Strasbourg, 23. januarja 2004

Spoštovana gospa H.,

februarja 2003 ste se pritožili evropskemu varuhu človekovih pravic v zvezi z izvajanjem in uveljavljanjem notranjih pravil Evropskega parlamenta o kajenju v njegovih prostorih v Luxembourgu.

februarja 2003 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropskega parlamenta. Parlament je svoje mnenje poslal 2. maja 2003. Posredoval sem vam ga s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 23. junija 2003.

septembra 2003 sem pisal predsedniku Parlamenta z zahtevo po nadaljnjih preiskavah. Parlament je 13. novembra 2003 poslal svoje dodatno mnenje. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi dodatnih pripomb, ki ste ga poslali 26. decembra 2003.

decembra 2003 sem od Jana-Paula Brouwerja, pomočnika poslanca Evropskega parlamenta, prejel elektronsko sporočilo, v katerem je priložil kopijo peticije s 450 podpisi, ki jo je predložil kvestorju za zdravje in varnost. Odločil sem se, da to elektronsko sporočilo dodam spisu o vaši pritožbi, in o tem obvestil predsednika Parlamenta s pismom z dne 15. decembra 2003.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Po mnenju pritožnika so upoštevna naslednja dejstva:

Pritožnik, ki dela za Evropski parlament v Luxembourgu, se pritožuje zaradi kajenja v stavbah Parlamenta v Luxembourgu. Po navedbah pritožnika uprava osem let po tem, ko je Parlament sprejel notranja pravila o kajenju v svojih prostorih (sklep generalnega sekretarja z dne 12. julija 1994), še vedno ne izvaja in izvršuje pravil v vseh svojih prostorih, zlasti v stavbah KAD in Schuman.

Pritožnik je od februarja 1996 upravi poslal več dopisov o tej zadevi. Vendar je bilo sprejetih zelo malo ukrepov. Pritožnik podrobno opisuje razmere v različnih zgradbah v Luksemburgu. Trdi, da bi bilo treba namestiti več znakov "brez kajenja".

Pritožnik je 5. februarja 2003 vložil to pritožbo pri varuhu človekovih pravic, v kateri trdi, da uprava Parlamenta ne izvaja in izvršuje notranjih pravil o kajenju v vseh svojih prostorih, zlasti v stavbah KAD in Schuman v Luxembourgu.

Poizvedba

Mnenje Evropskega parlamenta

Parlament je v svojem mnenju najprej navedel, da kajenje v njegovih prostorih trenutno ureja sklep generalnega sekretarja z dne 12. julija 1994, ki vsebuje dve glavni načeli, in sicer 1) strogo prepoved kajenja v nekaterih krajih, kot so tranzitna območja (vhodi, hodniki, stranišča, stopnišča in dvigala), pisarne, ki si jih deli več oseb, in sejne sobe, ter 2) možnost, da so prostori pod določenimi pogoji posebej rezervirani za kadilce. To pomeni, da je osnovno pravilo, da je kajenje prepovedano v prostorih kot celoti, medtem ko je dovoljeno kot izjema na nekaterih omejenih območjih.

Na podlagi tega pravila in v skladu s členom 3 zgoraj navedene odločbe so bili na območjih, kjer kajenje ni dovoljeno, nameščeni številni znaki za prepoved kajenja, na območjih, rezerviranih za kadilce, pa so bili vzpostavljeni sistemi za odvajanje dima. Tem tehničnim ukrepom so sledili upravni ukrepi, vključno s številnimi sporočili o teh pravilih uslužbencem in poslancem. Pravila so bila prilagojena tudi novim potrebam.

Trditev pritožnika, da so uprava in njene službe pasivno pristopile k izvajanju pravil, je zato netočna. Pritožba se nanaša le na stavbe Parlamenta v Luxembourgu. Naloga uprave, natančneje GD VI, ni tako preprosta, kot se zdi, saj vključuje tudi namestitev prezračevalnih sistemov, kar je tehnično izjemno težko. Parlament je podal tudi naslednje podrobne pripombe v zvezi z različnimi stavbami.

