Zadeva se je nanašala na to, da Evropska komisija ni odgovorila na korespondenco, poslano v okviru pritožbe zaradi kršitve proti Italiji, in na njeno domnevno napačno odločitev o zaključku pritožbe zaradi kršitve.

Varuhinja človekovih pravic je vprašanja preiskala in ugotovila, da je z odgovorom, ki ga je Komisija med to preiskavo poslala pritožniku, podala tehten in izčrpen odgovor. Komisija je torej rešila prvo vprašanje. Varuhinja človekovih pravic je zlasti ugotovila, da je Komisija zadostno obrazložila svojo odločitev, da v tej zadevi ne bo ponovno začela postopka za ugotavljanje kršitev. Zato je v zvezi z drugim vprašanjem menila, da ni bilo nepravilnosti.

Varuhinja človekovih pravic je tako preiskavo zaključila.

Zadeva se je nanašala na to, da Evropska komisija ni ustrezno odgovorila pritožniku, ki se je pritožil zaradi vprašanja državne pomoči v Nemčiji. Pritožnik je menil, da Nemčija krši pravila EU o državni pomoči zaradi svoje nove sheme financiranja javne radiotelevizije. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti, saj je Komisija na koncu zagotovila ustrezen odgovor.  

Zadeva se je nanašala na logotip celostne podobe Komisije, ki se od leta 2012 uporablja v bruseljski dvorani za tiskovne konference. Po mnenju pritožnika pomeni izključna uporaba angleščine in francoščine v tem logotipu vizualne podobe diskriminacijo na podlagi jezika.

Sedanja jezikovna ureditev EU vključuje pravico vsakega državljana, da se z institucijami EU sporazumeva v svojem jeziku, in ustrezno pravico, da prejme odgovor v tem jeziku. Načela, ki urejajo to jezikovno ureditev, se uporabljajo tudi za druge oblike komuniciranja, kot je komuniciranje prek publikacij in spletišč. Vsako razlikovanje pri uporabi jezikov v takih okoliščinah bi moralo biti objektivno utemeljeno. Glede tega, ali v tem primeru obstaja objektivna utemeljitev, se varuh človekovih pravic strinja, da izraza „Evropska komisija“ tehnično ni mogoče predstaviti v 24 jezikih na televizijskem zaslonu, bodisi spodaj, poleg govornika ali za njim.

Glede vprašanja, ali bi Komisija lahko izbrala več kot dva jezika, varuhinja človekovih pravic meni, da je bilo razumno, da je Komisija izbrala le dva jezika. Izbira števila jezikov, ki jih je treba uporabiti, je odvisna od presoje, ali bi več kot dva jezika na nesprejemljiv način napolnila vizualno podobo. Dejstvo, da so lahko tudi druge kombinacije jezikov razumna izbira, ne pomeni, da izbira angleščine in francoščine ni bila razumna.

Varuhinja človekovih pravic meni, da je bila politika, ki jo je izbrala Komisija, objektivno utemeljena. Zato je sklenila, da to, da je Komisija v bruseljsko dvorano za tiskovne konference uvedla nov logotip vizualne podobe, ne pomeni nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala pritožbo zaradi kršitve v zvezi z uporabo kohezijskih sredstev EU na Poljskem na področju infrastrukture in okolja. Pritožnik, ekološki kmet, je zaskrbljen zaradi varstva lokalnega okolja in ustrezne uporabe sredstev EU. Komisiji je predložil pritožbo zaradi kršitve, v kateri je trdil, da postopek javnih posvetovanj na Poljskem ni bil zadovoljivo izveden. Komisiji je očital, da je njegovo pritožbo končala, ne da bi ustrezno preučila njegovo trditev.

Varuhinja človekovih pravic je preučila pritožbo in predlagala, naj Komisija pregleda svoj pristop k preverjanju, ali države članice v celoti izpolnjujejo zahteve glede javnih posvetovanj v primeru projektov, podprtih s sredstvi EU. Predlagala je tudi, da se podporni dokazi pritožnika, priloženi njegovi pritožbi varuhu človekovih pravic, preučijo z okoljskega vidika in da predstavništvo Komisije na Poljskem organizira sestanek s pritožnikom, da bi mu pomagalo bolje razumeti stališča Komisije, hkrati pa bi Komisiji omogočilo boljše razumevanje pomislekov pritožnika. Varuhinja človekovih pravic je bila zadovoljna z odgovorom Komisije na prva dva predloga. V primeru tretjega predloga (sestanek s pritožnikom) je varuhinja človekovih pravic sprejela stališče Komisije, da tak sestanek morda ne bi bil učinkovita uporaba virov v zvezi z že zaključenimi pritožbami, vendar je Komisijo pozvala, naj to možnost ohrani, če pritožnik v prihodnosti opozori na nova vprašanja. Varuh človekovih pravic je na tej podlagi zaključil zadevo.  

Ta zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala informacije, ki jih je predložil pritožnik, v zvezi s tremi primeri nezakonite državne pomoči, dodeljene španskim nogometnim klubom. Pritožnik je trdil, da Komisija v razumnem roku ni odločila, ali naj začne formalno preiskavo domnevno nezakonite državne pomoči. Ker po mnenju pritožnika Komisija ni ukrepala, je pritožnik vložil zahtevo za dostop do nekaterih dokumentov v zvezi z dvema od teh primerov. Komisija je zavrnila dostop zaradi varstva namena preiskav.

