- SL Slovenščina
Strojni prevodi lahko vsebujejo napake, ki bi lahko zmanjšale jasnost in natančnost, zato varuhinja človekovih pravic ne prevzema odgovornosti za kakršna koli odstopanja. Za najzanesljivejše informacije in pravno varnost glejte zgornjo povezavo z izvorno različico v jeziku angleščina.
Za več informacij si oglejte našo jezikovno in prevajalsko politiko.
Odločba v zadevi 2100/2011/OV - Plačila majhnim nevladnim organizacijam
Odločba
Primer 2100/2011/OV - Preiskava uvedena dne Torek | 15 november 2011 - Odločba z dne Ponedeljek | 11 november 2013 - Zadevna institucija ali organ Evropska komisija ( Nepravilnosti niso bile odkrite , Nadaljna preiskava ni utemeljena )
Pritožba se je nanašala na projekt, ki ga je financirala EU v podporo zanesljivi prehranski varnosti v državi, ki ni članica EU. Pritožnik je trdil, da Komisija ni preiskala, ali je nevladna organizacija, ki je vodila projekt, v celoti poplačala nevladne organizacije, ki so bile njeni lokalni partnerji.
Varuh človekovih pravic je ugotovil, da se je Komisija v celoti seznanila z vodenjem projekta in svojo oceno ustrezno oprla na revizijsko poročilo. Navedel je še, da je bil projekt uspešen. Varuh človekovih pravic je Komisijo pohvalil, ker je sprejela ustrezne ukrepe, vključno z organizacijo sestanka med nevladnimi organizacijami, da bi jim pomagala rešiti spor glede plačil, in tako končal preiskavo.
Ozadje pritožbe
1. Ta pritožba se nanaša na način, kako je Evropska komisija obravnavala spor, ki je nastal v okviru projekta v tretji državi, ki ga je financirala EU (projekt je bil namenjen podpori varnosti preskrbe s hrano z izboljšanjem rodovitnosti tal v regijah „Center-Nord in Plateau-Central“ te države).
2. Komisija je leta 2007 prek svoje delegacije v državi (v nadaljnjem besedilu: delegacija) z nevladno organizacijo (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) sklenila sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev za izvedbo projekta.
3. Upravičenec je projekt izvedel s sklenitvijo partnerskih sporazumov s tremi lokalnimi nevladnimi organizacijami, od katerih je bila ena nevladna organizacija A. Pritožnik, združenje, ki zagotavlja tehnično podporo nevladni organizaciji A, ni bil pogodbenica sporazuma o partnerstvu, temveč je deloval kot pridružena organizacija.
4. Nevladna organizacija A je 26. aprila 2011 od upravičenca zahtevala 42 430 EUR za kritje dodatnih stroškov, ki jih je imela pri izvajanju projekta. Upravičenec je odgovoril, da bo zadevo preučil. Vendar je ugotovil, da je novembra 2010 Komisiji že predložil spremembo proračuna. Zato je navedla, da dvomi, da bi lahko krila dodatne stroške NVO A.
5. Pritožnik je 21. junija 2011 stopil v stik z delegacijo in jo obvestil, da je upravičenec zamujal s prenosom sredstev EU na nevladno organizacijo A in da upravičenka ni bila pregledna glede uporabe sredstev EU. Pritožnik je predlagal, naj delegacija zahteva zunanjo revizijo projekta.
6. Pritožnik je 13. julija 2011 delegacijo ponovno zaprosil za posredovanje. Delegacija je odgovorila, da morata upravičenec in nevladna organizacija A rešiti spor v skladu s sporazumom o partnerstvu. Delegacija je svoje odgovore poslala v vednost upravičencu in izrazila upanje, da bo prišlo do dialoga med upravičencem in nevladno organizacijo A.
7. Nevladna organizacija A je 18. julija 2011 upravičencu poslala dopis, v katerem je zaprosila za umik svojega prejšnjega dopisa z dne 26. aprila 2011 (v zvezi s prekoračitvijo proračuna). Nevladna organizacija A je poudarila, da znesek v višini 42 430 EUR dejansko ustreza neplačanim računom, ki spadajo v dogovorjeni proračun.
8. Pritožnik je 18. julija 2011 pisno zaprosil delegacijo za informacije o upravičencu. Pritožnik je posebej zahteval kopije različnih poročil, ki jih je upravičenec poslal delegaciji, in kopijo zahtevka za spremembo proračuna iz novembra 2010. Vprašal je tudi, ali obstajajo druge spremembe. Istega dne je upravičenec pritožniku poslal dopis, v katerem ga je obvestil, da ima NVO A vse potrebne informacije in da lahko NVO A od upravičenca kadar koli zahteva dodatne informacije. Dodala je, da so NVO A in drugi partnerji sodelovali pri pripravi spremembe sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev. Vztrajala je tudi, da pritožnik nima pooblastil, da bi stopil v stik z delegacijo v zvezi s projektom.
9. Pritožnik je 9. septembra 2011 ponovno pisal delegaciji (v vednost upravičencu). Zahtevala je, da upravičenec nakaže 42 000 EUR nevladni organizaciji A.
10. Upravičenec je 14. septembra 2011 pisno obvestil delegacijo (pritožnika je poslal v vednost), da bi pojasnil, da so bila sredstva projekta porabljena v skladu s sporazumom o dodelitvi nepovratnih sredstev. Dodala je, da bo v skladu z revizijskim poročilom plačala 7 181,96 EUR nevladni organizaciji A. Poleg tega je v zvezi s stroški, ki naj bi jih imela nevladna organizacija A in ki naj bi presegali dodeljeni proračun, upravičenka navedla, da bo zadevo rešila s sporazumno rešitvijo z nevladno organizacijo A, ob upoštevanju dejstva, da je NVO A imela dodatne stroške pri prizadevanjih za pomoč lokalnemu prebivalstvu v tretji državi.
11. Pritožnik je 2. oktobra 2011 delegacijo ponovno zaprosil, naj odredi zunanjo revizijo projekta. Delegacija je pritožniku takoj odgovorila, da ni v pogodbenem razmerju s partnerji in da pritožnik nima pravice posegati v odnose med upravičencem in NVO A.
12. Delegacija je 3. oktobra 2011 od upravičenca zahtevala kopijo revizijskega poročila, ki ga je prejela 23. novembra 2011.
13. Po nadaljnjih elektronskih sporočilih pritožnika je delegacija 11. oktobra 2011 pritožnika povabila na neformalni sestanek. Pritožnik je zavrnil (navedla je, da na sestanek ne more potovati iz Nemčije). Upravičenka in nevladna organizacija A sta se sestali 14. oktobra 2011, delegacija pa je bila prisotna kot opazovalka. Iz zapisnika sestanka je razvidno, da je bilo NVO A na podlagi rezultatov revizije že izplačanih 7181,96 EUR. Iz zapisnika sestanka je razvidno tudi, da je moral upravičenec glede na revizijsko poročilo NVO A plačati še dodatni znesek v višini 15.300,68 EUR.
Predmet preiskave
14. Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic navedel naslednje trditve in trditve:
Obtožbe:
(1) Komisija ni preiskala pritožnikovih trditev, da je upravičenec kršil sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev, ni spoštoval proračuna in ni ravnal pregledno; in
(2) Komisija je kršila člen 22 Evropskega kodeksa dobrega upravnega ravnanja [1], ker pritožniku ni predložila zahtevanih informacij v zvezi z upravljanjem proračuna v okviru sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev.
Terjatve:
Komisija bi morala (1) izvesti revizijo projekta in (2) zagotoviti zahtevane informacije.
Preiskava
15. Varuh človekovih pravic je pritožbo prejel 19. oktobra 2011. Pritožbo je 15. novembra 2011 poslal Komisiji in jo zaprosil za mnenje. Komisija je mnenje poslala 2. maja 2012. Varuh človekovih pravic je 9. maja 2012 pritožniku poslal mnenje z zahtevo po pripombah. Pripombe pritožnika so bile prejete 29. maja 2012.
Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic
A. Trditev, da Komisija ni preiskala trditev v zvezi z upravičencem in zahtevka za revizijo
Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic
16. Pritožnik je v podporo svoji trditvi trdil, da delegacija ni ravnala objektivno in nepristransko ter da je upravičenca obravnavala ugodno. Vztrajal je, da mora Komisija braniti interese lokalnih nevladnih organizacij. V zvezi s tem se je sklicevala na člena 8 (nepristranskost in neodvisnost) in 9 (objektivnost) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev.
17. Komisija je v svojem mnenju podala predhodno pripombo, da ni bila v pogodbenem razmerju z NVO A ali organizacijami, povezanimi z NVO A, kot je pritožnik. Imela je le pogodbeno razmerje z upravičencem. Komisija je zato vztrajala, da je pritožnik tretja oseba v zvezi s sporazumom o dodelitvi nepovratnih sredstev. Komisija je tudi tretja oseba, kar zadeva odnose med upravičencem in partnerji. Zato Komisija ni mogla posredovati v pogodbenem sporu med nevladno organizacijo A in upravičencem. Svetovala je, naj se nevladna organizacija A za rešitev spora obrne na upravičenca.
18. Komisija je kljub temu ugotovila, da si je delegacija zaradi vztrajnosti pritožnika in v interesu dobrega upravljanja prizadevala za boljše razumevanje položaja in razlogov za pritožnikove zahteve. Natančneje, delegacija je prosila upravičenca, naj zagotovi pojasnila in ji pošlje kopijo revizijskega poročila. Organizirala je tudi srečanje med strankama.
19. V zvezi s sporazumom o dodelitvi nepovratnih sredstev je Komisija navedla, da sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev ni bil kršen. Navedla je, da sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev ne obravnava prenosa sredstev od upravičenca na njegove partnerje in da Komisija ni pristojna za poseganje v take prenose. Komisija mora zagotoviti le, kot je vztrajala, da je bil projekt pravilno izveden. V obravnavanem primeru je navedla, da je bil projekt pravilno izveden. Dodala je, da spor med NVO A in upravičencem ni vplival na projekt, kot je potrjeno v revizijskem poročilu (stran 5, odstavek 1.2). Komisija je dodala še, da sta revizijsko poročilo in njegov sestanek z nevladno organizacijo A in upravičencem pokazala, da se je spor med nevladno organizacijo A in upravičencem nanašal le na izvajanje sporazuma o partnerstvu.
20. Komisija je nazadnje navedla, da je ravnala skrbno in spoštovala Evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev.
21. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da je upravičenec kršil sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev, sporazum o partnerstvu in izjavo o partnerstvu. Pritožnik je navedel, da bi morala delegacija posredovati, da bi zagotovila, da upravičenec spoštuje svoje obveznosti.
Ocena varuha človekovih pravic
22. Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da je glavna naloga Komisije v zvezi s projekti pomoči, ki jih financira, zagotoviti, da se vsa sredstva EU, dodeljena projektu, porabijo za projekt v skladu z dogovorjenim načrtom porabe in da se dosežejo cilji projekta.
23. V obravnavani zadevi spor nastane, ker naj bi projektni partner imel stroške, ki so presegali proračunska sredstva, ki so mu bila dodeljena. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je delegacija svojo oceno utemeljila na revizijskem poročilu, ki ji ga je predložil upravičenec. Pri tej reviziji je bil posebej preučen finančni položaj med nevladno organizacijo A in upravičencem. Nobenega razloga ni bilo, ki bi upravičeval poziv Komisije k drugi reviziji projekta.
24. Poleg tega se je delegacija 14. oktobra 2011 kot opazovalka udeležila sestanka med upravičencem in NVO A. Iz zapisnika sestanka je razvidno, da je bilo NVO A na podlagi rezultatov revizije že izplačanih 7181,96 EUR. Iz zapisnika sestanka je razvidno tudi, da je moral upravičenec glede na revizijsko poročilo NVO A plačati še dodatni znesek v višini 15.300,68 EUR. Zdi se, da nevladna organizacija A, ki jo zadeva neposredno, ni izpodbijala rezultatov tega sestanka, ki so temeljili na revizijskem poročilu. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da je Komisija sprejela vse potrebne ukrepe, da bi preverila, ali so bila sredstva EU, dodeljena projektu, porabljena za projekt v skladu z dogovorjenim načrtom porabe.
25. Prav tako ni mogoče trditi, da denar, porabljen za projekt, ni privedel do uspešnih rezultatov v tretji državi.
26. Zato v spisu ni ničesar, kar bi kazalo na to, da so težave med upravičencem in nevladno organizacijo A negativno vplivale na uspešen izid projekta ali kako drugače povzročile, da je upravičenec kršil sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev.
27. Varuh zato ugotavlja, da Komisija ni storila nepravilnosti v zvezi s pritožnikovo trditvijo, da zadeve ni preiskala. Pritožnikova zahteva za izvedbo nove revizije zato ni utemeljena.
28. Poleg potrebe po zagotovitvi pravilne uporabe sredstev EU in uspešnega izida projekta je v interesu dobrega upravljanja, da Komisija zagotovi, da prejemniki sredstev EU ravnajo pravično in pravilno do partnerjev v projektih, ki jih financira. Komisija bi zato morala sprejeti ustrezne ukrepe, da bi bila obveščena o težavah, ki bi se lahko pojavile, in po možnosti pomagala pri reševanju sporov v zvezi s temi težavami.
29. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija v obravnavanem primeru v interesu dobrega upravljanja ne le sprejela več ukrepov za boljše razumevanje položaja med upravičencem in NVO A, temveč je tudi pokazala, da je pripravljena posredovati med strankami, vpletenimi v spor.
30. Delegacija je 3. oktobra 2011 pritožniku najprej pojasnila, da je pripravljena pomagati pri reševanju težav, čeprav ne more posegati v pogodbena razmerja med upravičencem in nevladno organizacijo A. Istega dne je upravičencu poslala zahtevo za kopijo revizijskega poročila, da bi bolje razumela težave (na koncu je to poročilo prejela 23. novembra 2011). Delegacija je s to zahtevo pokazala, da resnično želi pomagati pri reševanju spora.
31. Delegacija je nato sprejela nadaljnje ukrepe za razjasnitev položaja z organizacijo sestanka 14. oktobra 2011, da bi zaslišala obe strani, upravičenca in nevladno organizacijo A. Z organizacijo sestanka med upravičencem in nevladno organizacijo A je delegacija pokazala, da je pripravljena delovati kot mediatorka v sporu. Sklepi tega sestanka so pokazali, da je bil znesek v višini 7 181,96 EUR že izplačan NVO A in da je treba drugi znesek v višini 15 300,68 EUR še plačati [2]. Upravičenec se je strinjal, da bo ta znesek plačal, ko bo njegov sedež potrdil revizijsko poročilo.
32. Delegacija je pritožnika tudi povabila, naj se udeleži neformalnega srečanja delegacije, da bi prisluhnil njegovi različici dogodkov, vendar se pritožnik ni mogel udeležiti.
33. Na podlagi navedenega se varuhi človekovih pravic strinjajo, da je delegacija kljub omejenim možnostim za posredovanje v pogodbenem razmerju, v katerem ni bila stranka, sprejela vse ustrezne ukrepe, da bi bila obveščena o razmerah in da bi partnerjem pomagala doseči sporazumno rešitev spora. Varuhinja človekovih pravic Komisiji izreka pohvalo za sprejetje teh ukrepov.
B. Trditev, da Komisija ni predložila zahtevanih informacij in ustrezne trditve
Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic
34. Pritožnik je trdil, da je Komisija kršila člen 22 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ker ji ni predložila nekaterih informacij in dokumentov. Natančneje, pritožnik je zahteval informacije o proračunskih vrsticah, ki jih neposredno upravlja upravičenec, kopije poročil, ki jih je upravičenec poslal delegaciji, ter kopijo zahtevka upravičenca za spremembo sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev. Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija predložiti zahtevane informacije in dokumente.
35. Komisija je v svojem mnenju poudarila, da je treba pritožnikovo prošnjo za dostop obravnavati v skladu z Uredbo 1049/2001/ES [3]. Navedla je, da mora pri obravnavi takih zahtev upoštevati člen 339 Pogodbe o delovanju EU [4] in Kodeks dobrega upravnega ravnanja Komisije, zlasti točko 4 [5].
36. Komisija je navedla, da je imela zahtevane dokumente na podlagi sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev, pri katerem pritožnik ni bil stranka. Dodala je, da pritožnik ni bil niti stranka sporazuma o partnerstvu med nevladno organizacijo A in upravičencem.
37. Komisija je navedla, da so v poročilih upravičenca, ki jih je zahteval pritožnik, v celoti opisani vsi vidiki izvajanja projekta v zadevnem obdobju. Poročila tako zagotavljajo posebne informacije o vsaki partnerski organizaciji. Komisija je navedla, da partnerski sporazumi partnerjem zagotavljajo pogodbeno pravico do prejema teh poročil. Dodalo je, da Komisija, ker je tretja stranka sporazumov o partnerstvu, ne more posegati v izvrševanje te pogodbene pravice partnerjev.
38. Komisija je nato navedla, da v skladu s členom 4(4) Uredbe 1049/2001 [6] teh dokumentov ne more posredovati tretji stranki, kot je pritožnik, ne da bi se prej posvetovala z upravičencem. Vendar je Komisija ugotovila, da se je posvetovanje z upravičencem izkazalo za nepotrebno, saj je upravičenec potrdil, da NVO A že ima vse potrebne informacije in lahko od upravičenca kadar koli zahteva kakršne koli informacije. Delegaciji zato ni bilo treba vprašati upravičenca, ali lahko razkrije zadevne dokumente. Ker poleg tega niti pritožnik niti nevladna organizacija A nista naknadno zahtevala razkritja dokumentov, je delegacija upravičeno domnevala, da jih je nevladna organizacija A prejela.
39. Komisija je ugotovila, da je v vsakem primeru sprejela potrebne ukrepe, da bi preverila, ali so bili dokumenti posredovani NVO A.
40. Komisija je nadalje ugotovila, da je pritožnik v elektronskem sporočilu z dne 10. oktobra 2011 zahteval informacije o domnevni kršitvi partnerskega sporazuma s strani upravičenca in o posledicah te kršitve za sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev. Komisija je trdila, da ni njena naloga, da določi posledice domnevne kršitve pogodbe, katere pogodbena stranka ni. Kljub temu je Komisija menila, da je primerno pojasniti položaj glede na potrebo po spoštovanju načela dobrega finančnega poslovodenja in zagotoviti, da izpostavljena vprašanja ne vplivajo na dobro uspešnost projekta. Zato je delegacija, da bi razjasnila položaj, 14. oktobra 2011 organizirala neuradni sestanek, na katerega je bil povabljen pritožnik. Na sestanku je bil pojasnjen del spora med upravičencem in nevladno organizacijo A. Vendar je Komisija ugotovila, da se pritožnik ni udeležil sestanka. Namesto tega je nekaj dni po sestanku pritožbo predložila varuhu človekovih pravic.
41. Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Komisije navedel, da je zaradi posredovanja delegacije od upravičenca prejel dokumente v zvezi z izvajanjem projekta (kot je opisno poročilo za leto 2008, dokument z naslovom: „Sprememba št. 1“ in končno revizijsko poročilo).
Ocena varuha človekovih pravic
42. V zvezi z dostopom javnosti do poročil Komisije [7] je Komisija pravilno opozorila, da se mora v skladu s členom 4(4) Uredbe 1049/2001 pred objavo dokumentov najprej posvetovati s tretjo osebo, ki ji je predložila dokumente, in sicer z upravičencem. Člen 4(4) Uredbe št. 1049/2001 določa, da se „[v] zvezi z dokumenti tretjih oseb institucija posvetuje s tretjimi osebami, da bi presodila, ali se lahko uporabi izjema iz odstavka 1 ali 2, razen če je jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne“.
43. Komisija je nato navedla, da se je tako posvetovanje izkazalo za nepotrebno, saj je upravičenec v elektronskem sporočilu z dne 18. julija 2011 že potrdil, da NVO A že ima vse potrebne informacije in da lahko od upravičenca kadar koli zahteva kakršne koli informacije [8]. Komisija je zato menila, da delegaciji ni treba vprašati upravičenca, ali lahko pritožniku razkrije zadevne dokumente. Trdila je tudi, da je delegacija upravičeno domnevala, da je dokumente prejela nevladna organizacija A, saj nista niti pritožnik niti nevladna organizacija A naknadno zahtevala njihovega razkritja.
44. Stališče Komisije v zvezi s tem, kar razume kot zahtevo za dostop javnosti do dokumentov, je problematično s strogo formalnega vidika.
45. Namen posvetovanja s tretjo osebo v skladu s členom 4(4) Uredbe je preveriti, ali se v zvezi z javnim razkritjem dokumentov uporablja izjema iz člena 4(1) in 4(2) Uredbe (na primer, namen posvetovanja s tretjo osebo, ki je Komisiji predložila dokumente, je lahko preveriti, ali bi razkritje dokumentov oslabilo varstvo zasebnosti in osebnih podatkov v skladu s členom 4(1) Uredbe oziroma ali bi razkritje dokumentov oslabilo varstvo poslovnih interesov v skladu s členom 4(2) Uredbe). Vendar se zdi, da je Komisija zavrnila to, kar zdaj šteje za zahtevo za dostop javnosti do dokumentov, z utemeljitvijo, da 1) je upravičenec nekatere sporne dokumente že posredoval nevladni organizaciji A in da 2) bi lahko nevladna organizacija A od upravičenca kadar koli zahtevala kakršne koli dodatne informacije/dokumente. Vendar varuh človekovih pravic ugotavlja, da očitno ni v skladu z besedilom in namenom Uredbe, da je Komisija eni stranki (pritožniku) zavrnila zahtevo za dostop javnosti do dokumentov, ki jih ima Komisija, ker je tretja oseba, ki je Komisiji predložila dokumente (upravičenec), te dokumente dala ali jih je bila pripravljena dati drugi tretji osebi (nevladni organizaciji A). Če bi Komisija želela zavrniti zahtevo za dostop javnosti do teh dokumentov, bi se morala, kot poudarja varuh človekovih pravic, sklicevati na eno ali več izjem iz člena 4 Uredbe (varuh človekovih pravic ugotavlja, da je zelo verjetno, da bi se lahko dostop javnosti do dokumentov, ki se nanašajo na poslovno razmerje med NVO A in upravičencem, legitimno zavrnil).
46. Če varuh človekovih pravic sprejme stališče Komisije, da je pritožnik vložil zahtevo za dostop javnosti do dokumentov v skladu z Uredbo 1049/2001, mora upoštevati tudi, da se zdi, da je pritožnik Komisiji predložil samo eno zahtevo za „dostop do dokumentov“. Po zavrnitvi te prošnje ni vložila potrdilne prošnje za razkritje dokumentov. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem poudarja, da če se prosilcu, ki prosi za dostop javnosti do dokumentov, zavrne dostop do teh dokumentov, mora prosilec vložiti potrdilno prošnjo, preden se lahko obrne na varuha človekovih pravic ali Splošno sodišče v zvezi z zavrnitvijo dostopa do teh dokumentov. Tako varuhinja človekovih pravic prav tako s strogo formalnega vidika ugotavlja, da se zdi, da pritožnik ni vložil potrdilne prošnje za sporne dokumente. Poleg tega je pritožnik v svojih pripombah z dne 29. maja 2011 navedel, da je zaradi posredovanja delegacije od upravičenca prejel kopijo dokumentov v zvezi z izvajanjem projekta. Glede na vse navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da nadaljnje poizvedbe v zvezi z morebitno zavrnitvijo dostopa javnosti do spornih dokumentov niso upravičene.
47. V zvezi z ločenimi zahtevami za dostop do informacij varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija najprej sprejela potrebne ukrepe za preverjanje, ali je nevladna organizacija A od upravičenca prejela vse ustrezne informacije. Ugotavlja tudi, da je Komisija pritožnika povabila, naj se sestane z njo, da bi mu lahko bolje pojasnila vprašanja. V zvezi s tem varuh človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave v zvezi s to trditvijo in z njo povezano trditvijo niso upravičene.
C. Sklepi
Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključila z naslednjimi ugotovitvami:
V zvezi s prvo trditvijo in trditvijo Komisija ni storila nobene nepravilnosti.
Nadaljnje poizvedbe v zvezi z drugo trditvijo in zahtevkom niso upravičene.
Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.
Emily O'Reilly
V Strasbourgu, 11. novembra 2013
[1] http://www.ombudsman.europa.eu/resources/code.faces#/page/1
[2] Varuh ugotavlja, da glede na stran 5 revizijskega poročila ta zneska skupaj (7 181,66 EUR in 15 300,68 EUR) ustrezata razliki med dogovorjenim proračunom (535 674 EUR) in zneski, ki so bili že plačani nevladni organizaciji A (513 191,66 EUR).
[3] Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).
[4] Člen 339 PDEU določa, da „[č]lani institucij Unije, člani odborov ter uradniki in drugi uslužbenci Unije tudi po prenehanju opravljanja svojih dolžnosti ne smejo razkrivati informacij, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, zlasti informacij o podjetjih, njihovih poslovnih odnosih ali sestavinah stroškov“.
[5] Točka 4 Kodeksa Komisije obravnava komunikacijo s člani javnosti.
[6] Člen 4(4) Uredbe št. 1049/2001 določa, da se institucija v zvezi z dokumenti tretjih strank posvetuje s tretjimi strankami, da bi presodila, ali se lahko uporabi izjema iz odstavka 1 ali 2, razen če je jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne.
[7] Komisija ima na voljo opisna in finančna poročila, ki ji jih je upravičenec predložil v okviru sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev. V njih so v celoti opisani vsi vidiki v zvezi z izvajanjem projekta.
[8] Točka 16 izjave o partnerstvu med upravičencem in NVO A se glasi: "[t] ous les partenaires doivent recevoir des copies des rapports - narratifs et financiers - présentés à la l'Administration contractante [Komisija]".