1. Kar zadeva stavbo ADG, je Parlament ugotovil, da več oznak za prepoved kajenja samo po sebi ne bo zagotovilo večje skladnosti s pravili. Vse stavbe Parlamenta so že opremljene s takšnimi znaki, ki kažejo, da je uprava sprejela vse potrebne ukrepe. Število znakov na vhodu v stavbo bi se lahko povečalo, po možnosti tudi z jasnim opozorilom ljudem, ki vstopajo v prostore, da je kajenje v celotni stavbi prepovedano. Takšni znaki se lahko izdelajo v vseh jezikih EU.

2. Parlament je v zvezi s stavbo KAD navedel, da je mogoče zgornje opombe o namestitvi znakov navesti tudi za vhodna in tranzitna območja v pritličju. Kar zadeva prisotnost pepelnikov na teh območjih, je Parlament ugotovil, da so to, kar pritožnik opisuje kot pepelnike, dejansko koši za odpadni papir, ki vsebujejo posode za odlaganje majhnih odpadkov. Prisotnost teh "plašč" ščiti tla pred škodo, ki jo povzročijo cigarete, ki se kadijo v nasprotju s prepovedjo. Odstranitev teh smetnjakov lahko povzroči različne oblike škode, vendar ne zagotavlja, da bodo pravila upoštevana in da bodo zahteve pritožnika izpolnjene.

Kar zadeva bar v pritličju, dejstvo, da so v tem baru samo znaki „kajenje“, preprosto pomeni, da se na območjih, kjer so taki znaki nameščeni, kajenje dopušča. Na vseh območjih, kjer ni vidnih znakov, velja splošno pravilo, da je kajenje prepovedano.

Kar zadeva restavracijo za zaposlene, bi obračanje prostorov za kadilce in prostorov za nekadilce, kot je zahteval pritožnik v dopisu z dne 6. junija 1998, povzročilo nasprotno od tistega, kar je bilo predvideno, saj je sistem za odvajanje namenjen zaščiti prostorov za kadilce, tako da preprečuje, da bi dim prišel do njih.

Poleg tekočih stopnic bi bilo mogoče postaviti tudi znake za prepoved kajenja.

3. Kar zadeva stavbo SCH, je Parlament izjavil, da bi bila trditev pritožnika, da bi bilo treba prepoved kajenja med odmorom za kosilo (od 12.30 do 14.30) razširiti na ves delovni čas restavracije, najbolj neprimerna. To bi pomenilo preseganje zahtev iz člena 2 pravilnika. Drugič, upoštevanje take prepovedi bi bilo po vsej verjetnosti zelo omejeno, saj bi kadilci (ali vsaj nekateri od njih) kljub temu verjetno kadili, če po kosilu ne bi bilo prostora, namenjenega kajenju. V zvezi s tem se pretirana prepoved pogosto izkaže za neučinkovito.

Parlament je sklenil, da je njegova uprava dejansko sprejela vse potrebne ukrepe za zagotovitev uporabe pravil. Uprava je poskušala najti učinkovito rešitev, ki je sprejemljiva za vse vpletene. Dejstvo, da pritožnik meni, da se pravila ne upoštevajo v zadostni meri, ni posledica neuporabe pravil s strani uprave in zlasti GD VI. Ne moremo zanikati dejstva, da se nekateri ljudje na žalost ne čutijo zavezani pravilom in jih kršijo, ne glede na prizadevanja uprave. Težava je v pomanjkanju discipline in vedenja, ki ga ni mogoče rešiti zgolj z objavljanjem več znakov. Vsak posameznik mora ravnati odgovorno in omogočiti, da kadilci in nekadilci živijo skupaj, ne da bi bilo potrebno stalno preverjanje, kar bi bilo v praksi v vsakem primeru nemogoče.

Parlament je mnenju priložil 14 prilog o svoji nekadilski politiki v svojih stavbah, vključno z različnimi obvestili uslužbencem.

Pripombe pritožnika

Pritožnik ugotavlja, da je mnenje Parlamenta očitno pripravil generalni direktorat za upravo in da Parlament to vprašanje obravnava zgolj kot upravno zadevo. Vendar so vključena tudi pravna in zdravstvena vprašanja, zato bi bilo primerno, da Parlament zaprosi zdravstveno službo za mnenje o posledicah za zdravje in pravno službo o pravnih vidikih tega, da Parlament po osmih letih ni uveljavil svojih pravil, in o odgovornosti, ki jo ima kot delodajalec do svojega osebja. Dobrodošlo bi bilo tudi mnenje svetovalnega odbora Parlamenta za preprečevanje in zaščito na delovnem mestu.

Kar zadeva bar v pritličju, pritožnik opaža, da tam kadi veliko ljudi ter da ni nameščenih znakov in prezračevalnega sistema. V nasprotju s členom 2 pravilnika Parlamenta je bar območje za 100-odstotno kajenje. Ker uprava pojasnjuje, da naloga, ki ji je bila dodeljena, ni tako preprosta, kot bi se lahko sprva zdelo, bi bila preprosta rešitev razglasitev območja brez tobačnega dima. V zvezi s pripombami Parlamenta glede pepelnikov pritožnik poudarja, da se zdi, da uprava pripisuje večji pomen stanju nadstropij v stavbi KAD kot zdravju svojega osebja.

Zdi se, da je uprava prepričana, da je s postavljanjem znakov in pošiljanjem nekaj obvestil osebju sprejela vse potrebne ukrepe za zagotovitev izvajanja pravil. Vendar ima Parlament tudi dolžnost, da izvršuje svoja pravila. Generalni sekretar je nazadnje razposlal opomnik o pravilih o kajenju leta 1998.

V sprejemni dvorani KAD, preddverju v pritličju in preddverju v prvem nadstropju sta v vsakem nadstropju le dva ali trije znaki, ki niso jasni in vidni. Zato kadilci štejejo prostore brez znakov za prostore za kajenje, tudi če so na podlagi splošnega pravila iz 1. člena Pravilnika brez tobačnega dima.

Slabo upravljanje je, če prepuščamo kadilskemu in nekadilskemu osebju, da se med seboj borita. Parlament je pravno zavezan k varovanju zdravja svojega osebja in ni dovolj, da uprava obžaluje necivilizirano ravnanje kadilcev, ki ne spoštujejo pravil. V praksi je mogoče izvajati stalne preglede, na primer tako, da se varnostnikom zaupa naloga, da kadilcem preprečijo kajenje na območjih brez tobačnega dima.

V Kanadi, Združenih državah Amerike, na Norveškem in v Singapurju je kajenje prepovedano na vseh javnih mestih in deluje, saj si zdravstveni organi resnično prizadevajo za izvrševanje pravil.

Nekadilske znake je treba postaviti na strateških mestih v stavbah in zlasti na višini oči na vseh vratih na vseh vhodih, zadnjih vhodih in stranskih vhodih.

Pritožnik je nazadnje priložil dva osnutka odločb, ki ju je pripravila Komisija in v katerih so vsi prostori Komisije razglašeni za območja brez tobačnega dima. Sklepa naj bi začela veljati 1. maja 2004. Parlament bi moral slediti zgledu Komisije.

Zavrnitev možnosti sporazumne rešitve s strani pritožnika

Urad varuha človekovih pravic je v telefonskem pogovoru 23. septembra 2003 preučil možnost sporazumne rešitve s pritožnikom. Vendar je pritožnica navedla, da ne more sprejeti predlagane sporazumne rešitve, v skladu s katero bi Parlament pozvali, naj v svojih stavbah postavi boljše in bolj nekadilske znake. Pritožnik je trdil, da resnična težava ni izvajanje, temveč izvrševanje pravil. Dejala je, da bi moral Parlament varnostnikom naročiti, naj nadzorujejo, ali vsi spoštujejo pravila, kot to velja za pravila o nošenju izkaznic. Pritožnik je ponovno omenil, da bodo zgradbe Komisije od 1. maja 2004 popolnoma brez tobačnega dima in da bi moral Parlament slediti zgledu Komisije in sprejeti enako odločitev, saj bi morala povsod veljati enaka pravila.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Parlamenta in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave. septembra 2003 je varuhinja človekovih pravic pisala Parlamentu in ga prosila, naj predloži pripombe zlasti v zvezi z naslednjima dvema točkama, ki ju je v svojih pripombah izpostavila pritožnica:

a) Parlament bi moral varnostnim uslužbencem naročiti, naj kadilcem preprečijo kajenje na nekadilskih območjih v svojih stavbah.

