Zadevi sta se nanašali na to, kako je Evropska komisija obravnavala pritožbo zaradi kršitve zoper Finsko, ker so finski organi zavrnili priznanje poklicnih kvalifikacij za psihoterapevte, ki jih je izdala univerza s sedežem v Združenem kraljestvu. Pritožniki – študenti, ki jih je nepriznanje prizadelo – so trdili, da je Komisija napačno obravnavala pritožbo zaradi kršitve in o njej ni sprejela odločitve v razumnem roku.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija zamujala pri začetku ocenjevanja pritožbe zaradi kršitve in da je potrebovala približno sedem let, da jo je ocenila, kar je dolgo časa. Vendar je bilo trajanje ocene predvsem posledica dejavnikov, ki so bili upravičeni ali jih vsaj ni bilo mogoče pripisati Komisiji. Komisija je zlasti počakala, da je Sodišče Evropske unije izdalo predhodno odločbo o zadevi, nato pa so bili zaključeni tudi nadaljnji povezani nacionalni postopki in nadaljnji ukrepi na Finskem.

Ker je Komisija marca 2025 zaključila zadevo in podala razumna pojasnila za svojo oceno, je varuhinja človekovih pravic preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave v zvezi s to zadevo niso bile upravičene.

Zadeva se je nanašala na čas, ki ga je Evropska komisija potrebovala, da je zaključila svojo oceno pritožbe zaradi kršitve proti Španiji, vložene leta 2018. Pritožba zaradi kršitve se je nanašala na zakonodajne spremembe, uvedene leta 2014 s španskim zakonom o pristaniščih, in posledično podaljšanje trajanja koncesij za izvajanje rekreativnih vodnih športnih dejavnosti, ki so v javni lasti pristanišča, s strani pristaniške uprave Balearskih otokov. Pritožnik je v pritožbi zaradi kršitve v bistvu trdil, da navedene zakonodajne spremembe in podaljšanje trajanja koncesij s strani pristaniške uprave Balearskih otokov kršijo člene 49, 56 in 106 PDEU.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija ni dokazala, da je bila v zvezi s primerom skrbna in dejavna, ter da ni navedla prepričljivih razlogov, zakaj svoje ocene ni mogla dokončati po več kot sedmih letih. Varuhinja človekovih pravic je menila, da to pomeni nepravilnost, in priporočila, naj Komisija nemudoma dokonča svojo oceno. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila tudi težave v zvezi z informacijami, predloženimi pritožniku, in vodenjem evidenc v zvezi z dialogom v okviru sistema EU Pilot, ki ga je Komisija izvedla s Španijo, ter podala dva ustrezna predloga za izboljšanje v zvezi s tem.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala zahtevo za dostop javnosti do dokumentov v zvezi z izvajanjem sodbe, povezane z evropskimi harmoniziranimi standardi. Sodišče je v sodbi menilo, da so ti standardi, ki jih evropske organizacije za standardizacijo razvijejo na zahtevo Komisije, zaradi svojih pomembnih pravnih učinkov del prava EU. Zato je Sodišče razsodilo, da mora Komisija sprejeti praktične ukrepe za razkritje teh standardov javnosti. Pritožnik je zaprosil za dostop do notranje presoje sodbe Sodišča, ki jo je opravila Komisija.

Komisija je zavrnila dostop do dokumentov, za katere je ugotovila, da spadajo na področje uporabe prošnje, pri čemer se je sklicevala na potrebo po zaščiti pravnih nasvetov in tekočih sodnih postopkov ter svojega postopka odločanja. Komisija je zlasti trdila, da je njena notranja ocena tesno povezana z več zadevami, ki še potekajo pred sodišči EU.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda dokumentov ugotovila, da večinoma vsebujejo splošne informacije, do katerih javnost in stranke v tekočih sodnih postopkih, na katere se sklicuje Komisija, morda že imajo dostop. Čeprav varuhinje človekovih pravic stališče Komisije, da delnega dostopa do zahtevanih dokumentov ni bilo mogoče odobriti, ni prepričalo, je ugotovila, da v tem primeru nadaljnje preiskave niso upravičene, saj so informacije o tem, kako je Komisija izvršila sodbo, že javno dostopne. Vendar je varuhinja človekovih pravic predlagala, naj Komisija ob upoštevanju njenih pripomb ponovno preuči svoje stališče o zahtevi za dostop, da bi odobrila delni dostop.