Trije primeri so se nanašali na to, kako je Evropska komisija uporabila svoja pravila za boljše pravno urejanje in druge postopkovne zahteve pri pripravi zakonodajnih predlogov v zvezi s potrebno skrbnostjo podjetij glede trajnostnosti (983/2025/MIK), bojem proti tihotapljenju migrantov (2031/2024/VB) in skupno kmetijsko politiko (1379/2024/MIK). Komisija je menila, da so ti predlogi nujni, zato je izpustila ukrepe, predvidene v njenih pravilih, kot so ocene učinka in javna posvetovanja. Pritožniki, ki so organizacije civilne družbe, so menili, da so te opustitve v nasprotju s pravili Komisije o boljšem pravnem urejanju. Pritožniki so v dveh primerih trdili tudi, da Komisija ni ocenila skladnosti zakonodajnih predlogov s podnebnimi cilji EU, kot zahtevajo evropska podnebna pravila. V enem primeru je bil pritožnik nadalje zaskrbljen, da je Komisija kršila svoj poslovnik o posvetovanjih med službami.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svojih preiskav ugotovila postopkovne pomanjkljivosti pri tem, kako je Komisija pripravila zadevne zakonodajne predloge, kar je skupaj pomenilo nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je za odpravo teh pomanjkljivosti Komisiji priporočila, naj zagotovi predvidljivo, dosledno in nesamovoljno uporabo svojih pravil za boljše pravno urejanje, tako da opredeli „nujne“ primere, ki upravičujejo odstopanje od njihovih zahtev, ter evidentira in pojasni razloge za morebitna odobrena odstopanja. Poleg tega bi morala Komisija v primeru odobritve odstopanj vzpostaviti postopek za zagotovitev, da je nujna priprava zakonodajnih predlogov še vedno skladna z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka. Varuhinja človekovih pravic je v pomoč Komisiji pri tej nalogi podala tudi štiri predloge za izboljšave, ki so vključevali: pojasnitev svojih pravil za posvetovanje z zainteresiranimi stranmi o nujnih predlogih; zagotavljanje, da se analitični dokumenti, ki nadomeščajo ocene učinka in navajajo dokaze v podporo njenim predlogom, objavijo pravočasno, da se omogoči javna razprava pred sprejetjem zakonodaje; izdajanje smernic za izvajanje ocen skladnosti s podnebnimi spremembami; zagotavljanje in evidentiranje utemeljitev za skrajšanje obdobij posvetovanja med službami pod določene pragove.

Komisija se je v svojem odgovoru varuhinji človekovih pravic strinjala, da bo med prihodnjo revizijo pravil za boljše pravno urejanje razmislila o opredelitvi „nujnih“ razmer ter evidentirala in objavila razloge za uporabo morebitnih odstopanj od njihovih zahtev. Komisija se je tudi zavezala, da bo zagotovila ciljno usmerjena posvetovanja o svojih „nujnih“ predlogih, v treh mesecih po sprejetju objavila analitične dokumente z dokazi, ki podpirajo njene predloge, vključila ocene podnebne skladnosti v analitične dokumente in obrazložitvene memorandume za prihodnje predloge ter zagotovila utemeljitve za skrajšana posvetovanja med službami.

Pritožniki so v svojih pripombah na odgovor Komisije menili, da zaveze Komisije niso niti jasne niti dovolj konkretne, da bi zagotovile pregleden, vključujoč in z dokazi podprt zakonodajni postopek.

Varuhinja človekovih pravic je pozdravila splošen konstruktiven odgovor Komisije na njena priporočila in predloge za izboljšave. Kljub temu odgovor Komisije še ne zagotavlja zadostne jasnosti glede konkretnih ukrepov, ki jih namerava sprejeti za izvajanje priporočil in predlogov varuhinje človekovih pravic za izboljšave.

Varuhinja človekovih pravic bo zato to zadevo spremljala na podlagi prihodnjih pritožb in po tem, ko bo Komisija dokončala revizijo pravil za boljše pravno urejanje. Na tej stopnji nadaljnje preiskave niso upravičene, varuhinja človekovih pravic pa je te tri primere zaključila.

Pritožnik je delal kot strokovnjak za zunanjega izvajalca EU pri projektu v Tanzaniji, ki ga je financirala EU in ga je vodila delegacija Evropske unije v Tanzaniji in Vzhodnoafriški skupnosti. Pritožnik je trdil, da je izvajalec kršil tanzanijsko zakonodajo, ker se ni registriral v Tanzaniji, zaradi česar ni mogel pridobiti veljavnega delovnega dovoljenja. Izvajalec je nato pritožnika obvestil o svoji odločitvi, da prekine pogodbo, pri čemer je upošteval pomisleke glede pritožnikovega dela, ki jih je izrazila delegacija EU.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o pomislekih pritožnika glede tega, kako je delegacija obravnavala obe zadevi. V zvezi s tem se je varuhinja človekovih pravic sklicevala na svoje dosledno stališče, da bi bilo treba, kadar institucije EU zahtevajo zamenjavo strokovnjakov, ki delajo na projektih EU, te posameznike zaslišati, preden se jih zamenja. Čeprav je Komisija trdila, da ni zahtevala zamenjave strokovnjaka, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je Komisija sodelovala pri odločitvi o zamenjavi. Varuhinja človekovih pravic je tako ugotovila, da Komisija ni zagotovila spoštovanja pritožnikove pravice do zaslišanja pred njegovo zamenjavo, kar je pomenilo nepravilnost.  Predlagala je izboljšave, s katerimi bi preprečili, da bi se to vprašanje pojavilo v prihodnosti. 

Poleg tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da glede na to, da je bila pritožnikova pogodba prekinjena, nadaljnje preiskave v zvezi z izdajo delovnega dovoljenja niso bile upravičene. Kljub temu je Komisiji predlagala izboljšave in jo pozvala, naj zadevo preveri, saj bi lahko vplivala na druge strokovnjake, ki delajo na projektu EU. 

 

Zadeva se je nanašala na odločitev Evropskega urada za izbor osebja, da pritožnika zaradi pomanjkanja delovnih izkušenj ne pripusti k izbirnemu postopku za javne uslužbence EU na področju prevoza.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je izbirna komisija preučila informacije iz pritožnikove prijave in jih ocenila glede na merila za upravičenost. Varuhinja človekovih pravic ni ugotovila očitne napake pri tem, kako je natečajna komisija ocenila prijavo, in je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.