b) Komisija je 16. julija 2003 sprejela odločbo, ki bo začela veljati 1. maja 2004, o zaščiti osebja pred učinkom tobačnega dima v zgradbah Komisije, v skladu s katero so vsi prostori Komisije razglašeni za območja brez tobačnega dima. Parlament bi moral slediti temu zgledu.

Dodatno mnenje Parlamenta

Parlament je najprej poudaril, da je iz pritožnikove korespondence razvidno, da je njegov interes omejen na luksemburške stavbe, natančneje na stavbo KAD. Kljub temu je jasno, da se pravila brez razlikovanja uporabljajo za tri kraje Evropskega parlamenta (Strasbourg, Luxembourg in Bruselj).

Parlament je v zvezi z možnostjo, da se varnostniki napotijo na območja, kjer ni kajenja, navedel več razlogov, zakaj tega predloga ni mogoče sprejeti. Varnostniki imajo jasno opredeljeno nalogo zagotavljanja varnosti oseb, ki vstopajo v prostore Parlamenta. Ta naloga je ključnega pomena glede na občutljivo naravo prostorov z varnostnega vidika.

Varnostniki vsak dan opravljajo vrsto nalog, vključno s preverjanjem identitete (10 000 oseb na dan v glavnih stavbah v Bruslju), preverjanjem osebnih predmetov itd. Zato ne bi bilo primerno, da se jim dodelijo druge odgovornosti, ki ne spadajo neposredno v njihovo pristojnost.

Te pripombe niso namenjene zanikanju škode, ki jo tobak povzroča zdravju kadilcev in nekadilcev, vendar za to zadevo ni mogoče šteti, da spada pod varnostne probleme v ožjem smislu. Prav tako ni mogoče potegniti vzporednice med nošenjem značke in kajenjem zunaj določenih območij. Nerealno je verjeti, da lahko uniforma stražarjev nosi kakršnokoli težo s kršitelji. Poleg tega, čeprav lahko varnostne službe na primer zavrnejo sprejem osebe brez izkaznice, ko najdejo kadilca zunaj prostorov za kajenje, lahko samo govorijo z njim, saj nimajo moči, da bi vztrajali. Zato od varnostnikov ni mogoče zahtevati, naj uveljavijo omejitve kajenja.

Pritožnik napačno razlaga notranja pravila Parlamenta, ko navaja, da bi moral Parlament upoštevati odločitev Komisije, da svoje prostore kot celoto obravnava kot območja brez kajenja, kar pomeni, da Parlament ne upošteva iste prakse.

Kot je bilo že navedeno, sklep generalnega sekretarja z dne 12. julija 1994 določa, da so vsi prostori Parlamenta nekadilska območja, razen nekaterih jasno razmejenih in ustrezno opremljenih prostorov omejene velikosti, v katerih je kajenje dovoljeno. Zadevna območja so bila izbrana precej namerno, saj gre za kraje, v katerih ljudje običajno ne ostanejo zelo dolgo (deli kavarn ali barov). Po drugi strani pa so kraji, kjer zaposleni ostanejo dlje časa (pisarne, sejne sobe, restavracije) ali skozi katere morajo iti (dvigala, tekoče stopnice, lobiji, hodniki), jasna območja, kjer ni kajenja.

Zato ni pravilno trditi, da Parlament uporablja pravila, ki se bistveno razlikujejo od pravil, ki jih je določila Komisija. Parlament se je odločil za pristop, ki omogoča več možnosti za natančno nadzorovano sobivanje, namesto da bi se zatekel k bolj skrajnemu položaju.

