Pritožnik, francoska neprofitna znanstvena organizacija, je v nekdanji Sovjetski zvezi uspešno izvedel tri projekte, ki jih je sponzorirala Komisija. Vendar je zunanja revizija, ki je bila pozneje izvedena v prostorih pritožnika, razkrila, da je bil dogovor med pritožnikom in družbo v Moskvi v zvezi s plačilom osebja v nasprotju z veljavnimi pravili. Pritožnik je priznal svojo napako, ki jo je pojasnil zaradi omejenega razumevanja pravnih zadev. Vendar je trdila, da je projektnega referenta Komisije, ki se je udeležil številnih dogodkov, organiziranih v okviru projektov, vedno obveščala o svojih praksah. Projektni referent se je zato zavedal, da pritožnik nima lastnih zaposlenih (ker so bili vsi njegovi zaposleni prostovoljci) in da brez dogovora, ki bi vključeval podjetje v Moskvi, ne bi bilo mogoče uspešno dokončati projektov.

Varuhinja človekovih pravic je najprej predlagala sporazumno rešitev, nato pa osnutek priporočila, v katerem je Komisijo pozvala, naj se odpove zahtevku za povračilo. Komisija je to zavrnila. Varuhinja človekovih pravic je nato poudarila, da se lahko organizacije, kot je pritožnik, ob molku projektnih uradnikov glede njihovih dejanj v zvezi s projekti, ki jih izvajajo, upravičeno prepričajo, da delujejo v skladu z veljavnimi pravili. V nasprotnem primeru in ko so projektni referenti seznanjeni s takimi ukrepi, bi morali sprejeti preventivne ukrepe, če pa tega ne storijo, bi jim moralo biti mogoče naložiti disciplinske ukrepe. Ker je navedeno sprožilo pomembno načelno vprašanje, je varuhinja človekovih pravic menila, da bi bilo posebno poročilo Evropskemu parlamentu lahko upravičeno. Vendar se je odločil, da tega poročila ne bo naslovil na Parlament, dokler ne bo izvedena posebna preiskava na lastno pobudo o nekaterih vidikih ravnanja Komisije pri obravnavi projektov, ki jih financira. Zato je Komisijo obvestil, da bo razmislil o uvedbi take preiskave na lastno pobudo, zadevo pa zaključil z ugotovitvijo nepravilnosti Komisije zaradi nesorazmerne in nepoštene izterjave nekaterih zneskov od pritožnika.

Pritožnik je kanadski študent, ki se je udeležil magistrskega študija aeronavtike in vesoljske tehnologije v Münchnu in Madridu (EuMAS 2006–2008). Komisija je študentom iz tretjih držav ponudila štipendijo Erasmus Mundus v višini 21 000 EUR za številne magistrske programe, vključno z EuMAS 2006–2008. Na spletni strani Komisije je navedeno, da je štipendija namenjena kritju „potnih in življenjskih stroškov ter šolnine v Evropi za celotno trajanje tečaja“.

Pritožnik se je obrnil na Komisijo in poudaril, da so on in njegovi sošolci, tj. skupina manj kot 30 študentov iz držav zunaj EU, imeli resne finančne težave pri preživljanju. Trdil je, da po odbitku šolnine v višini 12.000 EUR in potnih stroškov preostali znesek ne zadostuje za kritje osnovnih življenjskih stroškov v Münchnu ali Madridu. Pritožnik je zato zaprosil Komisijo, naj njemu in drugim študentom EuMAS 2006–2008 odobri finančno pomoč. Komisija je priznala, da bo morala glede na vprašanja, poudarjena v tej zadevi, v prihodnosti ponovno preučiti svoj pristop. Vendar ni bila pripravljena odobriti zaprošene finančne pomoči. Pritožnik se je zato obrnil na varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je po temeljiti preiskavi ugotovila, da: (i) zaradi informacij, ki jih je Komisija predložila v zvezi s programom Erasmus Mundus, so študenti EuMAS 2006–2008 iz držav zunaj EU dejansko verjeli, da jim bo njihova štipendija omogočila dostojen življenjski standard po evropskih standardih; in (ii) razpoložljivi znesek ni zadostoval za ta namen. Po mnenju varuha človekovih pravic informacije, ki jih je objavila Komisija, študentom EuMAS 2006–2008 niso zagotovile točnih in zanesljivih informacij. Komisija je zato storila primer nepravilnosti. Varuhinja človekovih pravic je najprej predložila predlog sporazumne rešitve, nato pa je na Komisijo naslovila osnutek priporočila. V zadnjenavedenem je Komisiji priporočil, naj vsakemu zadevnemu študentu za nevšečnosti, ki so jih imeli, izplača nekdanjo denarno kazen v višini 1500 EUR.

Komisija je zavrnila osnutek priporočila. Varuh človekovih pravic ni našel prepričljivih argumentov, na katere se je Komisija oprla pri utemeljitvi svoje zavrnitve. Zato je zadevo zaključil s kritično pripombo.

Pritožnik je sodeloval na javnem razpisu za prevajalske storitve, ki ga je organiziralo Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče). Njegova ponudba je bila izključena iz razpisnega postopka, ker je bila cena, ki jo je ponudil, ocenjena kot previsoka.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da je Sodišče njegovo ponudbo napačno izključilo. Glede na to, da je bilo merilo za oddajo naročila „najugodnejša ponudba“, se je spraševal, kako bi bilo mogoče njegovo ponudbo zavrniti, ker je bila cena „previsoka“.

Sodišče je pojasnilo, da je bil razpisni postopek „postopek s pogajanji“. Trdila je, da bi bila možnost pogajanj brezpredmetna, če bi morala sprejeti ponudbo, ki ponuja previsoko ceno, čeprav je ponudnika pozvala k pogajanjem. Navedla je, da so bili vsi ponudniki pozvani, naj se pogajajo o svojih cenah, in da so bili vsi obveščeni, da bodo ponudbe, ki še vedno ponujajo previsoko ceno, zavrnjene. Pritožnik se je odločil, da ne bo znižal svoje cene.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je dobro, da si v vseh razpisnih postopkih prizadevamo zagotoviti najboljše razmerje med kakovostjo in ceno. Menil je tudi, da se lahko določijo najvišji proračuni v zvezi z javnim naročanjem proizvodov in storitev. Poleg tega naj ponudniki v postopku s pogajanji ne bi imeli legitimnih pričakovanj, da jim bo oddano naročilo, ne da bi morali prilagoditi predloženo ponudbo. Varuh človekovih pravic je tudi ugotovil, da je bilo v skladu z obvestilom o javnem naročilu Splošnemu sodišču dovoljeno oceniti ponudbe glede na merila, navedena v povabilu k pogajanjem. Merilo v povabilu k pogajanjem je določalo, da ponujene cene ne smejo biti pretirane.

Varuhinja človekovih pravic je sklenila, da se pri zadevnem razpisnem postopku spoštujejo načela dobrega finančnega poslovodenja, enake obravnave in pravičnosti.

Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic sklenila, da Sodišče ni storilo primera nepravilnosti.

Za nadaljnje izboljšanje razpisnih postopkov Sodišča je varuh človekovih pravic podal dodatno pripombo, v kateri je predlagal, da bi Sodišče lahko razmislilo o tem, da bi ponudnikom zagotovilo več informacij o vrsti razpisnega postopka, ki ga je izbralo.

Italijanski organi so pritožniku, litovskemu državljanu, naložili globo in zasegli njegova vozila, ker ni imel potrebnega dovoljenja Evropske unije za cestni prevoz blaga. Pritožnik je pri Komisiji vložil pritožbo zaradi kršitve. Komisija je pritožnika obvestila, da njene službe pritožbe ne bodo nadalje preiskale.

Pritožnik se je obrnil na varuha človekovih pravic, ki je začel preiskavo pritožnikove trditve, da Komisija ni skrbno preučila njegove pritožbe zaradi kršitve. Komisija je v svojem mnenju navedla, da pritožnikova pritožba ni bila obravnavana kot pritožba zaradi kršitve, ker ukrepi, ki so jih sprejeli italijanski organi, niso pomenili nepravilne uporabe prava EU. Pritožnik je v svojih pripombah trdil, da mu ni treba imeti zadevnega dovoljenja, in da Komisija ni skrbno preučila njegovega posebnega položaja, čeprav mu je predložila vse potrebne dokumente in potrdila.

Varuh človekovih pravic je v svoji odločitvi ugotovil, da Komisija pritožnikove pritožbe zaradi kršitve ni obravnavala s potrebno skrbnostjo in v skladu s postopkom za evidentiranje in obravnavo pritožb zaradi kršitve, določenim v Sporočilu iz leta 2002. Natančneje, ugotovil je, da sporočilo iz leta 2002 ne zagotavlja podlage za odločitev Komisije, da pritožnikove korespondence ne bo obravnavala kot pritožbe zaradi kršitve in da pritožnika ne bo pozvala, naj predloži svoje pripombe o svoji nameri, da zaključi spis. To pomeni nepravilnost. Poleg tega naj Komisija ne bi skrbno preučila pritožbe zaradi kršitve, ker naj ne bi analizirala predloženih dokumentov; Prav tako ni ocenila njihovega pravnega pomena. Če se izkaže, da predložena dokumentacija ne zadostuje za ugotovitev, ali je prišlo do kršitve, bi morala Komisija pritožniku navesti, kaj bi lahko bila dodatna pomembna dejstva ali dokazi. Ker Komisija take analize ni izvedla, je storila nepravilnost, zato je varuh človekovih pravic podal kritično pripombo.

Varuh človekovih pravic je podal še eno pripombo, v kateri je Komisijo pozval, naj ga obvesti o vseh dodatnih ukrepih, kot so smernice, ki jih namerava izvesti, da bi zagotovila, da se pritožbe, ki opozarjajo na ukrepe ali prakse, ki so v nasprotju s pravom Evropske unije, v skladu s Sporočilom iz leta 2002, ki so registrirani kot taki in se obravnavajo z zahtevano skrbnostjo.

Komisija je pri plačilu pritožniku, pomožnemu uslužbencu, storila več napak: prvič, obdržala je zneske, do katerih je bil pritožnik upravičen; pozneje je izplačala nadomestila, do katerih pritožnik ni bil upravičen; in nazadnje, pritožniku je ponovno plačala znesek, ki ga ne bi smela plačati.

Komisija je izterjala del skupnega zneska, ki je bil preplačan pritožniku. Vendar je varuh človekovih pravic v pritožbi izpodbijal izterjavo preostalega dela tega zneska. Svoj primer je podprla s poudarkom na številnih napakah Komisije in njenem takratnem težkem finančnem položaju.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je bila Komisija pravno upravičena izterjati znesek od pritožnika. Vendar je varuhinja človekovih pravic v predlogu za sporazumno rešitev pozvala Komisijo, naj prevzame odgovornost za ponavljajoče se upravne napake in se odpove izterjavi.

Komisija je dokazala, da je pripravljena sodelovati z varuhom človekovih pravic pri iskanju ugodnega izida pritožbe, in preklicala svoj zahtevek za povračilo. Varuh človekovih pravic je v svoji odločitvi pozdravil pristop Komisije in primer zaključil.

Pritožnik se je prijavil na prosto delovno mesto sekretarja na podlagi pogodbe za določen čas v Evropskem ekonomsko-socialnem odboru (EESO). Povabljena je bila na zdravniški pregled, razgovor in praktični test. Po zaključku vseh teh faz jo je EESO obvestil, da je bila izbrana za to delovno mesto. Dva tedna pred predvidenim začetkom dela pa jo je EESO obvestil, da je ni mogoče zaposliti. Razlog za to je bil, da ni končala treh let posrednješolskega študija, kar je bila minimalna zahteva za to delovno mesto. V tem trenutku je pritožnica že odstopila z delovnega mesta na Finskem, najela stanovanje v Bruslju in najela svoje stanovanje na Finskem. Pritožnica je stopila v stik z EESO in poudarila, da je v prijavi in življenjepisu navedla vse informacije o svoji izobrazbi, vključno z datumom, predvidenim za njeno diplomo.

Preiskava varuha človekovih pravic se je nanašala na: (i) domnevno prepozno odločitev EESO, da ne bo nadaljeval z zaposlovanjem pritožnice, ker ni izpolnjevala minimalnih zahtev glede izobrazbe za to delovno mesto; in (ii) njen odškodninski zahtevek. Varuhinja človekovih pravic je po predhodni ugotovitvi nepravilnosti EESO predlagala sporazumno rešitev. Menil je, da je EESO kljub dejstvu, da je pritožnica v prijavi za zaposlitev jasno navedla datum diplome, napačno domneval, da izpolnjuje pogoje za prijavo, ter jo povabil na razgovor in teste. Če povzamemo, EESO ni ustrezno pregledal njene prijave in življenjepisa. Poleg tega naj bi pritožnico napačno obvestila, da je bila izbrana za to delovno mesto, preden je organ, pristojen za imenovanja, sprejel uradno odločbo o njeni zaposlitvi. Zgoraj navedeni ukrepi EESO so bili morebitni primeri nepravilnosti.

Po predlogu varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev se je EESO strinjal, da pritožniku plača 3 965 EUR kot finančno poravnavo za materialne stroške, ki jih je utrpel zaradi svojih dejanj.