Pritožnik, neprofitna organizacija s sedežem v Belgiji, je sodeloval v projektu, ki ga je financirala EU in je bil namenjen reševanju težav, s katerimi se soočajo starejši pri uporabi rešitev IKT. Pri finančni reviziji je bilo ugotovljeno, da je sistem, ki ga pritožnik uporablja za evidentiranje delovnega časa, nezanesljiv. Zato je Komisija od pritožnika poskušala izterjati več kot 85 000 EUR.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da so revizorji priznali, da je bilo delo, ki ga je pritožnik opravil v zvezi z dvema specifičnima „rezultatoma“, legitimno, prav tako pa tudi zadevni delovni čas. Zato je menila, da Komisija ni bila upravičena zavrniti stroškov za osebje, povezanih s tem delom. Zato je Komisiji priporočila, naj ustrezno zmanjša znesek, ki ga želi izterjati.

Komisija je v celoti sprejela priporočilo varuhinje človekovih pravic in se strinjala z zmanjšanjem zneska, ki ga je treba izterjati, za skoraj 37 000 EUR. Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic zadevo zaključila. Vendar varuhinja človekovih pravic nadaljuje z ločeno preiskavo v zvezi z izterjavo sredstev v zvezi z drugimi „rezultati“.

Zadeva se je nanašala na odpoved pogodbe o opravljanju storitev s strani Evropske komisije. Pritožnik je trdil, da Komisija ni odgovorila na njegove dopise, da je brez utemeljenega razloga odpovedala pogodbo o opravljanju storitev in da je počasno plačevala račune, ki so ji bili poslani. Zahteval je tudi odškodnino za zamudo pri plačilu in odškodnino.

Varuh človekovih pravic je te obtožbe preiskal. V zvezi s prvim je sklenila, da je bila zadeva rešena, ker je Komisija na koncu odgovorila na dopise pritožnika. V zvezi z drugo trditvijo, ki se nanaša na domnevno odpoved pogodbe brez utemeljenega razloga, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da Komisija ni storila nobene nepravilnosti, saj ji je bila s pogodbo dana pravica, da jo kadar koli odpove, in da je Komisija vsekakor navedla tehten razlog za odpoved. V zvezi s tretjo trditvijo je varuh človekovih pravic ugotovil, da je bila najdena rešitev problema zamude pri plačilu računov, saj je Komisija pritožniku končno plačala dolgovane zneske za opravljeno delo in se strinjala s plačilom zamudnih obresti. Nazadnje je varuh človekovih pravic v zvezi z odškodninskim zahtevkom sklenil, da nadaljnja preiskava zadeve ni potrebna, saj je Komisija pritožniku plačala odškodnino za nastalo škodo, pogodba pa ni določala nobene odškodnine za nobeno drugo vrsto škode.

Zadeva se je nanašala na to, da je Komisija zavrnila in predlagala povračilo nekaterih stroškov, povezanih z dejavnostmi, oddanimi v podizvajanje, v okviru sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev v okviru šestega okvirnega programa. Komisija se je na podlagi preiskave varuhinje človekovih pravic odločila, da ne bo izterjala stroškov v skupni višini skoraj 87 000 EUR. Pojasnila je, da se je odločila spremeniti svojo prvotno odločitev, ker je pritožnik ravnal v dobri veri in v skladu z nasveti, ki jih je dala sama Komisija.

Varuhinja človekovih pravic je pozdravila to novo odločitev; kljub temu je menila, da je bilo obžalovanja vredno, da je imela pritožnica več let možnost obsežne izterjave sredstev, ki so se ji pridržala.

Pritožnik, raziskovalni inštitut s sedežem v državi Z, je sodeloval pri projektu, ki ga je financirala EU v okviru Sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj.

Revizija je razkrila nepravilnosti pri projektu, zaradi česar je Komisija od pritožnika zahtevala izterjavo več kot 300 000 EUR kljub pojasnilom o nepravilnostih, ki jih je predložila. Pritožnik ni bil zadovoljen z izidom in je vložil pritožbo pri evropskem varuhu človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da so bile nekatere ugotovitve revizorjev napačne. Ker je bilo najpomembneje določiti dejanski datum začetka projekta, je varuhinja človekovih pravic kot rešitev predlagala, naj se Komisija posvetuje s strokovnjakom, da bi preverila ugotovitve revizorjev v zvezi s tem, ali odredi „tehnično revizijo“, kot je določeno v „sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev“. Komisija je sprejela rešitev, če bi stroške sklepanja pogodb s strokovnjakom skupaj nosili obe stranki. Varuhinja človekovih pravic je Komisijo in pritožnika pozvala, naj se dogovorita o izbiri strokovnjaka, ki bo imenovan, in zaključita zadevo.

