Ozadje pritožbe

1. Med letoma 2004 in 2008 je bil pritožnik, nemško podjetje, ki malim in srednje velikim podjetjem svetuje o inovacijah in projektih, povezanih s tehnologijo, koordinator projekta, ki je bil del mreže inovacijskih relejnih centrov (IRC). Mreža IRC je bila poseben podporni ukrep v okviru šestega okvirnega programa EU za raziskave in tehnološki razvoj (FP6), njen cilj pa je bil izboljšati prenos inovativne tehnologije iz raziskovalnih središč v industrijo. Pogodba med Evropsko komisijo in konzorcijem, ki ga je usklajeval pritožnik, je začela veljati 4. aprila 2004. Najvišji prispevek EU je znašal 932 925 EUR. Generalni direktorat Komisije za podjetništvo in industrijo (GD ENTR) je z dopisom z dne 22. julija 2008 pritožnika obvestil, da so skupni upravičeni stroški znašali 2 129 559,04 EUR in da je bil plačan prispevek EU v višini 932 925 EUR.

2. Konec leta 2009 je zasebno revizijsko podjetje v imenu Komisije izvedlo revizijo v zvezi s članom konzorcija B. Ugotovilo je, da je treba nekatere stroške prerazporediti in da nekateri stroški niso bili upravičeni. Zlasti neupravičeni stroški, povezani s stroški nakupa novega prenosnega računalnika ob koncu projekta (840,25 EUR), in stroški, prijavljeni kot potrošni material, ki po njegovem mnenju niso nastali v zvezi s projektom (720,66 EUR za „napredno usposabljanje“, 1 168,57 EUR za revijo podjetja, 808,91 EUR za trgovinsko in industrijsko zbornico ter druga članstva, 736,97 EUR za pisarniški material in pisarniško opremo ter 822,40 EUR za oglas za delovno mesto). To je pomenilo tudi, da bi bilo treba posredne stroške, ki so znašali 20 % neposrednih stroškov, zmanjšati za 1 016,75 EUR.

3. Družba B se je v svojih pripombah na revizijsko poročilo na splošno strinjala s temi ugotovitvami. Vendar je zagovarjala nakup prenosnega računalnika, pa tudi stroške oglaševanja prostega delovnega mesta za projekt ter stroške usposabljanja, revije podjetja in pisarniške opreme, kot je potrebno za projekt. Ugotovila je, da v nobenem primeru ni pričakovala naloga za izterjavo, ker je za zadevno projektno obdobje zahtevala 12.404 EUR več stroškov, kot jih je financirala Komisija. To je približno trikratnik zneska stroškov, ki jih revizorji niso priznali (4 175 EUR), zato bi moral prispevek EU ostati enak, tudi če bi se ta znesek odštel od skupnih stroškov.

4. Komisija je 15. decembra 2009 družbo B obvestila o svoji odločitvi, da bo na podlagi revizijskega poročila izterjala 4 216,48 EUR. Z dopisom z dne 29. januarja 2010 je začela postopek izterjave.

5. Pritožnik je 4. marca 2010 kot koordinator projekta odgovoril Komisiji. Prvič, poudarila je, da so skupni upravičeni stroški konzorcija znašali 2.129.559,04 EUR, povrnjenih pa je bilo 932.925 EUR. Ob upoštevanju 45-odstotne stopnje povračila, določene v pogodbi (in brez upoštevanja 100-odstotne stopnje, ki se je uporabljala le za majhen del stroškov), bi bilo to povračilo izvedeno, tudi če bi skupni upravičeni stroški znašali le 2 073 166,67 EUR. Tudi če bi se torej izkazalo, da je približno 56 000 EUR stroškov, ki so bili prvotno sprejeti kot upravičeni, neupravičenih, bi bil prispevek, ki ga je EU dejansko plačala, še vedno upravičen. Enaka analiza se je uporabila, ko se je upošteval samo prispevek družbe B k stroškom. Pritožnik je tudi opozoril, da družba B na podlagi tega dogovora ni nasprotovala večini ugotovitev iz revizijskega poročila. Skratka, napačno je bilo, da je Komisija izterjala denar.

6. Drugič, revizorji naj bi napačno predlagali prerazporeditev stroškov finančne revizije v zvezi z družbo B iz „uprave konzorcija“ (v zvezi s katero je bila v sporazumu določena 100-odstotna stopnja povračila) v „druge posebne dejavnosti“ (s 45-odstotno stopnjo povračila). V obrazcih za pripravo pogodbe in pojasnilih za posebne podporne ukrepe je bilo določeno, da je pridobitev revizijskih potrdil ena od dejavnosti, vključenih v upravljanje konzorcija. Pritožnik je pripomnil, da se zdi, da revizorji niso bili seznanjeni s temi dokumenti.

7. Tretjič, revizija stroškov, ki jih je predložil pritožnik, je pokazala, da so pritožniku nastali dodatni upravičeni stroški v višini 4.630,98 EUR poleg tistih, ki jih je Komisija sprejela, in da so revizorji predlagali ustrezno prilagoditev. Ker pa je bila dosežena zgornja meja, predvidena v sporazumu, se je pritožnik takrat odpovedal zahtevi za dodatno financiranje.

8. Komisija je odgovorila 14. aprila 2010. V zvezi s prvo točko pritožnika je navedel, da so skupni sprejeti upravičeni stroški znašali 2.128.558,79 EUR in da bi skupni prispevek EU tako znašal 932.925,81 EUR, vendar za pogodbeno omejitev 932.925 EUR. Tako je bil nalog za izterjavo zoper B previsok za 81 centov. Drugič, Komisija je priznala, da so stroški revizije spadali v podizvajalski del stroškov "upravljanja konzorcija". Ob upoštevanju tega je znesek, ki ga je treba izterjati od družbe B, zdaj pravilno znašal 1 878,88 EUR minus 0,81 EUR. V zvezi s tretjo točko dejstvo, da en izvajalec ni porabil dovolj sredstev, ni bilo pomembno za določitev stroškov, ki bi se lahko šteli za upravičene za drugega izvajalca.

9. Komisija je 10. junija 2010 družbi B poslala nalog za izterjavo v višini 1.878,07 EUR.

10. Pritožnik je v pritožbi vztrajal pri svoji prvi točki. Navedlo je tudi, da se Komisija ni sklicevala na upoštevna pravila niti svojemu nalogu za vračilo ni priložila obrazložitvenih dokumentov.

Predmet preiskave

11. Pritožnik je predložil naslednje trditve in trditve.

Obtožbe

1. Komisija se je napačno odločila, da bo od izvajalca konzorcija, ki ga upravlja pritožnik, izterjala znesek v višini 1 878,07 EUR.

Pritožnik je v podporo tej trditvi trdil, da bi bilo treba stroške, ki se na podlagi revizije štejejo za neupravičene, odšteti od skupnih upravičenih stroškov in ne od prispevka EU.

V obravnavani zadevi je EU plačala najvišji prispevek EU, dogovorjen v pogodbi (932.925 EUR). Znesek upravičenih stroškov je presegel znesek, potreben za upravičenost do tega najvišjega prispevka EU. To bi še vedno veljalo, če bi se stroški, o katerih so revizorji podvomili, odšteli od upravičenih stroškov.

2. Komisija ni obrazložila svoje odločitve, da ne bo sprejela ugovorov pritožnika zoper nalog za izterjavo, in se ni sklicevala na veljavna pravila.

3. Komisija je napačno uporabila revizorje, ki niso bili v celoti seznanjeni s pravili in sporazumi, ki urejajo projekt.

Terjatve

1. Komisija bi morala preklicati svoj nalog za izterjavo.

2. Komisija bi se morala pri izdaji nalogov za izterjavo sklicevati na dokumente in smernice, na katerih temeljijo nalogi za izterjavo.

3. Komisija bi morala v prihodnosti zagotoviti, da bodo njeni projektni referenti, ki so seznanjeni s posebnostmi pogodbe, še naprej na voljo za ocenjevanje revizij.

Preiskava

12. Pritožba je bila vložena 6. julija 2010. Varuh človekovih pravic je 23. avgusta 2010 začel preiskavo in Komisijo zaprosil za mnenje.

13. Komisija je svoje mnenje poslala 16. februarja 2011. To mnenje je bilo posredovano pritožniku, ki je svoje pripombe predložil 23. marca 2011.

14. Komisija je 15. julija 2011 poslala kopijo dopisa varuhu človekovih pravic, ki ga je naslovila na družbo B in v katerem je navedla, da je ugotovila, da vračilo ni potrebno.

15. Pritožnik je 1. avgusta 2011 pisal varuhu človekovih pravic in ga obvestil, da je prejel dopis Komisije. Tako je menila, da sta bila prvi in drugi del pritožbe rešena. Poleg tega se varuhu človekovih pravic ni bilo treba izreči o tretjem vidiku, saj je bilo mogoče domnevati, da je GD za podjetništvo pri obravnavi te pritožbe sprejel ukrepe za izboljšanje revizijskega postopka v prihodnosti. Pritožnik se je varuhu človekovih pravic zahvalil za podporo.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

A. Trditve in trditve pritožnika

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

16. Kot je navedeno zgoraj, je pritožnik v glavnem trdil, da bi morala Komisija zneske, ki jih je štela za neupravičene, odšteti od skupnih upravičenih stroškov in ne od svojega prispevka. Navedla je, da Komisija ni obravnavala te glavne trditve in se ni sklicevala na zadevne pogodbene dokumente. Poleg tega je poudarila, da so revizorji uporabili napačno stopnjo povračila za nekatere stroške družbe B.

17. Komisija se je v svojem mnenju strinjala, da je treba stroške, ki se po reviziji štejejo za neupravičene, dejansko odšteti od skupnih stroškov, ki jih je prijavil zadevni izvajalec. Čeprav je menila, da je na splošno skrbno obravnavala pritožnikovo korespondenco, se je strinjala, da tega argumenta ni zadostno obravnavala. Nalog za izterjavo naj bi bil izdan napačno in naj bi bil zato razveljavljen. Vendar je Komisija izrazila tudi nekaj dvomov glede tega, ali je razmerje med prejemki B in prispevkom EU kršilo pravilo o neprofitnosti, predvideno v sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev. Komisija je ugotovila, da je zato 11. novembra 2010 pristojne revizorje pozvala, naj preverijo znesek prejemkov, ki jih je prijavila družba B. Navedla je, da bo končno odločitev o znesku prispevka EU, ki ga mora B dejansko plačati, sprejela, ko bo prejela odgovor revizorjev.

18. V zvezi s kritiko pritožnika, usmerjeno proti revizorjem, je Komisija ugotovila, da je bila v skladu s splošnimi pogoji sporazumov o dodelitvi nepovratnih sredstev, ki jih je sklenila, pooblaščena za izvajanje revizij s strani zunanjih revizorjev. Te revizije so bile izvedene v skladu z ustreznimi mednarodnimi revizijskimi standardi. Res pa je, da so bile v revizijskem poročilu napake, zato je pritožnik pravilno izpodbijal napačne ugotovitve iz poročila. Čeprav se takim napakam ni bilo mogoče vedno izogniti, niso upravičevale dvomov o pristojnosti revizorjev na splošno. Komisija je tudi ugotovila, da družba B v postopku, ki je privedel do naloga za izterjavo, v zvezi s tem ni ugovarjala.

19. Pritožnik je v svojih pripombah poudaril, da je Komisija na podlagi svoje analize, da je bilo kršeno pravilo o neprofitnosti, družbi B poslala nov nalog za izterjavo v višini 4 174,36 EUR namesto 1 878,07 EUR. Ta dopis je bil poslan 23. septembra 2010, torej preden je Komisija z dopisom z dne 11. novembra 2010 revizorje pozvala, naj to vprašanje preverijo. Revizorji so nato stopili v stik z družbo B, ki jim je poslala vse ustrezne dokumente v zvezi s svojimi prejemki in dokumente, ki pojasnjujejo mehanizem, s katerim je bilo določeno sofinanciranje ministrstva za gospodarstvo zvezne dežele.

20. Pritožnik je dodal, da bi se lahko Komisija, če bi bila bolj prizadevna pri ocenjevanju revizijskega poročila, izognila izdaji napačnih nalogov za izterjavo in rešila vse vpletene strani z znatnimi nepotrebnimi prizadevanji. V zvezi s pripombo Komisije, da B ni nikoli ugovarjal napaki v revizijskem poročilu, je pritožnik opozoril, da je bila napaka, ki so jo naredili revizorji, take vrste, da bi lahko zlahka izgubila pozornost B. Pritožnik je imel kot koordinator projekta bolj poglobljeno znanje o ustreznih pravilih in je lahko ugotovil napako. Takšnega podrobnega znanja od preprostega partnerja v projektu ni bilo mogoče pričakovati. Vendar se lahko pričakuje, da bo revizijo v imenu Komisije izvedlo zasebno podjetje.

21. Pritožnik je v dopisu z dne 1. avgusta 2011 obvestil varuha človekovih pravic, da ga je Komisija zdaj obvestila, da ne bo zahtevala plačila za izterjavo. Pritožnik je navedel, da se finančno vprašanje zato lahko šteje za rešeno. Pritožnik je v zvezi z nadaljnjim vprašanjem, ki ga je izpostavil, navedel, da mu ga ni treba več obravnavati, saj je mogoče domnevati, da se je Komisija nekaj naučila iz obravnave te pritožbe.

Ocena varuha človekovih pravic

22. Glede na navedeno varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija pritožniku zadovoljivo rešila pritožbo.

B. Sklepi

Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključi z naslednjimi ugotovitvami:

Komisija je pritožbo rešila v zadovoljstvo pritožnika.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

P. Nikiforos Diamandouros

V Strasbourgu, 27. septembra 2011