Ozadje pritožbe

1. Pritožnik je svetovalec za informacijsko tehnologijo. Med letoma 2004 in 2010 je delal za podjetje za informacijsko tehnologijo (podjetje A), ki je sodelovalo v več raziskovalnih projektih, financiranih v okviru okvirnih programov 6 in 7. Projekte je upravljal Generalni direktorat Komisije za informacijsko družbo („GD INFSO“, zdaj „GD CONNECT“). Pritožnik je od leta 2005 do leta 2008 storitve IT kot samostojni delavec zagotavljal tudi drugemu podjetju IT (podjetju „B“). Podjetje B je sodelovalo tudi pri projektih, ki jih je financirala EU.  

2. GD CONNECT je izvedel dve ločeni zunanji reviziji v zvezi z zahtevki za povračilo stroškov, ki sta jih vložili družba A in družba B, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je družba B zahtevala povračilo stroškov za storitve, ki jih je pritožnik opravil v istem obdobju, v katerem naj bi delal na projektih, ki jih financira EU, za družbo A. Komisija je nato sprejela ukrepe za izterjavo denarnih sredstev, ki jih je plačala družbi B. Hkrati je urad OLAF začel preiskavo v zvezi z družbo B.

3. Po navedbah pritožnika je podjetje B nezakonito pripisalo stroške za svoje storitve projektom, ki jih je financirala EU, in je v ta namen izdelalo časovne liste z njegovim imenom ter ponaredilo njegov podpis. Po navedbah pritožnika je X, uradnik zunanje revizijske enote GD CONNECT, podjetju A razkril izmišljene evidence opravljenih ur in s tem kršil pravila o varstvu podatkov [1].

4. GD CONNECT je menil, da so zahtevki družbe A za stroške dela, povezane s pritožnikom, pretirani in nerazumni. Izdala je nalog za izterjavo. Urad OLAF je začel tudi preiskavo podjetja A.

5. OLAF je 26. oktobra 2011 pritožniku poslal dopis, v katerem ga je obvestil, da je 11. marca 2010 začel zunanjo preiskavo v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi pri raziskovalnih projektih, ki jih je financiral GD CONNECT, in sicer v zvezi z zahtevki za povračilo fiktivnih ali previsokih stroškov projekta. Ker so obstajali znaki, da je bil pritožnik vpleten v te nepravilnosti, ga je OLAF 8. novembra 2011 povabil na razgovor kot "zadevno osebo [2]"v skladu s členom 2 Uredbe 1073/99 [3] in členom 7 Uredbe 2185/96 [4]. OLAF je pojasnil, da bi razgovor pritožniku omogočil, da izrazi svoje mnenje o vseh dejstvih v zvezi s svojo udeležbo v podjetju A ali katerem koli drugem upravičencu v raziskovalnih projektih, ki jih financira GD INFSO.

6. Razgovor je potekal 8. novembra 2011 v prostorih urada OLAF v Bruslju, vodili pa so ga trije uradniki urada OLAF, in sicer glavni preiskovalec, povezani preiskovalec in še en uradnik. Na razgovoru je pritožnik predložil informativno obvestilo s prilogami (približno 700 strani). Iz poročila o razgovoru [5] je razvidno, da je razgovor potekal v napetem ozračju, da je glavni preiskovalec izjavil, da bo razgovor prekinjen in da je urad OLAF razgovor dejansko predčasno končal.

7. Pritožnik se je z dopisom z dne 16. novembra 2011 pritožil generalnemu direktorju urada OLAF zaradi domnevnega ustrahovanja s strani glavnega preiskovalca, nepravilnosti v zapisniku razgovora in kršitev Priročnika o operativnih postopkih urada OLAF z dne 1. decembra 1999 [6] (v nadaljnjem besedilu: Priročnik). Pritožnik je tudi vztrajal, da je treba informativno obvestilo in priloge, ki jih je pripravil za razgovor, podpisati in evidentirati kot del zapisnika razgovora.

8. Pritožnik je 27. aprila 2012 obiskal pisarne urada OLAF v Bruslju, da bi uredil zapisnik razgovora. V zvezi s tem je uradu OLAF dal štiristranski dodatek k zapisniku razgovora. Pritožnik se je 10. maja 2012 pri uradu OLAF pritožil, da je Komisija nezakonito pridobila njegove osebne podatke, na katere se je glavni preiskovalec oprl med razgovorom, s čimer je kršila njegove pravice do zasebnosti iz Uredbe 45/2001.

9. Pritožnik je 14. junija 2012 pisal generalnemu direktorju urada OLAF (i) in trdil, da urad OLAF ni pooblaščen za opravljanje razgovorov z „zadevnimi osebami“ v zunanjih preiskavah, (ii) ponovil obtožbe, podane med razgovorom z X iz GD CONNECT, (iii) protestiral, da preiskovalci med razgovorom niso navedli nobenih obtožb proti njemu, kar je pomenilo, da je bil napačno opredeljen kot zadevna oseba, in (iv) zahteval, da se ga obvesti, ali je urad OLAF informacije o njem posredoval nacionalnim pravosodnim organom.

10. Generalni direktor urada OLAF je 9. oktobra 2012 pritožniku odgovoril, da je neodvisni revizijski svetovalec v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi razgovora opravil notranjo revizijo, v kateri je ugotovil, da:

- Kar zadeva pravno podlago za razgovor v zunanjih preiskavah, je OLAF pritožnika zgolj povabil na razgovor, njegova udeležba pa je bila povsem prostovoljna;

- da je OLAF pritožnika pravilno označil kot "zadevno osebo", ker so obstajali znaki, da bi lahko bil vpleten v domnevne nepravilnosti;

- Dolžina pritožnikove končne izjave kaže, da je imel dovolj časa, da ob koncu razgovora poda končne pripombe, zato njegove procesne pravice niso bile prizadete.

11. V notranjem pregledu je bilo tako ugotovljeno, da niso bile kršene pritožnikove procesne pravice, ki bi vplivale na veljavnost preiskave. Notranji pregled pa je pokazal, da bi lahko OLAF v zvezi z nekaterimi vprašanji sprejel nadaljnje ukrepe. Kar zadeva odnos izpraševalcev med razgovorom, je urad OLAF priznal, da je prišlo do trenutkov napetosti, vendar pritožnik v nobenem primeru ni bil ustrahovan, saj je vztrajal, da ostane. Glede na to, da se je pritožnik po navedbah urada OLAF med razgovorom opravičil za svoj odnos, je urad OLAF izrazil tudi obžalovanje, da razgovor ni potekal v vljudnejšem ozračju. Vendar to ne pomeni, da so bile kršene pritožnikove procesne pravice.

12. Urad OLAF je 21. marca 2013 sprejel končno poročilo. Urad OLAF je s sklepom z dne 23. aprila 2013 zaključil zunanjo preiskavo.

Preiskava

13. Pritožnik je 29. septembra 2014 pri varuhu človekovih pravic vložil pritožbo zoper urad OLAF s številnimi trditvami, od katerih so se nekatere prekrivale. Pritožnik je pritožbo proti uradu OLAF vložil tudi pri Evropskem nadzorniku za varstvo podatkov (ENVP) v zvezi z načinom, kako je urad OLAF obravnaval njegove osebne podatke med zunanjo preiskavo. V skladu z memorandumom o soglasju med varuhom človekovih pravic in Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov je varuh človekovih pravic 19. decembra 2014 pritožnika obvestil, da je primerno vprašanja varstva podatkov prepustiti v obravnavo Evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov.

14. Varuhinja človekovih pravic je nadalje menila, da ne bi bilo primerno preiskati vseh možnih vidikov preiskave urada OLAF, in se je namesto tega odločila, da bo svojo preiskavo osredotočila na ključna vprašanja, ki jih je izpostavil pritožnik. Zato je prosila urad OLAF, naj predloži mnenje o naslednjih treh obtožbah:

1) OLAF je ravnal nezakonito, ko je pritožnika zaslišal kot osebo, vpleteno v zunanjo preiskavo, saj za to ni bilo pravne podlage.

2) OLAF ni ustrezno izvedel razgovora, saj (i) na začetku razgovora ali med njim ni predstavil obtožb zoper pritožnika; (ii) ga ni ustrezno obvestil o njegovih pravicah; in (iii) so ga poskušali ustrahovati.

3) OLAF ni ustrezno preiskal ravnanja i) družbe A in revizorjev družbe A ter ii) g. X iz GD CONNECT in pritožnika ni obvestil o rezultatu kakršne koli preiskave, ki jo je morda opravil v zvezi z g. X.

15. Varuhinja človekovih pravic je med preiskavo prejela mnenje urada OLAF o pritožbi. Varuhinja človekovih pravic je 24. aprila 2015 pregledala zadevni spis urada OLAF v zvezi s to zadevo. Varuhinja človekovih pravic je nato prejela pripombe pritožnika v odgovor na mnenje urada OLAF. Varuh človekovih pravic je pri preiskavi upošteval argumente in mnenja strank.

1) Očitek, da je bil razgovor izveden nezakonito

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

16. Po navedbah pritožnika ni določb prava EU, ki bi urad OLAF pooblaščale za opravljanje razgovorov v zunanjih preiskavah: Uredba št. 883/2013 [1] izrecno dovoljuje razgovore z zadevnimi osebami, vendar OLAF takih pooblastil ni imel v skladu s prejšnjo Uredbo št. 1073/1999 o uradu OLAF, ki se je takrat uporabljala. Prav tako priročnika urada OLAF z dne 1. decembra 2009 ni mogoče šteti za ustrezno pravno podlago. Pritožnik se je skliceval na Mnenje 2/2012 nadzornega odbora urada OLAF o preiskavah urada OLAF, v katerem je nadzorni odbor navedel, da „se zdi, da razgovor kot „zadevna oseba“ v okviru „zunanje preiskave“ ni predviden v členu 3 Uredbe (ES) št. 1073/1999“.

17. Urad OLAF je navedel, da zdaj izvaja upravne preiskave v skladu z Uredbo št. 883/2013. Člen 9(2) navedene uredbe vsebuje sedanjo pravno podlago za pooblastilo urada OLAF, da kadar koli med preiskavo zasliši zadevne osebe ali priče. Po navedbah urada OLAF je bilo to mogoče tudi na podlagi prejšnje Uredbe št. 1073/1999, ki se je uporabljala do 30. septembra 2013.

18. Natančneje, OLAF je trdil, da je pooblaščen za izvajanje zunanjih preiskav na podlagi člena 3 Uredbe št. 1073/99 v povezavi z Uredbo št. 2185/96, Uredbo št. 2988/95 in ustreznimi sektorskimi pravili, ki dovoljujejo preglede in inšpekcije na kraju samem v prostorih gospodarskih subjektov, ki so bili morda vpleteni v nepravilnost ali goljufijo ali jih je ta zadevala. Ker ni podrobnejših pravnih določb o povabilu predstavnikov zadevnih gospodarskih subjektov na razgovore v okviru zunanjih preiskav, pooblastilo za opravljanje takih razgovorov izhaja iz členov 2 in 3 Uredbe št. 1073/99. To je eden od „drugih ukrepov“upravne preiskave, ki bi jo OLAF lahko izvedel za pridobitev ustreznih informacij. Urad OLAF je izjavil, da, kot je navedeno v njegovem priročniku iz leta 2009, ni pristojnosti za prisilo in da je sodelovanje na razgovorih prostovoljno.

19. OLAF je pojasnil, da je na podlagi navedenega od svoje ustanovitve leta 1999 opravil razgovore v zunanjih preiskavah in da niti sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti niti nobena odločitev evropskega varuha človekovih pravic ni izrazila dvomov glede zakonitosti te prakse.

20. Urad OLAF je nadalje pojasnil, da njegovega priročnika ni mogoče šteti za pravno podlago za njegove preiskave in da njegova preiskava ni temeljila na priročniku. V korespondenci s pritožnikom so bila sklicevanja na priročnik uporabljena le za razlago praks urada OLAF in notranjih smernic, pripravljenih v korist preiskovalcev urada OLAF.

21. Pritožnik je v svojih pripombah trdil, da je zanašanje urada OLAF na "druge ukrepe" iz člena 2 Uredbe 1073/99 za izvedbo razgovora v okviru zunanje preiskave v nasprotju s Priročnikom urada OLAF z dne 25. februarja 2005 [2], v katerem je navedeno, da "Uredba 1073/99 ... sama po sebi ne zagotavlja pravne podlage za zunanje preiskave. Na drugo horizontalno ali sektorsko zakonodajo Skupnosti se je treba sklicevati kot na pravno podlago za zunanje preiskave. „Drugi ukrepi“iz člena 2 Uredbe št. 1073/99 uradu OLAF ne podeljujejo pravnih pooblastil za opravljanje razgovorov z osebami, vpletenimi v zunanje preiskave. Samo v zvezi z notranjimi preiskavami se Uredba št. 1073/99 v členu 4(2) sklicuje na možnost, da OLAF „zahteva ustne informacije“. Podobnih določb za zunanje preiskave ni. Sektorska zakonodaja o šestem in sedmem okvirnem programu ^[3] prav tako ne zagotavlja pravne podlage za opravljanje razgovorov.

Ocena varuha človekovih pravic

22. Zaslišanje pritožnika je potekalo 8. novembra 2011. Zato je treba vprašanje, ali je obstajala pravna podlaga za razgovor s pritožnikom kot „zadevno osebo“ v zunanji preiskavi, oceniti v skladu s takrat veljavno Uredbo št. 1073/1999. To vprašanje v sodni praksi sodišč EU še ni bilo obravnavano.

23. Medtem ko člen 9(2) Uredbe št. 883/2013, ki se uporablja od 1. oktobra 2013, izrecno določa pravno podlago za razgovor z zadevno osebo kadar koli med (zunanjo ali notranjo) preiskavo, člen 3 Uredbe št. 1073/1999 („zunanje preiskave“) ne zagotavlja izrecne pravne podlage za razgovor z zadevno osebo med zunanjo preiskavo. Navedeni člen določa le, da ima OLAF pooblastila, ki so Komisiji podeljena z Uredbo št. 2185/96, „za izvajanje inšpekcij in pregledov na kraju samem v državah članicah ...“ in da OLAF v okviru svojih preiskovalnih nalog izvaja inšpekcije in preglede iz člena 9(1) Uredbe št. 2988/95 in sektorskih pravil iz navedenega člena. Vendar se nobeno od sektorskih pravil ne nanaša na vprašanje razgovorov z osebami, ki jih zadevajo zunanje preiskave. Podrobni postopki za opravljanje razgovorov so bili namreč prvič določeni v Uredbi št. 883/2013, čeprav so bili predhodno že opisani v (nezavezujočem) priročniku urada OLAF [4].

24. Po drugi strani člen 2 Uredbe št. 1073/1999 pojasnjuje, da upravne preiskave urada OLAF vključujejo vse inšpekcijske preglede, preverjanja in „druge ukrepe“, ki jih izvajajo uslužbenci urada OLAF, da bi ugotovili nepravilnost preiskovanih dejavnosti. Priročnik urada OLAF z dne 1. decembra 2009 (ki po mnenju samega urada OLAF nima pravne veljave, ampak opisuje preiskovalni postopek) v točki 3.3.3.2 („Pravna podlaga“) pojasnjuje, da je v zunanjih preiskavah pooblastilo za opravljanje razgovorov, ki izhaja iz člena 2 Uredbe 1073/1999 v povezavi s členom 7 Uredbe 2185/1996, in je eden od „drugih ukrepov“, ki jih lahko urad OLAF uporabi za pridobitev ustreznih informacij. Vendar je v priročniku poudarjeno, da "ni moči prisile" in da je sodelovanje povsem prostovoljno. To pomeni, da lahko OLAF povabi osebe na razgovor, vendar lahko te osebe odklonijo udeležbo na razgovoru. Tudi če se anketiranci strinjajo z udeležbo, lahko zavrnejo odgovor na nekatera ali vsa vprašanja in lahko kadar koli prekinejo ali prekinejo razgovor [5].

25. Varuhinja človekovih pravic se zaveda, da je nadzorni odbor urada OLAF v svojem Mnenju 2/2012, ki se je nanašalo na preiskavo, ki je med drugim vključevala nekdanjega komisarja, obravnaval vprašanje razgovora z „zadevno osebo“ v zunanji preiskavi. Vendar nadzorni odbor OLAF ni navedel, da Uredba št. 1073/1999 ne zagotavlja pravne podlage za razgovor z osebo, ki je predmet zunanje preiskave. Nadzorni odbor se je namesto tega osredotočil na pravno podlago, ki jo je urad OLAF uporabil v navedeni zadevi, in izrazil zaskrbljenost, da je razgovor z zadevno osebo temeljil na členu 3 Uredbe št. 1073/1999, medtem ko se je večina vprašanj nanašala na trditve v okviru notranje preiskave, za katero ni bila navedena pravna podlaga. Res je, da je nadzorni odbor tudi poudaril, da se zdi, da razgovor z zadevno osebo med zunanjo preiskavo ni predviden v členu 3 Uredbe št. 1073/1999. Vendar nadzorni odbor ni izrazil mnenja o tem, ali bi razgovori lahko spadali med „druge ukrepe“ iz člena 2.

26. Vsekakor je res, da v skladu z Uredbo št. 1073/1999 ni bilo izrecne pravne podlage, na podlagi katere bi lahko OLAF zadevno osebo prisilil, da se udeleži razgovora v okviru zunanje preiskave. Vendar varuh človekovih pravic meni, da Uredba 1073/1999 in zlasti njen člen 2, ki se nanaša na "druge ukrepe", zagotavljata zadostno pravno podlago za OLAF, da povabi zadevno osebo, da se prostovoljno udeleži razgovora med zunanjo preiskavo [6].  

27. V tem primeru se je pritožnik, potem ko je prejel uradno vabilo urada OLAF na razgovor in bil obveščen o prostovoljni naravi tega razgovora, z elektronskim sporočilom z dne 17. oktobra 2011 svobodno strinjal, da se bo udeležil razgovora 8. novembra 2011. Varuh človekovih pravic na podlagi navedenega ugotavlja, da urad OLAF s prostovoljnim zaslišanjem pritožnika kot osebe, ki je bila vključena v zunanjo preiskavo, ni ravnal nezakonito. Urad OLAF torej v zvezi s tem ni ravnal nepravilno.

2) Obtožba, da je bil razgovor izveden nepravilno

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

28. Pritožnik je trdil, da urad OLAF (i) na začetku razgovora ali med njim ni predstavil obtožb zoper njega; (ii) ga ni ustrezno obvestil o njegovih pravicah; in (iii) poskušala ga je zastrašiti.

29. V zvezi z (i) domnevno nenavedbo obtožb zoper pritožnika je urad OLAF navedel, da je bil v telefonskih pogovorih s pritožnikom pred razgovorom, v poznejših izmenjavah elektronske pošte in v dopisu, s katerim je bil pritožnik povabljen na razgovor, naveden predmet preiskave. Natančneje, OLAF se je skliceval na „domnevne nepravilnosti pri raziskovalnih projektih, ki jih financira GD INFSO“, ki naj bi pomenile „zahtevanje povračila fiktivnih ali previsokih stroškov projekta“. OLAF se je nadalje skliceval na verjetno vpletenost pritožnika v družbo A ali katerega koli drugega upravičenca v takih raziskovalnih projektih. Te informacije so bile pritožniku predložene tudi na začetku razgovora.

30. OLAF je navedel, da je pritožnik v elektronskem sporočilu z dne 26. oktobra 2011 potrdil prejem vabila in ni navedel nejasnosti glede razlogov, iz katerih ga je OLAF povabil na razgovor kot zadevno osebo. Nasprotno, pritožnik je navedel, da bo „predložil kopije dokumentov, neposredno povezanih s projekti R&D in finančnimi zahtevki“. Pritožnik je na začetku razgovora dejansko predal več kot 700 strani dokumentov.

31. Po mnenju urada OLAF je bil razgovor s pritožnikom 8. novembra 2011 preiskovalna dejavnost z namenom zbiranja informacij, pomembnih za preiskavo urada OLAF. Urad OLAF je navedel, da je potek razgovora v veliki meri odvisen od informacij in odgovorov, ki jih je predložil zaslišanec. Med razgovorom bo morda treba spremeniti vnaprej določen vprašalnik. Preiskovalcem urada OLAF se lahko tudi zdi koristno, da na primer postavijo dodatna vprašanja ali opustijo druga vprašanja.

32. V tem primeru je urad OLAF prekinil razgovor s pritožnikom, ne da bi zastavil celoten sklop vprašanj, ki jih je pripravil zaradi ravnanja pritožnika. V veljavnem pravnem okviru ni ničesar, kar bi uradu OLAF preprečilo, da to stori, če bi se to štelo za potrebno.

33. Kar zadeva (ii) domnevno neobveščanje pritožnika o njegovih pravicah, je urad OLAF navedel, da so bile pritožniku pred razgovorom in med njim zagotovljene vse informacije v zvezi s procesnimi pravicami in jamstvi, ki se uporabljajo za razgovore v zunanjih preiskavah. Natančneje, urad OLAF je v vabilu na razgovor, telefonskih pogovorih in izmenjavi elektronske pošte, ki so sledili, ter med razgovorom pritožniku predložil naslednje informacije: pravno podlago razgovora; status zaslišanca kot osebe, ki je vpletena v preiskavo urada OLAF; predmet preiskave (tj. domnevne nepravilnosti pri raziskovalnih projektih, ki jih financira GD INFSO, ki bi vključevale zahtevek za povračilo fiktivnih ali napihnjenih stroškov projekta); opis časovnega okvira, okoliščin in postopka razgovora; pravico do govora v enem od uradnih jezikov EU; pravico do prisotnosti pravnega zastopnika med razgovorom; pravico, da ne izpove zoper sebe; pravico zahtevati, da se vsi dokumenti, ki jih predloži, priložijo zapisniku razgovora; pravico do branja zapisnika razgovora, njegovega podpisa in prejema kopije, vključno z vsemi prilogami; morebitni pravni status zapisnika razgovora in morebitni izid preiskave ter izjavo o varstvu osebnih podatkov.

34. Poleg tega je bil pritožnik po navedbah urada OLAF v celoti obveščen in se je zavedal, da je bilo njegovo sodelovanje na razgovoru prostovoljno, da mu ni bilo treba odgovoriti na vprašanja in da se je lahko kadar koli odločil, da razgovor prekine. Urad OLAF je tako ravnal v skladu z veljavnim pravnim okvirom in praksami iz priročnika urada OLAF.

35. V zvezi z (iii) domnevnim ustrahovanjem pritožnika je urad OLAF trdil, da je pritožnik med razgovorom izpodbijal vprašanja preiskovalcev in jih zavrnil kot nepomembna. Po drugi strani so preiskovalci prosili pritožnika, naj bo jedrnat s pojasnili, ki so se jim zdela nepomembna. Zlasti ko je urad OLAF na pritožnika naslovil vprašanje in predložil dokument, ki je bil v nasprotju z njegovimi prejšnjimi odgovori, je pritožnik predložil nepomemben odgovor, v katerem je postavil vprašanje o pravici urada OLAF do postavljanja takih vprašanj. OLAF je pojasnil, da pritožniku ni treba odgovoriti na vprašanja in da lahko kadar koli prekine razgovor, vendar morajo biti njegovi odgovori resni. Pritožnika je obvestila, da se lahko urad OLAF odloči za prekinitev razgovora, če nadaljevanje ne bi bilo primerno. Preiskovalci so se odločili končati razgovor, ko je postalo jasno, da ustrezen razgovor ni mogoč. Pritožnik je nasprotoval zaključku razgovora. V nadaljnji izjavi je ponovil svoje pritožbe proti uradnikom GD CONNECT in obtožil glavnega preiskovalca urada OLAF, da je zaščitil te kolege in zadevne gospodarske subjekte, tako da mu je preprečil nadaljnje izjave. Te trditve so bile vključene tudi v pritožnikovo izjavo. Pritožnik je podpisal izjavo o razgovoru in prejel kopijo zapisnika razgovora.

36. V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da je glavni preiskovalec uporabil agresivne in zastrašujoče taktike zasliševanja, je urad OLAF trdil, da je urad OLAF odnos izpraševalcev do pritožnika že ocenil v skladu s postopkom notranjega pregleda, ki je potekal od maja do oktobra 2012. Pregled je bil osredotočen na to, ali so bila med razgovorom spoštovana pritožnikova procesna jamstva. V postopku notranjega pregleda je bilo ugotovljeno, da je med razgovorom prišlo do določene napetosti, vendar nič ne kaže na to, da bi preiskovalec urada OLAF uporabil taktiko ustrahovanja. Poleg tega je urad OLAF dejal, da se je pritožnik med razgovorom opravičil za svoj odnos. Po temeljiti oceni razpoložljivih informacij je urad OLAF izrazil obžalovanje, da razgovor ni potekal v vljudnejšem ozračju. Vendar je generalni direktor urada OLAF ugotovil, da pritožnikove procesne pravice niso bile kršene. Pritožnik je bil 9. oktobra 2012 obveščen o izidu tega pregleda.

37. Pritožnik je v svojih pripombah v zvezi z (i) domnevno nenavedbo obtožb proti njemu poudaril, da je zapisnik razgovora popolnoma molčal o vseh domnevnih kršitvah, ki naj bi jih storil. Nasprotno, take trditve naj bi bilo mogoče najti v dopisu z dne 26. oktobra 2011, s katerim je bil povabljen na razgovor.

38. Pritožnik je tudi navedel, da je v odgovor na dopis z dne 26. oktobra 2011 glavnemu preiskovalcu istega dne poslal elektronsko sporočilo, v katerem je zahteval dodatna pojasnila o obtožbah v zvezi z njim. Vendar glavni preiskovalec v telefonskem pogovoru 28. oktobra 2011 ni odgovoril na pritožnikovo zahtevo po dodatnih informacijah o obtožbah.

39. Glede (ii) domnevnega neobveščanja pritožnika o njegovih pravicah je pritožnik trdil, da mu je OLAF s tem, ko ga je povabil na razgovor v urade OLAF, kjer se zakonodaja držav članic ne uporablja, odvzel pravice po nacionalnem pravu. V zvezi s tem je pritožnik navedel, da je v priročniku urada OLAF iz leta 2005 navedeno tudi, da je treba razgovor opraviti v skladu z zahtevami zadevne jurisdikcije.

40. V zvezi z (iii) domnevnim ustrahovanjem pritožnika je pritožnik trdil, da je glavni preiskovalec uporabil agresivne policijske taktike razgovorov v zvezi z vpletenostjo pritožnika v drugo družbo („C“) v obdobju 1993–1997, ki ni imela nobene zveze z zadevno preiskavo. Po navedbah pritožnika je bil razgovor končan, da ne bi predložil dodatnih dokazov proti zadevnemu uradniku Komisije in podjetju A.

41. Pritožnik je nazadnje navedel, da se v nasprotju z izjavo urada OLAF preiskovalcem ni opravičil in da v zapisniku razgovora ni bilo nobene sledi o tem.

Ocena varuha človekovih pravic

42 V zvezi z (i) domnevno nenavedbo obtožb zoper pritožnika je varuh človekovih pravic že navedel, da bi moral OLAF, kadar zasliši stranko v preiskavi, to stranko obvestiti o obsegu preiskave. Vendar je za to potrebno le, da zadevna oseba razume naravo očitkov zoper njo, ne da bi ji bilo treba podrobno predstaviti dokaze, ki so bili doslej zbrani v podporo tem trditvam [1].

43. V tem primeru je OLAF v dopisu z dne 26. oktobra 2011 pritožnika obvestil, da ga želi zaslišati kot zadevno osebo v okviru zunanje preiskave „v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi pri raziskovalnih projektih, ki jih financira GD INFSO [...] Te nepravilnosti bi vključevale zahtevke za povračilo fiktivnih ali napihnjenih stroškov projekta.“ OLAF je nadalje navedel, da obstajajo znaki, da je bil pritožnik vpleten v te nepravilnosti, in da bi razgovor pritožniku omogočil, da izrazi svoje mnenje „o vseh dejstvih, ki se nanašajo na vas, in sicer o vašem posredovanju za [podjetje A] ali katerega koli drugega upravičenca v raziskovalnih projektih, ki jih financira GD INFSO“. Varuhinja človekovih pravic meni, da je urad OLAF pritožniku pred razgovorom in do neke mere tudi na začetku razgovora zagotovil zadostne informacije o obsegu preiskave in obtožbah v zvezi z njim, pri čemer je navedel ime družbe, ki naj bi storila nepravilnosti in za katero je pritožnik delal. Varuh zato v zvezi s tem vidikom pritožbe ne ugotavlja nepravilnosti.

44. Varuh človekovih pravic v zvezi z (ii) domnevno neobvestitvijo pritožnika o njegovih pravicah ugotavlja, da je urad OLAF v dopisu z dne 26. oktobra 2011 in na začetku razgovora pritožnika v celoti obvestil o njegovih različnih procesnih pravicah, tako da mu je posredoval informacije, navedene v točki 33 zgoraj, zlasti informacije o njegovi pravici do pomoči pravnega zastopnika, njegovi pravici do uporabe katerega koli uradnega jezika Unije in pravici zoper samoobtožbo. OLAF je tako pritožnika obvestil o njegovih pravicah v skladu s točko 3.3.3.3 "Obvestilo" Priročnika OLAF [2]. Varuh zato v zvezi s tem vidikom pritožbe ne ugotavlja nepravilnosti.

45. V zvezi z (iii) domnevnim ustrahovanjem pritožnika varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je bila ta trditev že obravnavana v postopku notranje revizije urada OLAF, in ugotavlja, da sta obe strani, tj. izpraševalci in pritožnik, zavzeli agresivno stališče. Varuhinja človekovih pravic se strinja, da bi si morali izpraševalci urada OLAF tudi v primeru, ko oseba, ki je predmet razgovora, zavzame agresivno stališče, po najboljših močeh prizadevati, da ostanejo mirni in nadzorujejo svoja čustva. Varuhinja človekovih pravic zato obžaluje, kot je bilo ugotovljeno v postopku notranjega pregleda urada OLAF, agresivno stališče, ki so ga zavzeli izpraševalci urada OLAF. Vendar varuh človekovih pravic ne najde dokazov, ki bi potrjevali pritožnikovo posebno trditev, da je bil ustrahovan. Poleg tega je pritožnik vedel, da je bilo njegovo sodelovanje na razgovoru prostovoljno in da ima pravico, da ga kadar koli konča. Varuh tudi ugotavlja, da je generalni direktor urada OLAF izrazil obžalovanje, da razgovor ni potekal vljudnejše. Zato nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom pritožbe niso upravičene.

46. Nazadnje, v zvezi z vprašanjem, ali se je pritožnik med razgovorom opravičil za svoj odnos ali ne, varuh človekovih pravic ugotavlja, da v zapisniku razgovora ni nobenega sklicevanja na opravičilo. Vendar varuhinja človekovih pravic ugotavlja tudi, da pisni zapis razgovora ni dobesedni zapis na podlagi zvočnega posnetka, saj se zdi, da tak posnetek ni bil narejen (ni bil predviden niti v priročniku urada OLAF niti v sedanjih navodilih urada OLAF osebju o preiskovalnih postopkih). Če pa se oseba, s katero je bil opravljen razgovor, in urad OLAF ne strinjata glede tega, kaj točno je bilo povedano, je edini način za ugotovitev, kaj je bilo dejansko povedano, preverjanje z zvočnim ali videoposnetkom. Poleg tega lahko že samo dejstvo, da se taki razgovori snemajo zvočno/videoposnetki, pomaga zagotoviti, da med razgovorom vsi udeleženci ostanejo sestavljeni. Varuhinja človekovih pravic zato uradu OLAF predlaga, naj načeloma razmisli o koristnosti snemanja takih razgovorov z zvočnimi ali videoposnetki v prihodnosti.

3) Domnevna opustitev preiskave ravnanja i) družbe A in njenih revizorjev ter ii) uradnika Komisije, g. X

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

47. Pritožnik je trdil, da OLAF ni imel diskrecijske pravice, da bi se odločil, da ne bo preiskal nepravilnosti, ki naj bi jih storila družba A, vendar se je kljub temu vzdržal (i) izvedbe preiskave na kraju samem in (ii) predložitve družbe A nacionalnim organom zaradi številnih kršitev prava EU in nacionalnega prava v škodo finančnih interesov EU.

48. OLAF je navedel, da pomemben del informacij, pomembnih za sprožitev zunanje preiskave, izhaja iz poročil o zunanji reviziji družbe A, ki jo je izvedel GD CONNECT. Naknadna preiskava urada OLAF se je začela s sklepom generalnega direktorja urada OLAF v skladu s členoma 5 in 9 Uredbe št. 1073/1999. Ker so rezultati revizijskih poročil pokazali, da je bila družba A vpletena v domnevno goljufijo, so preiskovalci urada OLAF temeljito analizirali te informacije in dokumente, pridobljene od družbe A. Opravili so tudi razgovore s številnimi njenimi (nekdanjimi) uslužbenci. OLAF je navedel, da je preiskovalni spis vključeval interno obvestilo (1066 strani) o sodelovanju podjetja A v raziskovalnih projektih, ki jih je financiral GD CONNECT. V obvestilu je prikazana celovita preiskava dejavnosti podjetja A, ki jo je opravil OLAF. Po vseh potrebnih preiskovalnih korakih in potem, ko je sodnim organom poslal poročila, je generalni direktor urada OLAF zaključil preiskavo. Na podlagi tega je OLAF sklenil, da pritožnikova trditev ni bila utemeljena. OLAF je tudi trdil, da bi lahko pritožnik sam opozoril pristojne nacionalne organe na to zadevo.

49. V zvezi z domnevno opustitvijo preiskave ravnanja X je OLAF navedel, da je bil X član skupine, ki je revidirala družbo A.

50. Urad OLAF je temeljito ocenil vsa revizijska poročila GD INFSO, ki so bila pomembna za preiskavo urada OLAF. Sodelovanje med preiskovalci urada OLAF in kolegi iz drugih služb Komisije je v takih primerih bistveno in ni mogoče ugotoviti navzkrižja interesov v zvezi z dejstvi, ki jih je predložil pritožnik.

51. Pritožnik je v svojih pripombah trdil, da zgolj priprava internega obvestila z 1066 stranmi, ki ga je verjetno pripravil glavni preiskovalec, ne dokazuje, da je OLAF izvedel nepristransko preiskavo družbe A.

52. V zvezi z dejstvom, da OLAF ni preiskal ravnanja zadevnega uradnika Komisije, je pritožnik navedel, da je X sistematično kršil Uredbo 45/2001 (varstvo podatkov) in člen 339 PDEU [1] s tem, ko je družbi A razkril (lažne) informacije, zbrane pri reviziji družbe B, in bistveno napačno predstavil dejstva.

53. Pritožnik je trdil, da preiskava urada OLAF ni bila nepristranska, saj so bili zadevni uradniki urada OLAF tesno povezani z zunanjo revizijsko enoto GD INFSO.

54. Pritožnik je nazadnje zaprosil varuha človekovih pravic, naj od urada OLAF zahteva predložitev kopije vseh dokumentov, zlasti internega obvestila za spis, ki jih je urad OLAF razkril ustreznim nacionalnim organom.

Ocena varuha človekovih pravic

55. V zvezi s trditvijo pritožnika, da (i) OLAF ni ustrezno preiskal ravnanja podjetja A in njegovih revizorjev, varuh človekovih pravic iz spisa ugotavlja, da je po rezultatih zunanje revizije, ki jo je aprila 2011 izvedel GD CONNECT in v kateri je bilo ugotovljeno, da je bilo podjetje A vpleteno v domnevno goljufijo, OLAF sam skrbno preučil sodelovanje podjetja A v raziskovalnih projektih, ki jih je financiral GD CONNECT. OLAF je skrbno analiziral dokumente, ki jih je pridobil od podjetja A, in opravil razgovore z več njegovimi nekdanjimi zaposlenimi.

56. Med inšpekcijskim pregledom 24. aprila 2015 so službe varuha človekovih pravic pridobile kopijo (zaupnega) obvestila za spis z dne 27. julija 2011, ki je vsebovalo podrobne ugotovitve in zaključke preiskave urada OLAF o sodelovanju družbe A v raziskovalnih projektih, ki jih je financiral GD CONNECT, ter predlagane nadaljnje ukrepe. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega podrobnega obvestila sklenila, da je OLAF ustrezno preučil ravnanje družbe A. V zvezi s tem vidikom pritožbe ni ugotovila nepravilnosti.

57. V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da (ii) OLAF ni ustrezno preiskal ravnanja X, uradnika iz GD CONNECT, varuh človekovih pravic ugotavlja, da je v okviru pritožnikove prejšnje pritožbe zoper Evropsko komisijo varuh človekovih pravic že obravnaval pritožnikovo trditev, da je Komisija (v imenu X) kršila člen 339 PDEU s posredovanjem informacij podjetju A v zvezi z domnevnim prekrivanjem pritožnikovega delovnega časa pri projektih, ki jih financira EU. Varuhinja človekovih pravic je v dopisu pritožniku z dne 23. maja 2013 menila, da je Komisija, da bi pojasnila morebitne dvome v zvezi z domnevnimi zahtevki za povračilo dvojnih stroškov, upravičena obvestiti podjetje A o obstoju zahtevkov za povračilo dvojnih stroškov. Varuhinja človekovih pravic je v svoji končni odločbi z dne 10. oktobra 2013 ugotovila, da te trditve ni treba nadalje obravnavati.

58. Pritožnik v tej zadevi ni navedel nobenih novih argumentov, ki bi omajali prejšnje sklepe varuha človekovih pravic. Prav tako ni bilo dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je OLAF upravičeno preiskal ravnanje X. Varuh človekovih pravic torej v zvezi s tem vidikom trditve ni ugotovil nepravilnosti.

59. V zvezi s pritožnikovo zahtevo za kopijo vseh dokumentov - in predvsem internega obvestila za spis - ki jih je OLAF razkril nacionalnim organom, Varuh opozarja pritožnika na možnost, da na podlagi Uredbe 1049/2001/ES vloži zahtevo za dostop javnosti do OLAF-a.

Sklepne ugotovitve

Varuhinja človekovih pravic na podlagi preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Nadaljnje preiskave domnevnega ustrahovanja pritožnika (del iii druge trditve) niso upravičene.

Urad OLAF v zvezi s preostalimi obtožbami ni storil nobene nepravilnosti.

Varuhinja človekovih pravic uradu OLAF predlaga, naj v prihodnosti preuči, ali bi bilo koristno v ustreznih primerih posneti zvočne ali videoposnetke takih razgovorov.

Pritožnik in OLAF bosta obveščena o tej odločitvi.

Emily O'Reilly

Strasbourg, 25. 4. 2016

[1] Člen 339 PDEU določa, da osebje institucij EU ne razkrije informacij, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, zlasti informacij o podjetjih, njihovih poslovnih odnosih ali sestavinah stroškov.

 

[1] Glej sklep varuha človekovih pravic v zadevi 1560/2010/FOR, odstavki 41–43.

[2] Zdaj člen 16.2 Navodil urada OLAF osebju o preiskovalnih postopkih.

 

[1] Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL 2013, L 248, str. 1).

[2] To je starejša različica priročnika, ki je bila pripravljena pred različico, posodobljeno 1. decembra 2009.

[3] Šesti in sedmi okvirni program za raziskave in razvoj.

[4] http://ec.europa.eu/anti_fraud/about-us/legal-frame/memo_en.htm.

[5] Revizijski svetovalec se v poročilu z dne 21. septembra 2012 sklicuje tudi na postopek iz priročnika urada OLAF.

[6] Varuh človekovih pravic je v svoji odločbi v zadevi 2676/2008/ANA ugotovil, da člen 2 Uredbe št. 1073/1999 zagotavlja pravno podlago za razgovore v njegovih preiskavah, vendar je tudi poudaril, da je v nasprotju z razgovori v notranjih preiskavah sodelovanje zaslišanca v zunanjih preiskavah prostovoljno (glej odstavek 38). Varuh človekovih pravic je v svoji odločitvi v zadevi 1560/2010/FOR ponovil, da urad OLAF [v skladu z Uredbo št. 1073/1999] nima pristojnosti, da bi osebo prisilil k zaslišanju v zunanjih preiskavah (glej odstavek 62).

[1] Pritožnik je pri varuhu človekovih pravic vložil prvo pritožbo zoper Komisijo v zvezi z zgoraj navedenimi zadevami, v kateri je med drugim trdil, da je Komisija kršila člen 339 PDEU, ker je podjetju A posredovala informacije v zvezi s prekrivanjem njegovega delovnega časa pri programih, ki jih financira EU. Varuhinja človekovih pravic je s sklepom z dne 10. oktobra 2013 ugotovila, da ni razlogov za začetek preiskave. Varuh človekovih pravic je 20. novembra 2014 zavrnil tudi pritožnikovo zahtevo za pregled.

[2] V Uredbi št. 1073/99 pojem „zadevna oseba“ ni opredeljen. Vendar je priročnik urada OLAF o operativnih postopkih z dne 1. decembra 2009 (spremenjen julija 2011) vseboval naslednjo opredelitev: „Oseba, vključena v zunanjo preiskavo, je gospodarski subjekt, za katerega se lahko uporabijo ukrepi in kazni Unije, kadar obstajajo razlogi za domnevo, da so bile storjene nepravilnosti, ali/in posameznik, ki je zastopal ta gospodarski subjekt, izvajal nadzor nad njim ali deloval v njegovem okviru.“ „Zadevna oseba“ je bila nato opredeljena v členu 2(5) Uredbe št. 883/2013: „vsako osebo ali gospodarski subjekt, za katerega se sumi, da je storil goljufijo, korupcijo ali katero koli drugo nezakonito dejavnost, ki škodi finančnim interesom Unije, in ki je zato predmet preiskave [OLAF]“. Iz elektronske korespondence v spisu je razvidno, da se je pritožnik pred dopisom Komisije z dne 26. oktobra 2011 na podlagi predhodnih neformalnih sporočil urada OLAF spraševal, ali je bil povabljen na razgovor kot (i) zainteresirana stranka, (ii) priča ali (iii) zadevna oseba. Vendar je pritožnik v elektronskem sporočilu z dne 26. oktobra 2011 potrdil prejem dopisa Komisije z istega dne in dejstvo, da je bil povabljen na razgovor kot „zadevna oseba“.

[3] Uredba (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), UL L 136, str. 1.

[4] Uredba Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (UL L 292, str. 2).

[5] Pisni zapis razgovora (ki ga je pritožnik priložil pritožbi) ni bil dobesedni zapis ali prepis zvočnega posnetka (vidi se, da tak posnetek ni bil narejen), temveč zapis glavnih vprašanj in odgovorov.

[6] "Priročnik o operativnih postopkih urada OLAF"z dne 1. decembra 1999, spremenjen julija 2011 (ref. Ares(2011)810863 z dne 26. julija 2011). Od 1. februarja 2012 je priročnik urada OLAF za operativne postopke nadomeščen z „Navodili urada OLAF osebju o preiskovalnih postopkih“, ki so na voljo na: http://ec.europa.eu/anti_fraud/documents/about_us/instructions-to-staff-120201.pdf