Ozadje pritožbe

1. Pritožnik, francoski trgovski zastopnik, se je po prenehanju dveh pogodb o trgovskem zastopanju obrnil na francoska sodišča, da bi dobil odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpel na podlagi Direktive 86/653/EGS [1].

2. Ker ni uspel, je aprila 2017 pri Evropski komisiji vložil pritožbo zoper Francijo [2]. Ta očitek se je nanašal na neobstoj odškodnine za nastalo škodo, ker sta najvišji francoski sodišči, in sicer Cour de cassation in Conseil d’État, napačno uporabili pravo Unije. Pritožil se je tudi, da Conseil d’État (državni svet) Sodišču Evropske unije ni predložil vprašanja za predhodno odločanje na podlagi člena 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: Pogodba). Čeprav je res, da je Conseil d’État (državni svet) njeno pritožbo razglasil za nedopustno, ker je ni zastopal odvetnik, je bila to možnost in ne zakonska obveznost. S tem naj bi Conseil d’État kršil načelo učinkovitega sodnega varstva.

3. Komisija je 5. septembra 2017 pritožnika obvestila, da ne namerava obravnavati njegove pritožbe. Pritožnika je obvestila, da se njegova pritožba ne nanaša na kršitev Direktive 86/653/EGS, temveč na kršitev pravil o sodnih postopkih s strani nacionalnega višjega sodišča, vključno z izvajanjem njegovih diskrecijskih pravic (dopustnost pritožb).

4. Potem ko je Komisija prejela pritožnikove pripombe na navedeni dopis, ga je 27. septembra 2017 obvestila o svoji odločitvi, da dokončno zaključi njegovo pritožbo, če ne bo novih elementov, ki bi lahko upravičili novo preiskavo.

5. Ker pritožnik ni bil zadovoljen z navedeno odločitvijo, se je novembra 2017 obrnil na evropsko varuhinjo človekovih pravic, da bi Komisija proti Franciji začela postopek za ugotavljanje kršitev.

Raziskava

6. Evropski varuh človekovih pravic je začel preiskavo o tem, kako je Komisija obravnavala pritožnikovo pritožbo.

7. Varuh človekovih pravic je med preiskavo prejel kopijo obsežne korespondence med pritožnikom in Komisijo. Preiskovalna skupina je ustrezno preučila tudi vse ustrezne informacije, predložene v okviru pritožbe, vključno s pripombami in korespondenco, ki jih je pritožnik izmenjal s Komisijo po vložitvi pritožbe.

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

8. Pritožnik trdi, da bi morala Komisija proti Franciji začeti postopek za ugotavljanje kršitev (člen 258 Pogodbe), ker v nasprotju z zadevno sodno prakso [3] od francoskih organov ni mogla dobiti odškodnine za škodo, nastalo zaradi odločb, ki so jih francoska sodišča na zadnji stopnji izdala v nasprotju s pravom EU. Poleg tega je Conseil d’État s tem, da je uporabil svojo diskrecijsko pravico [4], da je svojo pritožbo razglasil za nedopustno zaradi „nedelovanja odvetnika“, kršil (i) načelo učinkovitega sodnega varstva in (ii) svojo obveznost, da Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z razlago prava EU [5]. Pritožnik se je v dopisih, poslanih varuhu človekovih pravic po vložitvi pritožbe, skliceval tudi na sodbo Sodišča z dne 4. oktobra 2018 [6], v kateri je Sodišče ugotovilo, da Francija ni izpolnila obveznosti Conseil d’État, da Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje o razlagi prava EU.

9. Stališče Komisije, kot izhaja iz vse njene korespondence s pritožnikom, je mogoče povzeti, kot sledi. Prvič, Komisija trdi, da pritožnik ni nikoli pojasnil, katere določbe Direktive 86/653/EGS naj bi bile kršene s sodbami kasacijskega sodišča. V obravnavanem primeru naj ta direktiva ne bi bila kršena. Edine zatrjevane kršitve se nanašajo na postopkovna pravila in torej ne morejo pomeniti kršitve prava Unije ter zato povzročiti nepogodbene odgovornosti zadevne države članice. Drugič, dejstvo, da francosko sodišče v sporu, v katerega je vpleten pritožnik, ni pravilno uporabilo zakonodaje, s katero je bila prenesena Direktiva 86/653/EGS, ne pomeni dokaza o sistematični praksi napačne uporabe Direktive s strani nacionalnega sodišča.

10. Na tretjem mestu, glede zatrjevane kršitve Conseil d’État, da je Sodišču predložilo vprašanje za predhodno odločanje, ker je to zavrnilo pritožbo pritožnika, ker ga ni zastopal odvetnik, v obravnavani zadevi ni bilo vsebinskega spora, ki bi lahko pozneje upravičil morebitno predložitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču. Poleg tega je obveznost zastopanja po odvetniku pred višjimi sodišči utemeljena, nujna in sorazmerna z vlogo, ki je tem sodiščem zaupana pri izvajanju sodne oblasti. Tako naj bi to, da je Conseil d’État pritožbo pritožnika razglasilo za nedopustno, izhajalo iz njegove osebne odločitve, da ga ne bo zastopal odvetnik, in ne iz kršitve prava Unije s strani tega sodišča.

11. Zato so vsa sklicevanja pritožnika na različne sodbe Sodišča v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo države članice za kršitve prava Unije s strani sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji, in obveznost, da Sodišču predložijo vprašanje za predhodno odločanje, brezpredmetna. Cour de cassation (kasacijsko sodišče) ni ugotovilo kršitve Direktive 86/653/EGS, medtem ko Conseil d’État (državni svet) ni obravnaval nobenega vsebinskega spora.

Ocena varuha človekovih pravic

12. V skladu s Pogodbo mora Komisija spremljati, kako države članice uporabljajo pravo Unije [7]. To pomeni, da je treba zagotoviti, da države članice pravilno prenesejo in uporabljajo pravo EU. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ima Komisija široko diskrecijsko pravico pri odločanju, ali bo proti državi članici začela postopek za ugotavljanje kršitev ali ne.[8] Varuh človekovih pravic ne more posegati v izvajanje diskrecijske pravice Komisije, dokler Komisija deluje v okviru svojih pooblastil. Vendar lahko varuh človekovih pravic v okviru skladnosti z načelom dobrega upravljanja preveri, ali je Komisija ustrezno pojasnila, kako in zakaj je izvajala svojo diskrecijsko pravico v tej zadevi.

13. Kar zadeva pritožbe pritožnika v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo Francije, je res, da mora država članica, kot je pritožnik poudaril v pritožbi in izmenjavah s Komisijo, povrniti škodo, ki je posameznikom nastala zaradi kršitev prava Unije, ki jih je mogoče pripisati njej, ne glede na organ te države, vključno z odločbami nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji.[9] Komisija je v odločbi z dne 27. septembra 2017 pritožniku jasno pojasnila, da dejstvo, da tako sodišče ne bi pravilno uporabilo prava Unije, ker ni dokazov o sistematični napačni uporabi Direktive 86/653/EGS s strani francoskih višjih sodišč, ne more upravičiti začetka postopka zaradi kršitve proti Franciji. Ker pritožnik ni dokazal obstoja take prakse, odločba Komisije v zvezi s tem ne vsebuje očitne napake pri presoji. Poleg tega, kot je trdila Komisija, pritožnik v svoji pritožbi Komisiji ali v poznejši korespondenci ni dokazal, katere določbe Direktive 86/653/EGS bi bile dejansko kršene s sodbami zadevnih francoskih sodišč.