Večina proračuna EU se vsako leto dodeli skladom in programom, ki jih Evropska komisija upravlja skupaj z državami članicami. Junija 2015 je varuhinja človekovih pravic začela preiskavo na lastno pobudo v zvezi s pravočasnostjo plačil Komisije, pri čemer se je osredotočila na plačila zasebnim izvajalcem in upravičencem, ki jih bodo zamude pri plačilih verjetno najbolj prizadele. Ta preiskava je sledila štirim prejšnjim preiskavam na isto temo.

Varuhinja človekovih pravic je zahtevala informacije o številu in odstotku primerov, v katerih je prišlo do zamud pri plačilu, obsegu nastalih zamud, zadevnih zneskih in primerih, v katerih so bile obresti plačane zaradi zamude pri plačilu. Varuhinja človekovih pravic je izvedla tudi inšpekcijski pregled na kraju samem, da bi bolje razumela, kako plačilni postopek deluje v praksi.

Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se je skupni delež zamud pri plačilih od leta 2013 povečal zaradi dveh glavnih dejavnikov. Prvič, sedanja finančna uredba, ki je začela veljati 1. januarja 2013, je uvedla krajše plačilne roke. Drugič, proračunski organ EU (tj. Parlament in Svet) je v letu 2014 omejil znesek „odobritev plačil“, tj. denar, dodeljen institucijam za plačilo računov med letom.

Varuhinja človekovih pravic pozdravlja napredek, ki ga je Komisija dosegla pri zmanjševanju števila in vrednosti zamud pri plačilih v letu 2015, potem ko so leta 2014 dosegle vrhunec. Priznava, da je bil primanjkljaj odobritev plačil izjemen dejavnik, na katerega Komisija ni mogla vplivati. Varuhinja človekovih pravic nadalje ugotavlja, da povečana povprečja zamud pri plačilih od leta 2013 naprej niso pomenila, da se je uspešnost Komisije v absolutnem smislu poslabšala. Hkrati poudarja, da si mora Komisija močno prizadevati za upoštevanje krajših zakonskih rokov, uvedenih s sedanjo finančno uredbo.

Inšpekcijski pregled varuhinje človekovih pravic je pokazal, da Komisija pozorno spremlja svojo uspešnost na tem področju in je razvila številne dobre prakse. Vendar je varuh človekovih pravic zaskrbljen, ker so bili nekateri nedavni ukrepi, ki jih je napovedala Komisija, obravnavani že leta 2010 po posvetovanju, ki ga je varuh človekovih pravic začel v okviru prejšnje preiskave.

Komisija je julija 2014 zavrnila pritožnikovo prošnjo, da bi delala kot strokovnjakinja na projektu v Indoneziji, ker se je že zavezala, da bo hkrati delala na projektu v Liberiji, ki ga financira EU. Pritožnica se je ponovno prijavila, ko je bil projekt v Liberiji odložen zaradi krize zaradi ebole, pri čemer je poudarila, da je bila dejansko na voljo za delo na projektu v Indoneziji.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da ima Komisija pravico zahtevati, da so strokovnjaki za določena obdobja na voljo izključno za delo na projektih. Opozorila je, da je pritožnica izjavila, da bo izključno na voljo za delo pri dveh prekrivajočih se projektih. Pritožnik tega protislovja ni pojasnil, ko je vložil prvotno prošnjo. Varuh človekovih pravic na podlagi predloženih informacij meni, da je Komisija pravilno zavrnila pritožnikovo prvo vlogo. V zvezi z drugo vlogo je pritožnica dejansko navedla, da je zaradi trenutne krize zaradi ebole v Liberiji dejansko lahko delala na projektu v Indoneziji. Komisija je nato ponovno preučila njen položaj. Po mnenju varuhinje človekovih pravic je pošteno in razumno presodila, ko je ugotovila, da pritožnica ni mogla zagotoviti njene razpoložljivosti. Varuhinja človekovih pravic tako ugotavlja, da Komisija prav tako ni storila napake, ko je zavrnila njeno drugo prošnjo za delo na indonezijskem projektu. Vendar pa pušča vprašanja o tem, kako Komisija obravnava pravice strokovnjakov, ki so se znašli v krizah, kot je izbruh ebole.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti. Komisiji je predlagala, naj bo v primerih, ko je treba projekt začasno prekiniti, pripravljena vsakega prizadetega strokovnjaka oprostiti obveznosti glede ekskluzivnosti.

Zadeva se je nanašala na razrešitev vodje skupine v projektu v Srednji Ameriki, ki ga je financirala EU.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je Komisija ravnala razumno, ko je upravičencu projekta dovolila, da po podpisu pogodbe razreši vodjo ekipe. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

Pritožnik je imel z Evropsko komisijo sklenjeno pogodbo o dodelitvi nepovratnih sredstev za financiranje projekta v Egiptu. V skladu s to pogodbo je moral pritožnik zagotoviti finančno jamstvo banke ali finančne institucije s sedežem v EU, da bi zagotovil predhodno financiranje projekta s strani Komisije. Po začetku veljavnosti pogodbe se je izkazalo, da pritožnik ni mogel zagotoviti zahtevanega finančnega jamstva. Zato je Komisija odpovedala pogodbo.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija izpolnila svojo pogodbeno obveznost, da se pred prekinitvijo pogodbe posvetuje s pritožnikom. Glede na informacije, ki jih je pritožnik predložil Komisiji o svojih finančnih zmožnostih, je varuhinja človekovih pravic ugotovila tudi, da je Komisija lahko razumno razumela, da pritožnik ne bi mogel izvesti projekta brez predhodnega financiranja in da zato nadaljnja posvetovanja niso bila potrebna.

Varuhinja človekovih pravic je sklenila, da je Komisija ravnala zakonito in razumno, ko je prekinila pogodbo s pritožnikom. Vendar je varuhinja človekovih pravic predlagala, naj Komisija v prihodnje pogodbe vključi določbo, ki bi upravičencu do nepovratnih sredstev omogočala, da se odpove predhodnemu financiranju Komisije, v standardne pogodbene pogoje. To bi odpravilo obveznost zagotovitve finančnega jamstva, če bi upravičenec lahko dokazal, da ima potrebna finančna sredstva za izvedbo projekta. Varuhinja človekovih pravic je Komisijo tudi pozvala, naj v dopisu o odpovedi vedno navede natančno pravno podlago za to odločitev in možnosti za pritožbo nanjo.

Zadeva se je nanašala na odločitev Komisije, da ne sprejme nekaterih stroškov, ki jih partner prijavi za projekt, ki ga financira EU. Odločba Komisije je pomenila, da je bilo njeno končno plačilo konzorciju zmanjšano za znesek, ki ga je ta partner prejel iz naslova predhodnega financiranja. Koordinator je trdil, da je Komisija dolžna izterjati sredstva, ki so bila nepravilno izplačana zadevnemu partnerju.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija pravilno obravnavala zadevo, saj bi lahko začela izterjavo le, če bi obstajal dolg do Unije. Razdelitev financiranja med projektne partnerje je vprašanje drugačne narave, pri katerem Komisija ni dolžna posredovati. Varuhinja človekovih pravic zato ni ugotovila nepravilnosti Komisije.

Zadeva se je nanašala na odločitev Komisije, da nekatere stroške, ki jih partner prijavi za projekt, ki ga financira EU, razglasi za neupravičene. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da so bili razlogi Komisije za nesprejetje zadevnih stroškov razumni. Varuhinja človekovih pravic je zato primer zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Pritožnik je MSP, ki je kot upravičenec sodelovalo v projektu Komisije. Svoje zaposlene delno nagrajuje z izplačili dividend. Ko je Komisija leta 2014 zavrnila del pritožnikovih stroškov dela kot neupravičenega, je pritožnik trdil, da je Komisija predhodno odobrila njegov model prejemkov in da je zato upravičeno pričakovala, da bodo njegovi stroški dela ustrezno povrnjeni. Pritožnik se je obrnil na varuha človekovih pravic.

Po pregledu spisa Komisije je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da Komisija ni izrecno odobrila pritožnikovega modela prejemkov in da pogoji za obstoj legitimnih pričakovanj niso bili izpolnjeni. Varuhinja človekovih pravic je poleg tega ugotovila, da je stališče Komisije pravno pravilno in v skladu s sporazumom o dodelitvi nepovratnih sredstev. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila tudi, da bi lahko bila Komisija skrbnejša in je pritožnika ob vključitvi v projekt opozorila, da njen model prejemkov ne bi bil sprejemljiv. Komisija je v nadaljnjem dopisu pritožniku izrazila obžalovanje zaradi razvoja dogodkov, izrazila pa je tudi upanje, da bo pritožnik še naprej sodeloval v projektu. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija pri obravnavi te zadeve ni ravnala nepravilno, čeprav je bilo obžalovanja vredno, da je pritožnik razumel, da bo Komisija sprejela njegov model prejemkov.