Ozadje pritožbe

1. Pritožnik je sodeloval na javnem razpisu za prevajalske storitve, ki ga je objavilo Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče). Splošno sodišče ga je septembra 2009 obvestilo, da so bile cene, ki so jih ponudili nekateri ponudniki, previsoke. Vsi ponudniki so bili nato pozvani, naj razmislijo o znižanju svojih cen. Pritožnik se je odločil, da tega ne bo storil, saj je menil, da njegova cena ni previsoka.

2. Sodišče je novembra 2009 pritožnika obvestilo, da je bila njegova ponudba zavrnjena, ker je njegova ponudba kljub povabilu k pogajanjem o ponujeni ceni ostala pretirana. Glede na to, da je bilo merilo za oddajo „ekonomsko najugodnejša ponudba“, se je pritožnik spraševal, kako bi lahko sodišče njegovo ponudbo zavrnilo zgolj na podlagi tega, da je bila predlagana cena „pretirana“. Prosil je tudi, naj se ga obvesti o številu točk, dodeljenih njegovemu testnemu prevodu, in o cenah, ki so jih ponudili izbrani ponudniki.

3. V svojem odgovoru pritožniku je Sodišče pritožnika obvestilo o točkah, dodeljenih njegovemu testnemu prevodu, vendar ni razkrilo cen, ki so jih ponudili izbrani ponudniki. Trdila je, da bi lahko posredovanje takih informacij škodilo konkurenci v prihodnjih razpisnih postopkih.

4. Pritožnik je decembra 2009 Sodišču poslal dopis, v katerem je trdil, da je Sodišče svojo izključitev iz razpisa napačno utemeljilo zgolj s tem, da je bila cena, ki jo je ponudil, „previsoka“.

Predmet preiskave

5. Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da je Sodišče:

(1) je nepravilno uporabil pravila, ki urejajo razpisne postopke, s tem ko je iz neveljavnih razlogov izključil svojo ponudbo; in

(2) neupravičeno zavrnil posredovanje informacij o cenah, ki so jih ponudili izbrani ponudniki.

Pritožnik je v podporo svojim trditvam trdil, da razlog za zavrnitev njegove ponudbe ni sprejemljiv, ker bi bilo treba merila v mandatu upoštevati tako pri kvalifikaciji kot pri ocenjevanju ponudb.

6. Pritožnik je trdil, da:

(1) Sodišče mora ponovno oceniti njegovo ponudbo v skladu z veljavnimi pravili in formalnimi pogoji,

(2) če prvega zahtevka ni mogoče izpolniti, ker je bil razpisni postopek zaključen, bi moralo Sodišče kriti škodo, ki jo je utrpel pritožnik, ker mu ni bilo oddano javno naročilo, in

(3) Sodišče bi moralo zagotoviti informacije o cenah, ki jih ponuja izbrani ponudnik.

Preiskava

7. Varuhinja človekovih pravic je Sodišče pozvala, naj predloži mnenje o pritožbi. Mnenje je bilo posredovano pritožniku, ki je v zvezi z njim predložil svoje pripombe.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

A. Domnevna napačna uporaba pravil, ki urejajo razpisne postopke

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

8. Sodišče je pojasnilo, da je bil namen razpisnega postopka sklenitev več okvirnih pogodb (tj. okvirnih pogodb z več izvajalci). V obvestilu o javnem naročilu je bilo določeno, da bo v zadevnem sklopu sklenjenih največ 20 okvirnih pogodb. Pripravil bi se klasifikacijski seznam izvajalcev, da bi se določil vrstni red, po katerem bi se izvajalcem ponudilo določeno delo. Razpisni postopek je stalen, kar pomeni, da je odprt za nove prijave v celotnem štiriletnem obdobju. Prijave, ki bodo oddane po roku za oddajo prijav za sodelovanje, se bodo redno ocenjevale, če ne bo doseženo največje možno število okvirnih pogodb. Merilo, ki se uporablja za oddajo ponudb, je „ekonomsko najugodnejše“. To se določi z izračunom razmerja med predlagano ceno za standardno stran in točkami kakovosti, dodeljenimi testnemu prevodu. Cena ima utež 40 %, kakovost pa utež 60 %.