14. Pritožnik je tudi trdil, da bi morala Komisija začeti postopek za ugotavljanje kršitev proti Franciji iz dodatnega razloga, in sicer, da Conseil d’État ni predložil vprašanja za predhodno odločanje Sodišču, kar je v nasprotju s členom 267 Pogodbe in njeno temeljno pravico do učinkovitega sodnega varstva.

15. Čeprav je v skladu s sodno prakso naloga nacionalnega pravnega reda vsake države članice, da določi pristojna sodišča in postopkovna pravila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo državljani na podlagi prava Unije, pa pravo Unije zahteva, da nacionalna zakonodaja ne sme posegati v učinkovito sodno varstvo. V zvezi s tem postopkovna ureditev za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih Unija podeljuje državljanom, ne sme biti manj ugodna od tiste za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti) in ne sme praktično onemogočiti ali čezmerno otežiti uveljavljanja njihovih pravic (načelo učinkovitosti)[10].

16. V obravnavani zadevi je Conseil d’État, kot je Komisija poudarila v odločbi z dne 27. septembra 2017, pritožbo pritožnika zavrnil iz postopkovnih razlogov, in sicer da ga ni zastopal odvetnik. Če torej Conseil d’État ni predložilo vprašanja za predhodno odločanje Sodišču v sporu med pritožnikom in francosko upravo, je to prav zato, ker je bila njegova pritožba razglašena za nedopustno in ker ni bil preučen noben vsebinski spor. Pritožnik naj tudi ne bi pojasnil, zakaj naj bi mu to postopkovno pravilo francoskega prava v zvezi s pogoji dopustnosti pritožb, ki naj bi bilo poleg tega nediskriminatorno, odvzelo učinkovito sodno varstvo.

17. Res je, da je Sodišče v nedavni sodbi C-416/17 razsodilo, da Francija ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi prava Unije, ker Conseil d’État Sodišču ni predložilo vprašanja za predhodno odločanje o razlagi nekaterih določb prava Unije. Vendar je v tej zadevi Conseil d’État (državni svet) odločal o sporu o glavni stvari in se odločil, da bo podal svojo razlago prava Unije. Zato se obravnavana zadeva jasno razlikuje od te sodbe.

18. Zato odločitev Komisije, da proti Franciji ne bo začela postopka za ugotavljanje kršitev, ne pomeni nepravilnosti.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave zaključila to zadevo z naslednjo ugotovitvijo:

Komisija ni storila nobene nepravilnosti.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Lambros Papadias

Vodja enote 3 – Preiskave

V Strasbourgu, 28. januarja 2019

[1] Direktiva Sveta o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/FR/TXT/PDF/?uri=CELEX:31986L0653&from=EN.

[2] CHAP (2017) 01225.

[3] Pritožnik se je skliceval predvsem na sodbi Sodišča v zadevah Köbler, C‑224/01, Recueil, str. I-10239, in Traghetti, C-173/03, http://curia.europa.eu/juris/document/document _print.jsf?docid=55182&text=&dir=&doclang=FR&part=1&occ=first&mode=lst&pageIndex=0&cid=8568644, ter na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Schipani, http://hudoc.echr.coe.int/fre?i=001-156258.

[4] Člen R 822-5 zakonika o upravnem sodstvu

[5] Člen 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

[6] C-416/17, Komisija/Francija, http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=206426&pageIndex=0&doclang=FR&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=8568960

[7] Člen 17(1) Pogodbe o Evropski uniji in člen 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

[8] Glej sodbo Sodišča z dne 14. februarja 1989 v zadevi Star Fruit proti Komisiji, 247/87, točka 11, http://curia.europa.eu/juris/showPdf.jsf?text=&docid=95620&pageIndex=0&doclang=en&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=8569165.

[9] Köbler in Traghetti, navedena zgoraj.

[10] Glej sodbo Sodišča z dne 13. marca 2007, Unibet, C-432/05, http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=62136&pageIndex=0&doclang=FR&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=8571069.