Pritožnik je poljsko podjetje, ki je predmet preiskave Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) o morebitnih goljufijah v zvezi s proračunom EU. Pritožnik je izrazil pomisleke glede tega, kako je urad OLAF izvedel „pregled na kraju samem“ v prostorih pritožnika. Pritožnik je zlasti trdil, da: njegov upravni odbor ni bil obveščen o pregledu; eden od „preiskovalcev“ urada OLAF, ki je opravil pregled, ni predložil ustreznega dokaza o svoji identiteti v okviru poljskega prava; verodostojnosti pooblastila urada OLAF za izvedbo pregleda ni bilo mogoče preveriti in da so preiskovalci pokazali pristranskost do pritožnika.

Varuhinja človekovih pravic ni odkrila nepravilnosti pri tem, kako je urad OLAF izvedel pregled na kraju samem.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala pritožbo zaradi kršitve v zvezi s tem, kako Francija odšteva prispevke za socialno varnost od švicarskih pokojnin upokojencev, ki prebivajo v Franciji. Pritožnik je trdil, da je Komisija napačno razlagala pritožbo in ni obravnavala izpostavljenih vprašanj.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija ni ustrezno obravnavala pritožbe zaradi kršitve. Komisija s tem, ko je pritožnikovo pritožbo vključila v tekoči postopek za ugotavljanje kršitev v okviru postopka EU Pilot, ni obravnavala posebnih vprašanj, ki jih je izpostavil pritožnik. Ker pa je Komisija obravnavala vprašanja, ki jih je pritožnik izpostavil v okviru druge pritožbe, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da v tem primeru nadaljnje preiskave niso bile upravičene.

Da bi se v prihodnje preprečila taka vprašanja, je varuhinja človekovih pravic predlagala, naj Komisija, če se odloči dodati pritožbo v tekoči postopek za ugotavljanje kršitev, zlasti v okviru postopka EU Pilot, zagotovi, da ustrezno obravnava posebna vprašanja, izpostavljena v tej pritožbi.

Zadeva se je nanašala na informacije, ki jih je Evropska komisija predložila o statusu dveh pritožb zaradi kršitev.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da bi Komisija lahko zagotovila izčrpnejše informacije o statusu ene od pritožb, zlasti v zvezi s tekočim „postopkom z več pritožbami“, ki zajema nekatera vprašanja, izpostavljena v navedeni pritožbi. Vendar je pritožbe obravnavala na razumen način.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na odločitev Evropskega urada za izbor osebja (EPSO), da se kandidatu, ki je bil v karanteni zaradi COVID-19, ne dovoli, da bi prestavil svoj test v okviru izbirnega postopka za pogodbene uslužbence (izbirni postopek CAST Permanent).

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je urad EPSO pritožniku razumno pojasnil, zakaj mu ni mogel zagotoviti alternativnega datuma testiranja. Na tej podlagi je varuhinja človekovih pravic preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da urad EPSO ni ravnal nepravilno.

Pritožniki, skupina organizacij civilne družbe, so bili zaskrbljeni, ker Evropska komisija ni ocenila tveganj za človekove pravice, preden je afriškim državam zagotovila podporo za razvoj nadzornih zmogljivosti, zlasti v okviru nujnega skrbniškega sklada EU za Afriko (EUTFA). Pritožniki so trdili, da bi morala Komisija, preden je privolila v podporo projektom z morebitnimi posledicami za nadzor, kot so biometrične podatkovne zbirke ali tehnologije za spremljanje mobilnih telefonov, izvesti predhodne ocene tveganja in učinka, da bi zagotovila, da projekti ne bodo povzročili kršitev človekovih pravic (kot je pravica do zasebnosti).

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave sklenila, da sprejeti ukrepi ne zadostujejo za zagotovitev, da je bil učinek projektov sporazuma EU o prosti trgovini na človekove pravice ustrezno ocenjen. Varuhinja človekovih pravic je za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti predlagala izboljšave, s katerimi bi zagotovili, da se za prihodnje projekte skrbniškega sklada EU opravi predhodna ocena učinka na človekove pravice.