Dodatne pripombe pritožnika

Po navedbah pritožnika Parlament navaja več izgovorov, da ne more uporabiti varnostnikov, da bi uporabnikom svojih prostorov preprečil kajenje v prostorih brez tobačnega dima.

Skrajni čas je, da Parlament preneha z neodgovornim odnosom skrajnega samozadovoljstva do številnih kadilcev, ki sistematično kršijo pravila. Tobačni dim v okolju je resen problem za veliko število zaposlenih v vseh prostorih Parlamenta. Pritožnik je kot dokaz priložil zadnje mnenje št. 05/2003 Svetovalnega odbora za preprečevanje in zaščito na delovnem mestu z dne 13. novembra 2003 in peticijo g. Jana-Paula Brouwerja z dne 21. oktobra 2003, ki jo je podpisalo 450 uslužbencev in poziva k prepovedi kajenja v vseh stavbah Parlamenta ter je bila predložena kvestorju za zdravje in varnost. Pritožnik je priložil tudi poročilo uradnika o rezultatih njegovih preiskav v prostorih Parlamenta v Strasbourgu in Luxembourgu, ki prikazuje, kako uprava Parlamenta ne izvaja in izvršuje učinkovito pravil.

Pritožnik navaja, da je Parlament pravno zavezan k varovanju zdravja zaposlenih pred tobačnim dimom iz okolja s strogim izvajanjem in izvrševanjem pravil. Parlament bi moral predložiti konkreten akcijski načrt z učinkovitimi ukrepi. Ta akcijski načrt bi bilo treba pripraviti in izvesti v enem mesecu. Parlament bi se lahko zgledoval po Komisiji, na primer po ustanovitvi spremljevalnega odbora (člen 5 Sklepa z dne 16. julija 2003) ali po obvestilu z dne 1. decembra 2003 vsem zaposlenim. Pomembno je, da Parlament ponudi hitro in učinkovito pomoč osebju, ki poroča o primerih kršitev pravil.

Parlament je imel zdaj na voljo več kot devet let za izvajanje in uveljavljanje svojih pravil o kajenju, vendar mu je do zdaj spodletelo. Prišel je čas, da Parlament izpolni svojo odgovornost velikega delodajalca, ki bi moral biti dober zgled.

ODLOČBA

1 Izvajanje in izvrševanje notranjih pravil Evropskega parlamenta o kajenju v njegovih prostorih

1.1 Pritožnik trdi, da osem let po sprejetju notranjih pravil o kajenju v prostorih Evropskega parlamenta uprava Parlamenta ne izvaja in izvršuje pravil v vseh svojih prostorih, zlasti v stavbah KAD in Schuman v Luxembourgu. Pritožnik je v svojih pripombah trdil, da bi moral Parlament svojim varnostnim uslužbencem naročiti, naj kadilcem preprečijo kajenje na območjih, kjer kajenje ni dovoljeno. Sklicevala se je na sklep Komisije z dne 16. julija 2003 o zaščiti osebja pred učinkom tobačnega dima in dodala, da bi moral Parlament slediti temu zgledu.

1.2 Parlament trdi, da je njegova uprava sprejela vse potrebne ukrepe za zagotovitev uporabe pravil. Na območjih, kjer ni kajenja, so bili objavljeni številni znaki za prepoved kajenja, na območjih, rezerviranih za kadilce, pa so bili vzpostavljeni sistemi za odvajanje dima. Tem tehničnim ukrepom so sledili upravni ukrepi, vključno s številnimi sporočili o teh pravilih uslužbencem in poslancem. Vendar pa se nekateri ljudje na žalost ne čutijo zavezani pravilom in jih kršijo, ne glede na prizadevanja uprave. Vsak posameznik mora ravnati odgovorno in omogočiti, da kadilci in nekadilci živijo skupaj. Kar zadeva pripombe pritožnika, je Parlament trdil, da od varnostnikov ni mogoče zahtevati, naj uveljavijo omejitve kajenja, in da Parlament ne uporablja pravil, ki se bistveno razlikujejo od pravil, ki jih je določila Komisija.

