Zadeva se je nanašala na ustreznost letnega pregleda agencij za izvozne kredite, tj. nacionalnih organov, ki finančno podpirajo podjetja, ki poslujejo na tveganih trgih, ki ga izvaja Evropska komisija, zlasti v zvezi z varstvom človekovih pravic in okolja.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preučila in ugotovila, da bi bilo mogoče metodologijo in postopke Komisije izboljšati. Varuhinja človekovih pravic je Komisiji zlasti priporočila, naj začne dialog z državami članicami in drugimi deležniki, da bi izboljšala predlogo, ki jo države članice uporabljajo za pripravo poročil o agencijah za izvozne kredite, ki jih morajo vsako leto predložiti Komisiji. Varuhinja človekovih pravic je Komisiji tudi priporočila, naj izboljša vsebino analiz in ocen letnih pregledov agencij za izvozne kredite, ki jih predloži Evropskemu parlamentu.

Komisija je varuhinjo človekovih pravic obvestila, da se bo pri izvajanju priporočil varuhinje posvetovala s Svetom, Parlamentom in Evropsko službo za zunanje delovanje ter sodelovala s civilno družbo. Komisija bo delovni skupini Sveta za izvozne kredite zlasti predlagala revidirano predlogo kontrolnega seznama, ki jo bodo države članice uporabljale za svoja letna poročila. Komisija bo razmislila tudi o pripravi ustreznih smernic za poročanje držav članic.

Ker ukrepi, ki jih je napovedala Komisija, ustrezno obravnavajo priporočila varuhinje človekovih pravic, je varuhinja zaključila svojo preiskavo, vendar je Komisijo pozvala, naj ji o tem poroča v enem letu.

Zadeva se je nanašala na ustreznost letnega pregleda agencij za izvozne kredite, tj. nacionalnih organov, ki finančno podpirajo podjetja, ki poslujejo na „tveganih“ trgih, ki ga izvaja Evropska komisija, zlasti v zvezi z varstvom človekovih pravic in okolja.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preučila in ugotovila, da bi bilo mogoče metodologijo in postopke Komisije izboljšati. Zlasti je predlagala, naj Komisija vzpostavi dialog z državami članicami in drugimi zainteresiranimi stranmi, da bi izboljšali predlogo, ki jo države članice uporabljajo pri pripravi poročil o agencijah za izvozne kredite, ki jih morajo vsako leto predložiti Komisiji. Varuhinja človekovih pravic je tudi predlagala, naj Komisija izboljša vsebino analiz in ocen letnih pregledov agencij za izvozne kredite, ki jih predloži Evropskemu parlamentu.

Komisija je predloge varuhinje človekovih pravic zavrnila predvsem zato, ker meni, da bi bilo treba za njihovo izvajanje spremeniti obstoječo zakonodajo. Varuhinja človekovih pravic se ni strinjala s stališčem Komisije in je zdaj Komisiji predložila enaka priporočila kot v prejšnjih predlogih.  Varuhinja človekovih pravic meni, da bi moral letni pregled Komisije, ki ga pošlje Parlamentu, biti več kot le zbirka vsebine letnih poročil, prejetih od držav članic, in da bi moral vsebovati informirano in podrobno oceno uspešnosti agencij za izvozne kredite, zlasti glede spoštovanja človekovih pravic in okolja.

Zadeva se je nanašala na raziskovalni projekt o oceni tveganja GSO, ki ga je financirala EU (znan kot GRACE). Pritožnik, raziskovalni inštitut s sedežem v Nemčiji, je trdil, da je bilo več znanstvenikov, vključenih v projekt GRACE, v navzkrižju interesov zaradi domnevnih odnosov z biotehnološko industrijo. Trdila je, da Evropska komisija ni obravnavala pomislekov pritožnika ´sa glede znanstvene utemeljenosti rezultatov projekta in neodvisnosti povezane znanstvene publikacije. Pritožnik je tudi trdil, da Komisija ni zagotovila objektivnosti in neodvisnosti projekta, zlasti popolne preglednosti v zvezi s strokovnjaki, vključenimi v njegov izbor.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal. Strinjala se je s Komisijo, da ne bi smela posegati v znanstveno razlago ali postopek objave znanstvenih študij, ki jih financira. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da zgolj dejstvo, da obstajajo povezave med znanstveniki, vključenimi v projekt, in industrijo, ne dokazuje navzkrižja interesov. Varuhinja človekovih pravic je poudarila, da Komisija pogosto financira projekte, ki jih izvaja industrija ali skupine, ki so tesno povezane z industrijo. Kljub temu je varuhinja človekovih pravic predlagala, naj Komisija razmisli o tem, da bi pritožniku poslala popolnejšo in temeljitejšo razlago, zakaj meni, da povezave med industrijo in znanstveniki GRACE ne povzročajo navzkrižja interesov.

Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da je Komisija upoštevala vse pravne določbe v zvezi z objavo imen strokovnih ocenjevalcev, ki sodelujejo pri izbiri projektov, financiranih v okviru Sedmega okvirnega programa. Da bi dodatno povečali preglednost in olajšali javni nadzor, je varuhinja človekovih pravic predlagala, da bi morala Komisija v prihodnosti objaviti imena strokovnih ocenjevalcev po razčlenitvah, ki bi ustrezale temam in/ali kategorijam področij sedmega okvirnega programa. Varuhinja človekovih pravic je tudi predlagala, naj se objavijo tudi izjave o interesih ocenjevalcev.

Zadeva se je nanašala na ravnanje IMI v zvezi z domnevnim navzkrižjem interesov v razpisnem postopku za raziskovalni projekt o tveganjih in koristih programa cepljenja v Evropi.

Pritožnik, član konzorcija, ki je sodeloval v postopku, je trdil, da IMI ni obravnaval vprašanja, ali so bili vsi člani komisije za ocenjevanje nepristranski. Pritožnik je trdil, da sta bila dva člana povezana z zmagovalnim konzorcijem, kar je povzročilo navzkrižje interesov.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je sistem IMI pravilno uporabljal ustrezna pravila, in ni našla dokazov o nepravični obravnavi predloga pritožnikovega konzorcija. Zato je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da v zvezi s tem vidikom pritožbe ni bilo nepravilnosti. Varuhinja človekovih pravic je nadalje preučila, ali bi bilo treba strokovnjakom, ki so v navzkrižju interesov z enim predlogom, dovoliti, da ocenijo konkurenčni predlog. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da glede na to, da je pravila, ki jih je upošteval sistem IMI, pripravila Evropska komisija, nadaljnje preiskave tega vprašanja v okviru te pritožbe niso upravičene.

Težava v tej pritožbi je, da Evropska komisija pri imenovanju posebnega svetovalca domnevno ni upoštevala svojih pravil o preprečevanju navzkrižja interesov.

Septembra 2015 sta se dve nevladni organizaciji pritožili varuhinji človekovih pravic, da Komisija ni upoštevala njenih pravil, ko je imenovala posebnega svetovalca za pomoč predsedniku Komisije. Komisija je 18. decembra 2014 objavila sporočilo za javnost, v katerem je napovedala imenovanje Edmunda Stoiberja za posebnega svetovalca predsednika Komisije. To obvestilo je bilo objavljeno tri mesece pred uradnim imenovanjem g. Stoiberja 4. marca 2015, brez izjave o omejitvi odgovornosti glede nerešenih upravnih zahtev, ki jih je treba še izpolniti. Pritožniki so trdili, da je ta prezgodnja napoved ogrozila zmožnost Komisije, da nepristransko in kritično oceni, ali je zadevna oseba v navzkrižju interesov. Pritožili so se tudi, da v „izjavi o zanesljivosti“ Komisije, ki je bistveni del postopka imenovanja, niso bila omenjena delovna mesta posebnega svetovalca pri veliki zavarovalniški skupini Nürnberger.  

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je sporočilo Komisije za javnost napačno in zavajajoče. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da je predčasna objava imenovanja brez kakršne koli izjave o omejitvi odgovornosti pri zainteresirani javnosti vzbudila upravičene dvome o tem, ali je bila po objavi opravljena nepristranska in kritična preučitev vprašanja navzkrižja interesov. Varuhinja človekovih pravic je v obeh primerih ugotovila nepravilnosti Komisije. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da Komisija ni pojasnila, zakaj so bila delovna mesta imenovanega posebnega svetovalca v zavarovalniški skupini izpuščena iz „izjave o zanesljivosti“. Ugotovila je, da to pomeni tudi nepravilnost.

Zadeva se je nanašala na domnevna navzkrižja interesov v znanstveni delovni skupini Komisije, ki je pripravljala mnenje o varnosti in učinkovitosti zobnega amalgama in njegovih alternativ. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in v zadevnem primeru ugotovila, da ni bilo nepravilnosti v zvezi z oceno neodvisnosti in primernosti članov delovne skupine, ki jo je opravila Komisija.

Varuhinja človekovih pravic je izkoristila priložnost in podala pripombe o nekaterih splošnejših vidikih zadeve. Varuhinja človekovih pravic je poudarila pomen zagotavljanja neodvisnosti in objektivnosti znanstvenega svetovanja strokovnjakov, ki sodelujejo z znanstvenimi odbori Komisije. Tudi dojemanje, da takšno znanstveno mnenje morda ni neodvisno in objektivno, je lahko zelo škodljivo. Komisija mora zato zagotoviti ne le popolno neodvisnost in objektivnost takega znanstvenega mnenja, temveč tudi odpravo vseh razumnih dvomov glede neodvisnosti in objektivnosti takega mnenja.

Varuhinja človekovih pravic zato meni, da je pomembno, da Komisija vzpostavi zelo zanesljive postopke, ki zagotavljajo, da strokovnjaki prijavijo vse svoje interese. Komisija bi morala skrbno oceniti vse te interese. Te postopke bi morala izvajati čim bolj pregledno. Varuhinja človekovih pravic zato zelo pozdravlja dejstvo, da Komisija pripravlja „Smernice v zvezi z ravnanjem z izjavami o interesih članov, zunanjih strokovnjakov in ad hoc strokovnjakov, ki sodelujejo pri dejavnostih znanstvenih odborov“, da bi na pregleden način pojasnila, kako se izvaja ocena interesov strokovnjakov. Varuhinja človekovih pravic je Komisijo prosila, naj jo obvešča o napredku pri pripravi in končnih smernicah.

Zadeva se je nanašala na domnevno navzkrižje interesov nekdanjega komisarja v odločitvi Komisije, da ne bo preiskala protimonopolne pritožbe, vložene pri Komisiji. Protimonopolna pritožba, vložena pri Komisiji, je vsebovala domnevo, da je Evropska nogometna zveza (v nadaljnjem besedilu: UEFA) kršila pravila EU o konkurenci. Pritožnik je menil, da so predpisi UEFA o licenciranju klubov in finančnem poštenem igranju (v nadaljnjem besedilu: FFP) nezakoniti, ker zahtevajo, da mora zadevni dohodek nogometnega kluba v obdobju treh let ustrezati vsaj njegovim ustreznim stroškom. Komisija se je odločila, da pritožbe ne bo preiskala, ker vprašanje zanjo ni bilo prednostna naloga. Pritožnik meni, da je na to odločitev vplival pristojni komisar, ki je imel navzkrižje interesov, saj je bil „združenec“ in močan podpornik določenega kluba, za katerega je FFP ugodna. Pritožnik je opozoril tudi na dejstvo, da je komisar več kot eno leto pred vložitvijo pritožbe pri Komisiji izdal skupno izjavo s predsednikom UEFE, v kateri je izrazil podporo FFP.

Komisija je trdila, da nekdanji komisar ni imel nobene pravne, finančne, organizacijske ali druge oblike vezi z zadevnim nogometnim klubom. Dodala je, da skupna izjava komisarja in predsednika UEFE nikakor ni povezana s pritožbo pritožnika, saj ni izrazila nobenega stališča o FFP s protimonopolnega vidika.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da Komisija ni ravnala nepravilno. Zato je primer zaključila.