Izdelano v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic [1]

Ozadje pritožbe

1. Člen 45a Kadrovskih predpisov se nanaša na tako imenovani postopek "certifikacije". Določa, da so pod določenimi pogoji uradniki Unije iz funkcionalne skupine AST lahko imenovani na delovno mesto v funkcionalni skupini AD. V ta namen mora organ za imenovanja zadevnega uradnika v seštevku izbrati za sodelovanje v obveznem programu usposabljanja, ki ga določi navedeni organ, dokončati program usposabljanja in nato opraviti ustni in pisni izpit, ki dokazuje, da se je uspešno udeležil programa [2].

2. Organ za imenovanja pred začetkom certifikacijskega postopka določi število kandidatov, ki bodo upravičeni do sodelovanja v programu usposabljanja v naslednjem letu. Priprava in organizacija medinstitucionalnega programa usposabljanja se preneseta na Evropsko šolo za upravo (EAS)[3]. Ustne in pisne izpite določita in organizirata EAS in Evropski urad za izbor osebja (EPSO).

3. Pritožnik, ki je bil leta 2009 na delovnem mestu AST pri Evropski komisiji, je sodeloval pri certifikacijskem postopku [...] (v nadaljnjem besedilu: postopek certifikacije), ki ga je Komisija začela za leto [...]. Opravil je program usposabljanja in opravil zahtevane štiri izpite.

4. Dne [...] je urad EPSO pritožnika obvestil, da je pridobil „ZAČASNO“ na dveh izpitih in „NAPAČNO“ na drugih dveh (in sicer na izpitih [...] in [...]). Zato njegovo ime ni bilo uvrščeno na seznam uradnikov, ki so uspešno opravili izpite.

5. Pritožnik je [več datumov v letih 2009 in 2010] stopil v stik z uradom EPSO in ga zaprosil za „povratne informacije“o razlogih za „nepopolne“ rezultate. Podrobno je trdil, da so po njegovem mnenju ti rezultati posledica napake pri presoji in po možnosti diskriminacije zoper njega.

6. EPSO je na pritožnikove pomisleke odgovoril [več datumov] 2010. Zavrnila je pritožnikove sume o diskriminaciji in napakah pri presoji ter mu predložila (i) ocenjevalni list njegovega certifikacijskega izpita, (ii) kopijo njegovega scenarija za pisni izpit [...] in (iii) razčlenitev njegovih rezultatov na izpitih [...] in [...], ki odražajo splošne ocene in ocene, ki jih je izpitna komisija dodelila za vsako merilo ocenjevanja. Urad EPSO mu ni predložil razprav komisije za preverjanje znanja in podrobne obrazložitve svojih negativnih rezultatov, pri čemer je navedel, da so „takšne informacije sestavni del notranjih razprav komisije“in so zaupne.

7. Pritožnik je 12. [MONTH] 2010 vložil pritožbo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov (v nadaljnjem besedilu: pritožba v skladu s členom 90(2)) pri Generalnem direktoratu Komisije za človeške vire (v nadaljnjem besedilu: GD za človeške vire).

8. Pritožnik je 13. [MONTH+6] 2010 stopil v stik z GD za človeške vire, da bi se pozanimal o izidu njegove pritožbe, in navedel, da „je rok za odgovor v veliki meri potekel“. GD za človeške vire je odgovoril 15. [MONTH+6] 2010 in pritožnika obvestil, da ni pristojen za obravnavo njegove pritožbe na podlagi člena 90(2), zato jo je 12. [MONTH] 2010 posredoval uradu EPSO. GD za človeške vire je pritožniku svetoval, naj se v zvezi s tem obrne na urad EPSO.

9. Pritožnik je 15. [MONTH+6] 2010 stopil v stik z uradom EPSO. Naslednji dan ga je urad EPSO obvestil, da se mu bo čim prej vrnil.

10. EPSO je 27. [MONTH+6] 2010 pritožnika obvestil, da ni mogel najti dopisa GD za človeške vire, s katerim bi mu posredoval njegovo pritožbo na podlagi člena 90(2). Urad EPSO je pritožnikovo pritožbo na podlagi člena 90(2) prejel šele 15. [MONTH+6] 2010 in kot datum prijave navedel datum prvotne vložitve pritožbe pri GD za človeške vire, tj. 12. [MONTH] 2010. Zato je EPSO menil, da bi bilo treba pritožnikovo pritožbo na podlagi člena 90(2) šteti za tiho zavrnjeno od 13. [MONTH+4] 2010, ker se je v času, ko jo je EPSO dejansko prejel, štirimesečni rok za odgovor na njegovo pritožbo iztekel.

11. EPSO je pritožnika opozoril, da je zato rok za vložitev tožbe pri Sodišču za uslužbence zoper to zavrnitev zaradi molka organa začel teči 13. [MONTH+4] 2010 in da je bil prekluziven. Iz tega razloga izrecna in prepozna odločba EPSO, ki jo je nameraval v vsakem primeru poslati pritožniku, ni mogla podaljšati tega roka, potem ko je pritožnik dopustil, da se izteče.

