Zadeva se je nanašala na uveljavljanje pravice do prostega gibanja v EU s strani odvetnikov. Evropska komisija je zavrnila pritožbo, ki jo je vložila oseba, usposobljena za odvetnika na Cipru, ki je menila, da so organi Združenega kraljestva in/ali ciprski organi kršili pravila o prostem gibanju. Evropski varuh človekovih pravic je zadevo preiskal in ugotovil, da Komisija ni storila nobene nepravilnosti. Kar zadeva Združeno kraljestvo, je Komisija pravilno ugotovila, da so organi Združenega kraljestva ravnali v skladu z veljavnimi pravili. Podobno je Komisija v zvezi s ciprskimi organi pravilno menila, da pritožnik ni predložil dokazov, da je oviral uveljavljanje pritožnikove pravice do prostega gibanja.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske agencije za varnost v letalstvu (v nadaljnjem besedilu: EASA), da odobri dostop do dokumentov (in sicer (i) načrtov nadzora EASA in (ii) poročil EASA o priporočilih za odobritev) v zvezi s štirimi izvajalci storitev vzdrževanja zrakoplovov s sedežem v Aziji. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da zanašanje EASA na zaščito poslovnih interesov in zaščito namena inšpekcij, preiskav in revizij ni prepričljivo. EASA se je na podlagi osnutka priporočila varuhinje človekovih pravic odločila, da bo objavila zahtevane dokumente.

Pritožnik je nemški inženir, ki je bil odgovoren za nadzor nad gradnjo sodišča za huda kazniva dejanja v Tirani v Albaniji. Gradbeni projekt je bil predmet pogodbe o gradbenih delih, sklenjene med albanskim ministrstvom za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: javni naročnik) in zasebnim gradbenim podjetjem (v nadaljnjem besedilu: izvajalec), financiral pa se je iz splošnega proračuna Evropske komisije. Pogodba pritožnika kot nadzornika se je iztekla konec novembra 2007.

Pritožnik se je leta 2008 obrnil na varuha človekovih pravic in trdil, da ga delegacija Komisije v Albaniji ni ustrezno podprla (i) pri njegovih prizadevanjih za zagotovitev, da so bila projektna dela izvedena v skladu s pogodbo, in (ii) v njegovih s tem povezanih sporih z drugimi stranmi, vključenimi v projekt. Pritožnik je v podporo prvemu vidiku svoje trditve v bistvu trdil, da sta se izvajalec in naročnik strinjala, da bosta uporabljala cenejše in slabše materiale od tistih, ki so določeni v javnem naročilu gradenj. Pritožnik je tudi trdil, da Komisija ni zahtevala preiskave nesreče s smrtnim izidom na gradbišču.

Komisija je v svojem mnenju v bistvu zavrnila stališča pritožnika in trdila, da je dala znatno podporo pogodbenim strankam in pritožniku. Po pregledu spisa Komisije v zvezi s projektom je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je pritožnik, ki je imel ključno odgovornost pri projektu, Komisiji poročal o primerih groženj in ustrahovanja zoper njega. Komisija je priznala resnost teh dogodkov, ki so bili obravnavani na dveh sestankih. Vendar je varuh človekovih pravic menil, da to ni sorazmerno s priznano resnostjo, glede na katero bi bilo jasno pričakovati, da bo Komisija odločno ukrepala, da bi preprečila ponovitev takih incidentov v prihodnosti. Varuhinja človekovih pravic je zato sklenila, da Komisija pritožnika ni zadostno podprla, in v zvezi s tem podala kritično pripombo. Poleg tega je menil, da Komisija ni uporabila pooblastil, ki jih ima na voljo, da bi zahtevala preiskavo, s katero bi zanesljivo ugotovila dejstva nesreče s smrtnim izidom, v kateri je en delavec izgubil življenje. Na primer, od albanskih organov ni zahtevala pojasnil. V skladu s tem je varuh človekovih pravic podal še eno kritično pripombo.

Kar zadeva pritožnikovo trditev, da ga Komisija ni podprla pri njegovih prizadevanjih za zagotovitev skladnosti s pogodbo o gradbenih delih, preiskava varuha človekovih pravic ni razkrila nepravilnosti. Hkrati je varuh človekovih pravic ugotovil, da bi lahko bili nekateri vidiki, ki jih njegova preiskava ne zajema, na primer odobritev, po izteku pritožnikove pogodbe, klimatskega sistema na videz nižje kakovosti brez znižanja cene ali podaljšanja garancijskega roka, zaskrbljujoči z vidika dobrega upravljanja sredstev EU. Varuhinja človekovih pravic je zato pozvala Evropsko računsko sodišče, naj zaradi svojega posebnega strokovnega znanja in odgovornosti pri revidiranju porabe sredstev EU preuči te vidike.

Direktiva o tehničnih ovirah v trgovini od držav članic zahteva, da Evropski komisiji predložijo osnutke tehničnih predpisov. Pritožnik je grško podjetje za internetne storitve, ki se je pritožilo, ker je Komisija zavrnila dostop do revidiranega osnutka tehničnega predpisa o rekreacijskih igrah, ki mu ga je posredovala Grčija. Evropski varuh človekovih pravic je izvedel preiskavo v zvezi s pritožnikovimi trditvami, da je Komisija kršila postopkovna in materialna pravila Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov, ter v zvezi s trditvijo, da bi morala Komisija odobriti dostop do zahtevanega dokumenta.

V zvezi s postopkovno trditvijo je varuhinja človekovih pravic pripravila osnutek priporočila, naj Komisija prizna neupravičeno zamudo, do katere je prišlo pri obravnavi potrdilne prošnje pritožnika, in se zaveže, da do takih zamud v prihodnosti ne bo prišlo. Komisija je sprejela osnutek priporočila varuha človekovih pravic.

Komisija je v zvezi z vsebinskim očitkom in z njim povezanim zahtevkom zagovarjala zavrnitev dostopa, ker je morala zaščititi dialog, ki ga je sklenila z grškimi organi, da bi grško zakonodajo o rekreacijskih igrah uskladila s pravom Unije, za katero je Sodišče ugotovilo, da je v nasprotju s tem pravom.

Varuh človekovih pravic je v svoji predhodni oceni ugotovil, da sklicevanje Komisije na ustrezno izjemo iz Uredbe 1049/2001 v okviru postopka uradnega obveščanja v skladu z direktivo o tehničnih ovirah v trgovini ni bilo prepričljivo, ker se je obravnavana zadeva nanašala na zaključene postopke za ugotavljanje kršitev. Varuhinja človekovih pravic je kot sporazumno rešitev predlagala, da bi Komisija lahko razmislila o odobritvi dostopa do revidiranega osnutka tehničnega predpisa.

Komisija je nato odobrila dostop do dokumenta in tako poravnala pritožnikovo trditev, vendar se ni strinjala z utemeljitvijo varuha človekovih pravic. Varuhinja človekovih pravic je zato pripravila osnutek priporočila, naj Komisija načeloma omogoči javni dostop do revidiranih osnutkov tehničnih predpisov, sporočenih v skladu z direktivo o tehničnih ovirah v trgovini, razen če država članica izrecno zahteva zaupnost in tako zahtevo podpre z razlogi, ki bi lahko ovrgli domnevo o dostopnosti.

Komisija ni sprejela osnutka priporočila varuhinje človekovih pravic. Ker pa je Komisija objavila prvotni osnutek tehničnega predpisa, ki ga je predložila Grčija, in zadnji osnutek, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da ravnanje Komisije ne pomeni splošne prakse. Zato je zadevo zaključil s kritično pripombo.

Pritožnik, flamska nevladna organizacija Vluchtelingenwerk Vlaanderen, ki zagotavlja pomoč beguncem, je od Evropske komisije prejel nepovratna sredstva za izvedbo projekta v Demokratični republiki Kongo. Septembra 2004 je pritožnik Komisiji poslal elektronsko pošto in dopis, v katerem je Komisijo zaprosil za odobritev alternativne poenostavljene metode za poročanje o stroških projekta, vključno s stroški lokalnih podjetnikov, vključenih v projekt. Kontaktna oseba Komisije je v elektronskem sporočilu odgovorila: "S tem, ..., vam dajem naše soglasje ..." Vendar se je Komisija po naknadni reviziji odločila, da bo od pritožnika izterjala znesek v višini 150 000 EUR, pri čemer je trdila, da zadevni stroški niso bili sporočeni v skladu z določbami sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev. Kljub temu so bili po navedbah pritožnika ti stroški sporočeni na podlagi alternativne metode poročanja o stroških, ki jo je Komisija odobrila. Pritožnik se je tako pritožil evropskemu varuhu človekovih pravic in trdil, da je Komisija kršila načelo legitimnih pričakovanj, ker ni spoštovala metodologije za poročanje o stroških, ki je bila dogovorjena z njim.

Komisija je v svojem mnenju trdila, da elektronsko sporočilo, ki ga je poslala njena kontaktna oseba, ne pomeni spremembe sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da zadevno elektronsko sporočilo pomeni odobritev alternativne metode poročanja o stroških, ki jo je predlagal pritožnik, in da je vsaj mogoče trditi, da se je Komisija strinjala z opustitvijo ustreznih delov sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev, da bi pritožniku omogočila uporabo alternativnega sistema poročanja o stroških. Zato je Komisiji predlagal sporazumno rešitev in jo pozval, naj v zvezi s stroški, ki so jih imeli lokalni podjetniki pri projektu, preveri, ali in v kolikšni meri je pritožnik ravnal v skladu z alternativnimi sredstvi za utemeljitev odhodkov, in na tej podlagi razmisli o tem, da bi pritožniku plačal ustrezen znesek. Komisija je sprejela predlog sporazumne rešitve in navedla, da bo za tiste projekte, pri katerih je pritožnik upošteval alternativno metodo poročanja o stroških, ustrezne stroške štela za upravičene in izvedla dodatno plačilo.

Pritožnik je maja 2012 obvestil varuha človekovih pravic, da je od Komisije prejel plačilo v višini 104 842 EUR, in se mu zahvalil za njegovo posredovanje.