Pritožnik je delal kot strokovnjak za zunanjega izvajalca EU pri projektu v Tanzaniji, ki ga je financirala EU in ga je vodila delegacija Evropske unije v Tanzaniji in Vzhodnoafriški skupnosti. Pritožnik je trdil, da je izvajalec kršil tanzanijsko zakonodajo, ker se ni registriral v Tanzaniji, zaradi česar ni mogel pridobiti veljavnega delovnega dovoljenja. Izvajalec je nato pritožnika obvestil o svoji odločitvi, da prekine pogodbo, pri čemer je upošteval pomisleke glede pritožnikovega dela, ki jih je izrazila delegacija EU.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o pomislekih pritožnika glede tega, kako je delegacija obravnavala obe zadevi. V zvezi s tem se je varuhinja človekovih pravic sklicevala na svoje dosledno stališče, da bi bilo treba, kadar institucije EU zahtevajo zamenjavo strokovnjakov, ki delajo na projektih EU, te posameznike zaslišati, preden se jih zamenja. Čeprav je Komisija trdila, da ni zahtevala zamenjave strokovnjaka, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je Komisija sodelovala pri odločitvi o zamenjavi. Varuhinja človekovih pravic je tako ugotovila, da Komisija ni zagotovila spoštovanja pritožnikove pravice do zaslišanja pred njegovo zamenjavo, kar je pomenilo nepravilnost.  Predlagala je izboljšave, s katerimi bi preprečili, da bi se to vprašanje pojavilo v prihodnosti. 

Poleg tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da glede na to, da je bila pritožnikova pogodba prekinjena, nadaljnje preiskave v zvezi z izdajo delovnega dovoljenja niso bile upravičene. Kljub temu je Komisiji predlagala izboljšave in jo pozvala, naj zadevo preveri, saj bi lahko vplivala na druge strokovnjake, ki delajo na projektu EU. 

 

Zadeva se je nanašala na odločitev Evropske komisije, da pri svojih storitvah otroškega varstva preneha sodelovati z agencijskim delavcem. Pritožnik je bil zaposlen prek zunanjega izvajalca na podlagi tedenskih pogodb. Izvajalec je po navodilih Komisije pritožnika obvestil, da Komisija ne bo več zahtevala njenih storitev. Pritožnik se je obrnil na varuhinjo človekovih pravic in trdil, da ji Komisija ni predložila utemeljenih razlogov za svojo odločitev.

Varuhinja človekovih pravic dosledno meni, da bi morale institucije EU, kadar zahtevajo prekinitev pogodbe osebe z zunanjim izvajalcem, navesti poštene in objektivne razloge za utemeljitev prekinitve, obvestiti zadevno osebo in ji zagotoviti možnost, da pred prekinitvijo predloži pripombe. Negotovost položaja agencijskega delavca pomeni, da mora biti Komisija pravična in pregledna, tudi če ni pogodbenega razmerja. V tem primeru Komisija ni zagotovila, da bi bila pritožniku odobrena zaslišanje in možnost, da predloži pripombe o razlogih, ki jih je navedla Komisija, preden se je odločila, da ne bo več zahtevala pritožnikovih storitev. Čeprav je to obžalovanja vredno, varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je moral biti pritožnik seznanjen z nekaterimi vprašanji v tednu pred odločitvijo Komisije. Vendar varuh človekovih pravic zaradi pomanjkljivega vodenja evidenc ne more preveriti, ali so uslužbenci Komisije o vprašanjih razpravljali s pritožnikom. Kljub temu pozdravlja dejstvo, da je Komisija priznala, da bi lahko pritožniku v tej zadevi dodatno pojasnila svojo utemeljitev.

Na podlagi tega varuh človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave niso upravičene, in primer zaključi.  

Zadeva se je nanašala na svetovalno podjetje, ki ga je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) preiskoval zaradi domnevnih nepravilnosti pri projektih, ki jih je financirala EU. Urad OLAF je podjetje obvestil, da je zaključil preiskavo, ter Komisiji predložil finančna in upravna priporočila. Čeprav je urad OLAF obvestil podjetje, da se lahko obrne na nadzornika za procesna jamstva urada OLAF, ni zagotovil jasnih informacij o veljavnem roku za vložitev pritožbe. To je pomenilo, da je podjetje pritožbo vložilo po roku, nadzornik pa jo je zavrnil.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je urad OLAF ravnal nepravilno, ker pritožniku ni zagotovil jasnih informacij, zlasti glede datuma zaključka preiskave. Vendar je varuh človekovih pravic menil, da za pritožnika ni bilo ustreznega priporočila za obravnavo tega vprašanja. Kljub temu je predlagala, naj se prepreči, da bi se tak problem pojavil v podobnih primerih v prihodnosti.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Agencija Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) obravnavala zahtevo za kopijo zvočnega posnetka zaslišanja v okviru upravne preiskave o domnevnem nadlegovanju. Pritožnica, ki je trdila, da je bila žrtev nadlegovanja, ni bila zadovoljna, da ji je zunanji preiskovalec, ki ga je agencija ENISA pooblastila za izvedbo preiskave, zavrnil dostop do posnetka enega od zaslišanj, ki jih je opravila z njo.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je agencija ENISA ravnala nepravilno, ko je neodvisnemu preiskovalcu omogočila, da odloči o zahtevi za kopijo zvočnega posnetka zaslišanja v okviru upravne preiskave in potrdi, da je preiskovalec zahtevo zavrnil na podlagi neustreznih pojasnil.

Varuhinja človekovih pravic je agencijo ENISA pozvala, naj obravnava njene ugotovitve o nepravilnostih in ponovno razmisli o zavrnitvi dostopa do zvočnih posnetkov. Ker bi bilo za to verjetno treba uravnotežiti pravice pritožnika do osebnih podatkov in pravice drugega osebja agencije ENISA, bi se morala agencija ENISA pred sprejetjem utemeljene odločitve ponovno posvetovati s svojo pooblaščeno osebo za varstvo podatkov. Če pritožnik ne bi bil zadovoljen z izidom, bi lahko zadevo obravnaval pri Evropskem nadzorniku za varstvo podatkov (ENVP).

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex) obravnavala zahtevo italijanskih organov, da njen izvajalec odpove pogodbo posamezniku, ki je bil zaposlen kot kulturni posrednik/tolmač v okviru skupne operacije Themis v Italiji. Pritožnika je med drugim skrbelo, da mu agencija Frontex ni predložila razlogov za njegovo razrešitev.

Preiskava varuhinje človekovih pravic je pokazala, da je agencija Frontex pri obravnavi zahteve italijanskih organov ravnala v skladu z veljavnimi pravili, zaradi česar je bilo treba razloge za zahtevo obravnavati zaupno. Zato od agencije Frontex ni bilo mogoče razumno pričakovati drugačnega ukrepanja. Zato je varuhinja zaključila preiskavo in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti.