Primeri so se nanašali na to, da je Evropska komisija zavrnila dostop javnosti do dokumentov v zvezi z uporabo projekta pridobivanja rudnin, ki se prizna kot strateški projekt v skladu z aktom o kritičnih surovinah. Natančneje, pritožniki so zaprosili za dostop do vloge, vključno z dokazili, za projekt pridobivanja litija, ki se nahaja v Srbiji in katerega vloga je bila uspešna. Komisija je menila, da bi razkritje dokumentov oslabilo poslovne interese zadevne družbe, pri čemer se je oprla na splošno domnevo o nerazkritju. Pritožniki so med drugim trdili, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, saj bodo dokumenti verjetno vsebovali pomembne informacije o okolju.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je zaradi njihove narave nerazumno, da bi Komisija uporabila splošno domnevo o nerazkritju dokumentov, povezanih z določitvijo projektov na področju kritičnih surovin kot strateških projektov na podlagi akta o kritičnih surovinah. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic na podlagi pregleda dokumentov, ki ga je opravila njena preiskovalna skupina, ugotovila, da ti dokumenti v celoti ne vsebujejo občutljivih informacij, tudi zato, ker so bili nekateri deli dokumentov že zakonito objavljeni, ko je Komisija izdala končno stališče o pritožnikovi zahtevi za dostop. Varuhinja človekovih pravic je tudi menila, da dokumenti vsebujejo obsežne okoljske informacije, vključno z „informacijami v zvezi z emisijami v okolje“, za katere se šteje, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje. Varuhinja človekovih pravic je zato sklenila, da zavrnitev dostopa javnosti s strani Komisije pomeni nepravilnost. Komisiji je priporočila, naj ponovno preuči svoje stališče, da bi omogočila širok dostop do spornih dokumentov.

Pritožnik, poslanec Evropskega parlamenta, je izrazil zaskrbljenost zaradi neskladnosti med aktom o umetni inteligenci in kodeksom ravnanja za umetno inteligenco za splošne namene (GPAI). Evropska komisija je nedavno potrdila, da je kodeks, ki so ga razvili deležniki, „ustrezno“ prostovoljno orodje, s katerim lahko ponudniki storitev umetne inteligence za splošne namene dokažejo skladnost z aktom o umetni inteligenci. Vendar je pritožnik trdil, da so ponudniki GPAI v skladu z zakonikom izvzeti iz obveznosti na podlagi akta o umetni inteligenci, da dokumentirajo ali vsaj ocenijo porabo energije svojih modelov med usposabljanjem in preizkušanjem.

Varuhinja človekovih pravic je to vprašanje preiskala in ugotovila, da je Komisija razumno pojasnila, kako namerava njen urad za umetno inteligenco oceniti porabo energije družbe GPAI, kadar ponudniki nimajo nekaterih informacij, potrebnih za oceno. Zato je Komisija zagotovila potrebna zagotovila, da bo v zvezi s tem izpolnila osnovni cilj akta o umetni inteligenci. V zvezi s tem je varuhinja človekovih pravic opozorila, da je kodeks mišljen kot začasna rešitev, ki jo je mogoče še izboljšati in jo bodo verjetno nadomestili ciljno usmerjeni instrumenti, kot so „usklajeni standardi“, ki so jih razvile evropske organizacije za standardizacijo.

Na podlagi tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da na tej stopnji nadaljnje preiskave te pritožbe niso upravičene.

Zadeva se je prvotno nanašala na to, da Evropska komisija pritožnika ni obveščala o stanju pritožbe zaradi kršitve glede skladnosti določene španske zakonodaje s pravili EU o varstvu podatkov in direktivo o elektronskem poslovanju.

Varuhinja človekovih pravic je od Komisije zahtevala, naj pritožnika obvesti o stanju pritožbe, razlogih za zamudo pri njeni oceni in akcijskem načrtu Komisije v tej zadevi. Ker Komisija pritožniku ni zagotovila dovolj podrobnih informacij, se je preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic sestala tudi s predstavniki Komisije in pregledala spis Komisije, da bi bolje razumela, kako Komisija obravnava pritožbo zaradi kršitve.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da čeprav Komisija v določenem obdobju ni bila dejavna v spisu, je po tem, ko se je zadevna španska zakonodaja začela v celoti uporabljati, redno sodelovala z nacionalnimi organi in ocenila primer. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila tudi, da čeprav Komisija pritožniku ni zagotovila pravočasnih informacij, kar je obžalovanja vredno, je med to preiskavo zagotovila podrobna pojasnila v zvezi s časom, potrebnim za obravnavo pritožbe zaradi kršitve, in njenim statusom. Poleg tega je Komisija Španiji med preiskavo v zvezi s prvim vidikom pritožbe zaradi kršitve poslala uradni opomin.

Zato je varuhinja zaključila preiskavo z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave niso bile upravičene.

