Zadeva se je nanašala na to, kako Evropska komisija zagotavlja, da Romunija v celoti izvaja sodbo Sodišča Evropske unije o nezakoniti zavrnitvi izdaje osebnih izkaznic romunskim državljanom s stalnim prebivališčem v drugih državah članicah.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da se zadeva očitno razvija na nacionalni ravni ter da Komisija dejavno in v razumnih časovnih presledkih spremlja razmere.

Varuhinja človekovih pravic je primer zaključila z ugotovitvijo, da na tej stopnji nadaljnje preiskave niso upravičene. Vendar je varuhinja človekovih pravic od Komisije zahtevala, naj jo v šestih mesecih obvesti o svoji oceni skladnosti Romunije s sodbo in vseh nadaljnjih ukrepih, ki jih je sprejela Komisija.

Pritožnik je Evropsko komisijo zaprosil za dostop javnosti do dokumentov v zvezi s svojimi izmenjavami z madžarsko vlado o neodvisnosti sodstva v okviru ocene Komisije o upravičenosti Madžarske do kohezijskih sredstev. Komisija je po posvetovanju z madžarskimi organi zavrnila dostop do nekaterih dokumentov, pri čemer se je sklicevala na dve izjemi v skladu z zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov. Natančneje, Komisija je trdila, da bi razkritje ogrozilo namen njene preiskave v zvezi z upravičenostjo Madžarske do kohezijskih sredstev in njen postopek odločanja. Pritožnik je Komisijo pozval, naj ponovno preuči svojo odločitev (s „potrdilno prošnjo“). Ko Komisija ni odgovorila v veljavnih rokih, se je pritožnik obrnil na varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o implicitni zavrnitvi dostopa javnosti do zahtevanih dokumentov s strani Komisije. Med preiskavo varuhinje človekovih pravic je Komisija sprejela potrdilni sklep. Ohranila je svojo odločitev, da zavrne dostop, vendar se je sklicevala na dodatno izjemo, pri čemer je trdila, da je Evropski parlament medtem začel sodni postopek v zvezi z zadevo, razkritje pa bi lahko ogrozilo te tekoče postopke.

Pregled varuhinje človekovih pravic je pokazal, da zahtevani dokumenti vsebujejo samooceno Madžarske, uradne vprašalnike, ki jih je Komisija poslala madžarskim organom, in uradne odgovore zadevnih madžarskih organov na ta vprašanja. Zahtevani dokumenti so tako podlaga za sklep Komisije, zoper katerega je Parlament začel sodni postopek. Niti niso bili pripravljeni za namen konkretnega sodnega postopka niti ne vsebujejo notranjih pravnih stališč o spornih vprašanjih v celotnem postopku.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da Komisija ni zadostno dokazala, kako bi razkritje dokumentov lahko oslabilo zadevne sodne postopke. Varuha človekovih pravic tudi ni prepričala trditev Komisije, da bi razkritje lahko oslabilo njeno preiskavo. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic poudarila pomen obveščanja javnosti o ukrepih Komisije in madžarskih organov za zaščito finančnih interesov EU in zagotovitev spoštovanja pravne države. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da zavrnitev Komisije, da širši javnosti odobri dostop do zahtevanih dokumentov, pomeni nepravilnost, in Komisiji priporočila, naj ponovno preuči svoje stališče o prošnji za dostop.

Komisija je v odgovoru potrdila svoje stališče, da bi razkritje zahtevanih dokumentov ogrozilo nemoten potek sodnih postopkov, ki jih je sprožil Parlament, in njegovo preiskavo v zvezi z upravičenostjo Madžarske do kohezijskih sredstev. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da Komisija ni predložila prepričljivih pojasnil, zakaj ni bilo mogoče zagotoviti širšega dostopa do teh dokumentov. Zato je varuhinja človekovih pravic potrdila svojo ugotovitev o nepravilnostih in primer zaključila.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do obrazloženega mnenja, ki ga je Evropska komisija poslala Belgiji v okviru postopka za ugotavljanje kršitev v zvezi z njenim prenosom Direktive o zaščiti žvižgačev.

Komisija je zavrnila dostop do dokumenta, ki je del spisa v okviru tekočega postopka za ugotavljanje kršitev. Pri tem se je oprla na splošno domnevo o nerazkritju, ki je temeljila na potrebi po zaščiti namena tekoče preiskave. Ker pritožnik ni bil zadovoljen s tem izidom, se je obrnil na varuha človekovih pravic.

Čeprav je varuhinja človekovih pravic menila, da je ustrezna zaščita žvižgačev bistvena, je na podlagi pregleda spornega dokumenta ugotovila, da se je Komisija pri zavrnitvi dostopa do dokumenta upravičeno oprla na splošno domnevo nerazkritja. Zato je zadevo zaključila.