9. Sodišče je prejelo 27 vlog za zadevni sklop. Sedem vlog je bilo izključenih, ker niso imele zahtevanih standardov strokovne usposobljenosti ali niso predložile zahtevanih informacij. Preostalih 20 vložnikov je bilo pozvanih, naj predložijo ponudbe. Sodišče je prejelo 16 ponudb, od katerih so bile tri izključene, ker niso izpolnjevale meril iz člena 143(3) izvedbenih določb finančne uredbe [1]. Od preostalih 13 ponudb jih je bilo šest zavrnjenih zaradi slabe kakovosti testnega prevoda (manj kot 50 točk od 100).

10. Pritožnik je ponudil ceno 70 EUR na stran, ki se je štela za pretirano. Da bi se vsi ponudniki obravnavali enako, je bilo vseh sedem preostalih ponudnikov, vključno s pritožnikom, obveščenih, da se cena, ponujena v eni ali več ponudbah, šteje za previsoko. Zato so bili vsi povabljeni, da se pogajajo o svojih cenah. Ponudniki so bili izrecno pozvani, naj bodisi potrdijo svojo prvotno ceno bodisi ponudijo nižjo ceno. Ponudniki so bili obveščeni, da bodo ponudbe, ki še vedno ponujajo previsoko ceno, zavrnjene. Samo en ponudnik je ponudil nižjo ceno. Vsi drugi, vključno s pritožnikom, so potrdili prvotno ponujene cene.

11. Sodišče je tako sklenilo, da so bila pogajanja s pritožnikom neuspešna, in njegovo ponudbo zavrnilo. Pritožnik je bil z dopisom z dne 13. novembra 2009 obveščen o zavrnitvi njegove ponudbe in razlogu zanjo, in sicer, da se njegova cena kljub pozivu k znižanju še vedno šteje za previsoko. Sodišče je sprejelo preostalih šest ponudb in s temi ponudniki sklenilo okvirne pogodbe.

12. Sodišče je menilo, da s tem, ko je zavrnilo pritožnikovo ponudbo z obrazložitvijo, da je bila ponujena cena previsoka, ni kršilo pravil, ki se uporabljajo za zadevni razpisni postopek, ali pravil in načel, ki se uporabljajo za razpisne postopke na splošno. Sodišče je menilo, da čeprav zgoraj navedeni razlog ni bil naveden v obvestilu o javnem naročilu, je taka možnost neločljivo povezana s postopkom s pogajanji. Člen 122(3) izvedbenih določb finančne uredbe določa:„Naročniki se v postopku s pogajanji posvetujejo s kandidati po svoji izbiri, ki izpolnjujejo merila za izbor iz člena 135, in se z enim ali več izmed njih pogajajo o pogojih naročila.“ Člen 124 izvedbenih določb določa, da se „[d]ržavni organi naročniki s ponudniki pogajajo o ponudbah, ki so jih predložili, da bi jih prilagodili zahtevam iz obvestila o javnem naročilu iz člena 118 ali specifikacij in vseh dodatnih dokumentov ter da bi našli ekonomsko najugodnejšo ponudbo.„ Možnost pogajanj iz teh določb bi bila brezpredmetna, če bi moral javni organ naročnik sprejeti ponudbo s previsoko ceno, za katero se ponudnik odloči, da jo bo ohranil, čeprav je bil povabljen k pogajanjem.

13. Sodišče je priznalo, da institucije EU v skladu s členom 89(1) finančne uredbe [2] pri izvajanju razpisnih postopkov spoštujejo načeli preglednosti in enakega obravnavanja ponudnikov. Vendar Sodišče meni, da teh načel ni mogoče šteti za zahtevo, da naročnik, ki želi uporabiti postopek s pogajanji in si pridržati pravico do zavrnitve ponudb, katerih cena je višja od določenega zneska, v obvestilu o javnem naročilu ali razpisni dokumentaciji navede, da ta možnost obstaja, ali celo navede najvišjo sprejemljivo ceno. V postopkih s pogajanji lahko ponudniki, če so povabljeni k pogajanjem, spremenijo pogoje v svojih ponudbah po njihovem odprtju. Dejstvo, da ponudniki pred predložitvijo ponudb niso opozorjeni, da so lahko tisti s previsokimi cenami zavrnjeni, ne vpliva na preglednost postopka ali možnost ponudnikov, da konkurirajo. Vendar je treba takšno opozorilo med postopkom dati vsem ponudnikom, ki izpolnjujejo merila iz specifikacij. Vse te ponudnike je treba tudi pozvati, naj spremenijo prvotno ponujene cene. Vsi ti pogoji so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni.