12. EPSO je 16. decembra 2010 pritožniku poslal dopis, v katerem je vztrajal pri stališču, ki ga je izrazil v svoji prejšnji korespondenci v zvezi s pritožnikovimi pritožbami. EPSO je navedel, kot je napovedal v svojem dopisu z dne 27. [MONTH+6] 2010, da je bil 13. [MONTH+4] 2010 tiho zavrnjen, ker ni odgovoril na pritožbo pritožnika na podlagi člena 90(2) v zakonsko določenem roku. Zato je bil njen dopis z dne 16. decembra 2010 le potrditev odločbe o tihi zavrnitvi njene pritožbe, zoper katero ni bilo mogoče vložiti tožbe pri Sodišču za uslužbence. Prav tako ni mogla podaljšati roka za vložitev tožbe zoper tiho zavrnitev. EPSO je pritožniku odgovoril samo „zaradi dobrega upravljanja“.

13. Pritožnik je 4. marca 2011 vložil pritožbo pri Evropskem varuhu človekovih pravic [4].

Predmet preiskave

14. Varuh človekovih pravic je začel preiskavo v zvezi z naslednjimi trditvami in trditvami [5].

Trditev:

EPSO je neustrezno obravnaval pritožnikovo pritožbo na podlagi člena 90(2).

Zahtevek:

Urad EPSO bi moral upoštevati, da je bila pritožnikova pritožba na podlagi člena 90(2) vložena na dan, ko jo je urad EPSO dejansko prejel.

15. Pritožnik je v svojih pripombah z dne 31. avgusta 2011 navedel, da bi bilo koristno zaprositi EPSO za mnenje o vsebini njegovega primera, in sicer o odločitvi izpitne komisije, da pritožnika razglasi za neuspešnega pri certifikaciji. Omenil je tudi domnevno diskriminacijo proti njemu in druge vsebinske vidike certifikacije. Glede na to, da varuh človekovih pravic ni našel razlogov za vključitev teh vidikov v svojo preiskavo [6], pritožnikove želje ni mogoče izpolniti. Poleg tega njegovi argumenti v zvezi z vprašanji, ki se ne nanašajo na postopkovno obravnavo njegove pritožbe na podlagi člena 90(2), v tej odločbi ne bodo obravnavani.

Preiskava

16. Varuh človekovih pravic je 13. maja 2011 pritožbo posredoval direktorju urada EPSO in ta organ pozval, naj predloži mnenje o zgoraj navedeni trditvi in zahtevku. Varuhinja človekovih pravic je urad EPSO zlasti prosila, naj podrobneje pojasni (i) razloge, zakaj je GD Komisije za človeške vire potreboval toliko časa, da je pritožbo prenesel na urad EPSO, in (ii) razloge, zaradi katerih je urad EPSO menil, da je bila pritožnikova pritožba vložena na datum, ko je bila poslana navedenemu generalnemu direktoratu Komisije, in ne na datum, ko je dejansko prispela v urad EPSO.

17. Istega dne je varuh človekovih pravic obvestil Komisijo o svoji preiskavi in jo prosil, naj pojasni, (i) kdaj je pritožnikovo pritožbo na podlagi člena 90(2) posredoval uradu EPSO in ali obstajajo evidence o tem prenosu, (ii) ali je pritožnika obvestil o prenosu in, če je bil, kdaj ter (iii) ali je v preteklosti obravnaval pritožbe na podlagi člena 90(2) zoper urad EPSO in, če je bil, kdaj se je to zgodilo. Varuh človekovih pravic je Komisijo posebej obvestil, da se je pritožnik pritožil samo zoper EPSO in da njegova pritožba ni zadevala tega, kako je kadrovski mediator obravnaval njegov primer. V skladu s tem je obvestil tudi mediatorja osebja.

18. EPSO je svoje mnenje varuhu človekovih pravic poslal 22. junija 2011. Komisija je na vprašanja varuha človekovih pravic odgovorila 26. julija 2011. Oba dokumenta sta bila poslana pritožniku s pozivom, naj svoje pripombe predloži varuhu človekovih pravic. Pritožnik je to storil 31. avgusta 2011.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

A. Trditev v zvezi z neustrezno obravnavo pritožnikove pritožbe na podlagi člena 90(2) s strani urada EPSO in s tem povezan zahtevek

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

Trditve pritožnika

19. Pritožnik je skupaj s pritožbo z dne 4. marca 2011 varuhu človekovih pravic predložil kopijo dopisa z istim datumom, naslovljenega na urad EPSO. Pritožnik je v navedenem dopisu poudaril, da je bila njegova pritožba na podlagi člena 90(2), ki jo je 12. [MONTH] 2010 vložil pri GD Komisije za človeške vire in jo isti dan poslal uradu EPSO, „izgubljena do 15. [MONTH+6] [2010]“ in je bila nazadnje evidentirana 15. [MONTH+6] 2010 z datumom predložitve Komisiji, tj. 12. [MONTH] 2010.

20. Pritožnik se ni strinjal s stališčem urada EPSO, izraženim v dopisu z dne 27. [MONTH+6] 2010, da morebitna izrecna odločitev urada EPSO v zvezi z njegovo pritožbo na podlagi člena 90(2) ne bi podaljšala roka za vložitev pritožbe. Pritožnik se je skliceval na člen 91(3) Kadrovskih predpisov, ki določa, da z izrecno odločbo o zavrnitvi pritožbe, sprejeto po implicitni zavrnitvi, vendar še vedno v roku za vložitev pritožbe, rok ponovno teče. Med 27. [MONTH+6] 2010, datumom, ko je urad EPSO pisal pritožniku, in sredino [MONTH+7], ko se je iztekel rok za vložitev pritožbe pri Sodišču za uslužbence, bi izrecna odločitev urada EPSO privedla do ponovnega poteka obdobja in pritožniku omogočila ustrezno pripravo prijave. Zato je bila izjava urada EPSO zavajajoča, zaradi česar je izgubil eno od treh možnosti, ki so mu bile na voljo za uspešno opravljen neuspešen izpit [7]. Pritožnik je trdil, da je urad EPSO s tem, da je odgovoril zunaj roka za vložitev pritožbe, kršil njegovo zaupanje.

Pojasnila Komisije

21. Komisija je priznala, da je pritožnikovo pritožbo na podlagi člena 90(2) prejela 12. [MONTH] 2010 in mu istega dne poslala samodejno potrdilo o prejemu. Ker Komisija ni bila pristojna za obravnavo pritožbe, jo je po elektronski poti posredovala uradu EPSO. Na žalost v njem ni bilo sledu o prerazporeditvi in ni ga skrbelo, kako bo urad EPSO naknadno obravnaval pritožbo.

22. Komisija je menila, da bo urad EPSO pritožniku poslal potrdilo o prejemu. Obžaluje, da do 15. [MONTH+6] 2010 ni prejel nobenih novic o svojem primeru.

23. Po ustanovitvi urada EPSO kot neodvisnega urada Komisije je ta nekaj časa obravnavala pritožbe zoper odločitve urada EPSO v skladu s členom 90(2). To je bilo opravljeno v sodelovanju z direktorjem urada EPSO, ki je organ za imenovanja in ki so mu službe Komisije v podpis predložile osnutke odgovorov. Vendar je urad EPSO te vrste pritožb začel obravnavati 15. oktobra 2009 na podlagi sporazuma med direktorjem urada EPSO in generalnim direktorjem Komisije za človeške vire. Komisija je do 11. decembra 2009 še naprej zagotavljala logistično podporo, zlasti v zvezi z registracijo pritožb iz člena 90(2). Na ta dan je urad EPSO postal popolnoma neodvisen pri obravnavi takih pritožb.

24. Komisija se je pritožniku opravičila, ker ga ni takoj obvestila, da po eni strani ni pristojna za obravnavo njegove pritožbe na podlagi člena 90(2), po drugi strani pa je njegovo pritožbo prenesla na EPSO, ki je pristojen za njeno obravnavo.

Mnenje urada EPSO

25. EPSO je v svojem mnenju varuhu človekovih pravic navedel, da kljub iskanju ni mogel najti nobene sledi o pritožnikovi pritožbi na podlagi člena 90(2), ki mu jo je posredoval GD za človeške vire. Urad EPSO je Komisijo (GD za človeške vire) zaprosil, naj mu predloži kopijo obrazca za pošiljanje, vendar ga ta ni mogla predložiti. Zato je pritožnikova pritožba na podlagi člena 90(2) prispela na urad EPSO šele 15. [MONTH+6] 2010, ko je GD za človeške vire stopil v stik z uradom EPSO, da bi se pozanimal o njenem izidu, in mu predložil kopijo pritožnikove pritožbe na podlagi člena 90(2).

26. Urad EPSO je v zvezi z datumom evidentiranja pritožbe iz člena 90(2) navedel določbe člena 90(2)[8] in poudaril, da mora biti v skladu z navedenimi določbami taka pritožba, da bi bila dopustna, vložena v treh mesecih od odločitve, ki negativno vpliva na pritožnika. EPSO je navedel, da bi moral pritožnikovo pritožbo na podlagi člena 90(2), če bi menil, da je bila vložena, ko jo je dejansko prejel, 15. [MONTH+6] 2010 razglasiti za nedopustno, saj se je trimesečni rok v veliki meri iztekel.

27. Poleg tega je urad EPSO menil, da bi pritožnik, če bi pritožbo evidentiral 15. [MONTH+6] 2010, lahko menil, da bi rok za vložitev tožbe začel teči šele po tem, ko bi urad EPSO sprejel odločitev o zadevi. Roki, določeni v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, so zadeve javnega reda, ki so neodvisne od volje strank in jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti [9]. Zato bi bila v takem primeru tožba pritožnika pred Sodiščem za uslužbence razglašena za nedopustno, saj se šteje, da je bila njegova pritožba iz člena 90(2) z dne 12. [MONTH] 2010 od 13. [MONTH+4] 2010 tiho zavrnjena, ker organ za imenovanja o njej ni sprejel odločitve v zakonskih mejah.

28. Glede na okoliščine pritožnikovega primera je urad EPSO menil, da ga je primerneje opozoriti, da: (i) ker na njegovo pritožbo iz člena 90(2) ni bilo odgovora, je bila ta samodejno zavrnjena; (ii) rok za začetek sodnega postopka v smislu člena 91 Kadrovskih predpisov ni bil niti prekinjen niti prekinjen; in (iii) se je lahko obrnil na Sodišče za uslužbence. Pri tem je urad EPSO poskušal zaščititi legitimne interese pritožnika. Poleg tega je urad EPSO zaradi dobrega upravljanja 16. decembra 2010 nazadnje odgovoril na vsa vprašanja, ki jih je pritožnik izpostavil v pritožbi na podlagi člena 90(2), in mu pojasnil, zakaj ne more spremeniti implicitne zavrnilne odločbe. EPSO je v zvezi s tem poudaril, da je v skladu s sodno prakso odgovor, poslan po izteku roka, zgolj potrditev predhodne implicitne zavrnitve, zoper katero pritožba ni več mogoča [10].

29. Urad EPSO je nazadnje menil, da je pritožbo iz člena 90(2), ki jo je pritožnik napačno naslovil na GD za človeške vire, takoj ko je bil seznanjen z njo, ustrezno obravnaval ter ravnal v skladu z upoštevnimi zakonskimi določbami in sodno prakso.

Pripombe pritožnika

30. Pritožnik je v svojih pripombah z dne 31. avgusta 2011 navedel, da razlogi, zakaj je urad EPSO njegovo pritožbo prejel tako pozno, niso bili pojasnjeni.

31. Navedel je, da je stališče urada EPSO, da mu njegovo elektronsko sporočilo z dne 27. [MONTH+6] 2010 omogoča vložitev tožbe pri Sodišču za uslužbence v rokih, v nasprotju z izjavo urada EPSO v istem elektronskem sporočilu, da bo pritožniku poslal ločen odgovor. Čeprav je EPSO navedel, da s takim odgovorom roki niso bili podaljšani, je bila njegova vsebina verjetno bistveni element tožbe pred Sodiščem za uslužbence. Poleg tega naj bi urad EPSO s tem, da je pritožniku odgovoril šele po izteku roka za vložitev pritožbe pred sodiščem, zamudil priložnost, da bi ublažil posledice nepravilne obravnave njegove pritožbe na podlagi člena 90(2).

32. Poleg tega EPSO "uporablja formalističen in legalističen pristop" do primera in "se skriva za časovno omejitvijo", in sicer, da bi registracija pritožbe iz člena 90(2) 15. [MONTH+6] 2010 povzročila, da bi bila nedopustna. Vendar niti EPSO niti GD za človeške vire nista predlagala ublažitve posledic njune nepravilne obravnave njegove pritožbe na podlagi člena 90(2).

Ocena varuha človekovih pravic

Uvodne ugotovitve

33. Po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe PDEU vsebuje posebno sklicevanje na "evropsko upravo", ki naj ne bi bila le neodvisna, temveč tudi odprta in učinkovita [11]. Poleg tega je institucionalni okvir Evropske unije izrecno pooblaščen, da med drugim služi interesom državljanov Unije [12]. V nekaterih primerih so za služenje državljanom potrebna znatna prizadevanja, pogajanja na visoki ravni ali politične odločitve. V drugih pomeni preprosto spoštovanje preprostih postopkovnih pravil, ki zagotavljajo nemoteno interakcijo med državljani in institucijami, ki so jim na voljo.

34. Dve od teh preprostih, vendar temeljnih postopkovnih pravil sta zapisani v členih 15 [13] in 24 [14] Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev (v nadaljnjem besedilu: ECGAB), ki na ravni EU kodificirata podobne določbe iz nacionalnih upravnih zakonov, čeprav niso zavezujoče. Člen 15 ECGAB zahteva, da je treba pismo, ki ga prejme služba, ki ni pristojna za njegovo obravnavo, nemudoma poslati pristojni službi, hkrati pa obvestiti avtorja tega prenosa in odgovornega uradnika. Člen ne razlikuje med tem, ali zadevne storitve pripadajo isti instituciji ali različnim institucijam, saj je v vsakem primeru tudi v zadnjem primeru določba utemeljena z obstojem medinstitucionalnega sodelovanja. Člen 24 ECGAB zahteva, da institucije vodijo ustrezne evidence o dohodni in odhodni pošti, prejetih dokumentih in sprejetih ukrepih.

35. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da v obravnavani zadevi ta pravila niso bila spoštovana. Tudi če Komisija v svojih pojasnilih trdi, da je pritožnikovo pritožbo na podlagi člena 90(2) prenesla na EPSO, ker ni bila pristojna za njeno obravnavo, za to ni dokazov. Tako EPSO kot Komisija se namreč strinjata, da po besedah Komisije ni nobenega zapisa o tem prenosu, to je nobenega evidentiranja odhodne pošte, nobenega obvestila pritožniku v zvezi s tem in nobenega dokaza, da ga je EPSO prejel. Če povzamemo, po besedah Komisije ni "sledi".

36. V obravnavani zadevi ta neuspeh ni bil le preprost upravni nadzor z omejenimi posledicami, ki jih je mogoče ublažiti z iskrenim opravičilom. Nasprotno, zgoraj opredeljene upravne pomanjkljivosti so pritožnikovi pritožbi na podlagi člena 90(2) omogočile, da je bila nekje med Komisijo in uradom EPSO „izgubljena“, in sicer od 12. [MONTH] do 15. [MONTH+6] 2010. Objektivno to stanje ne pomeni dobre upravne prakse. Zaradi te napake je pritožnikova pritožba na podlagi člena 90(2) prispela šele šest mesecev pozneje na urad EPSO, ki je pristojni organ za njeno obravnavo. To dejstvo je poleg odločitve EPSO, da šteje, da je bila pritožba prejeta na dan, ko dejansko ni bila prejeta, znatno oviralo pritožnikovo pravico do učinkovitega izpodbijanja akta, ki posega v njegov položaj, saj je skrajšalo čas, ki ga je imel na voljo za pripravo morebitne tožbe pri Sodišču za uslužbence, s treh mesecev na manj kot en mesec.

37. Kar zadeva izgubo pritožnikove pritožbe na podlagi člena 90(2) med 12. [MONTH] in 15. [MONTH+6] 2010, v nasprotju s tem, kar je bilo prvotno navedeno v pritožbi, za to izgubo ni odgovoren EPSO, temveč Komisija. Slednja je to dejstvo priznala v svojih pojasnilih. Vendar varuh človekovih pravic ne more preverjati ravnanja Komisije v tej preiskavi, saj v skladu z željami pritožnika ni bila sprožena proti tej instituciji, temveč proti uradu EPSO. Varuh človekovih pravic bo tako svojo oceno osredotočil na ravnanje urada EPSO, potem ko bo od Komisije prejel pritožnikovo pritožbo na podlagi člena 90(2).

Ravnanje urada EPSO od 15. [MONTH+6] 2010

38. Dejstvo je, da je pritožnikovo pritožbo na podlagi člena 90(2) EPSO prejel 15. [MONTH+6] 2010. Od tega datuma je pritožba postala "upravno obravnavan" dokument, pred tem pa je bila "upravno neobstoječa". Med 12. [MONTH] in 15. [MONTH+6] 2010 je dejansko nista obravnavala niti Komisija niti EPSO: Komisija, ker za to ni bila pristojna, in menila, da jo je poslala EPSO in EPSO, ker sploh ni vedela za njen obstoj. Iz tega sledi, da je edini datum, ko je pritožnikova pritožba na podlagi člena 90(2) postala predmet ustreznega upravnega postopka, 15. [MONTH+6] 2010.

39. V teh okoliščinah se varuh človekovih pravic ne more strinjati z uradom EPSO, da je bila pritožnikova pritožba na podlagi člena 90(2) od 13. [MONTH+4] 2010 tiho zavrnjena. Varuh človekovih pravic dejansko težko razume, kako in kdo bi lahko zavrnil pritožbo, čeprav tiho, če je nihče ne bi obravnaval. Namen „tihe odločitve“, predvidene v zadnjem odstavku člena 90(2), je zaščititi osebje pred prekomernimi zamudami pri obravnavi pritožb s strani organov EU, saj jim omogoča, da se po prekoračitvi roka, ki ga zakonodajalec šteje za razumnega, obrnejo na sodišča Unije. Vendar to predpostavlja obstoj organa, ki je dolžan sprejeti odločitev in ki iz kakršnega koli razloga tega ne more storiti ali meni, da to ni potrebno. Očitno je, da je v obravnavanem primeru tak organ dejansko obstajal šele 15. [MONTH+6] 2010.

40. To ugotovitev podpira tudi ustaljena sodna praksa Sodišča EU, ki je razsodilo, da pritožba ni "vložena", ko je poslana instituciji, temveč ko jo ta prejme [15]. Poleg tega je Sodišče v sodbi Lacroix proti Komisiji [16] jasno odločilo, da „je datum, ko je uprava lahko seznanjena s pritožbo, edini datum, ki ga je mogoče upoštevati“[17], in sicer prav zato, ker od institucije ni mogoče zahtevati, naj obravnava pritožbo, in ker štirimesečni rok za sprejetje odločbe zoper njo ne more teči, dokler pritožba dejansko ne prispe do nje. To jasno izhaja tudi iz nedavne sodne prakse Sodišča za uslužbence [18], ki je odločilo, da mora ta razlaga prevladati, "saj je to edini način, da lahko uprava ve, kdaj začne teči rok, v katerem mora v odgovor na pritožbo sporočiti svojo obrazloženo odločbo."

41. Iz tega sledi, da je treba v obravnavani zadevi šteti, da je bila pritožba uradno vložena 15. [MONTH+6] 2010 in da je štirimesečni rok, v katerem je moral EPSO sprejeti odločitev, začel teči od tega datuma.

42. Drugačno stališče bi privedlo do dveh absurdnih in nesprejemljivih zaključkov. Po eni strani bi lahko institucija, ki ni pristojna za obravnavo pritožbe iz člena 90(2), dejansko odločila o njenem izidu, tako da je ne bi pravočasno posredovala pristojni instituciji [19]. Po drugi strani bi lahko upravno neustrezno ravnanje institucije Unije uslužbencem odvzelo vsa pravna sredstva zoper odločitev, ki jo želijo izpodbijati. Če bi se pritožnik dejansko obrnil na Sodišče za uslužbence zoper domnevno „tiho odločitev“z dne 13. [MONTH+4] 2010, kot je predlagal EPSO, bi bila njegova tožba lahko zavrnjena, ker ni vložil predhodne pritožbe pri pristojnem organu.

43. Poleg tega se varuh človekovih pravic močno ne strinja s stališčem urada EPSO, da bi ugotovitev, da je bila pritožba vložena 15. [MONTH+6] 2010, pomenila, da je pritožba razglašena za nedopustno, ker je bila vložena po izteku veljavnih rokov. Ne samo, da ta ugotovitev ni utemeljena: je popolnoma nepravično do pritožnika.

44. Prvič, čeprav se je EPSO s pritožbo seznanil šele na ta datum, ni mogoče zanikati, da je pritožnik izpolnil svoje obveznosti in jo vložil pri upravi Unije v roku za to, to je 12. [MONTH] 2010 (medtem ko se je rok iztekel 16. [MONTH] 2010). Pritožnik ni imel razloga za dvom, da je njegova pritožba uspešno prispela na upravo, saj je istega dne od Komisije prejel potrdilo o branju.

45. Drugič, čeprav bi bilo mogoče trditi, da bi pritožnik moral vložiti pritožbo pri uradu EPSO in ne pri Komisiji, je njegovo ravnanje razumljivo. Po eni strani je takrat delal za Komisijo, ki ga je izbrala za sodelovanje pri certifikaciji v skladu s postopkom, opisanim v točki 1 tega sklepa. Prav tako naj bi v tej instituciji iskal delovno mesto AD, če bi bil uspešen pri tej certifikaciji. Po drugi strani se na podlagi pojasnil Komisije zdi, da je bil urad EPSO v času, ko je pritožnik vložil pritožbo na podlagi člena 90(2), od Komisije neodvisen le pri obravnavi teh pritožb [...] mesecev. Prejšnja upravna praksa bi tako lahko prispevala k ravnanju pritožnika.

46. Ne glede na razloge za to ravnanje pa ni mogoče zanikati, da (i) Komisija pritožnika ni nikoli obvestila, da ni pristojen za obravnavo njegove pritožbe na podlagi člena 90(2), in (ii) da njegova pritožba ni mogla priti do pristojnega organa, ker je Komisija ni prenesla. Kot je Splošno sodišče razsodilo v zgoraj navedeni sodbi Lacroix proti Komisiji, bi bilo popolnoma nepošteno, če bi pritožnik utrpel škodo „zaradi dejavnikov, na katere ne more vplivati in ki lahko odložijo posredovanje njegovega pritožbenega dopisa. Zlasti ne more biti odgovoren za kakršne koli pomanjkljivosti ali zamude pri prenosu sporočil z enega oddelka na drugega ..."[20]

47. Varuh človekovih pravic zato meni, da je urad EPSO v dopisu z dne 27. [MONTH+6] 2010 napačno menil, da: (i) rok za sprejetje odločitve o pritožnikovi pritožbi na podlagi člena 90(2) je začel teči 12. [MONTH] 2010; (ii) pritožba je bila 13. [MONTH+4] 2010 tiho zavrnjena; in (iii) rok za vložitev tožbe pri Sodišču za uslužbence je začel teči na datum te tihe odločbe.

48. Poleg tega varuh človekovih pravic ugotavlja, da bi EPSO, tudi če bi zavzel zgoraj navedeno stališče, še vedno lahko ublažil škodo, ki so jo pritožniku povzročile upravne napake, tako da bi preprosto sprejel izrecno odločitev o njegovi pritožbi na podlagi člena 90(2) v domnevno preostalem roku za vložitev pritožbe pri sodiščih. V takem primeru bi bila pritožniku v celoti ponovno priznana legitimna pravica do izpodbijanja odločbe, ki ga je prizadela, saj člen 91(3) Kadrovskih predpisov določa, da zaradi zapoznele izrecne odločitve, sprejete v roku za vložitev pravnega sredstva pri sodišču, rok za vložitev pravnega sredstva ponovno teče. Varuhinja človekovih pravic priznava, da bi bil časovni okvir, v katerem bi urad EPSO sprejel odločitev v tem scenariju, kratek. Vendar je bilo prav tako tesno za pritožnika, če bi se odločil vložiti sodni postopek zoper domnevno tiho zavrnitev, pri čemer so bile možnosti za uspeh take tožbe, zlasti z vidika dopustnosti, negotove.

49. Urad EPSO s tem, da je ravnal tako, kot je povzeto v točkah 47 in 48, ni ravnal pošteno do pritožnika in si ni prizadeval ublažiti škode, ki je pritožniku že bila povzročena z upravnimi napakami pri obravnavi njegove pritožbe. To je bil primer nepravilnosti.

50. Urad EPSO nima več možnosti, da bi odpravil pomanjkljivosti, ugotovljene v prejšnjem odstavku, in odpravil pomisleke pritožnika, saj se je rok, v katerem se je pritožnik lahko obrnil na Sodišče za uslužbence, v vsakem primeru v veliki meri iztekel. Zato ni primerno, da varuh človekovih pravic predlaga sporazumno rešitev v skladu s členom 3(5) statuta evropskega varuha človekovih pravic.

51. Vendar bi se lahko položaj, opisan v obravnavani zadevi, ponovil v prihodnjih zadevah, saj EPSO kot medinstitucionalni organ organizira natečaje in certifikacijske izpite za druge organe Unije. Položaj ima torej splošne posledice. Zato bo varuh človekovih pravic v skladu s členom 3(6) svojega statuta pripravil spodaj navedene osnutke priporočil.

52. Vendar želi varuh človekovih pravic poudariti, da je urad EPSO s tem, ko je pritožniku predložil izrecno odločitev o njegovi pritožbi, čeprav je menil, da je bila ta že samodejno zavrnjena, ravnal v skladu z večkrat izraženim stališčem varuha človekovih pravic, da tihe odločitve, čeprav so zakonite, ne pomenijo dobre upravne prakse.

B. Sklepi

Varuh človekovih pravic je na podlagi svoje preiskave v zvezi s to pritožbo pripravil naslednje osnutke priporočil:

1. V primerih, kakršen je obravnavani, v katerih je pritožba iz člena 90(2), ki je vsebinsko namenjena uradu EPSO kot organu za imenovanja, (i) vložena v roku iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov, (ii) pri instituciji, organu, uradu ali agenciji, ki ni pristojna za obravnavo zadeve, (iii) je organ prejemnik dejansko ne prenese na urad EPSO brez odlašanja v skladu s členom 14 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev in (iv) organ prejemnik pritožnika ne obvesti takoj, da ni pristojen za obravnavo pritožbe, bi moral urad EPSO šteti, da je bila pritožba vložena na dan, ko jo je dejansko prejel, pri čemer bi moral oceniti njeno dopustnost glede spoštovanja rokov na podlagi datuma vložitve pri nepristojnem organu.

2. Urad EPSO bi si moral prizadevati za ozaveščanje institucij, organov, uradov in agencij EU o pomenu takojšnjega posredovanja pritožb iz člena 90(2) uradu EPSO, zagotavljanja sledljivosti takih posredovanj in ustreznega obveščanja pritožnikov. Prizadevanja urada EPSO bi morala biti usmerjena zlasti v tiste institucije, za katere organizira certifikacijske postopke, pri katerih je tveganje zamenjave med organi za imenovanja večje.

Urad EPSO in pritožnik bosta obveščena o teh osnutkih priporočil. Zaradi tesne povezave s primerom bo obveščena tudi Komisija. V skladu s členom 3(6) statuta evropskega varuha človekovih pravic urad EPSO pošlje podrobno mnenje do 31. marca 2012. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje osnutka priporočil in opis, kako so bila izvedena.

 

P. Nikiforos Diamandouros

V Strasbourgu, 14. decembra 2011

---

[1] Sklep Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic (94/262/ESPJ, ES, Euratom), UL L 113, str. 15.

[2] Člen 45a Kadrovskih predpisov določa:

"1. Z odstopanjem od člena 5(3)(b) in (c) je lahko uradnik iz funkcionalne skupine AST iz razreda 5 imenovan na delovno mesto v funkcionalni skupini AD, če:

(a) je bil v skladu s postopkom iz odstavka 2 tega člena izbran za sodelovanje v programu obveznega usposabljanja iz točke (b) tega odstavka,

(b) je zaključil program usposabljanja, ki ga je določil organ za imenovanja in vključuje sklop obveznih modulov usposabljanja, in

(c) je na seznamu kandidatov, ki ga je sestavil organ za imenovanja in ki so opravili ustni in pisni izpit, ki dokazuje, da se je uspešno udeležil programa usposabljanja iz točke (b) tega odstavka. Vsebina tega pregleda se določi v skladu s členom 7(2)(c) Priloge III.

2. Organ za imenovanja sestavi osnutek seznama uradnikov AST, izbranih za sodelovanje v navedenem programu usposabljanja, na podlagi njihovih rednih poročil iz člena 43 in njihove stopnje izobrazbe in usposobljenosti ter ob upoštevanju potreb služb. Ta osnutek se predloži skupnemu odboru, da poda svoje mnenje.

Ta odbor lahko zasliši uradnike, ki so se prijavili za sodelovanje v navedenem programu usposabljanja, in predstavnike organa za imenovanja. Z večino glasov poda obrazloženo mnenje o osnutku seznama, ki ga predlaga organ za imenovanja. Organ za imenovanja sprejme seznam uradnikov, ki so upravičeni do sodelovanja v prej omenjenem programu usposabljanja.

3. Imenovanje na delovno mesto v funkcionalni skupini AD ne vpliva na razred in stopnjo, ki ju uradnik zaseda ob imenovanju.

4. Število imenovanj na delovna mesta v funkcionalni skupini AD, kot je določeno v odstavkih (1) do (3) tega člena, ne presega 20 % skupnega števila imenovanj na leto v skladu z drugim odstavkom člena 30.

5. Institucije sprejmejo splošne določbe za izvajanje tega člena v skladu s členom 110.“

[3] EAS je upravno povezan z Evropskim uradom za izbor osebja. Sklep generalnih sekretarjev Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije, Sodišča, Računskega sodišča, Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij ter predstavnika Evropskega varuha človekovih pravic z dne 26. januarja 2005 o organizaciji in delovanju Evropske šole za upravo, UL L 37, 2005, str. 17.

[4] To je bila druga pritožba pritožnika varuhu človekovih pravic. 13. oktobra 2010 se je prvič obrnil na varuha človekovih pravic in vložil pritožbo, evidentirano pod referenčno številko 2224/2010/AN. Varuh človekovih pravic je 29. novembra 2010 to pritožbo zaključil, ker je menil, da ni razloga, da bi začel preiskavo zadeve, ki jo je obravnaval posrednik osebja Komisije. Mediatorka osebja Evropske komisije je 21. januarja 2011 pisala izvršnemu direktorju in ga obvestila, da je zaključila pritožnikov primer.

[5] Pritožnik je v pritožbi trdil tudi, da je izpitna komisija napačno ocenila njegove izpite [...] in [...], ter trdil, da (a) bi mu bilo treba zagotoviti ustrezno obrazložitev rezultatov na teh izpitih, (b) bi morala izpitna komisija pregledati svojo oceno in (c) mu na teh izpitih dodeliti oceno "PASS". Varuh človekovih pravic ni našel razlogov za izvedbo preiskav o zgoraj navedenih trditvah in trditvah ter je o tem ustrezno obvestil pritožnika in urad EPSO. Poudaril je, da izid njegove preiskave ne more omajati te ugotovitve niti ponovno odpreti roka, v katerem lahko pritožnik vloži tožbo na sodišču.

[6] Glej opombo 5.

[7] Uradniki EU iz funkcionalne skupine AST lahko med celotno poklicno potjo vsak izpit iz certifikacijskega postopka opravijo le trikrat. Vsakič morajo opraviti samo tiste izpite, na katerih so bili neuspešni na prejšnjih sejah.

[8] "2. Vsaka oseba, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, lahko pri organu za imenovanja vloži pritožbo zoper akt, ki ima zanjo negativne posledice, če je navedeni organ sprejel odločitev ali če ni sprejel ukrepa, predpisanega v kadrovskih predpisih. Pritožbo je treba vložiti v treh mesecih. Rok začne teči:

— na dan objave akta, če gre za splošni ukrep;

— na dan, ko je bila zadevna oseba uradno obveščena o odločitvi, nikakor pa ne pozneje kot na dan, ko je ta prejela tako uradno obvestilo, če ukrep zadeva določeno osebo; če pa akt, ki vpliva na določeno osebo, lahko negativno vpliva na drugo osebo, začne rok za to drugo osebo teči na dan, ko prejme uradno obvestilo o tem, nikakor pa ne pozneje kot na dan objave;

— na dan izteka roka za odgovor, če se pritožba nanaša na implicitno odločitev o zavrnitvi zahteve, kot je določeno v odstavku 1. Organ obvesti zadevno osebo o svoji utemeljeni odločitvi v štirih mesecih od datuma vložitve pritožbe. Če ob koncu tega obdobja ni odgovora na pritožbo, se šteje, da gre za implicitno odločitev o zavrnitvi pritožbe, zoper katero je mogoče vložiti pritožbo v skladu s členom 91.“

[9] Zadeva F-13/09, sodba z dne 12. maja 2010, Peláez Jimeno proti Parlamentu, točka 18.

[10] Sodba Sodišča za uslužbence z dne 4. novembra 2008 v zadevi Marcuccio proti Komisiji, F-18/07, točke 24–28.

[11] Člen 298(1) PDEU: „Institucije, organe, urade in agencije Unije pri izvajanju njihovih nalog podpira odprta, učinkovita in neodvisna evropska uprava.“

[12] Člen 13(1) PEU: „Unija ima institucionalni okvir, katerega namen je spodbujati njene vrednote, uresničevati njene cilje, služiti njenim interesom, interesom njenih državljanov in interesom držav članic [...]“

[13] Člen 15 z naslovom "Obveznost prenosa na pristojno službo institucije": "1. Če je pismo ali pritožba, naslovljena na institucijo, naslovljena ali posredovana generalnemu direktoratu, direktoratu ali enoti, ki ni pristojna za njeno obravnavo, njene službe zagotovijo, da se spis nemudoma posreduje pristojni službi institucije. 2. Služba, ki je prvotno prejela pismo ali pritožbo, o tem obvesti avtorja ter navede ime in telefonsko številko uradnika, ki mu je bil spis posredovan. 3. Uradnik opozori člana javnosti ali organizacije na morebitne napake ali opustitve v dokumentih in mu da možnost, da jih popravi.“

[14] Člen 24 z naslovom "Vzdrževanje ustreznih evidenc"določa, da "službe institucije vodijo ustrezne evidence o dohodni in odhodni pošti, o prejetih dokumentih in o sprejetih ukrepih."

[15] Sodba Sodišča za uslužbence z dne 13. decembra 2007 v zadevi Van Neyghem proti Komisiji (F-73/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 43); Sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. marca 2011 v zadevi Ifemy’s Holding GmbH proti UUNT (T-50/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 68).

[16] Zadeva T-54/90, Max Lacroix proti Komisiji, Recueil 1991, str. II-749.

[17] Točka 29.

[18] Sklep Sodišča za uslužbence z dne 24. maja 2007 v združenih zadevah Alessandro Lofaro proti Komisiji (F-27/06 in F-75/06, točka 38).

[19] Opozoriti je treba, da če je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Lacroix proti Komisiji menilo, da je bila pritožba vložena, ko je prispela na oddelek, ki ni bil pristojen za njeno obravnavo, je bilo to tudi zato, ker je ta oddelek pripadal isti instituciji kot pristojni. Zato bi po analogiji morebitna tiha zavrnitev v vsakem primeru prišla od pristojne institucije, zaradi česar stališče Sodišča o tem vprašanju po mnenju varuha človekovih pravic ne velja za to zadevo. Poleg tega zgoraj navedena ugotovitev Sodišča v vsakem primeru temelji na predpostavki, da bo nepristojna služba dopis o pritožbi prenesla na pristojno službo.

[20] Točka 30.