Potem ko so tožilec EULEX in mediji varuhinjo človekovih pravic opozorili na nekatere domnevne resne nepravilnosti v zvezi z misijo EU za krepitev pravne države (EULEX) na Kosovu, se je varuhinja človekovih pravic odločila začeti preiskavo na lastno pobudo, da bi ocenila, ali sta Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) in EULEX ustrezno preiskali ali ustrezno preiskujeta te obtožbe.

Da bi ugotovila, katere ukrepe bi morala sprejeti, je varuhinja človekovih pravic pregledala spis ESZD/EULEX v zvezi s to zadevo. Inšpekcijski pregled je pokazal, da je misija EULEX izvedla predhodno notranjo preiskavo in najela zunanjega tožilca za preiskavo nepravilnosti. Poleg tega je ESZD imenovala izkušenega strokovnjaka za pregled mandata EULEX s sistemskega vidika, s posebnim poudarkom na navedenih obtožbah.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da EULEX ni upošteval svojega standardnega postopka za preiskavo takih obtožb. Ugotovila je tudi, da je treba preučiti način zaposlovanja zunanjega tožilca. Ker pa je strokovnjak, ki ga je pred kratkim imenoval visoki predstavnik EU, jasno povedal, da bodo ta vprašanja del pregleda, ki ga bo opravil, je varuhinja človekovih pravic menila, da trenutno ni potrebe po nadaljnjih ukrepih.

Pritožnik, ki je francosko-italijanski dvojezični, je Parlament zaprosil, naj mu dovoli opravljanje pisnih preizkusov na notranjem natečaju v italijanščini, čeprav bi moral v skladu z razpisom natečaja opravljati preizkuse v francoščini, ki je njegov glavni jezik in je kot tak registriran v ustrezni podatkovni zbirki Parlamenta.  Parlament je to zahtevo zavrnil z utemeljitvijo, da temelji izključno na osebnih razlogih primernosti. Varuhinja človekovih pravic ni ugotovila nepravilnosti v delovanju Parlamenta, saj je zavrnitev temeljila na jasnih in sprejemljivih razlogih.  Povedala je še dve pripombi, da bi Parlament lahko (i) dvojezičnim uslužbencem omogočil, da v letnih ocenjevalnih poročilih kot svoje glavne jezike navedejo oba jezika, in (ii) k letnim ocenjevalnim poročilom dodal oddelek „Znanje jezikov“ z opombo, da se bodo podatki v tem oddelku v naslednjem letu uporabljali za vse kadrovske namene.

Zadeva se je nanašala na domnevno diskriminatornost merila za izbor v zvezi s poklicnimi izkušnjami, pridobljenimi v tujini, ali študijem, opravljenim v tujini, navedenim v razpisu za prijavo interesa, ki ga je objavil Evropski urad za izbor osebja (EPSO).

Pritožnik, italijanski državljan, je tri leta delal za EU v Ispri v Italiji. Sodeloval je v izbirnem postopku, ki ga je organiziral urad EPSO. Eno od vprašanj, vključenih v razdelek „Preverjanje dodatnih sposobnosti“ v prijavi, se je nanašalo na vprašanje, ali je imel kandidat „poklicne izkušnje (ali je študiral) v tuji državi (ne v matični državi) več kot šest zaporednih mesecev“. Kandidati so bili pozvani, naj na to vprašanje odgovorijo pritrdilno ali nikalno. Glede na to, da je pritožnik pridobil ustrezne izkušnje z delom za EU v svoji matični državi, je na vprašanje odgovoril nikalno. Zato ga je urad EPSO izločil iz naslednje faze postopka. Pritožnik se je obrnil na evropskega varuha človekovih pravic in trdil, da je vprašanje diskriminatorno, saj ne upošteva posebnih okoliščin.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da urad EPSO ni storil očitne napake pri presoji, saj je bila zahteva po izkušnjah, pridobljenih v tuji državi, jasno določena v razpisu za prijavo interesa, stališče urada EPSO pa je bilo tudi v skladu z ustrezno sodno prakso. Varuhinja človekovih pravic je tako primer zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Pritožnik je italijansko združenje, ki je v Armeniji izvedlo projekt, financiran z nepovratnimi sredstvi delegacije EU v tej državi. Konec leta 2009, po zaključku projekta, je pritožnik zaprosil delegacijo EU v Armeniji za končno plačilo. Vendar je delegacija od pritožnika zahtevala nekaj pojasnil, nato pa je zaradi zapletenosti projekta in domnevnih nepravilnosti zahtevala revizijo. Pritožnik se je avgusta 2012 obrnil na Evropskega varuha človekovih pravic in se pritožil, da je delegacija potrebovala skoraj dve leti, da je izvedla končno plačilo, potem ko je pritožnik predložil zahtevek za plačilo. Pritožnik je trdil, da bi mu morala delegacija povrniti stroške, ki so ji nastali med čakanjem na neporavnano plačilo.

Varuhinja človekovih pravic ni bila prepričana, da je bila odločitev delegacije, da zahteva dodatne informacije in nato naroči revizijo, nerazumna. Res je, da je bilo v revizijskem poročilu ugotovljeno, da so nastali upravičeni stroški znašali 99,77 % prijavljenih stroškov, vendar so bile v poročilu ugotovljene tudi nekatere pomanjkljivosti pri izvajanju projekta. Ker ni bilo ničesar, kar bi kazalo na preveliko zamudo delegacije, je menila, da je pritožnikova trditev neutemeljena. Varuhinja človekovih pravic je zato primer zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti. V zvezi z nekaterimi postopkovnimi vprašanji, ki jih je izpostavil pritožnik, varuhinja človekovih pravic ni našla razlogov za nadaljnje preiskave.