14. Po mnenju Sodišča od naročnika ni mogoče zahtevati, da vnaprej razkrije ceno, ki je ponudbe ne smejo preseči. V postopku, kakršen je obravnavani, bi take informacije resno oslabile konkurenco. To bi ponudnike spodbudilo, da spontano ali celo v sodelovanju ponudijo najvišje dovoljene cene. Ti premisleki so podprti z veljavnimi pravili in načeli, kot je načelo dobrega finančnega poslovodenja, ki zahteva, da se sredstva, ki jih institucija uporablja za opravljanje svojih dejavnosti, dajo na voljo po najugodnejši ceni [3]. Sodišče je trdilo, da če bi sprejeli trditve pritožnika, da je napačno izključiti ponudbo zgolj zato, ker je ponujena cena „pretirana“, ne bi bilo nobene cenovne omejitve – niti več sto EUR na stran –, na podlagi katere bi se naročnik lahko vzdržal sklenitve pogodbe s ponudnikom.

15. Sodišče se je sklicevalo tudi na člen 101 finančne uredbe, v skladu s katerim lahko javni naročnik prekliče postopek oddaje javnega naročila pred podpisom pogodbe. Sodišče trdi, da ne bi bilo v skladu z načelom dobrega finančnega poslovodenja in načelom sorazmernosti, če bi se od naročnika zahtevalo, da prekliče celoten postopek oddaje javnega naročila za sklenitev okvirnih pogodb z več gospodarskimi subjekti samo zato, da bi se izognil sklenitvi pogodbe z enim samim ponudnikom, ki ponuja previsoko ceno.

16. Po mnenju Sodišča je pritožnik ponudil ceno, ki je bila veliko višja od tiste, ki jo je ponudilo šest ponudnikov, s katerimi so bile podpisane pogodbe. V zvezi s trditvijo pritožnika, da je ponudil ceno v skladu s svojo prejšnjo okvirno pogodbo, je Sodišče ugotovilo, da je ponudil 65 EUR na stran v zvezi z obvestilom o javnem naročilu, objavljenim leta 2004. Njegova nova ponudba je bila tako za 7,7 % višja, čeprav je bila povprečna cena sprejetih ponudb v letu 2009 za 15 % nižja kot v letu 2004. Tudi če pritožnikova ponudba ne bi bila zavrnjena, bi ga razmerje med ceno in kakovostjo uvrstilo na sedmo in zadnje mesto na klasifikacijskem seznamu. V takem primeru naročniku ne bi bilo treba skleniti pogodbe s pritožnikom. Naročnik se v obvestilu o javnem naročilu ni zavezal, da bo sklenil minimalno število pogodb. Edina možna obveznost v zvezi s tem bi izhajala iz člena 117(1) izvedbenih določb finančne uredbe, ki določa, da „[k]adar se okvirna pogodba sklene z več gospodarskimi subjekti, se sklene z vsaj tremi subjekti, pod pogojem, da je zadostno število gospodarskih subjektov, ki izpolnjujejo pogoje za sodelovanje, ali zadostno število sprejemljivih ponudb, ki izpolnjujejo merila za oddajo javnega naročila.“Pritožniku v nobenem primeru ne bi bilo ponujeno nobeno delo, ker naročniku ni treba dodeliti nalog osebi, s katero je sklenil okvirno pogodbo. Javni naročnik mora pri ponudbi gradenj upoštevati le vrstni red na klasifikacijskem seznamu.

17. Splošno sodišče je poudarilo, da lahko pritožnik, ker je postopek oddaje javnega naročila stalen, predloži novo ponudbo, ki bi ga lahko pozneje uvrstila na boljši položaj na klasifikacijskem seznamu.