Zadeva se je nanašala na Evropsko komisijo´s, ki je obravnavala pritožbo zaradi kršitve v zvezi z odločitvijo Češke´s, da združi svoj železniški organ z organom, pristojnim za konkurenco. Glavni pomislek je bil, da je združitev morda kršila pravo EU ter da Češka morda ni zagotovila neodvisnega in učinkovitega nadzora železniškega sektorja.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija pritožniku ni ustrezno obrazložila svoje ugotovitve, da Češka ni kršila prava EU. Varuhinja človekovih pravic je po preučitvi pojasnil, ki jih je Komisija predložila med preiskavo, ugotovila, da je Komisija zadevo skrbno preiskala in da je njena odločitev o zaključku zadeve temeljila na trdnih razlogih.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da v zvezi z oceno pritožbe zaradi kršitve, ki jo je opravila Komisija, ni bilo nepravilnosti. Glede na to, da je Komisija med preiskavo podala podrobno obrazložitev, je bil ta vidik zadeve razrešen. Varuhinja človekovih pravic je Komisiji predlagala, naj pritožnikom vedno zagotovi ustrezno obrazložitev, kadar nameravajo zaključiti postopek za ugotavljanje kršitev.

Zadeva se je nanašala na čas, ki ga je Evropska komisija potrebovala, da je zaključila svojo oceno pritožbe zaradi kršitve proti Španiji, vložene leta 2018. Pritožba zaradi kršitve se je nanašala na zakonodajne spremembe, uvedene leta 2014 s španskim zakonom o pristaniščih, in posledično podaljšanje trajanja koncesij za izvajanje rekreativnih vodnih športnih dejavnosti, ki so v javni lasti pristanišča, s strani pristaniške uprave Balearskih otokov. Pritožnik je v pritožbi zaradi kršitve v bistvu trdil, da so bili z navedenimi zakonodajnimi spremembami in podaljšanjem trajanja koncesij s strani pristaniške uprave Balearskih otokov kršeni členi 49, 56 in 106 PDEU.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija ni dokazala, da je bila v zvezi s primerom skrbna in dejavna, ter da ni navedla prepričljivih razlogov, zakaj svoje ocene ni mogla dokončati po več kot sedmih letih. Varuhinja človekovih pravic je menila, da to pomeni nepravilnost, in priporočila, naj Komisija nemudoma dokonča svojo oceno. Varuhinja človekovih pravic je opredelila tudi vprašanja v zvezi z informacijami, predloženimi pritožniku, in vodenjem evidenc v zvezi z dialogom v okviru sistema EU Pilot, ki ga je Komisija izvedla s Španijo, ter podala dva ustrezna predloga za izboljšanje v zvezi s tem.

Medtem ko je Komisija po začetku preiskave varuhinje človekovih pravic začela nov dialog pred ugotavljanjem kršitev (prej znan kot dialog EU Pilot) s Španijo, Komisija ni dokončala svoje ocene pritožbe zaradi kršitve, ko je varuhinja človekovih pravic zaključevala to zadevo. Prav tako ni podal razumne utemeljitve za potreben čas. Varuhinja človekovih pravic je tako potrdila svojo ugotovitev o nepravilnostih. Varuhinja človekovih pravic bo še naprej spremljala vodenje evidenc Komisije v zvezi z dialogi pred ugotavljanjem kršitev in način komuniciranja s pritožniki ob zaključku teh dialogov.

Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop javnosti do dokumenta v zvezi z odločitvijo Evropske komisije, da projekt pridobivanja mineralov v Srbiji določi za „strateški projekt“ v skladu z aktom o kritičnih surovinah. Natančneje, pritožnik je zahteval dostop do ustrezne odobritve tega sklepa s strani zadevne države nečlanice EU. Pritožnik je svojo zahtevo Evropski komisiji predložil julija 2025.

Komisija je prvič odgovorila avgusta 2025. Za en dokument je ugotovila, da spada na področje uporabe prošnje za dostop, do katere je v celoti zavrnila dostop javnosti. Komisija je pri tem trdila, da bi razkritje lahko ogrozilo mednarodne odnose EU z državo, v kateri se projekt nahaja.

Pritožnik je odločitev Komisije izpodbijal s „potrdilno prošnjo“ septembra 2025. Ker Komisija ni predložila izrecnega odgovora, se je pritožnik oktobra 2025 obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o implicitni zavrnitvi dostopa javnosti s strani Komisije in jo najprej pozvala, naj čim prej sprejme izrecen odgovor na potrdilno prošnjo pritožnika. Ker v določenem roku ni bilo odgovora, je preiskovalna skupina varuha človekovih pravic pregledala zadevni dokument in dokumentacijo o posvetovanju z zadevno tretjo državo.

Komisija je pritožniku odgovorila maja 2026 in mu odobrila širok delni dostop do spornega dokumenta, pri čemer je prikrila le omejene osebne podatke, ki jih pritožnik ni izpodbijal. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da je bila pritožba v zvezi z implicitno zavrnitvijo dostopa s strani Komisije rešena z zdaj odobrenim dostopom. Kljub temu je varuhinja človekovih pravic obžalovala zamudo Komisije pri obravnavi pritožnikove prošnje za dostop, ki je trajala tudi po začetku preiskave. Varuhinja človekovih pravic še naprej pozorno spremlja zamude na podlagi pritožb, ki so ji bile predložene.