1.3 Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da načela dobrega upravljanja zahtevajo, da institucije spoštujejo legitimna in razumna pričakovanja, ki jih imajo državljani glede na to, kako je institucija delovala v preteklosti (1). To načelo velja tudi v odnosih med Parlamentom in njegovim osebjem ter poslanci. S sprejetjem notranjih pravil o kajenju v prostorih Evropskega parlamenta (sklep generalnega sekretarja z dne 12. julija 1994) in s posredovanjem teh pravil svojemu osebju in poslancem v različnih obvestilih je Parlament ustvaril razumno pričakovanje med nekadilci, da bo sprejel ustrezne ukrepe za spodbujanje učinkovitega spoštovanja pravil.

1.4 Varuh meni tudi, da bi moral Evropski parlament glede na morebitne škodljive učinke izpostavljenosti tobačnemu dimu na zdravje posebno pozornost nameniti potrebi po spodbujanju učinkovitega spoštovanja notranjih pravil o kajenju. Varuhinja človekovih pravic v zvezi s tem poudarja tudi, da izpostavljenost osebja kajenju na delovnem mestu sproža morebitna vprašanja pravne odgovornosti.

1.5 Varuh ugotavlja, da je uprava Parlamenta sprejela več ukrepov za izvajanje splošnih pravil iz sklepa generalnega sekretarja z dne 12. julija 1994: Prvič, uprava je v različnih stavbah objavila številne znake za prepoved kajenja. Kar zadeva stavbe KAD, SCH in ADG v Luxembourgu, je to podrobno razvidno iz zemljevidov, priloženih mnenju Parlamenta, iz katerih je razvidno, kje so bili ti znaki nameščeni. Parlament je na nekaterih območjih, kot je restavracija v stavbi KAD, namestil tudi sisteme za odvajanje dima. Uprava Parlamenta je o pravilih obvestila uslužbence Parlamenta in poslance. To je razvidno iz različnih sporočil, ki so bila prav tako priložena mnenju in poslana osebju in poslancem, v katerih so bili opozorjeni na pravila.

1.6 Vendar je iz lastnih pripomb Parlamenta razvidno, da Parlamentu še ni uspelo spodbujati učinkovitega spoštovanja notranjih pravil o kajenju. Varuh tudi ugotavlja, da je v mnenju št. 05/2003 Svetovalnega odbora za preprečevanje in zaščito na delovnem mestu z dne 13. novembra 2003, naslovljenem na generalnega sekretarja Parlamenta, neskladnost s pravili opredeljena kot težava.

1.7 Varuhinja človekovih pravic meni, da argumenti Evropskega parlamenta v zvezi s pritožnikovim predlogom, naj varnostno osebje izvaja pravila o prepovedi kajenja, niso nerazumni. Vendar varuh človekovih pravic meni, da stališče, ki ga je Parlament izrazil v svojem mnenju, da mora vsak posameznik ravnati odgovorno, ni ustrezen odziv na težave v zvezi z neskladnostjo.

1.8 Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da Evropski parlament ni sprejel ustreznih ukrepov za spodbujanje skladnosti s svojimi notranjimi pravili o kajenju v prostorih Evropskega parlamenta. To je primer nepravilnosti, varuh človekovih pravic pa v nadaljevanju podaja kritično pripombo.

2 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo je treba podati naslednjo kritično pripombo:

Evropski parlament ni sprejel ustreznih ukrepov za spodbujanje skladnosti s svojimi notranjimi pravili o kajenju v prostorih Evropskega parlamenta. To je primer nepravilnosti.

Zdi se, da ni mogoče doseči prijateljske rešitve. Poleg tega varuhinja človekovih pravic meni, da zgornja kritična pripomba zadostuje, da se Evropski parlament opozori na potrebo po ukrepanju na tem področju. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropskega parlamenta.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Glej člen 10.2 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev.