Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) obravnavala podizvajalca, ki je zagotavljal strokovno znanje in storitve v sektorju IT. Po navedbah pritožnika ni bil v celoti plačan za delo, ki ga je opravil. Potem ko so pogajanja pritožnika z glavnim izvajalcem ostala neuspešna, se je pritožnik obrnil na varuhinjo človekovih pravic in se spraševal, kako je ESZD obravnavala zadevni spor.

Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da neobstoj neposrednega pogodbenega razmerja med institucijo EU in podizvajalcem ne pomeni, da je podizvajalec, ki deluje kot javni organ, oproščen obveznosti spoštovanja temeljne pravice podizvajalca do dobrega upravljanja. Ta obveznost med drugim zajema dolžnost institucije EU, da spremlja ravnanje svojega izvajalca in po potrebi vztraja, da izvajalec izpolnjuje svoje obveznosti do podizvajalca. V zadevnem primeru je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je ESZD zagotovila, da je glavni izvajalec podizvajalcu skrbno sporočil njene zahteve glede končnih rezultatov in dokumentacije ter da je ESZD izvršila plačila za potrjeno opravljeno delo. ESZD si je na splošno večkrat prizadevala najti rešitev za različna vprašanja v zvezi s sklepanjem pogodb s podizvajalci.

Varuhinja človekovih pravic je tako preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ESZD ni ravnala nepravilno.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Agencija Evropske unije za azil (EUAA) obravnavala obtožbe o kršitvah temeljnih pravic pri svojih dejavnostih na grškem otoku Samos. Pritožniki so bili zaskrbljeni, da je način, na katerega so uslužbenci za obravnavo primerov, napoteni v podporne skupine agencije EUAA za azil, opravljali razgovore z ranljivimi prosilci za azil, v nasprotju s pravom EU in da agencija EUAA tega ni obravnavala. Poleg tega so bili pritožniki zaskrbljeni, kako je agencija EUAA obravnavala poročila prosilcev za azil o zavračanju.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da agencija EUAA v času pritožbe ni zagotovila, da bi bili delavci, ki obravnavajo zadeve in so bili napoteni v njene podporne skupine za azil, pripravljeni ustrezno opraviti razgovore z ranljivimi prosilci za azil, tudi glede tega, kako upoštevati kazalnike ranljivosti, ko se ti prvič pojavijo med razgovorom za azil. Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da agencija EUAA ranljivim prosilcem za azil ni zagotovila ustreznega postopka za poročanje o napakah, storjenih med razgovori, in da takih poročil ni pregledala. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je to pomenilo nepravilnost, in agenciji EUAA podala štiri priporočila za odpravo pomanjkljivosti.

Varuhinja človekovih pravic je ta priporočila poslala tudi svojim kolegom iz Evropske mreže varuhov človekovih pravic (ENO), da bi pridobila njihova mnenja o tem, kako se zagotavlja spoštovanje temeljnih pravic pri sodelovanju med uradniki agencije EUAA, ki obravnavajo zadeve, in nacionalnimi uradniki za azil.

Poleg tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila pomembne pomanjkljivosti v zvezi s tem, kako je agencija EUAA obravnavala razkritje izkušenj prosilcev za azil z zavračanjem med razgovori. Ker je agencija med preiskavo varuhinje človekovih pravic začela izvajati ukrepe za odpravo teh pomanjkljivosti, ni ugotovila nepravilnosti, temveč je podala dva predloga za izboljšanje.

Pritožnik je delal kot strokovnjak za zunanjega izvajalca EU pri projektu v Tanzaniji, ki ga je financirala EU in ga je vodila delegacija Evropske unije v Tanzaniji in Vzhodnoafriški skupnosti. Pritožnik je trdil, da je izvajalec kršil tanzanijsko zakonodajo, ker se ni registriral v Tanzaniji, zaradi česar ni mogel pridobiti veljavnega delovnega dovoljenja. Izvajalec je nato pritožnika obvestil o svoji odločitvi, da prekine pogodbo, pri čemer je upošteval pomisleke glede pritožnikovega dela, ki jih je izrazila delegacija EU.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o pomislekih pritožnika glede tega, kako je delegacija obravnavala obe zadevi. V zvezi s tem se je varuhinja človekovih pravic sklicevala na svoje dosledno stališče, da bi bilo treba, kadar institucije EU zahtevajo zamenjavo strokovnjakov, ki delajo na projektih EU, te posameznike zaslišati, preden se jih zamenja. Čeprav je Komisija trdila, da ni zahtevala zamenjave strokovnjaka, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je Komisija sodelovala pri odločitvi o zamenjavi. Varuhinja človekovih pravic je tako ugotovila, da Komisija ni zagotovila spoštovanja pritožnikove pravice do zaslišanja pred njegovo zamenjavo, kar je pomenilo nepravilnost.  Predlagala je izboljšave, s katerimi bi preprečili, da bi se to vprašanje pojavilo v prihodnosti. 

Poleg tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da glede na to, da je bila pritožnikova pogodba prekinjena, nadaljnje preiskave v zvezi z izdajo delovnega dovoljenja niso bile upravičene. Kljub temu je Komisiji predlagala izboljšave in jo pozvala, naj zadevo preveri, saj bi lahko vplivala na druge strokovnjake, ki delajo na projektu EU. 

 

Zadeva se je nanašala na odločitev Evropske komisije, da pri svojih storitvah otroškega varstva preneha sodelovati z agencijskim delavcem. Pritožnik je bil zaposlen prek zunanjega izvajalca na podlagi tedenskih pogodb. Izvajalec je po navodilih Komisije pritožnika obvestil, da Komisija ne bo več zahtevala njenih storitev. Pritožnik se je obrnil na varuhinjo človekovih pravic in trdil, da ji Komisija ni predložila utemeljenih razlogov za svojo odločitev.

Varuhinja človekovih pravic dosledno meni, da bi morale institucije EU, kadar zahtevajo prekinitev pogodbe osebe z zunanjim izvajalcem, navesti poštene in objektivne razloge za utemeljitev prekinitve, obvestiti zadevno osebo in ji zagotoviti možnost, da pred prekinitvijo predloži pripombe. Negotovost položaja agencijskega delavca pomeni, da mora biti Komisija pravična in pregledna, tudi če ni pogodbenega razmerja. V tem primeru Komisija ni zagotovila, da bi bila pritožniku odobrena zaslišanje in možnost, da predloži pripombe o razlogih, ki jih je navedla Komisija, preden se je odločila, da ne bo več zahtevala pritožnikovih storitev. Čeprav je to obžalovanja vredno, varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je moral biti pritožnik seznanjen z nekaterimi vprašanji v tednu pred odločitvijo Komisije. Vendar varuh človekovih pravic zaradi pomanjkljivega vodenja evidenc ne more preveriti, ali so uslužbenci Komisije o vprašanjih razpravljali s pritožnikom. Kljub temu pozdravlja dejstvo, da je Komisija priznala, da bi lahko pritožniku v tej zadevi dodatno pojasnila svojo utemeljitev.

Na podlagi tega varuh človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave niso upravičene, in primer zaključi.  

Zadeva se je nanašala na svetovalno podjetje, ki ga je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) preiskoval zaradi domnevnih nepravilnosti pri projektih, ki jih je financirala EU. Urad OLAF je podjetje obvestil, da je zaključil preiskavo, ter Komisiji predložil finančna in upravna priporočila. Čeprav je urad OLAF obvestil podjetje, da se lahko obrne na nadzornika za procesna jamstva urada OLAF, ni zagotovil jasnih informacij o veljavnem roku za vložitev pritožbe. To je pomenilo, da je podjetje pritožbo vložilo po roku, nadzornik pa jo je zavrnil.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je urad OLAF ravnal nepravilno, ker pritožniku ni zagotovil jasnih informacij, zlasti glede datuma zaključka preiskave. Vendar je varuh človekovih pravic menil, da za pritožnika ni bilo ustreznega priporočila za obravnavo tega vprašanja. Kljub temu je predlagala, naj se prepreči, da bi se tak problem pojavil v podobnih primerih v prihodnosti.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Agencija Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) obravnavala zahtevo za kopijo zvočnega posnetka zaslišanja v okviru upravne preiskave o domnevnem nadlegovanju. Pritožnica, ki je trdila, da je bila žrtev nadlegovanja, ni bila zadovoljna, da ji je zunanji preiskovalec, ki ga je agencija ENISA pooblastila za izvedbo preiskave, zavrnil dostop do posnetka enega od zaslišanj, ki jih je opravila z njo.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je agencija ENISA ravnala nepravilno, ko je neodvisnemu preiskovalcu omogočila, da odloči o zahtevi za kopijo zvočnega posnetka zaslišanja v okviru upravne preiskave in potrdi, da je preiskovalec zahtevo zavrnil na podlagi neustreznih pojasnil.

Varuhinja človekovih pravic je agencijo ENISA pozvala, naj obravnava njene ugotovitve o nepravilnostih in ponovno razmisli o zavrnitvi dostopa do zvočnih posnetkov. Ker bi bilo za to verjetno treba uravnotežiti pravice pritožnika do osebnih podatkov in pravice drugega osebja agencije ENISA, bi se morala agencija ENISA pred sprejetjem utemeljene odločitve ponovno posvetovati s svojo pooblaščeno osebo za varstvo podatkov. Če pritožnik ne bi bil zadovoljen z izidom, bi lahko zadevo obravnaval pri Evropskem nadzorniku za varstvo podatkov (ENVP).