Ozadje pritožbe

1. Ta očitek se nanaša na odpoved pogodbe načelnika za finance Nadzorne misije Evropske unije (EUMM) v Sarajevu v Bosni in Hercegovini. EUMM (nekdanja Nadzorna misija Evropske skupnosti, ECMM) je bila ustanovljena s Skupnim ukrepom Sveta z dne 22. decembra 2000 (2000/811/SZVP)[1]. EUMM je delovala v okviru skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), njen glavni cilj pa je bil s svojimi dejavnostmi in po navodilih generalnega sekretarja/visokega predstavnika Sveta prispevati k oblikovanju politike Evropske unije do Zahodnega Balkana.

2. Vodjo misije (g. X.), ki je skrbel za vsakodnevno upravljanje EUMM, je imenoval Svet. Njegova pogodba o zaposlitvi pa je bila sklenjena z Evropsko komisijo, ki ga je zaposlila kot posebnega svetovalca za SZVP/vodjo misije. Člen 11(1) njegove pogodbe je določal, da „posebni svetovalec sklepa pogodbe o zaposlitvi v svojem imenu ob upoštevanju veljavne socialne in delovne zakonodaje.“Ko je EUMM 31. decembra 2007 prenehala obstajati, je X. postal veleposlanik svoje države v tretji državi.

3. V skladu s Skupnim ukrepom 2000/811/SZVP je EUMM poročala Svetu prek generalnega sekretarja/visokega predstavnika Sveta. V skupnem ukrepu je bilo tudi določeno, da je Komisija v celoti vključena v EUMM.

4. Pritožnik je od januarja 2001 delal za EUMM na podlagi različnih pogodb. Njegova zadnja pogodba o zaposlitvi kot "vodja financ EUMM" je začela veljati za obdobje dveh mesecev (januar–februar 2007). Trajanje pogodbe je bilo pozneje podaljšano do 31. decembra 2007.

5. Vodja misije je 11. junija 2007 pritožnika obvestil, da bo njegova pogodba prenehala veljati 31. avgusta 2007 [2].

6. Pritožnik je 2. januarja 2008 pisal Svetu, da bi zahteval odškodnino zaradi predčasne prekinitve njegove pogodbe.

7. Svet je v svojem odgovoru z dne 16. januarja 2008 poudaril, da je EUMM prenehala obstajati 31. decembra 2007 [3] in da so odnosi med pritožnikom in vodjo misije v pristojnosti Komisije, na katero je Svet prenesel pritožnikovo pismo. Namestnik generalnega sekretarja Sveta je 16. januarja 2008 pisal generalnemu sekretarju Komisije. Skliceval se je na pritožnikov odškodninski zahtevek in poudaril, da mora v skladu s členom 5(3) Skupnega ukrepa 2000/811/SZVP vodja misije v celoti poročati Komisiji, ki ga nadzoruje v zvezi z dejavnostmi, ki se izvajajo v okviru njegove pogodbe posebnega svetovalca. Namestnik generalnega sekretarja Sveta je pojasnil, da je zato pritožnikovo zahtevo prenesel na Komisijo. Pritožnikov odvetnik je 11. februarja 2008 v zvezi s tem stopil v stik s Komisijo.

8. Komisija je odgovorila 27. februarja 2008 in poudarila, da mednarodnega osebja, ki ga je zaposlil vodja misije, ni mogoče šteti za „osebje Komisije“. Navedla je, da to vprašanje urejajo določbe pogodbe, sklenjene z vodjo misije. Komisija je v svojem nadaljnjem odgovoru z dne 2. aprila 2008 trdila, da je bil pritožnik zaposlen pri EUMM (na podlagi pogodbe, sklenjene z vodjo misije) in ne pri Komisiji. Skliceval se je na pogodbo, sklenjeno med Komisijo in g. X., ter poudaril, da je pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi „v svojem imenu“in da je še naprej finančno odgovoren za te pogodbe. Opozoril je tudi, da misija EUMM, čeprav se je končala 31. decembra 2007, takrat še ni prenehala obstajati. Komisija je menila, da ni razloga za odstopanje od pritožnikove pogodbe o zaposlitvi z EUMM in s tem za sodelovanje kot stranka. Predlagala je, da bi se pritožnik lahko obrnil na EUMM, zlasti na g. X., v zvezi z vsemi zahtevki, za katere bi menil, da jih ima na podlagi svoje pogodbe o zaposlitvi.

9. Pritožnik je 30. aprila 2008 pisal g. X. na svojem novem naslovu na veleposlaništvu, kjer je bil od takrat imenovan za veleposlanika. Ker X. ni odgovoril na to pismo in na nadaljnje pismo, ki mu je bilo poslano 15. maja 2008, je pritožnik 27. maja 2008 pisal ministrstvu za zunanje zadeve in ga prosil za posredovanje v tej zadevi.

10. Pritožnik je 23. oktobra 2008 poslal tri enaka pisma v zvezi z zadevo komisarki Ferrero-Waldner, g. X. in EUMM. Dopisi so vsebovali enak odškodninski zahtevek kot prej poslani. Pritožnik je 26. novembra 2008 vložil to pritožbo pri varuhu človekovih pravic.

Predmet preiskave

11. Pritožnik je v svoji pritožbi varuhu človekovih pravic predlagal, da je njegova razrešitev „temeljila na dejstvu, da je Bruselj obvestil o nepravilnostih v zvezi z misijo“. Pritožnik je navedel, da je bila njegova pritožba vložena zoper (i) EUMM, (ii) g. X. in (iii) Komisijo.

12. Varuh človekovih pravic je nato pritožnika obvestil, da je bila pritožba zoper X. zunaj njegovega mandata, saj ni bil pristojen za obravnavo pritožbe zoper posameznika. Opozoril je tudi, da X. ne dela več za EUMM. Varuh človekovih pravic je pritožnika tudi obvestil, da je preiskava proti EUMM postala nemogoča, ker se je misija EUMM končala 31. decembra 2007.

13. Ta preiskava se je torej nanašala le na očitek zoper Komisijo. Varuh človekovih pravic je pritožnikove trditve in trditve povzel na naslednji način:

Trditev:

Pritožnik je trdil, da Komisija zadeve ni ustrezno obravnavala.

Zahtevek:

Pritožnik je zahteval denarno nadomestilo, in sicer plačo za štiri mesece (september do decembra 2007), plačilo selitvenih in potnih stroškov ter plačilo zdravstvenih stroškov in stroškov zavarovanja.

Preiskava

14. Pritožba je bila posredovana Komisiji v mnenje. Komisija je svoje mnenje poslala 30. marca 2009. Posredovana je bila pritožniku s pozivom, naj do 31. maja 2009 predloži pripombe. Pritožnik ni predložil nobenih pripomb [4].

15. Varuh človekovih pravic je 28. oktobra 2009 Komisijo zaprosil za dodatne informacije o dveh točkah. Komisija je svoje dodatno mnenje poslala 1. decembra 2009. Varuh človekovih pravic ga je posredoval pritožniku, ki je 27. januarja 2010 poslal pripombe.

16. Varuh človekovih pravic je 18. junija 2010 Komisiji predlagal sporazumno rešitev. Komisija je odgovor poslala 18. novembra 2010. Posredovana je bila pritožniku, ki je 27. decembra 2010 poslal svoje dodatne pripombe.

17. Varuh človekovih pravic je 10. oktobra 2011 Komisiji predložil osnutek priporočila. Komisija je 16. januarja 2012 poslala podrobno mnenje. Posredovana je bila pritožniku, ki je 28. februarja 2012 poslal svoje dodatne pripombe.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

A. Domnevna neustrezna obravnava zadeve in odškodninski zahtevek

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

18. Pritožnik je trdil, da Komisija zadeve ni ustrezno obravnavala. Zlasti je trdil, da se Komisija izogiba svoji odgovornosti. Trdil je, da je ustanovila EUMM in imenovala X. za posebnega svetovalca. Pritožnik je nadalje trdil, da Komisija ni zagotovila pojasnil v zvezi s tem, ali EUMM še vedno obstaja ali ne. Zahteval je denarno nadomestilo, in sicer plačo za štiri mesece (od septembra do decembra 2007), stroške selitve in potne stroške ter zdravstvene stroške in stroške zavarovanja.

19. Komisija je v svojem mnenju pojasnila, da je X. zaposlila kot posebnega svetovalca za SZVP/vodjo misije in mu zaupala dogovorjene zneske iz proračuna za SZVP, da bi lahko kril odhodke, ki izhajajo iz izvajanja Skupnega ukrepa. Poudaril je, da je vodja misije SZVP zaposlen kot posebni svetovalec in da se uporabljajo določbe členov 5, 123 in 124 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti. Poudaril je tudi, da je pogodba posebnega svetovalca za SZVP pogodba sui generis, ki je predvidena izključno za to, da lahko fizična oseba deluje v imenu Sveta na področju SZVP. Posebni svetovalec za SZVP kot vodja misije deluje pod pristojnostjo in operativnim vodstvom visokega predstavnika za SZVP ter Političnega in varnostnega odbora (PVO). V skladu s skupnim ukrepom in pogodbo o posebnem svetovalcu za SZVP je odgovoren Komisiji za finančno upravljanje proračuna misije.

20. Komisija je pojasnila, da glede na edinstveno strukturo misij SZVP, negotove razmere na terenu, splošno potrebo po hitri napotitvi in operabilnosti ter omejeno trajanje takih operacij Svet s pogodbo, sklenjeno s Komisijo, poveri vodji misije SZVP zaposlovanje in zaposlitev osebja, ki ga potrebuje za izvajanje ciljev, ki jih je določil Svet. Veliko večino osebja na takih misijah sestavljajo uradniki, ki jih napotijo države članice. Zato je v pogodbi posebnega svetovalca za SZVP s Komisijo, potem ko ga imenuje Svet ali PVO, predvideno, da vodja misije sklepa pogodbe o zaposlitvi v svojem imenu. Pri tem mora uporabljati pravila za osebje, zaposleno ali dodeljeno posebnim svetovalcem, ki so določena v Sporočilu Komisije o posebnih pravilih za posebne svetovalce Komisije, pooblaščene za izvajanje operativnih ukrepov SZVP (v nadaljnjem besedilu: Sporočilo Komisije)[5].

21. Komisija je navedla, da za pogodbe o zaposlitvi mednarodnega osebja, sklenjene z vodjo misije, velja delovno pravo zadevnih držav članic osebja. Te pogodbe vsebujejo potrebne klavzule, ki jih nalaga veljavno nacionalno socialno in delovno pravo, vključno s klavzulo o odpovedi in arbitražno klavzulo.

22. V zvezi z obravnavano zadevo je Komisija navedla, da je pritožnikovega odvetnika v dopisih z dne 27. februarja in 2. aprila 2008 obvestila o načinu izvrševanja proračuna SZVP. Opozorila ga je tudi na dejstvo, da je vodja misije EUMM zaposlil pritožnika v svojem imenu. Zato osebja EUMM ni mogoče šteti za neposredno zaposlenega v EU. Komisija je navedla, da je bilo to potrjeno tudi v odločbi varuha človekovih pravic o pritožbi 3008/2005/OV. Na podlagi zgoraj navedenega je Komisija menila, da je zadevo ustrezno obravnavala.

23. Po preučitvi mnenja Komisije je varuhinja človekovih pravic sklenila, da so potrebne dodatne informacije. Zato je Komisijo pozval, naj obravnava pritožnikovo trditev, da ni izpolnil svojih obveznosti v zvezi s to zadevo. V zvezi s tem je spomnil, da je Svet v pismu z dne 16. januarja 2008, naslovljenem na Komisijo, navedel, da „vodja misije v celoti poroča Komisiji, ki ga tudi nadzoruje, o dejavnostih, ki se izvajajo v okviru pogodbe posebnega svetovalca, ki jo je sklenil s Komisijo.“ Varuh človekovih pravic je Komisijo zaprosil tudi za mnenje o pritožnikovi izjavi, da je njegova razrešitev „končno temeljila na dejstvu, da je Bruselj obvestil o nepravilnostih v zvezi z misijo“.

24. Komisija je v svojem dodatnem mnenju poudarila, da vsi skupni ukrepi v zvezi z misijami SZVP vključujejo standardno določbo o nadzorni vlogi Komisije. V skladu s tem je bilo v člen 6(3) Skupnega ukrepa Sveta 2002/921/SZVP o podaljšanju mandata EUMM [6] vključeno besedilo, ki ga je navedel varuh človekovih pravic. Komisija je poudarila, da je v tej vlogi s sprejetjem sporočila Komisije določila okvir za izvrševanje proračuna misije. V zvezi s tem Komisija opredeli vsebino pogodbe, ki jo je treba podpisati s posebnim svetovalcem/vodjo misije. S podpisom take pogodbe s Komisijo postane posebni svetovalec pod nadzorom Komisije odgovoren za upravljanje sredstev v skladu s finančno uredbo, ki se uporablja za splošni proračun EU, njenimi izvedbenimi pravili ter finančnimi in proračunskimi pravili, določenimi v pogodbi. Posebni svetovalec postane tudi osebno odgovoren za sklepanje pogodb o zaposlitvi v svojem imenu.

25. Komisija je navedla, da je po njenem vedenju razlog za razrešitev pritožnika pomanjkanje zaupanja, ki ga je sprožil predvsem primer goljufije, ki ga pritožnik v vlogi vodje financ ni odkril. Vodja misije je ugotovil nezakonito prisvojitev sredstev v višini približno 100.000 EUR, ki je bila posledica ponarejanja računov za gorivo s strani enega od lokalnih uslužbencev EUMM v obdobju vsaj dveh let. Komisija je poudarila, da je o zadevi ustrezno obvestila Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF). Poudarila je tudi, da je pritožnik poleti 2006 izrazil zaskrbljenost glede načina, kako je EUMM odstranila številne stare avtomobile, ki jih je imela v lasti. EUMM je na zahtevo Komisije predložila ustrezne dokumente v zvezi s tem. Po preučitvi teh dokumentov je Komisija EUMM obvestila, da bi bilo treba v prihodnje za take postopke pridobiti predhodno odobritev Komisije, in pojasnila vrsto dokumentov, ki jih mora misija hraniti.

26. Pritožnik je v svojih pripombah v zvezi z nadaljnjim mnenjem Komisije pojasnil, da je od januarja 2001 delal za EUMM v različnih vlogah, vključno kot namestnik vodje misije v drugi polovici leta 2004 in prvi polovici leta 2005. Poudaril je, da je nepravilnosti odkril že v letih 2002 in 2003, vendar jih je s pomočjo takratnega vodje misije hitro odpravil. Ko je septembra 2003 novi vodja misije prevzel vodenje misije, je bilo sodelovanje med pritožnikom in njim sprva odlično. Pritožnik pa je dodal, da se je delovno ozračje pozneje poslabšalo, zlasti od leta 2006 naprej, saj je bil kritičen do vsakodnevnega vodenja EUMM in nastalih stroškov. Po navedbah pritožnika se je stanje poslabšalo junija 2006, ko je Komisiji sporočil nekatere nepravilnosti v zvezi s prodajo rabljenih avtomobilov in izplačilom plač. Vodja misije mu je zato prepovedal nadaljnje stike s Komisijo v Bruslju. Po navedbah pritožnika sta se takratni vodja osebja (ki je imel enako državljanstvo kot vodja misije) in vodja misije zelo razjezila nanj in začela onemogočati njegovo delo. To mu je povzročilo veliko frustracijo. Pritožnik je nadalje navedel, da je maja 2007 od lokalnega uslužbenca izvedel, da je bil vodja misije vpleten v nepravilno prodajo rabljenih avtomobilov leta 2006 in uničenje dokumentov v zvezi s tem postopkom. Poudaril je, da je v zvezi s tem uradu OLAF predložil ustrezne dokumente. Pritožnik je dodal, da ga je "Bruselj" razočaral in da je njegova dolžnost kot vodja financ, da o navedenih nepravilnostih poroča "Bruslju".

27. Pritožnik je ugotovil, da je bila leta 2007 odkrita tudi goljufija v zvezi s stroški goriva. Kasneje so ga obtožili, da ga ni odkril. Vendar je poudaril, da mu je vodja osebja, ko je leta 2006 opozoril na isto vprašanje v zvezi s stroški goriva, povedal, da mora zaupati izjavam zadevnih oseb.

Predhodna ocena varuha človekovih pravic, ki je privedla do predloga sporazumne rešitve

28. Varuh človekovih pravic je že imel priložnost obravnavati pogodbeni položaj osebja misij SZVP, ki ga zaposlujejo posebni svetovalci/vodje misij, v svoji odločbi z dne 26. julija 2007 o pritožbi 3008/2005/OV, ki je bila prav tako naslovljena na Komisijo. Najprej je treba opozoriti, da člani osebja na takih misijah niso neposredno zaposleni pri Komisiji. Namesto tega je bila vzpostavljena dvotirna struktura za izvajanje operativnih ukrepov v okviru SZVP. Ta dvotirna struktura vključuje, prvič, pogodbo med Komisijo in posebnim svetovalcem/vodjo misije, zaposlenim pri Komisiji, in drugič, pogodbo med posebnim svetovalcem in članom osebja. Varuh človekovih pravic je v svoji odločbi v zadevi 3008/2005/OV menil, da ima Komisija, ker ni izrecnih pravil, ki bi urejala sektor, določeno diskrecijsko pravico glede organizacije pogodbenih razmerij z osebjem, ki dela za misije SZVP. Varuh človekovih pravic je v svoji odločitvi navedel, da je Komisija svoj pristop k tem pogodbenim razmerjem predstavila v Sporočilu Komisije – na katerega se sklicuje tudi pogodba pritožnika v obravnavani zadevi – in da so se na prvi pogled pojasnila Komisije za izbiro te pogodbene strukture zdela razumna. Varuhinja človekovih pravic je zato sklenila, da Komisija ni storila nobene nepravilnosti v zvezi s pogodbeno strukturo kot tako.

29. Ker je imel pritožnik pogodbo z X. in ne s Komisijo, je bilo treba vse trditve, za katere je menil, da izhajajo iz te pogodbe, najprej nasloviti na X. To je veljalo tudi za odškodninski zahtevek, vložen v obravnavani zadevi.

30. Čeprav med pritožnikom in Komisijo ni bilo pogodbene povezave, je bilo jasno, da ima Komisija nadzorno vlogo v zvezi z načinom, kako vodja misije opravlja naloge, ki so mu dodeljene. V zvezi z obravnavanim primerom člen 4(1) Skupnega ukrepa 2000/811/SZVP določa, da vodja misije zagotavlja vsakodnevno upravljanje operacij EUMM. V členu 5(3) je dodano, da „vodja misije izčrpno poroča Komisiji, ki ga nadzira, o dejavnostih, ki se izvajajo v okviru njegove pogodbe“. Varuh človekovih pravic je opozoril, da je na to nadzorno vlogo Komisije opozoril tudi namestnik generalnega sekretarja Sveta, ki se je v svojem pismu generalnemu sekretarju Komisije z dne 16. januarja 2008 pri prenosu pritožnikovega odškodninskega zahtevka na Komisijo skliceval na zgoraj navedeni člen. Namestnik generalnega sekretarja Sveta je v tem pismu poudaril, da ta nadzor zajema tudi zaposlovanje osebja s strani vodje misije. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija temu ni nasprotovala.

31. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je očitno, da dejstvo, da je Komisija nadzorovala vodjo misije, ne pomeni, da mora opraviti kratek pregled vseh ukrepov, ki jih je ta oseba sprejela na podlagi svoje pogodbe z njo. To naj tudi ne bi pomenilo, da je Komisija nujno odgovorna za morebitne zahtevke, ki bi jih uslužbenec lahko imel na podlagi pogodbe z vodjo misije. Varuh človekovih pravic pa je menil, da nadzorna vloga Komisije pomeni, da mora Komisija ustrezno preučiti vse pritožbe, ki jih je prejela v zvezi z načinom, na katerega je vodja misije opravljal svoje naloge v skladu s pogodbo, ki jo je z njo sklenil vodja misije.

32. Varuh človekovih pravic je menil, da bi moral biti njegov pregled, tako kot v pogodbenih zadevah, v tem okviru omejen na preverjanje, ali mu je Komisija predložila skladno in razumno obrazložitev, zakaj meni, da je njeno stališče o zadevi upravičeno. Če bi bilo tako, bi varuh človekovih pravic sklenil, da njegova preiskava ni razkrila nepravilnosti.

33. Zdelo se je pošteno domnevati, da bi bila ta preučitev v večini primerov precej enostavna. Če bi spor med članom osebja in vodjo misije zadeval izključno pogodbena vprašanja, bi imela Komisija običajno pravico, da člana osebja obvesti o možnosti uveljavljanja njegovih pravic proti vodji misije. Kot je Komisija pravilno navedla, so zadevne pogodbe, ki so jih sklenili uslužbenci, vsebovale klavzulo, ki je predvidevala možnost arbitraže v razmerju do vodje misije.

34. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da sta obstajali dve okoliščini, ki bi lahko razlikovali med obravnavano zadevo in tako imenovanimi običajnimi pogodbenimi spori.

35. Prvič, pritožnik je trdil, da je bil X. po izteku EUMM imenovan za veleposlanika svoje države v tretji državi. Informacije, ki so bile na voljo varuhu človekovih pravic, so kazale na to, da se X. ni odzval na dopise, ki sta jih nanj naslovila pritožnik in njegov odvetnik. Če pa bi gospod X. dejansko zavrnil arbitražo ali zaradi svoje diplomatske imunitete sprejel kakršen koli drug sodni postopek, ki bi ga pritožnik želel začeti proti njemu, bi lahko stališče Komisije, da bi bilo treba kakršne koli zahtevke nasloviti na gospoda X., dejansko pomenilo, da pritožnik ni imel na voljo nobenega pravnega sredstva. Čeprav je varuh človekovih pravic razumel razloge, zaradi katerih je Komisija sprejela zgoraj navedeno dvostopenjsko strukturo v zvezi s svojimi odnosi z vodji misij in osebjem misij, je resno dvomil, da bi se tak rezultat lahko štel za pravičnega. V zvezi s tem je varuhinja človekovih pravic zlasti opozorila na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je Evropska unija unija, ki temelji na pravni državi [7]. Po mnenju varuha človekovih pravic ne bi bilo v skladu s tem temeljnim načelom, če bi odločitev, ki bi jo sprejela institucija Unije, v praksi povzročila, da državljan ne bi imel na voljo učinkovitega pravnega sredstva.

36. Drugič in še pomembneje, pritožnik je navedel, da je bila njegova razrešitev s strani vodje misije EUMM posledica tega, da je Komisijo ali OLAF obvestil o nekaterih finančnih nepravilnostih, do katerih je po njegovem mnenju prišlo pri EUMM. Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Komisije na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah navedel, da je bil v te nepravilnosti vpleten sam vodja misije. Pritožnik je tako v bistvu trdil, da je bil dejansko kaznovan, ker je deloval kot žvižgač.

37. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je to resna zadeva in da bi morala Komisija zato poskusiti ugotoviti, ali so bili pritožnikovi sumi utemeljeni. Komisija je sama pojasnila, da je zaradi pomislekov, ki jih je pritožnik izrazil poleti 2006 v zvezi z načinom odstranjevanja starih avtomobilov, EUMM obvestila, da je treba v prihodnosti zaprositi za njeno predhodno odobritev za tak postopek. Zato se zdi, da informacije, ki jih je predložil pritožnik, niso bile neutemeljene.

38. Komisija je v odgovoru na vprašanje varuha človekovih pravic v zvezi s tem podala nekaj pripomb. Vendar je njegova izjava, da je bil po podatkih Komisije razlog za razrešitev pritožnika pomanjkanje zaupanja, ki ga je sprožil predvsem primer goljufije, ki ga pritožnik ni odkril, ni pojasnila tega okvira in je pustila številna vprašanja neodgovorjena. Ta izjava je dejansko nakazovala, da Komisija zadeve ni dejavno preiskala.

39. Varuh človekovih pravic je na podlagi navedenega sklenil, da Komisija do zdaj ni dokazala, da je zadevo ustrezno obravnavala ter da mu je predložila skladno in razumno obrazložitev, zakaj meni, da je bilo njeno ravnanje upravičeno. Glede na navedeno je varuh človekovih pravic predhodno ugotovil, da je neustrezno obravnavanje zadeve s strani Komisije pomenilo nepravilnost. Zato je v skladu s členom 3(5) statuta evropskega varuha človekovih pravic predlagal sporazumno rešitev, navedeno v nadaljevanju.

40. Kar zadeva pritožnikovo trditev, da Komisija ni zagotovila pojasnil v zvezi z obstojem ali prenehanjem EUMM, je varuh človekovih pravic najprej ugotovil, da pritožnik in njegov odvetnik nista izrecno zahtevala pojasnil v zvezi s tem vprašanjem. Poleg tega je Komisija v dopisu z dne 2. aprila 2008 pritožnikovega odvetnika obvestila, da čeprav se je operativna misija EUMM iztekla 31. decembra 2007, EUMM takrat še ni bila likvidirana. To je pomenilo, da misija EUMM pravno še ni prenehala obstajati. Poleg tega je Komisija v svojem dodatnem mnenju zagotovila dodatna pojasnila v zvezi s strukturo misij SZVP. Nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom obravnavane zadeve torej niso bile potrebne.

41. Člen 3(5) statuta varuha človekovih pravic določa, da varuh človekovih pravic v največji možni meri skupaj z zadevno institucijo poišče rešitev za odpravo nepravilnosti in zadovoljitev pritožnika. Glede na zgoraj navedene ugotovitve je varuh človekovih pravic Komisiji predlagal naslednjo sporazumno rešitev:

Ob upoštevanju ugotovitev varuha človekovih pravic bi lahko Komisija skrbno ponovno preučila svoje stališče, začela preiskavo o vprašanjih, ki jih je izpostavil pritožnik, zaslišala vpletene strani in sprejela vse nadaljnje ukrepe, ki bi lahko bili potrebni glede na izid preiskave.

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic po njegovem predlogu sporazumne rešitve

42. Komisija je v svojem odgovoru priznala, da bi morala podrobneje opredeliti ukrepe, ki jih je sprejela za preučitev nepravilnosti, ki jih je sporočil pritožnik. Komisija je navedla, da so bili ukrepi, ki jih je predlagal varuh človekovih pravic, takrat dejansko že sprejeti.

43. Junija 2006 je pritožnik obvestil Komisijo o morebitnih nepravilnostih pri prodaji rabljenih avtomobilov (ni poročal o nepravilnostih pri izplačilu plač). Pritožnik je kot dokaz Komisiji predložil seznam ponudb za sedemnajst avtomobilov, ki po njegovem mnenju dokazujejo, da so bili avtomobili prodani ponudnikom, ki niso nujno ponudili najvišje cene. Komisija je ta seznam primerjala s pregledom zmagovalcev postopka. To je pokazalo, da so bili avtomobili v 13 primerih prodani ponudnikom z najvišjimi ponudbami. Iz seznama preostalih štirih avtomobilov je razvidno, da je bila v dveh primerih najvišja ponudba umaknjena, zato so bili ti avtomobili dejansko prodani tudi ponudnikom z najvišjimi ponudbami. Komisija je tudi ugotovila, da seznam, ki ga je predložil pritožnik, vsebuje nekaj ročno napisanega besedila in simbolov.

44. Pristojne službe Komisije so o tem vprašanju razpravljale z vodjo misije avgusta 2006 med misijo na kraju samem pri EUMM. Vodja misije je pojasnil, da je bil razpisni postopek precej neformalen in da evidence niso bile dovolj kakovostne. Komisiji je tudi zagotovil, da je bil postopek pravičen, čeprav ni bil popolnoma formaliziran, in da so bila vozila prodana ponudnikom z najvišjimi ponudbami. Opozoril je tudi, da so nekateri ponudniki umaknili svoje ponudbe, kar bi lahko vplivalo na končno prodajo.

45. Komisija je na podlagi ocene prejetih informacij sklenila, da je v dveh nejasnih primerih od skupno 17 prodanih avtomobilov težava najverjetneje vprašanje slabe dokumentacije in ne vprašanje nepravilnosti. Komisija je tudi poudarila, da v nasprotju z javnimi naročili ni posebnih pravil EU, ki bi urejala postopke zbiranja ponudb za misije SZVP za prodajo sredstev. Morebitno tveganje za finančne interese EU je v nižjih prihodkih (v tem primeru v znesku 2 950 EUR) in ne v neupravičenih odhodkih. Poleg tega misijam SZVP ni treba prodati neuporabljenih ali zastarelih sredstev. Te se lahko z odobritvijo Komisije podarijo tudi lokalnim upravičencem ali pa se prenesejo na druge misije SZVP, s čimer se sploh ne ustvarjajo prihodki. To je pravzaprav pogostejša praksa. Zaradi pomanjkanja podrobnih pravil je Komisija EUMM pisno obvestila, da bi bilo treba v prihodnje zaprositi za predhodno odobritev takega postopka s strani Komisije. Pojasnila je tudi vrsto dokumentov, ki jih mora hraniti EUMM, in sicer poročilo o postopku, vključno z imeni in cenami, ki so jih ponudili vsi ponudniki, z izvirniki ponudb in priloženim seznamom izbranih ponudnikov.

46. Komisija se je tako strinjala z varuhom človekovih pravic, da informacije, ki jih je pritožnik sporočil v zvezi s prodajo avtomobilov, niso bile brezpredmetne. Vendar se Komisija ni strinjala z izjavo, da zadeve ni dejavno preiskala, pri čemer je navedla, da je zadevo prevzela pri vodji misije in na podlagi tega stika obvestila EUMM o postopku, ki ga je treba uporabiti v prihodnosti.

47. Komisija je poudarila, da je pritožnik obvestil tudi OLAF o morebitnih nepravilnostih. V zvezi s tem je Generalni direktorat za zunanje odnose (GD RELEX) uradu OLAF zagotovil vse zgoraj navedene informacije in pojasnila. Po preverjanju je OLAF z dopisom z dne 14. maja 2009 pritožnika obvestil, da je obtožbo v zvezi z goljufijo, povezano z avtomobilskim gorivom, posredoval pristojnim sodnim organom. Primer je analiziralo tožilstvo v Bosni in Hercegovini. V zvezi z drugimi trditvami je urad OLAF pritožnika obvestil, da nepravilnosti niso bile ugotovljene. Ta ugotovitev je Komisiji dala dodatno zagotovilo v zvezi s primerom in potrdila oceno GD RELEX. Komisija je ugotovila, da je takrat ustrezno preučila pritožbe in da v teh okoliščinah ni bilo treba začeti nove preiskave.

48. Pritožnik je v dodatnih pripombah trdil, da Komisija v odgovoru na predlog sporazumne rešitve ni obravnavala prekinitve njegove pogodbe in dejstva, da ga vodja misije in EUMM nista mogla zaslišati. Komisija se ponovno ni ukvarjala z zakonitostjo njegove odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Trdil je, da je bila v skladu z nizozemskim pravom njegova pogodba odpovedana predčasno in nepravilno.

49. V zvezi s pripombo Komisije, da je seznam ponudb za 17 avtomobilov vseboval ročno napisano besedilo in simbole, je pritožnik navedel, da ni bilo nikoli nič drugega kot ročno napisan seznam, ki ga je pritožnik kopiral iz izvirnika, ki ga je imel. Pritožnik se je ponovno skliceval na svoje pripombe z dne 27. januarja 2010 in v njih navedel svojo izjavo, v kateri je navedel, da je bil vodja misije vpleten v nepravilno prodajo avtomobilov in je skupaj s tedanjim vodjo osebja odredil, naj se nekatere ponudbe uničijo. Pritožnik je navedel, da Komisija na podlagi seznama ni mogla skleniti, da so bile najvišje ponudbe umaknjene. Pritožnik se je skliceval na priložene dokumente, iz katerih je bilo razvidno, da so bile nekatere ponudbe umaknjene, zadevna pisma pa uničena. Pritožnik je navedel, da je vodja misije jezen nanj, ker je o tem obvestil Komisijo.

50. Pritožnik je k svojim pripombam priložil tudi letne računovodske izkaze in poročilo neodvisnega revizorja EUMM za leto 2006. Zlasti je opozoril na ugotovitve iz točk 4.5 („Ponudba za ponudbo za prodajo blaga“) in 4.6 („Uničevanje dokumentacije“[8]) tega poročila. Pritožnik se je skliceval tudi na dopis, ki ga je 28. septembra 2007 poslal svojemu odvetniku, potem ko mu je vodja misije odpovedal pogodbo. V tem dopisu je omenil domnevno nepravilno prodajo avtomobilov in razvoj dogodkov.

51. Pritožnik je vztrajal pri stališču, da zadeva ni bila dovolj raziskana, zlasti z vidika navzkrižja interesov. Skliceval se je na izjavo Komisije, da je o zadevi razpravljala z vodjo misije. Poudaril je, da zaradi samega sodelovanja vodje misije ta pogovor ne bi mogel zagotoviti objektivnih in neodvisnih informacij.

52. Pritožnik je navedel, da je pravilno, da ni poročal o nepravilnostih pri izplačilu plač v letu 2006. Tega ni storil zato, ker so se nepravilnosti pri izplačevanju plač začele šele v začetku leta 2007. Pritožnik je nato o teh nepravilnostih poročal Komisiji. Pritožnik je navedel, da je iz dopisa pravnega svetovalca EUMM razvidno, da je bilo zmanjšano zaupanje vanj posledica tega, da je prijavil zadevne nepravilnosti.

53. V zvezi s preiskavo urada OLAF je pritožnik poudaril, da je bila EUMM do takrat, ko je urad OLAF začel preiskavo, že razpuščena. Nedvomno preiskava ni bila poglobljena. Poleg tega OLAF ni stopil v stik z najpomembnejšimi člani osebja EUMM, kot je vodja osebja. Pritožnik je sklenil, da ga je pustila sama Komisija, ki mu ni zagotovila zadostne podpore, in ni priznal dejstva, da je bil kot vodja financ dolžan poročati o nepravilnostih.

Ocena varuha človekovih pravic, na podlagi katere je bil pripravljen osnutek priporočila

54. Varuhinja človekovih pravic je obžalovala, da se je Komisija v svojem odgovoru na predlog za sporazumno rešitev odločila, da ne bo obravnavala vprašanja, ali je bil pritožnik kaznovan zaradi poročanja o nepravilnostih Komisiji. Skratka, namesto da bi obravnavala samo vsebino te pritožbe, se je Komisija odločila, da se bo osredotočila le na to, kako je obravnavala nepravilnosti, ki ji jih je sporočil pritožnik. Vendar ni nobenega dvoma, da se je osrednji element te pritožbe in predloga za sporazumno rešitev nanašal na domnevno povezavo med razrešitvijo pritožnika in dejstvom, da je Komisiji poročal o nepravilnostih [9].

55. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je pomembno, da se osebja na misijah, ki jih financirajo [10] in nadzirajo institucije EU, ne odvrne od sporočanja informacij ustreznim organom, kadar imajo razloge za sum, da je prišlo do nepravilnosti. Komisija se je v svojem odgovoru na predlog sporazumne rešitve implicitno strinjala, da informacije, ki jih je pritožnik sporočil v zvezi z nepravilnostmi pri prodaji rabljenih avtomobilov, niso bile brezpredmetne [11]. Komisija je po tem sporočilu od EUMM zahtevala, naj v prihodnje zaprosi za predhodno odobritev v zadevah, ki se nanašajo na prodajo sredstev. Ko pa je Komisija prišla do teh sklepov, ni podrobneje pojasnila domnevne povezave med pritožnikovim poročanjem o domnevnih nepravilnostih in njegovo razrešitvijo.

56. Varuh človekovih pravic je opozoril, da je pritožnik v svojih dodatnih pripombah na odgovor Komisije na predlog sporazumne rešitve citiral dopis pravnega svetovalca EUMM, v katerem je navedeno, da „se je poslabšanje stopnje zaupanja med HOM [opomba: vodja misije] in COF [vodja financ] začelo že sredi lanskega leta, ko je COF o nekaterih vprašanjih neposredno stopil v stik z Evropsko komisijo v Bruslju, ne da bi o tem obvestil svojega neposrednega nadrejenega ali HOM. Bruselj je o tem dogodku nemudoma obvestil HOM. Na strani COF se je pojavilo nezaupanje v sposobnosti HOM." Zdi se, da to podpira pritožnikovo stališče, da obstaja povezava med poročanjem o nepravilnostih Bruslju in zmanjšanim zaupanjem vodje misije vanj.

57. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je lahko nadzorna vloga Komisije učinkovita le, če lahko osebje, zaposleno v misijah EU, prepriča, da se ji domnevne nepravilnosti lahko prijavijo brez sankcij. Komisija bi zato morala temeljito preiskati morebiten obstoj povezave med pritožnikovim poročanjem Komisiji o nepravilnostih in njegovo razrešitvijo.

58. Ni dokazov, da je Komisija dovolj preiskala, kaj je bilo izjemno resno vprašanje: domnevna sankcija odpusta, naložena pritožniku. Komisija na primer ni poskušala opraviti razgovorov z vsem ustreznim osebjem (vodjo misije, tedanjim vodjo osebja, pravnim svetovalcem EUMM, pritožnikom) niti ni poskušala pridobiti kopij vse ustrezne dokumentacije (kot so kopije elektronskih sporočil, ki so si jih zadevne osebe izmenjale v zadevnem času). Vendar bi lahko bili taki ukrepi koristni pri razjasnitvi zadeve. Zaradi teh neuspehov so ostala številna vprašanja neodgovorjena.

59. Varuhinja človekovih pravic je poudarila, da so številna vprašanja ostala neodgovorjena, ker Komisija ni izvedla popolne preiskave domnevne povezave med razrešitvijo pritožnika in poročanjem o nepravilnostih. Kljub temu je poudaril, da ni zavzel stališča o tem, ali taka povezava dejansko obstaja. Stališče o tem, ali je taka povezava obstajala ali ne, se lahko sprejme šele, ko Komisija izvede popolno preiskavo.

60. Na podlagi navedenega je varuh človekovih pravic sklenil, da je bil odziv Komisije na njegov predlog sporazumne rešitve nezadovoljiv. Varuh človekovih pravic je zato potrdil svojo začasno ugotovitev nepravilnosti, ki je bila podana v njegovem predlogu sporazumne rešitve.

61. Glede na resnost tega vprašanja je varuhinja človekovih pravic v skladu s členom 3(6) Statuta Evropskega varuha človekovih pravic Komisiji predložila naslednji osnutek priporočila:

"Komisija bi morala skrbno ponovno preučiti svoje stališče, začeti preiskavo domnevnega razmerja med pritožnikovim poročanjem o nepravilnostih in njegovo razrešitvijo s strani vodje misije, zaslišati vpletene strani, oceniti ustrezne dokumente in sprejeti vse nadaljnje ukrepe, ki bi lahko bili potrebni glede na izid preiskave."

Argumenti, predloženi varuhu človekovih pravic po njegovem osnutku priporočila

62. Komisija je v podrobnem mnenju poudarila, da dejstvo, da je posebni svetovalec za SZVP odgovoren Komisiji za finančno upravljanje proračuna za misije, ne pomeni, da ima Komisija nadzorno vlogo. To vlogo ima le, če je neposredno vključeno finančno poslovodenje. Komisija je ponovila, da je po njenem vedenju razlog za pritožnikovo razrešitev pomanjkanje zaupanja, ki ga je sprožil primer goljufije, ki ga pritožnik v vlogi vodje financ ni odkril. Vodja misije je bil tisti, ki je odkril nezakonito prisvojitev sredstev, ki je bila posledica ponarejanja računov za gorivo s strani enega od lokalnih uslužbencev EUMM v obdobju najmanj dveh let. Komisija je ponovno poudarila, da v Bosni in Hercegovini potekajo sodni postopki in da je o zadevi ustrezno obvestila urad OLAF.

63. Komisija je navedla, da je v členu 3.3 Skupnega ukrepa Sveta o ustanovitvi EUMM navedeno, da „generalni sekretar/visoki predstavnik [GS/VP] zagotovi, da EUMM deluje prožno in racionalizirano. V zvezi s tem redno pregleduje funkcije in geografsko ozemlje EUMM, da bi notranjo organizacijo EUMM še naprej prilagajal prednostnim nalogam Unije na Zahodnem Balkanu.“ Takrat je GS/VP pri izvajanju teh nalog pomagal subjekt, ki je bil odgovoren za nadzor operativnih vidikov misij SZVP, vključno z zadevami iz člena 3.3 Skupnega ukrepa. Ta subjekt je avgusta 2007 postal civilna zmogljivost za načrtovanje in izvajanje operacij (CPCC). Prej je bil del sekretariata Sveta, zdaj pa je del Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD). CPCC je v okviru svojega dela v zvezi z operativnim nadzorom misij SZVP pripravila sklop direktiv v zvezi z disciplinskimi vidiki misij SZVP. Takšno delo očitno spada pod pojem „notranja organizacija“. Komisija je zato menila, da je CPCC pristojna za širša disciplinska vprašanja, vključno z morebitno preiskavo te zadeve.

64. Komisija je navedla, da se želi pritožniku iskreno opravičiti. Vendar je menil, da je zadevo ustrezno obravnaval in storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi jo obravnaval, zlasti ob upoštevanju njegovih omejenih nadzornih funkcij, ki so omejene na izključno finančne zadeve. Komisija je pritožniku spoštljivo predlagala, naj svojo pritožbo naslovi na izvršnega generalnega sekretarja ESZD Pierra Vimonta. Navedla je, da bo ESZD zagotovila vso možno pomoč pri obravnavi spisa in ji posredovala informacije, ki jih ima o zadevi. Komisija je dodala tudi, da pripravlja predloge za pojasnitev statusa osebja, zaposlenega v misijah SZVP.

65. Pritožnik je v dodatnih pripombah poudaril, da se je Komisija ponovno izognila obravnavi glavnega vprašanja in argumentov. Komisija je zgolj ponovila svoja prejšnja stališča, vendar se dejansko ni odzvala na osnutek priporočila. Trdil je, da je del podrobnega mnenja Komisije zgolj „zapolnjevanje strani“in da se Komisija skriva za posebnim svetovalcem za SZVP, ki ima diplomatsko imuniteto. Na koncu je dejal, da nihče ni odgovoren. Sklicevanje Komisije na CPCC ponovno kaže, da se Komisija izogiba odgovornosti. Pritožnik se je spraševal, zakaj ga Komisija tri leta prej ni obvestila o ustreznem organu, na katerega se je treba obrniti. Pritožnik ni mogel verjeti, da bo moral ponovno začeti celoten postopek, da bi zdaj nagovoril g. Vimonta. To je v nasprotju s pritožnikovo idejo pravičnosti.

66. Pritožnik je poudaril, da v nasprotju s trditvami Komisije nezaupanja ni povzročilo dejstvo, da ni odkril primera goljufije, temveč dejstvo, da je odkril nekatere nepravilnosti in jih avgusta 2006 prijavil Bruslju. Kljub prepovedi posebnega svetovalca in načelnika štaba, da bi ponovno stopila v stik s Komisijo v Bruslju, je pritožnik oktobra 2006 poročal o nadaljnjih nepravilnostih. Komisija kot nadzornik pritožniku ni pomagala. Nova zahteva po predhodni odobritvi Komisije je bila posledica pritožnikovega poročanja o nepravilnostih. Po pritožnikovem mnenju je dejstvo, da je poročal o teh nepravilnostih, povzročilo, da sta posebni svetovalec in načelnik štaba manj zaupala vanj - če povzamemo, so menili, da takšno poročanje predstavlja grožnjo njihovemu položaju.

67. Pritožnik je trdil, da je po tem, ko je nepravilnosti prijavil kot vodja financ, v bistvu ostal sam brez kakršne koli podpore, glede na argument Komisije, da ima le omejeno nadzorno vlogo. Pritožniku se je zdelo šokantno, ko je v podrobnem mnenju Komisije prebral, da se zdi, da je bil odpuščen zaradi pomanjkanja zaupanja, ker ni odkril ponarejanja računov za gorivo. Pritožnik je poudaril, da je že leto prej poročal o težavi in uvedel drugačen sistem registracije porabe goriva. Vendar mu posebni svetovalec in načelnik štaba nista dovolila, da bi nadaljeval zadevo, ker naj bi potreboval "zaupanje v druge". Posledica tega je, da se pritožnik zdaj znajde v kafkeški situaciji - očita se mu, da ni nadzoroval določenega ravnanja, čeprav ga posebni svetovalec in načelnik štaba dejansko nista smela nadzorovati.

68. Pritožnik je trdil, da je treba plačati njegovo plačo od septembra do decembra 2007 in stroške selitve.

Ocena varuha človekovih pravic po njegovem osnutku priporočila

69. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se Komisija ponovno ni odzvala na njegove ugotovitve, ki so najprej privedle do njegovega predloga sporazumne rešitve, nato pa do osnutka priporočila. Komisija ni raziskala osrednjega vprašanja v tej pritožbi, in sicer domnevne povezave med pritožnikovim poročanjem o finančnih nepravilnostih in njegovo razrešitvijo s strani vodje misije. Namesto tega Komisija trdi, da (a) ni odgovorna za zadevo, (b) je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi jo obravnavala, in (c) da bi se moral pritožnik zdaj obrniti na izvršnega generalnega sekretarja ESZD. Kar zadeva preostala vprašanja, je Komisija v svojem podrobnem mnenju zgolj ponovila svoje prejšnje stališče.

70. Varuhinja človekovih pravic meni, da se zdi, da se Komisija izogiba svoji odgovornosti v tej zadevi. Povsem neprimerno je, da Komisija štiri leta po tem, ko ji je pritožnikov odvetnik prvič pisal (11. februarja 2008), predlaga, naj pritožnik zdaj stopi v stik z izvršnim generalnim sekretarjem ESZD in zahteva novo preiskavo. Varuh človekovih pravic opozarja, da je pritožnik januarja 2008 prvič pisal Svetu. Takrat je Svet v svojem odgovoru z dne 16. januarja 2008 poudaril, da je EUMM 31. decembra 2007 prenehala obstajati in da so odnosi med pritožnikom in vodjo misije v pristojnosti Komisije, na katero je Svet prenesel pritožnikovo pismo. Namestnik generalnega sekretarja Sveta je 16. januarja 2008 pisal generalnemu sekretarju Komisije in ugotovil, da mora vodja misije v skladu s členom 5(3) Skupnega ukrepa 2000/811/SZVP v celoti poročati Komisiji, ki ga nadzira, o dejavnostih, ki se izvajajo v okviru njegove pogodbe posebnega svetovalca. Namestnik generalnega sekretarja Sveta je pojasnil, da je zato pritožnikovo zahtevo prenesel na Komisijo.

71. Varuhinja človekovih pravic meni, da se ta pritožba nanaša na zelo resno vprašanje. Če bi preiskava pokazala, da je bil pritožnik dejansko odpuščen, ker je prijavil finančne nepravilnosti, bi to pomenilo, da je bil pritožnik dejansko kaznovan, ker je deloval kot „žvižgač“. Resnost zadeve bi še poslabšalo dejstvo, da je bil pritožnik vodja financ EUMM in da je bil v tej vlogi sam dolžan poročati o finančnih nepravilnostih.

72. Varuh poudarja, da tudi če bi bilo treba v skladu s sedanjim pravnim okvirom na predmet te pritožbe opozoriti ESZD in zlasti njenega izvršnega generalnega sekretarja, to ne vpliva na dejstvo, da januarja 2008, ko je Svet primer predal Komisiji in ko ESZD še ni začela delovati, Komisija v zvezi s tem ni ukrepala. To se je zgodilo kljub dejstvu, da je bila takrat očitno pristojna za preiskavo tega vprašanja. Varuh človekovih pravic zato pritožnika popolnoma razume, ko navaja, da se je znašel v „kafkeški situaciji“. Varuh človekovih pravic pritožniku predlaga, naj se, če želi zadevo nadalje obravnavati, dejansko obrne na izvršnega generalnega sekretarja ESZD. V primeru nezadovoljivega odgovora ima pritožnik možnost vložiti novo pritožbo pri varuhu človekovih pravic. Vendar bo varuh človekovih pravic v zvezi z obdobjem, ko je Komisija imela možnost preiskati domnevno povezavo med pritožnikovim poročanjem o finančnih nepravilnostih in njegovo razrešitvijo s strani vodje misije, vendar tega ni storila, v nadaljevanju podal kritično pripombo.

73. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Komisija zadeve ni ustrezno obravnavala. Natančneje, Komisija ni začela preiskave o domnevnem razmerju med pritožnikovim poročanjem o nepravilnostih in njegovo razrešitvijo s strani vodje misije, ni zaslišala vpletenih strani, ni ocenila ustreznih dokumentov in ni sprejela nadaljnjih ukrepov, ki bi bili morda potrebni glede na izid preiskave. To je primer nepravilnosti.

