Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropsko javno tožilstvo (EJT) obravnavalo pritožbe nacionalnega pomočnika evropskih delegiranih tožilcev v Italiji. Pritožnik je trdil, da so se evropski delegirani tožilci Evropskega javnega tožilstva v Rimu vmešavali v dva upravna postopka, ki ju je začel na nacionalni ravni. Pritožba se je nanašala tudi na to, kako je EJT obravnavalo zahtevo za dostop javnosti do dokumentov, ki jo je predložil pritožnik.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila pomanjkljivosti pri tem, kako EJT obravnava pritožbe, in sicer v zvezi s tem, kako je pritožniku sporočilo svoje stališče in zakaj je sklenilo, da ne bo sprejelo nadaljnjih ukrepov. EJT je to obravnavalo med preiskavo z jasnimi in razumnimi pojasnili svojega stališča. Ugotovila je tudi, da EJT pri obravnavi pritožb ni kršilo pravic pritožnika.

V zvezi z zahtevo za dostop do dokumentov je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da razlogi, ki jih je navedlo EJT za nerazkritje zahtevanih dokumentov, niso v skladu z zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov. Kljub temu je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je bila odločitev, da se dokumenti, ki jih je zahteval pritožnik, ne razkrijejo, razumna, čeprav iz drugega razloga, kot ga je navedlo EJT.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave niso upravičene.

Zadeva se je nanašala na to, kako je misija EU obravnavala podaljšan zdravstveni dopust napotenega nacionalnega strokovnjaka. Pritožnik je podvomil v podlago za njegovo zadržanje na bolniškem dopustu, uporabljeni postopek, varstvo njegovih zdravstvenih podatkov in odločitev o prenehanju izplačevanja dnevnice med delom njegove odsotnosti.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da ima misija utemeljene razloge za svoje ukrepe. Sklicevalo se je na ocene več zdravstvenih delavcev, vključevalo je pritožnikov organ za napotitev in mu omogočilo, da se vrne na delo, ko so bili izpolnjeni ustrezni pogoji. Misija je uporabila tudi ustrezna pravila, ko je prenehala izplačevati pritožnikovo dnevnico.

Varuh človekovih pravic zato ni ugotovil nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na odločitev delegacije Evropske unije v Papui Novi Gvineji, da zavrne pritožnikovo ponudbo kot neobičajno nizko. Pritožnik je trdil, da delegacija ni zahtevala posebnih pojasnil, utemeljila svoje odločitve in utemeljila svoje zavrnitve na elementih, ki niso povezani s ceno, navedeno v razpisu.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da bi morala biti delegacija natančnejša, ko je od pritožnika zahtevala pojasnila o ceni, in bi morala vzpostaviti jasno povezavo med ceno in vsemi elementi, ki jih je upoštevala pri svoji oceni. Delegacija naj tudi ne bi zadostno utemeljila svoje odločitve, da ponudbo zavrne kot neobičajno nizko, s čimer naj bi kršila obveznost obrazložitve. Te pomanjkljivosti pomenijo nepravilnosti.

Čeprav je Komisija med preiskavo zagotovila dodatna pojasnila, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da s temi pojasnili ugotovljene pomanjkljivosti niso bile zadostno odpravljene.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da v tem primeru ne bi bilo primerno podati ustreznega priporočila, saj je bilo naročilo oddano. Kljub temu je podala tri predloge za preprečevanje takih težav v prihodnjih podobnih primerih.

Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop javnosti do dokumentov, pripravljenih v okviru revizije Evropske komisije v zvezi s tem, ali kmetje v Litvi izpolnjujejo okoljske zahteve, ki jih morajo izpolnjevati, da prejmejo sredstva EU.

Komisija je zavrnila dostop javnosti do dokumentov z utemeljitvijo, da bi razkritje ogrozilo uspešen zaključek revizije.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda upoštevnih dokumentov ugotovila, da je Komisija upravičeno zavrnila dostop javnosti do spornih dokumentov. Zato je zaključila preiskavo in ugotovila, da nepravilnosti niso bile ugotovljene.

Glede na to, da je Komisija medtem potrdila, da je bila revizija zaključena, varuhinja človekovih pravic verjame, da bo Komisija odobrila najširši možni dostop do dokumentov, če bi pritožnik zadevo nadaljeval.

Zadeva se je nanašala na obravnavo postopkovnih vidikov v zvezi s prijavo žvižgača, ki jo je pritožnik [1] predložil leta 2022, s strani Evropske centralne banke (ECB). Prijava žvižgača se je nanašala na domnevno sorodstveno razmerje med uradnikom za zaposlovanje in osebo, ki je bila zaposlena.

Pritožnik je doživel ravnanje domnevnih kršiteljev, za katerega so menili, da je neprimerno (vključno z nadlegovanjem). Pritožnik je zahteval povezano upravno preiskavo.

ECB se je odločila, da bo poročilo o žvižgaču ocenila skupaj z vprašanjem domnevnega neprimernega ravnanja. Pritožnika je tudi obvestila, da predloženi dokazi ne upravičujejo začetka upravne preiskave. Pritožnik je obe točki izpodbijal z upravno pritožbo, ki jo je ECB razglasila za nedopustno zaradi neobstoja individualnega interesa (skupna obravnava obeh vprašanj) ali zaradi neobstoja izpodbojne odločitve (neuvedba upravne preiskave).

Pritožnik se je obrnil na varuha človekovih pravic in izpodbijal odločitev ECB o nedopustnosti. Med preiskavo varuhinje človekovih pravic je pritožnik varuhinjo človekovih pravic prosil tudi, naj podrobneje preuči obravnavo prijav in pritožb žvižgačev v ECB.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da razlogi, ki jih je ECB navedla za razglasitev pritožnikove upravne pritožbe za nedopustno, niso bili prepričljivi.

Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da je med njeno preiskavo prišlo do pomembnega razvoja dogodkov na tem področju in da s tem povezane notranje preiskave na visoki ravni še vedno potekajo. Poleg tega je ECB zaključevala samoiniciativni pregled svojega okvira poročanja, preiskav in disciplinskih ukrepov. V teh okoliščinah je varuhinja človekovih pravic sklenila, da takrat nadaljnje preiskave niso bile upravičene, in preiskavo zaključila.

 

[1] Zaradi anonimnosti, tudi v zvezi s spolom pritožnika, se besedilo nanaša na pritožnika kot „jih“/„njihove“/„njihove“.