18. Pritožnik je trdil, da so ponudniki na podlagi razpisne dokumentacije upravičeno pričakovali, da bodo njihove ponudbe ocenjene izključno na podlagi navedenega merila za oddajo. Zavrnitev ponudb samo zato, ker se šteje, da je ponujena cena previsoka, bi lahko privedla do zavrnitve ponudb, ki bi bile na podlagi navedenega merila za oddajo sicer oddane, in celo do boljšega položaja na klasifikacijskem seznamu kot druge ponudbe. Pritožnik meni, da je to nesprejemljivo.

19. Pritožnik je ob predložitvi ponudbe že imel okvirni sporazum s Sodiščem, na podlagi katerega mu je bilo plačanih 67,46 EUR na stran po indeksaciji prvotne cene 65 EUR. Pritožnik je računal na indeksacijo za leto 2009, ki ustreza prejšnjemu zvišanju v višini 2,46 EUR. Zato je v novi ponudbi ponudil 70 EUR. Pritožnik je zato menil, da je presenetljivo, da je Sodišče menilo, da je ponujena cena previsoka.

20. Pritožnik je menil, da je Sodišče pretiravalo, ko je navedlo, da cena ne bi bila omejena, če bi sprejelo njegov argument. Ponudniki vedo, da se njihove možnosti za pridobitev naročila zmanjšajo, če ponudijo višje cene. Dejstvo, da se lahko cena sama po sebi šteje za visoko, je posledica izbranega merila za izbor. Vendar pa obstajata le dve možnosti za pridobitev pogodbe: ponuja najnižjo ceno ali ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Člen 101 finančne uredbe v obravnavanem primeru ni upošteven, ker ne gre za opustitev sklenitve pogodbe ali razveljavitev postopka oddaje javnega naročila.

21. Po mnenju pritožnika utemeljitev Sodišča v zvezi z načelom dobrega finančnega poslovodenja in načelom sorazmernosti temelji na napačnih domnevah. Nesprejemljivo je, da se cena oceni ločeno. To bi spodkopalo osnovno zamisel postopka oddaje javnega naročila, tj. najti ekonomsko najugodnejšo ponudbo.

22. Pritožnik je nadalje trdil, da tudi če bi se njegova ponudba uvrstila na sedmo mesto na klasifikacijskem seznamu, kot trdi Sodišče, bi bilo to boljše od devetega mesta, ki ga je dobil po postopku za oddajo javnega naročila iz leta 2004, s katerim mu je bilo naknadno zagotovljenih več pogodb o prevajanju. Poleg tega Sodišče ni navedlo nobene prepričljive trditve v podporo svoji trditvi, da mu ne bi bilo treba skleniti okvirne pogodbe z njim. Ponudniki bi morali imeti legitimno pričakovanje, da bodo pridobili okvirno pogodbo, če so njihove ponudbe med dvajsetimi ekonomsko najugodnejšimi.

Ocena varuha človekovih pravic

23. Varuhinja človekovih pravic poudarja, da dobro upravljanje zajema načelo dobrega finančnega poslovodenja. Kar zadeva razpisne postopke, se to kaže v dejstvu, da je dobro, da si v vseh razpisnih postopkih prizadevamo zagotoviti, da se pridobijo ekonomsko najugodnejše ponudbe. Za dobro finančno poslovodenje je tudi značilno, da proračunske obveznosti ne smejo biti časovno neomejene. To se odraža v dejstvu, da se lahko določijo najvišji proračuni v zvezi z javnim naročanjem proizvodov in storitev.

24. Varuh človekovih pravic je preučil obvestilo o javnem naročilu, ki se uporablja za ta razpisni postopek. V oddelku IV obvestila o javnem naročilu je navedeno, da je zadevni postopek oddaje javnega naročila postopek s pogajanji. V postopku s pogajanji lahko javni naročnik sprejme ponudbe takšne, kot so, ali pa ponudnike spodbudi, da spremenijo pogoje svojih ponudb, da bi pridobili ponudbe z boljšo stroškovno učinkovitostjo.

25. V zvezi s postopki s pogajanji prvi odstavek člena 124 izvedbenih določb finančne uredbe določa, da se „organi naročniki s ponudniki pogajajo o ponudbah, ki so jih predložili, da bi jih prilagodili zahtevam iz obvestila o naročilu iz člena 118 ali specifikacij in vseh dodatnih dokumentov ter da bi našli ekonomsko najugodnejšo ponudbo.“[4] Tako noben ponudnik v postopku s pogajanji ne more upravičeno pričakovati, da mu bo oddano naročilo, ne da bi mu bilo treba prilagoditi predloženo ponudbo.

26. Sam namen postopka s pogajanji bi bil ogrožen, če bi moral naročnik skleniti pogodbe s ponudniki, ki niso pripravljeni zadostno prilagoditi svojih ponudb. Tako lahko javni naročnik upravičeno meni, da so bila njegova pogajanja z določenim ponudnikom ali določenimi ponudniki neuspešna, če ta ponudnik ali ti ponudniki še naprej ponujajo ponudbe, za katere javni naročnik meni, da so pretirane (v smislu cene, kakovosti ali v smislu cene in kakovosti).

27. Javni naročnik ima po definiciji široko polje proste presoje pri pogajanjih. Kritizirati jo je mogoče le, če ne spoštuje veljavnih pravil in načel, kot so pravila in načela v zvezi z enakim obravnavanjem in pravičnostjo. Drugi odstavek člena 124 izvedbenih določb finančne uredbe v zvezi s tem določa, da „naročniki pri pogajanjih zagotovijo enako obravnavo vseh ponudnikov.“Merila za ocenjevanje ponudb in oddajo naročil morajo biti zato jasna in se morajo enako uporabljati za vse ponudnike.

28. V zvezi s tem je pritožnik trdil, da so ponudniki upravičeno pričakovali, da bodo njihove ponudbe ocenjene izključno na podlagi merila za oddajo, za katero je navedel, da je razmerje med ceno in kakovostjo ponudb. Trdil je, da njegova ponudba ni bila ocenjena na podlagi tega merila za oddajo. Zavrnjen je bil samo zato, ker je bila cena, ki jo je ponudil, previsoka. Pritožnik je trdil, da bi zavrnitev ponudb samo zato, ker se šteje, da je ponujena cena previsoka, lahko privedla do zavrnitve ponudb, ki bi bile na podlagi navedenega merila za oddajo (ki je bilo po mnenju pritožnika zgolj razmerje med ceno in kakovostjo) sicer oddane na podlagi naročila in bi bile morda celo boljše uvrščene na klasifikacijski seznam kot druge ponudbe.

29. Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da se ta položaj v obravnavani zadevi ni pojavil. Ugotavlja, da je bila pritožnikova ponudba, ocenjena na podlagi cene/kakovosti, zadnja na klasifikacijskem seznamu.

30. Vendar se varuh človekovih pravic načeloma ne strinja, da Sodišče v okviru postopka s pogajanji ni smelo določiti zgornje meje cen. V skladu z obvestilom o javnem naročilu (točka IV.2) so bila merila za oddajo „ekonomsko najugodnejša ponudba glede: Merila, navedena v razpisni dokumentaciji, povabilu k oddaji ponudb ali k pogajanjem ali v opisnem dokumentu." Zato je Sodišče prve stopnje lahko ocenilo ponudbe glede na merila, navedena v povabilu k pogajanjem. Merilo, navedeno v povabilu k pogajanjem, je bilo, da ponujene cene ne smejo biti previsoke [5].

31. Skratka, Sodišče je lahko merila za določitev ekonomsko najugodnejših ponudb določilo ne le v razpisni dokumentaciji (v kateri je določilo razmerje med ceno in kakovostjo), ampak tudi v povabilu k pogajanjem (v katerem je bilo merilo, da ponujene cene ne smejo biti previsoke).

32. Res je, da Sodišče v povabilu k pogajanjem ni natančno navedlo, kaj je bila "previsoka" cena. Vendar varuh človekovih pravic ugotavlja, da če bi Sodišče to storilo, bi vsi ponudniki, ki so prvotno predložili ponudbe nad najvišjo ceno, svoje cene samo znižali na to najvišjo ceno. To bi ustvarilo položaj, ki bi bil v nasprotju z načelom dobrega finančnega poslovodenja [6]. Varuh upošteva tudi dejstvo, da ponudniki, za katere se je štelo, da so predložili previsoko ceno, niso bili nikoli izključeni iz dodatnih (nižjih) ponudb, saj je bil razpisni postopek stalen.

33. Poleg tega varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da so bili vsi ponudniki pozvani, naj se enakovredno pogajajo o svojih cenah. Prav tako so bili vsi obveščeni, da bodo ponudbe, ki še vedno ponujajo previsoko ceno, zavrnjene.

34. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da je bil zadevni razpisni postopek izveden ob upoštevanju načel dobrega finančnega poslovodenja, enakega obravnavanja in pravičnosti. Varuh zato ne ugotavlja nepravilnosti Sodišča v zvezi s tem vidikom pritožbe.

35. Čeprav v postopku, v zvezi s katerim je bila vložena pritožba, ni bilo nepravilnosti, želi varuh človekovih pravic poudariti, da je pomembno, da se državljanom EU pomaga razumeti postopke, ki se uporabljajo. Zagotavljanje takih informacij lahko koristi tudi institucijam EU, ki izvajajo te postopke. Da bi Sodišče dodatno izboljšalo svoje razpisne postopke, bi lahko v svojih obvestilih o javnem naročilu pojasnilo glavne značilnosti izbrane vrste razpisnega postopka. Sodišče bi lahko razmislilo tudi o tem, da bi v razpisni dokumentaciji jasno navedlo, da si v postopku s pogajanji pridržuje pravico zahtevati nižje ponudbe, če meni, da so že ponujene ponudbe pretirane. Varuh človekovih pravic bo v zvezi s tem podal dodatno pripombo.

B. Domnevna neupravičena zavrnitev posredovanja informacij

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

36. V zvezi z drugo trditvijo se je Sodišče sklicevalo na prvi odstavek člena 100(2) finančne uredbe, ki določa, da „naročnik uradno obvesti vse kandidate ali ponudnike, katerih vloge ali ponudbe so bile zavrnjene, o razlogih za zavrnitev ter vse ponudnike, katerih ponudbe so dopustne in ki pisno zahtevajo značilnosti in relativne prednosti izbrane ponudbe ter ime ponudnika, ki mu je bilo naročilo oddano.“Vendar Sodišče ni bilo prepričano, da se ta določba uporablja v tem primeru, ker pritožnikova ponudba ni bila zavrnjena na podlagi relativnega neugodnega položaja, temveč prej in samo na podlagi razlogov, ki se uporabljajo za njegovo ponudbo [7]. Načelo preglednosti mora biti v vsakem primeru usklajeno z varstvom javnega interesa, legitimnimi poslovnimi interesi javnih in zasebnih podjetij ter lojalno konkurenco. V skladu z drugim odstavkom člena 100(2) finančne uredbe nekaterih podrobnosti ni treba razkriti, če bi razkritje škodovalo tem interesom [8]. V zadevi T-89/07 [9] je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je morala institucija v skladu s prvim odstavkom člena 100(2) finančne uredbe sporočiti ceno, ki jo je ponudil izbrani ponudnik, saj je bila cena ena od značilnosti in relativnih prednosti izbrane ponudbe. V tej zadevi je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da na podlagi člena 100(2), drugi pododstavek, finančne uredbe ni mogoče zavrniti predložitve zadevnih informacij. Institucija je trdila le, da bi razkritje cene škodilo poslovnim interesom izbranega ponudnika, ne da bi pojasnila, kako. Poleg tega je bila cena že objavljena v obvestilu o oddaji javnega naročila.

37. Po mnenju Splošnega sodišča je treba za vsak primer posebej preučiti, ali je treba razkriti ceno, ki jo je ponudil izbrani ponudnik. Pri tem mora institucija upoštevati člen 100(2) finančne uredbe in po potrebi četrti odstavek člena 149(3) izvedbenih določb. Ker se obravnavana zadeva nanaša na stalni razpisni postopek, bi lahko škodovala javnemu interesu in škodila pošteni konkurenci med ponudniki, če bi bil pritožnik obveščen o cenah, ki so jih ponudili izbrani ponudniki. Če bi bil pritožnik obveščen o teh cenah, bi pridobil prednost pred izbranimi ponudniki. Ker je razpisni postopek stalen, je pritožnik informacije o cenah lahko upošteval pri predložitvi nove ponudbe, medtem ko izbrani ponudniki pri predložitvi svojih ponudb niso imeli dostopa do istih informacij. Pritožnik bi imel tudi prednost pred drugimi osebami, ki bi želele predložiti ponudbe med štiriletnim trajanjem razpisnega postopka. Načelo enakega obravnavanja ponudnikov bi bilo torej ogroženo.

38. Sodišče je tudi poudarilo, da je cilj določb EU o javnih naročilih spodbujanje poštene konkurence. Za dosego tega cilja je pomembno, da javni organi naročniki ne razkrijejo informacij o postopkih javnega naročanja, ki bi izkrivljale konkurenco [10]. Ohranjanje poštene konkurence pri javnih naročilih je pomemben javni interes, ki ga je treba v konkretnih primerih pretehtati glede na protislovno načelo in ki lahko celo povzroči omejitev pravice ponudnikov, ki so sprožili sodni postopek, da pridobijo informacije [11].

39. Sodišče je poudarilo, da se zadevni razpisni postopek financira z javnimi sredstvi iz proračuna EU. V skladu s členom 3 finančne uredbe bi bilo treba proračun EU med drugim izvrševati v skladu z načelom dobrega finančnega poslovodenja. Kot je bilo že omenjeno, to načelo pomeni zlasti, da se sredstva, ki jih institucija uporablja za opravljanje svojih dejavnosti, dajo na voljo po najugodnejši ceni. Očitno je, da bi informacije o cenah, ki jih ponujajo izbrani ponudniki, pritožniku omogočile, da ob predložitvi nove ponudbe omeji svoja prizadevanja za znižanje cene. Če nima dostopa do teh informacij, bo imel spodbudo, da svojo ceno zniža na najvišjo.

40. Pritožnik je navedel, da se zdi, da argumenti Sodišča o stalnosti razpisnega postopka predpostavljajo, da sedanje pogodbene stranke ne morejo predložiti novih ponudb, da ta možnost obstaja le za tiste, ki jim ni bilo oddano naročilo, in da bi objava cen izkrivljala konkurenco.

Ocena varuha človekovih pravic

41. Obveznost obrazložitve ima v pravnem redu Unije osrednjo vlogo. Določena je v Listini EU o temeljnih pravicah [12] in Evropskem kodeksu dobrega ravnanja javnih uslužbencev [13]. V skladu s to obveznostjo mora biti razlogovanje organa, ki je sprejel določen ukrep, jasno in nedvoumno, da se po eni strani zadevne osebe seznanijo z razlogi za ukrep in se jim tako omogoči, da branijo svoje pravice, po drugi strani pa se Sodišču omogoči, da izvaja svojo nadzorno pristojnost [14]. V zvezi z razpisnimi postopki je ta dolžnost podrobneje opredeljena v členu 100(2) finančne uredbe. Vendar posebnosti razpisnih postopkov omogočajo, da se nekatere podrobnosti ne razkrijejo, če bi na primer razkritje lahko izkrivljalo pošteno konkurenco [15].

42. Varuh meni, da so posebnosti razpisnih postopkov v zvezi s tem še pomembnejše v primeru stalnih razpisnih postopkov. V zvezi s tem varuh človekovih pravic meni, da je argument Sodišča, da če bi bil pritožnik obveščen o cenah, ki so jih ponudili izbrani ponudniki, bi ga to lahko odvrnilo od nadaljnjega zniževanja cene v prihodnjih ponudbah, razumen. Če pritožnik nima informacij o cenah, ki so jih ponudili drugi ponudniki, bo imel spodbudo, da zniža svojo ceno za najvišji možni znesek. Varuhinja človekovih pravic ponovno poudarja, da dobro upravljanje zajema načelo dobrega finančnega poslovodenja. Kar zadeva razpisne postopke, se to kaže v dejstvu, da je dobro upravljanje v vseh razpisnih postopkih, da se zagotovi sprejemanje ponudb, ki ponujajo najboljše razmerje med kakovostjo in ceno.

43. Varuh človekovih pravic prav tako meni, da je argument Sodišča, da bi zadevne informacije pritožniku zagotovile prednost pred drugimi osebami, ki želijo predložiti ponudbe v štiriletnem razpisnem postopku, razumen. Varuh zato ugotavlja, da je Sodišče predložilo prepričljive argumente, zakaj bi posredovanje zadevnih informacij pritožniku lahko izkrivilo pošteno konkurenco. Sodišče je torej upravičeno zavrnilo njeno predložitev [16].

44. Na podlagi navedenega varuh človekovih pravic ne ugotavlja nepravilnosti Sodišča v zvezi s tem vidikom pritožbe.

C. Zahtevki

Ocena varuha človekovih pravic

45. Glede na ugotovitve varuha človekovih pravic v zvezi s pritožnikovimi trditvami morajo biti pritožnikove trditve neuspešne.

D. Sklepna ugotovitev

Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

V zvezi s to pritožbo ni bilo nepravilnosti.

Pritožnik in Sodišče bosta obveščena o tej odločitvi.

Dodatna opomba

Da bi Sodišče dodatno izboljšalo svoje razpisne postopke, bi lahko v svojih obvestilih o javnem naročilu pojasnilo glavne značilnosti izbrane vrste razpisnega postopka. Sodišče bi lahko razmislilo tudi o tem, da bi v razpisni dokumentaciji jasno navedlo, da si v postopku s pogajanji pridržuje pravico zahtevati nižje ponudbe, če meni, da so že ponujene ponudbe pretirane.

 

P. Nikiforos Diamandouros

V Strasbourgu, 22. junija 2011

---

[1] Uredba Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti.

[2] Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti.

[3] Člen 274 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (ki se uporablja v zadevnem času) ter člena 3 in 27 finančne uredbe.

[4] Varuh človekovih pravic poudarja.

[5] Varuh človekovih pravic ugotavlja, da v zadevnem razpisu od ponudnikov ne bi bilo mogoče zahtevati, naj predložijo nove ponudbe, ki bi jih bilo treba oceniti glede na njihovo kakovost. To je bilo zato, ker je bila kakovost prevajalcev določena (na podlagi ocene predloženih besedil - pritožnik je dobil oceno 80 od 100). Zadevni postopek s pogajanji bi se kot tak lahko nanašal le na vprašanje cene.

[6] Nasprotno pa pri razpisu, pri katerem se šteje, da je na razpisu izbrana le najboljša ponudba, ni problematično natančno določiti, kakšna je najvišja cena. Ponudniki bodo imeli v takih ponudbah odvračilni učinek na pripravo ponudb po točno najvišji ceni, ker bi obstajalo znatno tveganje, da bi drugi ponudniki ponudili nižje ponudbe, kar bi povzročilo izgubo ponudbe.

[7] Splošno sodišče se sklicuje na sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Evropaïki Dynamiki proti Komisiji (T-406/06, ZOdl., str. II-247, točke 106–111).

[8] Splošno sodišče se sklicuje na sodbo Splošnega sodišča z dne 10. julija 2009 v zadevi Antwerpse Bouwwerken proti Komisiji (T-195/08, ZOdl., str. II-4439, točka 84).

[9] Zadeva T-89/07, VIP Car Solutions proti Parlamentu, ZOdl. 2009, str. II-1403, točke 86–93.

[10] Sodišče se sklicuje na zadevo C-450/06, Varec, ZOdl. 2008, str.

[11] Sodišče se sklicuje na sodbo z dne 12. decembra 2008 v zadevi Varec (C-450/06, ZOdl., str.

[12] Člen 41.

[13] Člen 18.

[14] Zadeva T-465/04, Evropaïki Dynamiki proti Komisiji, ZOdl. 2008, str. II-247, točka 48.

[15] Člen 100(2), drugi odstavek, finančne uredbe.

[16] Trditev Sodišča, da se člen 100(2) finančne uredbe v tem primeru ne uporablja, varuha človekovih pravic ne prepriča. Vendar glede na zaključke varuha človekovih pravic v zvezi z vsebinskimi argumenti Sodišča tega vidika zadeve ni treba nadalje preučiti.