odškodninski zahtevek, ki se uveljavlja v obravnavani zadevi.

30. Čeprav med pritožnikom in Komisijo ni bilo nobene pogodbene povezave, je bilo jasno, da je imela Komisija nadzorno vlogo v zvezi z načinom, kako je vodja misije opravljal naloge, ki so mu bile dodeljene. V zvezi z obravnavanim primerom člen 4(1) Skupnega ukrepa 2000/811/SZVP določa, da vodja misije zagotavlja vsakodnevno upravljanje operacij EUMM. V členu 5(3) je dodano, da „[v]odja misije izčrpno poroča Komisiji in je pod njenim nadzorom o dejavnostih, ki se izvajajo v okviru njegove pogodbe“. Varuh človekovih pravic je ugotovil, da je to nadzorno vlogo Komisije poudaril tudi namestnik generalnega sekretarja Sveta, ki se je v svojem pismu generalnemu sekretarju Komisije z dne 16. januarja 2008 skliceval na navedeni člen, ko je pritožnikov odškodninski zahtevek prenesel na Komisijo. V tem pismu je namestnik generalnega sekretarja Sveta poudaril, da ta nadzor zajema tudi zaposlovanje osebja s strani vodje misije. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija temu ni nasprotovala.

31. Varuh človekovih pravic je menil, da je očitno, da dejstvo, da je Komisija nadzorovala vodjo misije, ne pomeni, da mora opraviti kratek pregled vsakega dejanja, ki ga je ta oseba izvedla na podlagi svoje pogodbe z njim. Prav tako naj to ne bi pomenilo, da je Komisija nujno odgovorna za morebitne zahtevke, ki bi jih uslužbenec lahko imel na podlagi svoje pogodbe z vodjo misije. Vendar je varuh človekovih pravic menil, da bi morala Komisija zaradi svoje nadzorne vloge ustrezno preučiti vse pritožbe, ki jih je prejela v zvezi z načinom, kako je vodja misije opravljal svoje naloge v skladu s pogodbo, ki jo je sklenil z vodjo misije.

32. Varuh človekovih pravic je menil, da bi moral biti tako kot v pogodbenih primerih njegov pregled v tem okviru omejen na preverjanje, ali mu je Komisija zagotovila skladno in razumno obrazložitev, zakaj meni, da je njeno stališče o zadevi upravičeno. Če bi bilo tako, bi varuh človekovih pravic sklenil, da njegova preiskava ni razkrila nepravilnosti.

33. Zdelo se je pošteno domnevati, da bi bila ta preučitev v večini primerov dokaj enostavna. Če bi se spor med članom osebja in vodjo misije nanašal izključno na pogodbene zadeve, bi bila Komisija običajno upravičena obvestiti člana osebja o možnosti uveljavljanja njegovih pravic proti vodji misije. Kot je Komisija pravilno navedla, so upoštevne pogodbe, ki so jih sklenili uslužbenci, vsebovale klavzulo, ki je predvidevala možnost arbitraže v razmerju do vodje misije.

34. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da obstajata dve okoliščini, ki bi lahko razlikovali med obravnavanim primerom in običajnimi pogodbenimi spori.

35. Prvič, pritožnik je trdil, da je bil X. po izteku misije EUMM imenovan za veleposlanika svoje države v tretji državi. Informacije, ki so bile na voljo varuhu človekovih pravic, so kazale na to, da se X. ni odzval na dopise, ki sta jih nanj naslovila pritožnik in njegov odvetnik. Če pa bi X. dejansko zavrnil arbitražo ali zaradi svoje diplomatske imunitete sprejel kateri koli drug sodni postopek, ki bi ga pritožnik želel začeti proti njemu, bi lahko stališče Komisije, da bi bilo treba morebitne zahtevke nasloviti na X., dejansko pomenilo, da pritožnik ni imel na voljo nobenega pravnega sredstva. Čeprav je varuh človekovih pravic razumel razloge, zaradi katerih je Komisija sprejela zgoraj navedeno dvostopenjsko strukturo v zvezi z odnosi z vodji misij in osebjem misij, je resno dvomil, da bi se tak rezultat lahko štel za pravičnega. V zvezi s tem je zlasti opozoril na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je Evropska unija Unija, ki temelji na pravni državi [7]. Po mnenju varuha človekovih pravic ne bi bilo v skladu s tem temeljnim načelom, če bi odločitev, ki bi jo sprejela institucija Unije, v praksi povzročila, da državljan ne bi imel na voljo učinkovitega pravnega sredstva.

36. Drugič in še pomembneje, pritožnik je navedel, da je bila njegova razrešitev s strani vodje misije EUMM posledica tega, da je Komisijo ali OLAF obvestil o nekaterih finančnih nepravilnostih, ki so se po njegovem mnenju zgodile na misiji EUMM. Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Komisije na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah navedel, da je bil vodja misije sam vpleten v te nepravilnosti. Pritožnik je tako v bistvu trdil, da je bil dejansko kaznovan, ker je ravnal kot žvižgač.

37. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je to resna zadeva in da bi morala Komisija zato poskusiti ugotoviti, ali so bili pritožnikovi sumi utemeljeni. Komisija je sama pojasnila, da je zaradi pomislekov, ki jih je pritožnik izrazil poleti 2006 v zvezi z načinom odstranjevanja starih avtomobilov, EUMM obvestila, da je treba v prihodnosti zaprositi za njeno predhodno odobritev za tak postopek. Zato se zdi, da informacije, ki jih je predložil pritožnik, niso bile neutemeljene.

38. Komisija je v odgovoru na vprašanje, ki ji ga je v zvezi s tem postavil varuh človekovih pravic, podala nekatere pripombe v zvezi s tem. Vendar pa je bila njegova izjava, da „je bil po vednosti Komisije“razlog za razrešitev pritožnika pomanjkanje zaupanja, ki ga je „v glavnem“sprožil primer goljufije, ki ga pritožnik ni odkril, ni pojasnila tega konteksta in je pustila številna vprašanja neodgovorjena. Ta izjava je dejansko nakazovala, da Komisija tega vprašanja ni dejavno preiskala.

39. Na podlagi navedenega je varuhinja človekovih pravic sklenila, da Komisija doslej ni dokazala, da je zadevo ustrezno obravnavala, ter da mu je predložila skladno in razumno obrazložitev, zakaj meni, da je bilo njeno ravnanje upravičeno. Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic predhodno ugotovila, da je neustrezno obravnavanje zadeve s strani Komisije pomenilo nepravilnost. Zato je v skladu s členom 3(5) statuta evropskega varuha človekovih pravic predlagal sporazumno rešitev, navedeno v nadaljevanju.

40. Kar zadeva pritožnikovo trditev, da Komisija ni zagotovila pojasnil v zvezi z obstojem ali prenehanjem EUMM, je varuh človekovih pravic najprej ugotovil, da pritožnik in njegov odvetnik nista izrecno zahtevala pojasnil v zvezi s tem vprašanjem. Poleg tega je Komisija v dopisu z dne 2. aprila 2008 odvetnika pritožnika obvestila, da čeprav se je operativna misija EUMM iztekla 31. decembra 2007, EUMM takrat še ni bila likvidirana. To je pomenilo, da EUMM de jure še ni prenehala obstajati. Poleg tega je Komisija v svojem dodatnem mnenju zagotovila dodatna pojasnila v zvezi s strukturo misij SZVP. Zato nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom te zadeve niso bile potrebne.

41. Člen 3(5) statuta varuha človekovih pravic določa, da mora varuh človekovih pravic, kolikor je to mogoče, skupaj z zadevno institucijo poiskati rešitev za odpravo nepravilnosti in zadovoljiti pritožnika. Glede na zgoraj opisane ugotovitve je varuh človekovih pravic Komisiji predložil naslednji predlog za sporazumno rešitev:

Komisija bi lahko ob upoštevanju ugotovitev varuhinje človekovih pravic skrbno ponovno preučila svoje stališče, začela preiskavo o vprašanjih, ki jih je izpostavil pritožnik, zaslišala vpletene strani in sprejela kakršne koli nadaljnje ukrepe, ki bi bili morda potrebni glede na izid preiskave.

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic po njegovem predlogu sporazumne rešitve

42. Komisija je v odgovoru priznala, da bi morala podrobneje pojasniti ukrepe, ki jih je sprejela za preučitev nepravilnosti, ki jih je sporočil pritožnik. Komisija je navedla, da so bili ukrepi, ki jih je predlagala varuhinja človekovih pravic, takrat dejansko že sprejeti.

43. Junija 2006 je pritožnik obvestil Komisijo o morebitnih nepravilnostih v zvezi s prodajo rabljenih avtomobilov (ni poročal o nepravilnostih pri izplačilu plač). Pritožnik je Komisiji kot dokaz predložil seznam ponudb za sedemnajst avtomobilov, ki po njegovem mnenju dokazuje, da so bili avtomobili prodani ponudnikom, ki niso nujno ponudili najvišje cene. Komisija je ta seznam primerjala s pregledom zmagovalcev postopka. To je pokazalo, da so bili avtomobili v 13 primerih prodani ponudnikom z najvišjimi ponudbami. Od preostalih štirih avtomobilov je bilo na seznamu navedeno, da je bila v dveh primerih najvišja ponudba umaknjena, zato so bili ti avtomobili dejansko prodani tudi ponudnikom z najvišjimi ponudbami. Komisija je ugotovila tudi, da je seznam, ki ga je predložil pritožnik, vseboval nekaj ročno napisanega besedila in simbolov.

44. Pristojne službe Komisije so o tem vprašanju razpravljale z vodjo misije avgusta 2006 med misijo na kraju samem pri EUMM. Vodja misije je pojasnil, da je bil razpisni postopek precej neformalen in da evidence niso bile dovolj kakovostne. Komisiji je tudi zagotovil, da je bil postopek pravičen, čeprav ni bil popolnoma formaliziran, in da so bili avtomobili prodani ponudnikom z najvišjimi ponudbami. Opozoril je tudi, da so nekateri ponudniki umaknili svoje ponudbe, kar bi lahko vplivalo na končno prodajo.

45. Na podlagi ocene prejetih informacij je Komisija sklenila, da je bila v dveh nejasnih primerih od skupno 17 prodanih avtomobilov težava najverjetneje v slabi dokumentaciji in ne v nepravilnostih. Komisija je tudi poudarila, da v nasprotju z javnimi naročili ni posebnih pravil EU, ki bi urejala razpisne postopke za misije SZVP za odtujitev sredstev. Morebitno tveganje za finančne interese EU je v nižjih prihodkih (v tem primeru v znesku 2 950 EUR) in ne v neupravičenih odhodkih. Poleg tega misijam SZVP ni treba prodati neporabljenih ali zastarelih sredstev. Te se lahko z odobritvijo Komisije podarijo tudi lokalnim upravičencem ali pa se prenesejo na druge misije SZVP, s čimer sploh ne ustvarjajo dohodka. To je pravzaprav pogostejša praksa. Zaradi pomanjkanja podrobnih pravil je Komisija EUMM pisno obvestila, da si bo v prihodnje treba prizadevati za predhodno odobritev takega postopka s strani Komisije. Pojasnila je tudi vrsto dokumentov, ki jih mora hraniti EUMM, in sicer poročilo o postopku, vključno z imeni in cenami, ki jih ponujajo vsi ponudniki, z izvirniki ponudb in priloženim seznamom izbranih ponudnikov.

46. Komisija se je zato strinjala z varuhinjo človekovih pravic, da informacije, ki jih je pritožnik sporočil v zvezi s prodajo avtomobilov, niso bile neutemeljene. Vendar se Komisija ni strinjala z izjavo, da zadeve ni aktivno preiskala, saj je navedla, da je zadevo obravnavala skupaj z vodjo misije in na podlagi tega stika nadaljevala z obveščanjem EUMM o postopku, ki ga je treba uporabiti v prihodnje.

47. Komisija je poudarila, da je pritožnik OLAF obvestil tudi o morebitnih nepravilnostih. V zvezi s tem je Generalni direktorat za zunanje odnose (GD RELEX) uradu OLAF predložil vse zgoraj navedene informacije in pojasnila. Po preverjanju je OLAF z dopisom z dne 14. maja 2009 pritožnika obvestil, da je obtožbo o goljufiji v zvezi z avtomobilskim gorivom posredoval pristojnim sodnim organom. Primer je analiziralo tožilstvo v Bosni in Hercegovini. V zvezi z drugimi trditvami je urad OLAF pritožnika obvestil, da nepravilnosti niso bile ugotovljene. Ta ugotovitev je Komisiji dala dodatno zagotovilo v zvezi s primerom in potrdila oceno GD RELEX. Komisija je sklenila, da je takrat ustrezno preučila pritožbe in da v teh okoliščinah ni bilo treba začeti nove preiskave.

48. Pritožnik je v svojih dodatnih pripombah trdil, da odgovor Komisije na predlog sporazumne rešitve ne obravnava odpovedi njegove pogodbe in dejstva, da ga vodja misije in EUMM ne moreta zaslišati. Komisija ponovno ni obravnavala zakonitosti odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi. Trdil je, da je bila v skladu z nizozemskim pravom njegova pogodba prekinjena prezgodaj in nezakonito.

49. V zvezi s pripombo Komisije, da je seznam ponudb za 17 avtomobilov vseboval ročno napisano besedilo in simbole, je pritožnik navedel, da ni bilo nikoli drugega kot ročno napisan seznam, ki ga je pritožnik kopiral iz izvirnika, ki ga je imel v lasti. Pritožnik se je ponovno skliceval na svoja stališča z dne 27. januarja 2010 in v njih navedel svojo izjavo, v kateri je trdil, da je bil vodja misije vpleten v nezakonito prodajo avtomobilov in je skupaj s takratnim vodjo osebja ukazal, naj se nekatere ponudbe uničijo. Pritožnik je navedel, da Komisija na podlagi seznama ni mogla skleniti, da so bile najvišje ponudbe umaknjene. Pritožnik se je skliceval na priložene dokumente, iz katerih je bilo razvidno, da so bile nekatere ponudbe odstranjene, zadevni dopisi pa uničeni. Pritožnik je izjavil, da je vodja misije jezen nanj, ker je o tem obvestil Komisijo.

50. Pritožnik je svojim pripombam priložil tudi letne računovodske izkaze in poročilo neodvisnega revizorja EUMM za leto 2006. Zlasti je opozoril na ugotovitve iz točk 4.5 („Ponudba za prodajo blaga“) in 4.6 („Odstranitev dokumentacije“[8]) tega poročila. Pritožnik se je skliceval tudi na dopis, ki ga je 28. septembra 2007 poslal svojemu odvetniku, potem ko mu je vodja misije odpovedal pogodbo. V tem dopisu je omenil domnevno nezakonito prodajo avtomobilov in razvoj dogodkov.

51. Pritožnik je vztrajal pri stališču, da zadeva ni bila dovolj raziskana, zlasti z vidika nasprotja interesov. Skliceval se je na izjavo Komisije, da je o zadevi razpravljala z vodjo misije. Poudaril je, da ta pogovor ni mogel zagotoviti objektivnih in neodvisnih informacij, saj je bil vpleten tudi vodja misije.

52. Pritožnik je navedel, da je pravilno, da ni poročal o nepravilnostih pri izplačevanju plač v letu 2006. Razlog, da tega ni storil, je bil v tem, da so se nepravilnosti pri izplačevanju plač začele šele v začetku leta 2007. Pritožnik je nato o teh nepravilnostih poročal Komisiji. Pritožnik je navedel, da je iz dopisa pravnega svetovalca EUMM razvidno, da je bilo zmanjšano zaupanje vanj posledica njegovega poročanja o zadevnih nepravilnostih.

53. V zvezi s preiskavo urada OLAF je pritožnik poudaril, da je bila misija EUMM do začetka preiskave urada OLAF že razgrajena. Nedvomno preiskava ni bila poglobljena preiskava. Poleg tega urad OLAF ni stopil v stik z najpomembnejšimi člani osebja EUMM, kot je vodja osebja. Pritožnik je sklenil, da ga je Komisija pustila samega, ker mu ni zagotovila zadostne podpore, ne da bi priznala dejstvo, da je bil kot vodja financ dolžan poročati o nepravilnostih.

Ocena varuhinje človekovih pravic, na podlagi katere je bil pripravljen osnutek priporočila

54. Varuhinja človekovih pravic je obžalovala, da se je Komisija v svojem odgovoru na predlog za sporazumno rešitev odločila, da ne bo obravnavala vprašanja, ali je bil pritožnik kaznovan zaradi poročanja o nepravilnostih Komisiji. Skratka, namesto da bi obravnavala samo vsebino tega očitka, se je Komisija odločila, da se bo osredotočila le na to, kako je obravnavala nepravilnosti, o katerih ji je poročal pritožnik. Vendar ni bilo dvoma, da se je osrednji element te pritožbe in predloga za sporazumno rešitev nanašal na domnevno razmerje med razrešitvijo pritožnika in dejstvom, da je ta Komisiji prijavil nepravilnosti [9].

55. Varuh človekovih pravic je menil, da je pomembno, da osebje na službenih potovanjih, ki jih financirajo [10] in nadzorujejo institucije EU, ni odvrnjeno od sporočanja informacij ustreznim organom, kadar utemeljeno sumi, da je prišlo do nepravilnosti. Komisija se je v svojem odgovoru na predlog sporazumne rešitve implicitno strinjala, da informacije, ki jih je pritožnik sporočil v zvezi z nepravilnostmi pri prodaji rabljenih avtomobilov, niso bile neutemeljene [11]. Po tem sporočilu je Komisija zaprosila, naj EUMM v prihodnje zaprosi za predhodno odobritev v zadevah v zvezi s prodajo sredstev. Ko pa je Komisija prišla do teh sklepov, ni podrobneje pojasnila domnevne povezave med pritožnikovim poročanjem o domnevnih nepravilnostih in njegovo razrešitvijo.

56. Varuh človekovih pravic je ugotovil, da je pritožnik v svojih dodatnih pripombah k odgovoru Komisije na predlog sporazumne rešitve navedel iz dopisa pravnega svetovalca EUMM, v skladu s katerim "se je raven zaupanja med HOM poslabšala [opomba: vodja misije] in COF [načelnik financ] sta se začela že sredi lanskega leta, ko se je COF o nekaterih vprašanjih obrnil neposredno na Evropsko komisijo v Bruslju, ne da bi o tem obvestil svojega neposredno nadrejenega ali HOM. Bruselj je o tem takoj obvestil HOM. Nezaupanje v sposobnosti HOM je sprožilo COF." Zdi se, da to podpira pritožnikovo stališče, da obstaja povezava med poročanjem o nepravilnostih Bruslju in zmanjšanim zaupanjem vodje misije vanj.

57. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je lahko nadzorna vloga Komisije učinkovita le, če lahko osebju, zaposlenemu v misijah EU, zagotovi, da se mu lahko domnevne nepravilnosti prijavijo brez sankcij. Komisija bi zato morala temeljito preiskati morebiten obstoj povezave med pritožnikovim poročanjem o nepravilnostih Komisiji in njegovo razrešitvijo.

58. Ni dokazov, da je Komisija dovolj preiskala izjemno resno vprašanje: domnevno sankcijo razrešitve, naloženo pritožniku. Komisija na primer ni poskušala opraviti razgovorov z vsem zadevnim osebjem (vodjo misije, takratnim načelnikom osebja, pravnim svetovalcem EUMM, pritožnikom); Komisija prav tako ni poskušala pridobiti kopij vse ustrezne dokumentacije (kot so kopije elektronskih sporočil, ki so si jih zadevne osebe izmenjale v zadevnem času). Takšni ukrepi pa bi lahko pripomogli k razjasnitvi zadeve. Zaradi teh neuspehov so številna vprašanja ostala neodgovorjena.

59. Varuhinja človekovih pravic je poudarila, da zaradi nepopolne preiskave Komisije o domnevni povezavi med pritožnikovo razrešitvijo in poročanjem o nepravilnostih številna vprašanja ostajajo neodgovorjena. Kljub temu je poudaril, da se ni opredelil do vprašanja, ali taka povezava dejansko obstaja. Stališče o tem, ali je taka povezava obstajala ali ne, se lahko sprejme šele, ko Komisija opravi popolno preiskavo.

60. Na podlagi navedenega je varuh človekovih pravic sklenil, da je bil odziv Komisije na njegov predlog sporazumne rešitve nezadovoljiv. Varuh človekovih pravic je zato potrdil svojo začasno ugotovitev nepravilnosti, ki jo je podal v svojem predlogu sporazumne rešitve.

61. Glede na resnost tega vprašanja je varuh človekovih pravic v skladu s členom 3(6) Statuta Evropskega varuha človekovih pravic Komisiji predložil naslednji osnutek priporočila:

„Komisija bi morala skrbno ponovno preučiti svoje stališče, začeti preiskavo domnevnega odnosa med pritožnikovim poročanjem o nepravilnostih in njegovo razrešitvijo s strani vodje misije, zaslišati vpletene strani, oceniti ustrezne dokumente in sprejeti vse nadaljnje ukrepe, ki bi lahko bili potrebni glede na izid preiskave.“

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic po njegovem osnutku priporočila

62. Komisija je v podrobnem mnenju poudarila, da dejstvo, da je posebni svetovalec za SZVP odgovoren Komisiji za finančno upravljanje proračuna za misije, ne pomeni, da ima Komisija nadzorno vlogo. Takšno vlogo ima le, če je neposredno vključeno finančno poslovodenje. Komisija je ponovila, da je bil po njenem vedenju razlog za razrešitev pritožnika pomanjkanje zaupanja, ki ga je sprožil primer goljufije, ki ga pritožnik v vlogi vodje financ ni odkril. Vodja misije je odkril, da je eden od lokalnih uslužbencev EUMM v obdobju najmanj dveh let ponarejal račune za gorivo. Komisija je ponovila, da v Bosni in Hercegovini potekajo sodni postopki in da je o zadevi ustrezno obvestila urad OLAF.

63. Komisija je navedla, da je v členu 3.3 Skupnega ukrepa Sveta o ustanovitvi EUMM navedeno, da "generalni sekretar/visoki predstavnik [GS/VP] zagotovi prožno in racionalizirano delovanje EUMM. V zvezi s tem redno pregleduje funkcije in geografsko ozemlje, ki ga pokriva EUMM, da bi notranjo organizacijo EUMM še naprej prilagajal prednostnim nalogam Unije na Zahodnem Balkanu.“ GS/VP je takrat pri izvajanju teh nalog pomagal subjekt, ki je bil odgovoren za nadzor operativnih vidikov misij SZVP, vključno z zadevami iz člena 3.3 Skupnega ukrepa. Ta subjekt je avgusta 2007 postal civilna zmogljivost za načrtovanje in izvajanje operacij (CPCC). Prej je bil del sekretariata Sveta, zdaj pa je del Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD). CPCC je v okviru svojega dela v zvezi z operativnim nadzorom misij SZVP pripravil sklop direktiv v zvezi z disciplinskimi vidiki misij SZVP. Takšno delo očitno spada v pojem „notranja organizacija“. Komisija je zato menila, da je CPCC pristojen za širša disciplinska vprašanja, vključno z morebitno preiskavo te zadeve.

64. Komisija je navedla, da se želi pritožniku iskreno opravičiti. Vendar je menila, da je zadevo ustrezno obravnavala in da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi zadevo obravnavala, zlasti ob upoštevanju njenih omejenih nadzornih funkcij, ki so omejene na povsem finančne zadeve. Komisija je pritožniku spoštljivo predlagala, naj svojo pritožbo naslovi na izvršnega generalnega sekretarja ESZD Pierra Vimonta. Navedla je, da bo ESZD zagotovila vso možno pomoč pri obravnavi spisa in da ji bo posredovala informacije, ki jih ima o zadevi. Komisija je dodala tudi, da pripravlja predloge za pojasnitev statusa osebja, zaposlenega v misijah SZVP.

65. Pritožnik je v dodatnih pripombah poudaril, da se je Komisija ponovno izognila obravnavi glavnega vprašanja in argumentov. Komisija je zgolj ponovila svoja prejšnja stališča, vendar se na osnutek priporočila dejansko ni odzvala. Trdil je, da je del podrobnega mnenja Komisije zgolj „zapolnitev strani“in da se Komisija skriva za posebnim svetovalcem za SZVP, ki ima diplomatsko imuniteto. Na koncu je dejal, da nihče ni odgovoren. Sklicevanje Komisije na CPCC ponovno kaže, da se Komisija izogiba odgovornosti. Pritožnik se je spraševal, zakaj ga Komisija tri leta prej ni obvestila o ustreznem organu, na katerega naj se obrne. Pritožnik ni mogel verjeti, da bo moral ponovno začeti celoten postopek, da bi zdaj nagovoril gospoda Vimonta. To je v nasprotju s pritožnikovo idejo pravičnosti.

66. Pritožnik je poudaril, da v nasprotju s trditvami Komisije nezaupanja ni sprožilo dejstvo, da ni odkril primera goljufije, temveč dejstvo, da je odkril nekaj nepravilnosti in jih avgusta 2006 prijavil v Bruselj. Kljub prepovedi posebnega svetovalca in načelnika štaba, da ponovno vzpostavita stik s Komisijo v Bruslju, je pritožnik oktobra 2006 poročal o nadaljnjih nepravilnostih. Komisija kot nadzornik pritožniku ni pomagala. Nova zahteva po predhodni odobritvi Komisije je bila posledica pritožnikovega poročanja o nepravilnostih. Po mnenju pritožnika je dejstvo, da je poročal o teh nepravilnostih, povzročilo, da sta posebni svetovalec in načelnik štaba manj zaupala vanj - skratka, menili so, da takšno poročanje predstavlja grožnjo njihovemu položaju.

67. Pritožnik je trdil, da je po poročanju o nepravilnostih kot finančni direktor v bistvu ostal sam brez kakršne koli podpore, glede na trditev Komisije, da ima le omejeno nadzorno vlogo. Pritožniku se je zdelo šokantno, ko je v podrobnem mnenju Komisije prebral, da se zdi, da je bil odpuščen zaradi pomanjkanja zaupanja, ker ni odkril ponarejanja računov za gorivo. Pritožnik je poudaril, da je že leto prej poročal o tem vprašanju in uvedel drugačen sistem registracije porabe goriva. Vendar mu posebni svetovalec in načelnik štaba ni dovolil, da bi spremljal zadevo, ker naj bi potreboval "zaupanje v druge". Posledica tega je, da se pritožnik zdaj znajde v kafkaeski situaciji - očita se mu, da ni nadzoroval določenega ravnanja, medtem ko ga posebni svetovalec in načelnik štaba dejansko nista smela nadzorovati.

68. Pritožnik je trdil, da bi bilo treba izplačati njegovo plačo od septembra do decembra 2007 in stroške selitve.

Ocena varuha človekovih pravic po njegovem osnutku priporočila

69. Varuh človekovih pravic je ugotovil, da se Komisija ponovno ni odzvala na njegove ugotovitve, ki so privedle do njegovega predloga sporazumne rešitve in nato do osnutka priporočila. Komisija ni preiskala osrednjega vprašanja v tej pritožbi, in sicer domnevne povezave med pritožnikovim poročanjem o finančnih nepravilnostih in njegovo razrešitvijo s strani vodje misije. Namesto tega Komisija trdi, da (a) ni odgovorna za zadevo, (b) je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi jo obravnavala, in (c) bi se moral pritožnik zdaj obrniti na izvršnega generalnega sekretarja ESZD. Kar zadeva preostala vprašanja, je Komisija v svojem podrobnem mnenju preprosto ponovila svoje prejšnje stališče.

70. Varuhinja človekovih pravic meni, da se Komisija očitno izogiba svoji odgovornosti v tej zadevi. Popolnoma neprimerno je, da Komisija štiri leta po tem, ko ji je pritožnikov odvetnik prvič pisal (11. februarja 2008), predlaga, naj pritožnik zdaj stopi v stik z izvršnim generalnim sekretarjem ESZD in zahteva novo preiskavo. Varuh človekovih pravic opozarja, da je pritožnik januarja 2008 prvič pisal Svetu. Takrat je Svet v odgovoru z dne 16. januarja 2008 poudaril, da je misija EUMM 31. decembra 2007 prenehala obstajati in da so odnosi med pritožnikom in vodjo misije v pristojnosti Komisije, na katero je Svet prenesel dopis pritožnika. Namestnik generalnega sekretarja Sveta je 16. januarja 2008 pisal generalnemu sekretarju Komisije in ugotovil, da mora vodja misije v skladu s členom 5(3) Skupnega ukrepa 2000/811/SZVP izčrpno poročati Komisiji in da ga ta nadzoruje v zvezi z dejavnostmi, ki se izvajajo v okviru njegove pogodbe s posebnim svetovalcem. Namestnik generalnega sekretarja Sveta je pojasnil, da je zato pritožnikovo trditev prenesel na Komisijo.

71. Varuhinja človekovih pravic meni, da se ta pritožba nanaša na zelo resno vprašanje. Če bi preiskava pokazala, da je bil pritožnik dejansko zavrnjen, ker je poročal o finančnih nepravilnostih, bi to pomenilo, da je bil pritožnik dejansko kaznovan, ker je deloval kot „žvižgač“. Resnost zadeve naj bi še poslabšalo dejstvo, da je bil pritožnik finančni vodja EUMM in da je bil v tej vlogi sam dolžan poročati o finančnih nepravilnostih.

72. Varuh človekovih pravic poudarja, da čeprav bi bilo treba v skladu s sedanjim pravnim okvirom ESZD in zlasti njenemu izvršnemu generalnemu sekretarju sporočiti predmet te pritožbe, to ne vpliva na dejstvo, da Komisija januarja 2008, ko je Svet zadevo predal Komisiji in ESZD še ni nastala, ni ukrepala v zvezi s tem. To se je zgodilo ne glede na to, da je bila takrat očitno v njeni pristojnosti, da razišče to vprašanje. Varuh človekovih pravic zato pritožnika popolnoma razume, ko izjavi, da se je znašel v „kafkaeski situaciji“. Varuhinja človekovih pravic predlaga pritožniku, naj se, če želi zadevo nadalje obravnavati, dejansko obrne na izvršnega generalnega sekretarja ESZD. V primeru nezadovoljivega odgovora ima pritožnik možnost vložiti novo pritožbo pri varuhu človekovih pravic. Vendar bo varuh človekovih pravic v zvezi z obdobjem, v katerem je Komisija imela možnost preiskati domnevno povezavo med pritožnikovim poročanjem o finančnih nepravilnostih in njegovo razrešitvijo s strani vodje misije, vendar tega ni storila, podal kritično pripombo v nadaljevanju.

73. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Komisija zadeve ni ustrezno obravnavala. Natančneje, Komisija naj ne bi začela preiskave o domnevnem razmerju med pritožnikovim poročanjem o nepravilnostih in njegovo razrešitvijo s strani vodje misije, naj ne bi zaslišala vpletenih strank, naj ne bi ocenila upoštevnih dokumentov in naj ne bi sprejela nadaljnjih ukrepov, ki bi bili morda potrebni glede na izid preiskave. To je primer nepravilnosti.

74. Kadar institucija EU ne sprejme osnutka priporočila varuha človekovih pravic - kar je očitno v tem primeru - ima varuh človekovih pravic možnost, da Parlamentu predloži posebno poročilo. Predložitev posebnega poročila daje Parlamentu kot političnemu organu, katerega legitimnost izhaja iz neposrednih volitev državljanov in ki ima pomembno vlogo v ustavnem redu Unije, priložnost, da zavzame stališče o stališčih in sklepih varuha človekovih pravic v primerih splošnega pomena. Varuh človekovih pravic je v svojem letnem poročilu za leto 1998 poudaril, da ima možnost, da Evropskemu parlamentu predloži posebno poročilo, neprecenljivo vrednost za njegovo delo. Dodal pa je, da se posebna poročila zato ne bi smela predstavljati prepogosto in bi jih bilo treba predložiti le v zvezi s pomembnimi zadevami, pri katerih lahko Parlament ukrepa, da bi pomagal varuhu človekovih pravic.

75. Obravnavana zadeva vsekakor odpira pomembno vprašanje in načelno vprašanje, in sicer neobstoj preiskave vprašanja, ali je bil pritožnik zavrnjen, ker je prijavil finančne nepravilnosti in s tem deloval kot žvižgač v okviru misije za spremljanje politike, ki deluje zunaj ozemlja EU v okviru skupne zunanje in varnostne politike Unije. Varuhinja človekovih pravic kljub temu meni, da v tem primeru ne bi bilo primerno Parlamentu predložiti posebnega poročila iz naslednjih razlogov.

76. Prvič, decembra 2010 je varuh človekovih pravic začel preiskavo na lastno pobudo (OI/12/2010(BEH)MMN), da bi pojasnil, katera institucija prevzema odgovornost za morebitne primere nepravilnosti pri dejavnostih misij SVOP v tretjih državah. Glede na to, da ta splošna preiskava na lastno pobudo še vedno poteka, ne bi bilo primerno pripraviti posebnega poročila o tem konkretnem primeru, v katerem bi se postavilo tudi vprašanje, katera institucija je na koncu odgovorna. Dokler ni pojasnjeno, kdo (Komisija, Svet ali visoki predstavnik/ESZD) mora prevzeti odgovornost, Parlament na podlagi posebnega poročila ne bi mogel sprejeti koristnih ukrepov. Nazadnje, če bi se pritožnik odločil vložiti pritožbo pri izvršnem generalnem sekretarju ESZD, kot zdaj predlaga Komisija, in ne bi bil zadovoljen z izidom, bi še vedno imel možnost vložiti novo pritožbo pri varuhu človekovih pravic. Varuhinja človekovih pravic bo zato to preiskavo zaključila s kritično pripombo, navedeno v nadaljevanju.

C. Sklepi

Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključi z naslednjo kritično pripombo:

Komisija zadeve ni ustrezno obravnavala. Natančneje, Komisija naj ne bi začela preiskave o domnevnem razmerju med pritožnikovim poročanjem o nepravilnostih in njegovo razrešitvijo s strani vodje misije, naj ne bi zaslišala vpletenih strank, naj ne bi ocenila upoštevnih dokumentov in naj ne bi sprejela nadaljnjih ukrepov, ki bi bili morda potrebni glede na izid preiskave. To je primer nepravilnosti.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

 

P. Nikiforos Diamandouros

V Strasbourgu, 20. septembra 2012


[1] Skupni ukrep Sveta 2000/811/SZVP z dne 22. decembra 2000 o Nadzorni misiji Evropske unije (UL L 328, str. 53). Mandat EUMM je bil večkrat podaljšan. Nazadnje je bilo konec leta 2006, ko je Svet podaljšal mandat do 31. decembra 2007 (Skupni ukrep Sveta 2006/867/SZVP z dne 30. novembra 2006 o podaljšanju in spremembi mandata Nadzorne misije Evropske unije (EUMM), UL L 335, str. 48).

[2] Člen 16 "Trajanje" pogodbe je določal:"Pogodbo lahko odpove delodajalec ali delojemalec s pisnim enomesečnim vnaprejšnjim obvestilom o nameri."

[3] Svet je napačno navedel datum 31. december 2008 namesto 31. december 2007.

[4] Pritožnik je v dodatnih pripombah z dne 27. decembra 2010 poudaril, da je njegov odvetnik pripombe poslal v elektronskem sporočilu z dne 26. maja 2009. Vendar je pregled, ki ga je opravil urad varuha človekovih pravic, pokazal, da urad varuha človekovih pravic tega elektronskega sporočila ni nikoli prejel.

[5] C(2004) 2984 z dne 6. avgusta 2004 in SEC(2007) 1746 z dne 21. decembra 2007.

[6] Skupni ukrep Sveta 2007/40/SZVP z dne 22. januarja 2007 o spremembi Skupnega ukrepa 2002/921/SZVP o podaljšanju mandata Nadzorne misije Evropske unije (UL L 17, str. 22).

[7] Zadeva T-70/05, Evropaiki Dynamiki proti Evropski agenciji za pomorsko varnost, ZOdl. 2010, str. II-313, točka 64.

[8] "Med opravljenimi revizijskimi postopki smo opazili obstoj navodil za uničenje dokumentacije pred zaključkom letnih poročil in revizijskega poročila".

[9] Varuh človekovih pravic je ugotovil, da je bilo v odstavku 11 njegovega predloga sporazumne rešitve pod naslovom „predmet preiskave“jasno navedeno, da je pritožnik v spremnem dopisu k svoji pritožbi predlagal, da je njegova odpoved „na koncu temeljila na dejstvu, da je Bruselj obvestil o nepravilnostih v zvezi z misijo.“V odstavku 34 predloga sporazumne rešitve je bilo ponovno poudarjeno, da je pritožnik predlagal, da se ga odpusti, ker je Komisijo in OLAF obvestil o nekaterih nepravilnostih.

[10] Komisija je v svojem odgovoru pritožniku navedla, da je g. X. pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi " v svojem imenu" in ostaja finančno odgovoren za te pogodbe. Vendar je Komisija pojasnila tudi, da (a) je X., ko ga je zaposlila kot posebnega svetovalca/vodjo misije za SZVP, zaupala dogovorjene zneske iz proračuna za SZVP, da bi mu omogočila kritje odhodkov, ki izhajajo iz izvajanja skupnega ukrepa, in da (b) je bil Komisiji odgovoren za finančno upravljanje proračuna za misije. Tudi če bi s formalnega vidika gospa D. krila odhodke, ki izhajajo iz izvajanja skupnega ukrepa, vključno z odhodki, ki izhajajo iz odškodninskih zahtevkov, bi bila sredstva, ki bi se uporabila za kritje takih odhodkov, sredstva EU, ki bi ji jih zagotovila Komisija. V zvezi s tem je jasno, da bi morala Komisija v okviru svoje nadzorne vloge vedno zagotoviti, da vodja misije ne bo imel stroškov brez utemeljenega razloga. To bi na primer vključevalo vse stroške, ki izhajajo iz odškodninskih zahtevkov.

[11] Varuh človekovih pravic je poleg tega poudaril, da je pritožnik kot vodja financ sam dolžan poročati o kakršnih koli finančnih nepravilnostih. Če tega ne bi storil, bi to za finančnega direktorja pomenilo resen poklicni neuspeh.

Kaj menite o tem samodejnem prevodu? Pošljite nam vaše mnenje.