74. Če institucija EU ne sprejme osnutka priporočila varuha človekovih pravic - kar je očitno v tem primeru - ima varuh človekovih pravic možnost, da Parlamentu predloži posebno poročilo. Predložitev posebnega poročila daje Parlamentu kot političnemu organu, katerega legitimnost izhaja iz neposrednih volitev državljanov in ki ima pomembno vlogo v ustavnem redu Unije, priložnost, da zavzame stališče o stališčih in sklepih varuha človekovih pravic v primerih splošnega pomena. Varuh človekovih pravic je v svojem letnem poročilu za leto 1998 poudaril, da ima možnost, da Evropskemu parlamentu predloži posebno poročilo, neprecenljivo vrednost za njegovo delo. Dodal pa je, da posebna poročila zato ne bi smela biti predstavljena prepogosto in bi jih bilo treba predložiti le v zvezi s pomembnimi zadevami, pri katerih lahko Parlament ukrepa, da bi pomagal varuhu človekovih pravic.

75. Obravnavana zadeva vsekakor odpira pomembno vprašanje in načelno vprašanje, in sicer neobstoj preiskave vprašanja, ali je bil pritožnik odpuščen, ker je prijavil finančne nepravilnosti in s tem deloval kot žvižgač v okviru misije za spremljanje politike, ki deluje zunaj ozemlja EU v okviru skupne zunanje in varnostne politike Unije. Varuh človekovih pravic kljub temu meni, da v obravnavani zadevi Parlamentu ne bi bilo primerno predložiti posebnega poročila iz naslednjih razlogov.

76. Prvič, decembra 2010 je varuh človekovih pravic začel preiskavo na lastno pobudo (OI/12/2010(BEH)MMN), da bi pojasnil, katera institucija je odgovorna za morebitne primere nepravilnosti pri dejavnostih misij SVOP v tretjih državah. Glede na to, da ta splošna preiskava na lastno pobudo še vedno poteka, ne bi bilo primerno pripraviti posebnega poročila o tem posebnem primeru, v katerem se postavlja tudi vprašanje, katera institucija je končno odgovorna. Dokler ne bo pojasnjeno, kdo (Komisija, Svet ali visoki predstavnik/ESZD) mora prevzeti odgovornost, Parlament na podlagi posebnega poročila ne bo mogel sprejeti koristnih ukrepov. Nazadnje, če bi se pritožnik odločil za obravnavo svoje pritožbe pri izvršnem generalnem sekretarju ESZD, kot zdaj predlaga Komisija, in z izidom ne bi bil zadovoljen, bi še vedno imel možnost vložiti novo pritožbo pri varuhu človekovih pravic. Varuhinja človekovih pravic bo zato zaključila to preiskavo s kritično pripombo, navedeno v nadaljevanju.

C. Sklepi

Varuh človekovih pravic je na podlagi preiskave te pritožbe zaključil z naslednjo kritično pripombo:

Komisija zadeve ni ustrezno obravnavala. Natančneje, Komisija ni začela preiskave o domnevnem razmerju med pritožnikovim poročanjem o nepravilnostih in njegovo razrešitvijo s strani vodje misije, ni zaslišala vpletenih strani, ni ocenila ustreznih dokumentov in ni sprejela nadaljnjih ukrepov, ki bi bili morda potrebni glede na izid preiskave. To je primer nepravilnosti.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

 

P. Nikiforos Diamandouros

V Strasbourgu, 20. septembra 2012

---

[1] Skupni ukrep Sveta 2000/811/SZVP z dne 22. decembra 2000 o Nadzorni misiji Evropske unije, UL L 328, str. 53. Mandat EUMM je bil večkrat podaljšan. Nazadnje konec leta 2006, ko je Svet podaljšal mandat do 31. decembra 2007 (Skupni ukrep Sveta 2006/867/SZVP z dne 30. novembra 2006 o podaljšanju in spremembi mandata Nadzorne misije Evropske unije (EUMM), UL L 335, str. 48).

[2] Člen 16 "Trajanje" pogodbe je določal, da "lahko pogodbo prekine bodisi delodajalec bodisi delojemalec z enomesečnim predhodnim pisnim obvestilom o nameri."

[3] Svet je napačno navedel datum 31. december 2008 namesto 31. december 2007.

[4] Pritožnik je v dodatnih pripombah z dne 27. decembra 2010 poudaril, da je njegov odvetnik pripombe poslal v elektronskem sporočilu z dne 26. maja 2009. Vendar je pregled, ki ga je opravil urad varuha človekovih pravic, pokazal, da urad varuha človekovih pravic tega elektronskega sporočila ni nikoli prejel.

[5] C(2004) 2984 z dne 6. avgusta 2004 in SEC(2007) 1746 z dne 21. decembra 2007.

[6] Skupni ukrep Sveta 2007/40/SZVP z dne 22. januarja 2007 o spremembi Skupnega ukrepa 2002/921/SZVP o podaljšanju mandata Nadzorne misije Evropske unije (UL 2007, L 17, str. 22).

[7] Zadeva T-70/05, Evropaiki Dynamiki proti Evropski agenciji za pomorsko varnost, ZOdl. 2010, str. II-313, točka 64.

[8] "Med opravljenimi revizijskimi postopki smo opazili, da obstajajo navodila za uničenje dokumentacije pred zaključkom letnih poročil in revizijskega poročila."

[9] Varuh človekovih pravic je ugotovil, da je bilo v odstavku 11 njegovega predloga sporazumne rešitve pod naslovom "predmet preiskave" jasno navedeno, da je pritožnik v spremnem dopisu k svoji pritožbi predlagal, da je njegova razrešitev "končno temeljila na dejstvu, da je Bruselj obvestil o nepravilnostih v zvezi z misijo." V odstavku 34 predloga sporazumne rešitve je bilo ponovno poudarjeno, da je pritožnik predlagal, da se ga razreši, ker je obvestil Komisijo in OLAF o nekaterih nepravilnostih.

[10] Komisija je v svojem odgovoru pritožniku navedla, da je X. pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi "v svojem imenu" in je še naprej finančno odgovoren za te pogodbe. Vendar je Komisija pojasnila tudi, da (a) je X., ko ga je zaposlila kot posebnega svetovalca za SZVP/vodjo misije, zaupala dogovorjene zneske iz proračuna SZVP, da bi lahko kril odhodke, ki izhajajo iz izvajanja skupnega ukrepa, in da (b) je bil odgovoren Komisiji za finančno upravljanje proračuna misije. Čeprav bi morala ga. D. s formalnega vidika kriti odhodke, ki izhajajo iz izvajanja skupnega ukrepa, vključno z odhodki, ki izhajajo iz odškodninskih zahtevkov, bi bila sredstva, ki bi se uporabila za kritje takih odhodkov, sredstva EU, ki bi ji jih zagotovila Komisija. V zvezi s tem je jasno, da bi morala Komisija v okviru svoje nadzorne vloge vedno zagotoviti, da vodja misije ne bo imel stroškov brez utemeljenega razloga. To bi na primer vključevalo vse stroške, ki izhajajo iz odškodninskih zahtevkov.

[11] Varuh človekovih pravic je poleg tega poudaril, da je pritožnikova dolžnost, da kot vodja financ poroča o kakršnih koli finančnih nepravilnostih. Če tega ne bi storil, bi to pomenilo resen poklicni neuspeh za vodjo financ.