Zadeva se je nanašala na to, da Evropska komisija domnevno ni preiskala, kako so organi [DČ][1] izdali operativno licenco [drugemu] letalskemu prevozniku. Pritožnik (letalski prevoznik Ryanair) je trdil, da je dejstvo, da je bil [letalski prevoznik] Air pod končnim nadzorom družbe s sedežem v tretji državi, v nasprotju z Uredbo (ES) št. 1008/2008. Zato je Komisijo pozvala, naj preuči njeno lastniško strukturo. Komisija je od organov [DČ] zahtevala vse potrebne informacije in sklenila, da ni dokazov o kršitvi Uredbe.

Pritožnica v tej zadevi, luksemburška državljanka, ni mogla kandidirati za delovno mesto v Franciji, ker ni francoska državljanka. Zadevno delovno mesto je bilo delovno mesto nepredsedujočega sodnika, ki naj bi na francoskem azilnem sodišču zastopal visokega komisarja Združenih narodov za begunce. Pritožnik je Evropski komisiji sporočil, da se zdi omejitev delovnega mesta na francoske državljane kršitev določb prava EU o prostem gibanju delavcev. Ko je Komisija menila, da ni bilo kršitve prava EU, se je pritožnik obrnil na varuha človekovih pravic.

Komisija je menila, da se uporablja izjema od pravice do prostega gibanja delavcev. Ta izjema se uporablja v primeru zaposlitve v javni službi in je določena v členu 45(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Komisija je priznala, da je za odločitev v zvezi s tem vprašanjem potrebna konkretna ocena narave nalog in odgovornosti nepredsedujočega sodnika, in trdila, da je tako oceno opravila. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija v okviru te ocene ni stopila v stik s francoskimi organi, da bi pridobila dodatne informacije o zadevnem delovnem mestu. Varuhinja človekovih pravic je zato prvotno predlagala, naj Komisija pregleda svojo oceno pritožbe zaradi kršitve, in predlagala, naj se Komisija posvetuje s francoskimi organi. Komisija je v odgovoru na ta predlog trdila, da ima pri odločanju o tem vprašanju na voljo dovolj informacij in da zato ni treba stopiti v stik s francoskimi organi. Varuhinja človekovih pravic se je po preučitvi podrobnega odgovora na predlog strinjala, da je imela Komisija v tem primeru dovolj informacij, na katerih bi lahko utemeljila svojo odločitev. Zato je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da Komisija ni storila nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala pritožbo zaradi kršitve v zvezi s pravicami letalskih potnikov. Pritožnikov let iz Londona v Sofijo je bil odpovedan zaradi močnega sneženja in preusmerjen prek Münchna. Vendar je njegov let zamujal in je zamudil povezovalni let. Pritožnik je tako moral tam prenočiti, prevoznik pa mu ni ponudil hotelske sobe. Po stikih z organi v Združenem kraljestvu in Nemčiji je pri Komisiji vložil pritožbo zaradi kršitve, v kateri je trdil, da organi Združenega kraljestva ravnajo v nasprotju z ustreznimi pravili EU o pravicah letalskih potnikov.

Komisija je trdila, da so težave povzročile „izredne razmere“, kar je pomenilo, da pritožnik v skladu z ustrezno uredbo EU ni bil upravičen do denarnega nadomestila. Pozneje je tudi prekinila korespondenco s pritožnikom.

Varuhinja človekovih pravic je sprejela stališče Komisije glede obstoja „izrednih razmer“, povezanih s snežnimi padavinami. Zato pritožnik ni imel pravice do denarnega nadomestila. Vendar je imel pritožnik „pravico do oskrbe“ in bi mu moral prevoznik zagotoviti hotelsko nastanitev. Ker prevoznik ni zagotovil hotelske nastanitve, je varuh človekovih pravic menil, da je prišlo do kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja. Zato je varuh človekovih pravic menil, da stališče Komisije, da ni bilo kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja, ni prepričljivo.

Varuh človekovih pravic je Komisiji priporočil, naj pri obravnavi takih pritožb zaradi kršitev v prihodnje ustrezno upošteva dolžnost prevoznika, da skrbi za letalske potnike. V zvezi s svojo odločitvijo, da prekine korespondenco s pritožnikom, se varuh človekovih pravic ni strinjal s stališčem Komisije, da je bila njegova korespondenca „nepravilna“, in je Komisiji v zvezi s tem dal še eno priporočilo.

Komisija je načeloma sprejela drugo priporočilo varuha človekovih pravic. Čeprav Komisija ni zavrnila prvega priporočila varuha človekovih pravic, je iz njenega odgovora jasno, da se ne strinja s stališčem varuha človekovih pravic glede obsega dolžnosti prevoznika, da skrbi za potnika. Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila s kritično pripombo. Svojo odločitev je v vednost posredovala tudi ustreznim odborom Parlamenta in nacionalnim varuhom človekovih pravic.