Ozadje pritožbe

1. Predpisi UEFE [1] o licenciranju klubov in finančnem fair playu [2] ("FFP") vsebujejo sklop meril za licenciranje, ki jih morajo izpolnjevati nogometni klubi, da lahko tekmujejo na klubskih tekmovanjih UEFE. V skladu s členi od 58 do 63 FFP morajo zadevni prihodki klubov v obdobju treh let ustrezati vsaj njihovim ustreznim stroškom, pri čemer sprejemljiva različica znaša 5 milijonov EUR. Ta zahteva se pogosto imenuje zahteva po pragu dobička. Klubi lahko presežejo sprejemljivo različico v višini 5 milijonov EUR, če je tak presežek v celoti pokrit s prispevki udeležencev lastniškega kapitala in/ali povezanih strank ter če taki prispevki ne presegajo 45 milijonov EUR za obdobje spremljanja, ocenjeno v sezonah 2013/14 in 2014/15.

2. Pritožnik je nogometni agent. Pri Komisiji je 5. maja 2013 vložil pritožbo zoper zahtevo po pragu dobička, ker je menil, da je nezakonita. Pritožnikova protimonopolna pritožba je bila evidentirana pod referenčno številko AT.40105 – Pravila UEFE o finančnem fair playu. Pritožnik je trdil, da to pravilo, ki malim nogometnim klubom z nizkimi dohodki v praksi prepoveduje vlaganje v drage nogometaše, krši pravila EU o konkurenci (člena 101 in 102 Pogodbe o delovanju Evropske unije, PDEU), saj (a) izkrivlja konkurenco med klubi, saj omejuje njihovo vlaganje v igralce; (b) negativno vpliva na plače in poklicno mobilnost igralcev; in (c) izkrivlja konkurenco na trgu storitev zastopnikov igralcev z zmanjšanjem števila prestopov in ustreznih pristojbin. Pritožnik je po pritožbi Komisiji 20. junija 2013 začel tudi sodni postopek proti UEFI pred Sodiščem prve stopnje v Bruslju (v nadaljnjem besedilu: sodišče v Bruslju).

3. Komisija je 24. oktobra 2014 pritožbo zavrnila iz razlogov določanja prednosti, ne da bi preučila njeno vsebino. Poleg tega je ugotovilo, da je sodišče v Bruslju primerno za obravnavo zadeve in da zato ni razloga, da bi Komisija temu vprašanju namenila čas in sredstva. Sodna zadeva je bila še vedno v teku, ko je Komisija sprejela odločitev o zavrnitvi pritožbe.

4. Pritožbo pritožnika je takratni komisar za konkurenco, g. Almunia, obravnaval in njeno zavrnitev podpisal. Po mnenju pritožnika to ni bilo primerno, saj je imel komisar v zadevi navzkrižje interesov. Po navedbah pritožnika je bilo tako, ker je komisar marca 2012 s predsednikom UEFE, g. Platinijem, izdal skupno izjavo [3], v kateri je izrazil podporo pravilu UEFE "break-even". Ta javna uradna izjava je pomenila, da se je komisar že odločil glede zakonitosti zadevnega pravila. Poleg tega je bil komisar "pridružen" in močan podpornik nogometnega kluba Athletic Bilbao, ki je "stranka" sporazuma "break-even". Poleg tega je UEFA nedolgo pred tem izbrala Bilbao za eno od gostiteljskih mest turnirja EURO 2020, tako da bi klub Athletic Bilbao pridobil nov stadion za uporabo med turnirjem, ki bi se financiral iz javnih sredstev in katerega edini upravičenec bi bil po turnirju.

5. Pritožnik je te argumente navedel v dopisu, ki ga je 16. junija 2014 poslal Komisiji in v katerem je izpodbijal namero Komisije, da ne bo ukrepala v zvezi z njegovimi pritožbami. Poleg tega je 26. septembra 2014 Komisiji posredoval kopijo svojih vlog pred bruseljskim sodiščem in jo pozval, naj jih upošteva. Ker se Komisija na te argumente ni odzvala, je pritožnik 3. decembra 2014 vložil pritožbo pri Evropskem varuhu človekovih pravic.

Preiskava

6. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo pritožbe ter opredelila naslednje trditve in trditve:

1) Komisija je ravnala nepravilno, ko je obravnavala zadevo AT.40105 – Pravila UEFE o finančnem fair playu, saj je bil njen član, ki je odločal o tej zadevi, v navzkrižju interesov.

2) Komisija bi morala priznati obstoj tega navzkrižja interesov in se pritožniku opravičiti.

7. Varuh človekovih pravic je med preiskavo prejel mnenje Komisije o pritožbi in nato pripombe pritožnika kot odgovor na mnenje Komisije. Varuh človekovih pravic je pri preiskavi upošteval argumente in mnenja strank.

Trditev, da je Komisija pri obravnavi zadeve in z njo povezane trditve ravnala nepravilno

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

8. Pritožnik je trdil, da je bil nekdanji komisar za konkurenco, g. Almunia, v navzkrižju interesov pri odločanju o zadevi AT.40105 – Pravila UEFE o poštenem igranju na finančnem področju. To je bilo zato, ker je bil komisar (i) zelo tesno povezan s klubom Athletic Bilbao, saj je bil "pridružen" in ga je močno podpiral, ter (ii) je v skupni izjavi s predsednikom UEFE marca 2012 javno podprl "pravilo praga dobička" UEFE. Poleg tega (iii) je klub Athletic Bilbao "stranka" sporazuma "break-even" in Bilbao je bil nedolgo pred tem izbran za gostitelja turnirja EURO 2020.

9. Komisija je v svojem mnenju podala ugovor dopustnosti, saj po njenem mnenju pritožnik pred vložitvijo pritožbe pri varuhu človekovih pravic nikoli ni izrecno izpostavil vprašanja domnevnega navzkrižja interesov pri Komisiji. Glede na navedeno Komisija meni, da bi bilo treba pritožbo v skladu s členom 2(4) statuta varuha človekovih pravic [4] razglasiti za nedopustno.

10. Kar zadeva vsebino, je Komisija menila, da je stališče pritožnika neutemeljeno iz naslednjih razlogov. Trditev pritožnika, da bi klub zgolj s članstvom v UEFI postal stranka v odločitvah UEFE, je bila pretirana in bi bila v nasprotju z njegovimi argumenti, saj nekateri drugi nogometni klubi, ki so bili prav tako člani UEFE, niso bili zadovoljni s sprejetjem nove FFP.

11. Drugič, kar zadeva domnevne sumljive vezi nekdanjega komisarja z družbo Athletic Bilbao, je Komisija zavrnila stališče pritožnika in dejala, da nekdanji komisar med obravnavo zadeve „ni imel nobenih pravnih, finančnih, organizacijskih ali kakršnih koli drugih vezi“s klubom, razen tega, da je bil ljubitelj kluba, tako kot številni drugi nogometni navijači.

12. Komisija je navedla, da ni prednostno obravnavala družb Athletic Bilbao ali UEFA. To dokazuje dejstvo, da je Komisija, ko je bil gospod Almunia komisar, pristojen za konkurenco, začela poglobljeno preiskavo državne pomoči proti štirim španskim nogometnim klubom, vključno z Athletic Bilbao. Skupna izjava g. Almunie in predsednika UEFE ni bila povezana z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe s strani Komisije in ni vplivala na njeno oceno. Po mnenju Komisije se je namreč skupna izjava nanašala na FFP z vidika državne pomoči in ni imela nobene zveze s protimonopolnimi vprašanji. Tako nikakor ni posegala v stališče Komisije o protimonopolnem vidiku FFP.

13. Komisija je tudi navedla, da ni zavzela stališča o utemeljenosti pritožnikove protimonopolne pritožbe, temveč se je zgolj odločila, da je ne bo preiskala zaradi določanja prednostnih nalog, kot je to upravičeno storiti na podlagi točk 41 [5] in 45 [6] Obvestila o obravnavi pritožb s strani Komisije v skladu s členoma 101 in 102 PDEU [7]. Komisija pri določanju prednostnih nalog upošteva različna merila. Iz ustrezne sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) je razvidno, da ima Komisija pravico odločiti, da ne bo obravnavala nekaterih primerov, v katerih lahko nacionalna sodišča zadovoljivo zaščitijo pravice pritožnika [8], v tem primeru pa je zadevo že obravnavalo sodišče v Bruslju.

14. Nazadnje je Komisija v odgovor na pripombo pritožnika, da je gospod Almunia sam podpisal sklep, kar je bilo po mnenju pritožnika nekaj nenavadnega, navedla, da je bila odločitev, da se preiskava ne izvede, sprejeta po običajnem postopku odločanja v imenu kolegija komisarjev, kot je določeno v notranjih postopkovnih pravilih Komisije [9]. Procesne pravice pritožnika so se spoštovale ves čas obravnave zadeve.

15. Pritožnik je v svojih pripombah zavrnil ugovor Komisije glede dopustnosti in se v zvezi s tem skliceval na izmenjavo korespondence med njim in Komisijo. Zavrnil je tudi stališče Komisije, da nekdanji komisar ni bil pravno, finančno, organizacijsko ali kako drugače povezan s klubom. Trdil je, da sta biti navijač, tj. občasen ali pogost podpornik nogometnega kluba, in biti "sodelavec"[10] istega kluba dve različni zadevi. Po njegovem mnenju je splošno znano, da je A. Almunia "združenje" kluba, česar po njegovem mnenju Komisija ni izpodbijala.

16. Pritožnik je ponovil svoje nestrinjanje z razlago Komisije, da Athletic Bilbao ni stranka sporazuma "break-even", in se v podporo svojemu stališču skliceval na sodbo Splošnega sodišča v zadevi Piau [11]. V zvezi s skupno izjavo g. Almunie in predsednika UEFE je nasprotoval stališču Komisije z utemeljitvijo, da nekateri deli izjave, kot je točka 1, ki navaja, da UEFA deluje v skladu z ustrezno zakonodajo in zlasti v okviru prava EU [12], presegajo vprašanje državne pomoči. Poleg tega je bil g. Almunia politično vpleten v korist FFP, zato vprašanje, ali je bila izjava podana z vidika državne pomoči ali konkurenčnega prava, ni pomembno. Poleg tega je bilo razlikovanje Komisije povsem umetno, saj so pravila o državni pomoči, določena v PDEU, v poglavju, ki spada pod naslov VII (Skupna pravila o konkurenci, obdavčitvi in približevanju zakonodaje) PDEU. Zato so ta pravila o državni pomoči po mnenju pritožnika tudi pravila o konkurenci.

Ocena varuha človekovih pravic

Ugovor dopustnosti, ki ga je podala Komisija

17. Varuhinja človekovih pravic je zadovoljna, da je pritožnik pred vložitvijo te pritožbe pri svojem uradu na Komisijo naslovil svojo trditev v zvezi z navzkrižjem interesov takratnega komisarja.  To vprašanje je Komisija obravnavala v dopisu pritožnika z dne 16. junija 2014. Poleg tega je pritožnik 26. septembra 2014 Komisiji poslal kopijo svojih vlog pred bruseljskim sodiščem, ti dokumenti pa vsebujejo več sklicevanj na vprašanje navzkrižja interesov. Ta sporočila so bila Komisiji poslana več mesecev pred vložitvijo pritožbe pri varuhu človekovih pravic 3. decembra 2014. Glede na navedeno varuh človekovih pravic ugotavlja, da ugovori Komisije niso utemeljeni in da je pritožba dopustna.

Vsebinska presoja očitka

18. Varuhinja človekovih pravic dosledno meni, da je izjemno pomembno graditi in ohranjati zaupanje javnosti v institucije, organe, urade in agencije EU. Javna uprava EU lahko učinkovito deluje le z vzpostavitvijo in ohranjanjem takega zaupanja [13].

19. V obravnavani zadevi je pritožnik trdil, da je Komisija ravnala nepravilno, saj je bil njen član, ki je odločal o protimonopolni pritožbi, v navzkrižju interesov. Nasprotja interesov so situacije, v katerih zasebni interesi in pripadnost javnega uslužbenca povzročijo ali bi lahko povzročili navzkrižje z ustreznim opravljanjem njegovih uradnih dolžnosti [14]. Splošno sodišče Evropske unije je nedavno potrdilo, da se pojem navzkrižja interesov ne nanaša le na položaj, v katerem ima javni uslužbenec zasebni interes, ki je dejansko vplival na nepristransko in objektivno opravljanje njegovih uradnih dolžnosti, ampak tudi na položaj, v katerem se zdi, da lahko ugotovljeni interes v očeh javnosti vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njegovih uradnih dolžnosti [15].

20. V zvezi s skupno izjavo komisarja in g. Platinija iz marca 2012 varuh ugotavlja, da se ustrezni deli izjave glasijo:

"1. Cilji FFP so:

– izboljšanje gospodarske in finančne zmogljivosti klubov;

– povečanje preglednosti in verodostojnosti;

– izboljšanje standardov upravljanja v nogometu;

– spodbujajo klube, da delujejo na podlagi lastnih prihodkov;

– uvesti večjo disciplino in racionalnost pri financiranju klubov;

– zaščita integritete in nemotenega poteka klubskih tekmovanj UEFE;

– spodbujanje odgovorne porabe v dolgoročno korist nogometa;

– Zaščititi dolgoročno sposobnost preživetja in trajnost evropskega klubskega nogometa.

To so cilji, ki jih bo UEFA kot upravljavski organ za nogomet v Evropi spodbujala uravnoteženo in sorazmerno, pri čemer bo delovala v skladu z vsemi veljavnimi pravnimi pravili in zlasti v okviru prava EU.

[...]

6. Da bi spodbudili pozitivne dolgoročne naložbe v nogomet, je kljub temu legitimno, da nekatere kategorije odhodkov, namenjene zadevam, kot so izboljšanje infrastrukture, usposabljanje in razvoj mladih ter skupnostni in socialni projekti, ne bi smele ogroziti zmožnosti klubov, da spoštujejo načelo „odmora“.

7. Ti cilji so skladni tudi s cilji politike Evropske unije na področju državne pomoči (poudarek dodan).

21. Čeprav v izjavi ni bilo navedeno, da so pravila v skladu s pravom EU, ampak da (i) namerava UEFA ravnati v skladu s pravom EU; in (ii) so bili cilji FFP skladni s cilji politike EU na področju državnih pomoči, varuhinja človekovih pravic priznava, da bi jih javnost lahko razumela kot komisarja, ki je zelo na splošno podprl skladnost FFP s pravom EU, vključno s protimonopolnim pravom. V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da bi bilo morda nespametno, če bi komisar podal to izjavo, vendar je zelo lahkoverno verjeti, da je na izjavo neprimerno vplivala osebna zvestoba komisarja določenemu nogometnemu klubu, v zvezi s katerim je že začel preiskavo državne pomoči.

22. Poleg tega varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je bila odločitev, da se pritožba ne razišče, sama po sebi neznačilna in objektivno razumna. Zlasti je bila odločitev v okviru diskrecijske pravice Komisije in sprejeta v imenu kolegija komisarjev in ne le posameznih komisarjev. Nazadnje, stvarno vprašanje v zvezi s FFP je vsekakor obravnavalo sodišče v Bruslju.

23. V teh okoliščinah varuh človekovih pravic ugotavlja, da nič ne kaže na navzkrižje interesov, ker meni, da bi lahko na odločitev vplivala znana pripadnost komisarja določenemu klubu. Trditev pritožnika je zato neutemeljena. Zato tudi njegova trditev ne more uspeti.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic na podlagi preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Pri ravnanju Komisije ni bilo nepravilnosti.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Emily O'Reilly

Strasbourg, 30. 11. 2015

Končna angleška različica sklepa o pritožbi 2086/2014/EIS

 

[1] UEFA je kratica za Evropsko nogometno zvezo (Union of European Football Associations).

[2] Predpisi UEFA o licenciranju klubov in finančni pošteni igri so bili prvotno sprejeti septembra 2009. Izdaja za leto 2015 je na voljo na: http://www.uefa.org/MultimediaFiles/Download/Tech/uefaorg/General/02/26/77/91/2267791_DOWNLOAD.pdf.

[3] Izjava je na voljo na spletni strani: http://ec.europa.eu/competition/sectors/sports/joint_statement_en.pdf

[4] V skladu s členom 2(4) statuta varuha človekovih pravic „morajo biti pred pritožbo [...] na voljo ustrezni upravni postopki pri zadevnih institucijah in organih“.

[5] "V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišč Skupnosti Komisiji ni treba izvesti preiskave v vsakem primeru [...] niti a fortiori sprejeti odločitve v smislu člena [288 PDEU] o obstoju ali neobstoju kršitve členov [101] ali [102] [...], vendar ima pravico, da pritožbam, ki so ji predložene, dodeli različne stopnje prednosti in se sklicuje na interes Skupnosti, da določi stopnjo prednosti, ki jo je treba uporabiti za različne pritožbe, ki jih prejme [...]. Drugače je le, če je pritožba v izključni pristojnosti Komisije.“

Kadar Komisija meni, da zadeva ne izkazuje zadostnega interesa Skupnosti, da bi upravičila (nadaljnjo) preiskavo, lahko na tej podlagi zavrne pritožbo. Taka odločitev se lahko sprejme pred začetkom preiskave ali po sprejetju preiskovalnih ukrepov [...]. Vendar pa Komisija ni dolžna razveljaviti pritožbe zaradi pomanjkanja interesa Skupnosti.“

[7] Obvestilo Komisije o obravnavi pritožb s strani Komisije na podlagi členov 81 in 82 Pogodbe ES [zdaj člena 101 in 102 PDEU], UL 2004, C 101, str. 65.

[8] Sodbi Splošnega sodišča z dne 18. septembra 1992, Automec proti Komisiji, T-24/90, ECLI:EU:T:1992:97, točke 89 do 96, in z dne 3. julija 2007, Au lys de France proti Komisiji, T-458/04, ECLI:EU:T:2007:195, točke 81 do 84.

[9] Člen 13 Poslovnika Evropske komisije, UL 2010, L 55, str. 60.

[10] V zvezi s tem se je pritožnik skliceval na špansko besedo "socio". V okviru nogometnega kluba je "socio" strukturiran izraz "fan", ne pa "delničar" (kar bi bil običajen prevod besede).

[11] Sodba Splošnega sodišča z dne 26. januarja 2005 v zadevi Piau proti Komisiji, T-193/02, ECLI:EU:T:2005:22, točka 69 in naslednje.

[12] Pritožnik je navedel izjavo, v kateri je navedeno, da namerava UEFA delovati "v skladu z vsemi veljavnimi pravnimi pravili in zlasti v okviru prava EU".

[13] Glej na primer sklep varuha človekovih pravic o zaključku preiskave pritožbe 642/2012/TN, ki je na voljo na: http://www.ombudsman.europa.eu/en/cases/decision.faces/en/53111/html.bookmark

[14] Obvladovanje navzkrižja interesov v javni službi: Smernice OECD in izkušnje držav, OECD, Pariz, 2003, str. 28.

[15] Sodba Splošnega sodišča z dne 15. julija 2015, Dennekamp, T-115/13, ECLI:EU:T:2015:497, točka 106.